< Vprašanje o Svetem pismu iz 1. Tesaloničanom

V: Kaj vemo o mestu Solun v 1 Tes 1?

O: Solun je bilo »vroče« mesto. Prvotno se je imenovalo »Therma« zaradi vročih vrelcev v bližini mesta. Zaliv se imenuje Termajski zaliv. Eden od generalov Aleksandra Velikega, Kasander, se je poročil z Aleksandrovo polsestro, ki se je imenovala Solunka. V njeno čast je zgradil novo mesto v bližini Therme. Solun je imel veliko judovsko prebivalstvo. Bil je največje mesto v Makedoniji s skupnim številom prebivalcev okoli 200.000. (Za primerjavo: Korint je imel 650.000 prebivalcev.)

Solun je bil zelo nenavaden v tem, da je bil hkrati rimsko glavno mesto Makedonije in svobodno mesto, ki so ga upravljali pet ali šest uradnikov, imenovanih politarhi. Luka uporablja ta izraz v Apostolskih delih 17,6, in nekateri so dvomili v Lukovo točnost, saj je bil izraz sicer neznan. Vendar so arheologi od takrat našli devetnajst napisov, ki uporabljajo ta izraz v makedonski upravi.

V: Kakšen je pregled vsebine 1. Tesaloničanom?

O: Tukaj je en pregled.

1 Ali se Bogu zahvaljujete za njegovo ljudstvo? Način, okoliščine in vzrok

2–3 Priznanje Pavlovega služenja

2:1–16 Razlaga njegovega pridiganja: kako je pridigal in kako so ga sprejeli

2:17–3:10 Razlaga njegove odsotnosti: njegovo razočaranje, trenutni načrti in hvala

3:11–13 Molitev za vodstvo, ljubezen in moč

4–5 Navodila Božjemu ljudstvu

4:1–12 Osebna navodila: izboljšanje, spolna čistost in bratska ljubezen

4:13–5:11 Upanje v paruzijo: mrtvi v Kristusu in Gospodov dan

5:12–22 Poučevanje cerkve: voditelji, vsi, sam in bogoslužje

V: V 1 Tes 1,2, kako pogosto je Pavel rekel, da se je Bogu zahvaljeval za te vernike? Zakaj včasih nismo tako hvaležni, kot bi morali biti za druge vernike?

O: Pavel je rekel, da se je Bogu zanje vedno zahvaljeval. V vseh svojih pismih, razen v Pismu Galatcem, omenja, da se je Bogu zanje zahvaljeval. Včasih se ne bomo, če druge vernike jemljemo za samoumevne ali če ne cenimo koristnih (čeprav ne vedno prijetnih) načinov, na katere jih Bog uporablja v naših življenjih. A ne glede na naša čustva in celo če se zdi, da posamezni vernik ne more ničesar storiti za nas, bi se morali Bogu zahvaliti, da jih je ustvaril kot svoje čudovito delo, po svoji podobi. Bili bomo z njimi in se bomo večno veselili njihovega prijateljstva in družbe, zato je smiselno, da jih začnemo ceniti že zdaj.

Včasih smo lahko polni sebičnosti, pozabljivi na Boga in ljudi okoli nas ter zaprti v svoj mali svet. Z razumnostjo bi si morali prizadevati, da svet in svoja življenja gledamo iz Božje perspektive.

V: Kako lahko v molitvi vedno izkazujemo hvaležnost, kot piše v 1 Tes 1,2 in Flp 1,3?

O: Moliti moramo neprestano, naše molitve pa morajo biti polne hvaležnosti. Hvaležnost ni le besede, ki jih izgovorimo, ampak način življenja . Kot pravi ena krščanska pesem: »Preden izrazim svojo potrebo, bom izrazil svoje srce.«

V: Kakšni so bili v 1 Tes 1,2–8 natančno razlogi, zaradi katerih je bil Pavel hvaležen Tesaloničanom?

O: Tukaj je osem razlogov, ki jih je Pavel navedel.

1 Tes 1,3 Njihovo delo, ki izhaja iz vere

1 Tes 1,3 njihovo delo, ki ga je spodbudila ljubezen

1 Tes 1,3 njihova vztrajnost, ki jo je navdihnilo upanje v Jezusa.

1 Tes 1,4: Bog jih je izbral.

1 Tes 1,6 Postali so posnemovalci Pavla, Silasa, Timoteja in Gospoda.

1 Tes 1:6 Z radostjo, ki jim jo je dal Sveti Duh, so sprejeli sporočilo

1 Tes 1:7 Postali so vzor vsem vernikom v Makedoniji in Ahaji.

1 Tes 1,8 Gospodovo sporočilo se je prek njih razširilo povsod.

Iz podobnih razlogov bi morali biti Bogu hvaležni tudi za druge.

V: Kako je v 1 Tes 1,6 sprejemljivo reči, da smo nasledniki nekega človeka (razen Kristusa)? V kakšnih primerih pa ni sprejemljivo reči, da smo nasledniki ljudi?

O: Pavel nam pravi, naj gledamo nanj in na naše pobožne voditelje, ker sledijo Kristusu (Filipanci 3:17; 1 Tesaloničanom 1:6; Hebrejcem 13:7). Našim voditeljem moramo biti poslušni in se jim podrejati v Gospodu (Hebrejcem 13,17). Z drugimi besedami, moramo biti poslušni našim voditeljem, pri tem pa se zavedati, da tisto, kar pravi Bog, prevlada nad vsemi nasprotujočimi stvarmi, ki bi jih oni morda rekli. Vendar ne smemo nikogar imenovati našega Očeta; samo Bog je naš Oče, kot piše v Mateju 23,9.

V: Ali ste v 1 Tes 1,7 razmišljali o tem, da bi bili vzor? Kaj to sploh pomeni?

O: Če ljudje vedo, da ste kristjan, ste že vzor. Vprašanje je, ali ste dober vzor ali ne.

V: Kako naj v 1 Tes 1,7–10 skrbimo za mnenje, ki ga imajo neverniki o kristjanih? V kakšnih pogledih pa nam ni treba skrbeti?

O: S svetim življenjem moramo dajati pozitivno pričevanje. Druge moramo iskreno ljubiti in izražati svojo ljubezen. Ne smemo poskušati žaliti drugih. Vendar se zavedamo, da je evangelij sam po sebi pogosto žaljiv. Ne smemo se skrbeti, če se ljudje počutijo užaljene zaradi našega sporočila. Osebo moramo ljubiti bolj kot prijateljstvo z njo in tvegati, da z njo delimo evangelij.

V: Kako se je v 1 Tes 1,8 vera Tesaloničanov razglasila povsod?

O: Njihova vera je bila dobro znana med kristjani povsod. Toda tako kot rog brez razlikovanja razširja svoj zvok, tako naj tudi Božja beseda odhaja od nas.

V: V 1 Tes 1,9, kakšen je bil še en razlog, zaradi katerega je bil Pavel hvaležen Tesaloničanom?

O: Prejšnji razlogi so se nanašali na to, kakšni so bili ti verniki in kam so bili namenjeni. Ta razlog pa je zgolj veselje ob spoznanju, kako daleč so prišli od tistega, kar so bili prej.

V: Zakaj Pavel v 1 Tes 2,1–4 poudarja, da obisk ni bil neuspeh?

O: Pavel je bil v Makedoniji nekoliko oviran. Drugod je Pavel dosegel odmeven uspeh brez nasprotovanja. Drugod, na primer na Cipru, je bilo nasprotovanje le enega človeka, a se je Bog s tem odločno spopadel. Toda po Filipih so morali zaradi nasprotovanja zapustiti makedonsko pokrajino. Morda se je Pavel spraševal, kaj bi tam še lahko dosegel, če mu Satanovo nasprotovanje ne bi preprečilo, da bi ostal dlje. Toda Bog lahko tudi Satanovo nasprotovanje uporabi za svojo slavo. Pavel je že pustil svoj pečat v Filipih in Solunu, nasprotovanje pa ga je prisililo, da se je odpravil naprej v Bereo, Atene in zlasti v Korint.

Dolgoročno gledano se je Pavlovo kratko bivanje v makedonskih mestih Filipih in Solunu izkazalo za zelo plodno. Kasneje so bili Makedonci izredno radodarni, saj so dajali celo iz svoje revščine (2 Korinčanom 8,1–5). Nekateri Makedonci so morda prišli s Pavlom v Korint (2 Korinčanom 9,2–4), Pavlu pa je bilo v skrb, da bi se korintska cerkev v očeh Makedoncev pokazala kot skopa. V zgodnji cerkveni zgodovini je škof Polikarp napisal pismo filipski cerkvi. Tertulijan v delu »Predpis proti heretikom«, poglavje 36, str. 260, omenja apostolske cerkve v Korintu, Filipih, Solunu in Efezu (čeprav ne v Atenah).

V: Kako bi v 1 Tes 2,2–4 danes opredelili, ali je služba v osnovi uspešna ali v osnovi neuspešna?

O: Najprej in predvsem gre za zvestobo Božji resnici in Božjemu srcu. Na kakšen način (če sploh) se služba kompromitira? Kako so ljudje blagoslovljeni s to službo? Jeremija je imel uspešno službo, čeprav je bil v njegovem času Baruh eden redkih, za katere vemo, da so mu sledili. Uspeh je v tem, da delaš, kar Bog želi, da delaš, in da si tak, kakršen Bog želi, da si.

V: V 1 Tes 2,3 lahko grška beseda »dolo« pomeni ne le laž ali zavajanje, ampak tudi prevara, zvijača, vaba ali past. Katere so nekatere »zvitke« metode, ki jih v Božjem delu ne smemo uporabljati?

O: »Vaba in zamenjava« je izraz, ki pomeni, da obljubimo eno stvar, a izpolnimo drugo. Stvari moramo predstaviti takšne, kakršne so v resnici. Ljudje ne bi smeli biti presenečeni, ko postanejo kristjani, ali slišati bistveno drugačne stvari kot pred tem, ko so postali kristjani. Ne smemo deliti le polovice evangelija, ampak moramo deliti celoten evangelij. Moramo jim govoriti tako o peklu kot o nebesih, tako o poslušnosti kot o milosti ter tako o Jezusu kot Gospodu kot o Jezusu kot Odrešeniku. Ne smemo dajati ali namigovati, da Bog daje prazne obljube, ki jih ne bo izpolnil.

V: Kaj je nenavadnega v tem verzu iz 1 Tes 2,4?

O: Ta verz je besedna igra. Prevesti ga je mogoče takole: »Kakor je Bog, ki preizkuša naša srca, potrdil, da smo primerni, da nam je zaupano evangelij«.

V: Kako bi se v 1 Tes 2,4 razlikovalo služenje, ki bi poskušalo ugajati ljudem, od tistega, ki bi poskušalo ugajati Bogu?

O: Služba, ki bi si v prvi vrsti prizadevala ugajati ljudem, bi bila osredotočena na strategijo in številke. Večina razprav o službi bi se verjetno vrtela okoli tega, kako pridobiti več ljudi, kako zbrati več denarja ali kako ustvariti nove priložnosti za rast. Obstaja nevarnost, da bi bila preveč »prilagodljiva«, zaradi česar bi lahko izgubila izpred oči svoje temeljne vrednote.

Služba, ki bi si v prvi vrsti prizadevala ugajati Bogu, bi bila osredotočena na molitev. Večina razprav bi se verjetno vrtela okoli tega, kako deliti evangelij z več ljudmi, kako bolje krepiti člane in kako služiti drugim. Ključna razlika je v tem, da bi si želela, da bi bili drugi tisti, ki jim služijo, namesto da bi bila vedno tista, ki služi drugim. To bi lahko pomenilo sodelovanje z drugo službo ali celo dajanje sredstev drugi službi, namesto da bi poskušala zgraditi imperij zase.

V: Kakšna je v 1 Tes 2,5 razlika med laskanjem, ki je slabo, in pohvaljevanjem ljudi, ki je lahko dobro?

O: Laskanje je neiskreno. Lahko je povsem nepošteno ali pa pozornost usmerja na nepomembne ali površinske stvari na račun bistvenih stvari. Hvaljenje ljudi za to, kar so storili, ali za njihov značaj, če je iskreno, je dober način za spodbujanje drugih.

V: Kako v 1 Tes 2,5 nekateri ljudje nadenejo masko, da bi prikrili pohlep?

O: Z različno mero uspeha poskušajo trditi, da obstaja drug motiv, kot je pomoč drugim, pomoč organizaciji itd., čeprav je glavni motiv pohlep. Obstaja toliko tečajev o vodstvu, da ni pomanjkanja ljudi, ki želijo biti vodje.

Grška beseda »pleonexia« dobesedno pomeni željo po tem, da bi imeli več.

V: Kako naj v 2 Tes 2,8 delimo svoje življenje z drugimi, ne da bi pri tem razkrivali svoje zasebno življenje?

O: Dobro je deliti veliko iz našega življenja, tako uspehe kot težave, vendar ne smemo deliti prav vsega. Ne smemo deliti ničesar, česar Bog ne želi, da bi delili, zato prosi Boga, naj ti razkrije, kdaj je bolje molčati. Tukaj je osnovni pregled tega, česa ne smemo deliti.

Razjeziti druge, razen če bi morali biti jezni zaradi česa.

Hvalisanje ali bahanje

Zaupne informacije, ki so vam jih povedali drugi, ne glede na to, ali bi vam jih sploh smeli povedati

Odvračanje ali odvzemanje upanja drugi osebi od pravičnosti, kot je to storila Jobova žena. (Odvračanje od greha pa je v redu.)

Poveličevanje greha. (Tistič, ko sem se opil v baru, se je počutil tako super...)

Laži in izmišljotine, vključno z laskanjem

Poveličevanje drugih, postavljjanje jih na piedestal. (Čeprav je dobro, da jih spoštujemo.)

Stvari, ki so škodljive ali boleče za drugo osebo ali za druge

Žaljive besede ali odnosi (zaničevanje navadnih ljudi, čudakov ali izobčencev)

Soditi druge, čeprav je v redu reči, da so grešna dejanja grešna

Zavestno govoriti tako, da drugi izgubijo zaupanje v tvoje besede

Dolgočasno, besedno in razgovorjeno, podajanje več informacij, kot jih oseba želi slišati

Zlonamerno širjenje napačnih informacij, da bi škodovali drugim ali se zabavali na njihov račun

Nejavne informacije o drugi osebi, ki jih ta ne želi deliti. (Ne glede na to, ali menite, da ima prav, da jih ne deli.)

Plagiatorstvo tega, kar je rekel nekdo drug, brez navedbe vira. Ne kradi besed drugih in jih ne predstavljaj kot svoje.

Dvomljiva točnost (niste povsem prepričani, ali je res ali ne)

Ponovno obujanje slabih dejanj druge osebe, potem ko ste o tem že govorili in ji odpustili. Te stvari bi morale biti pozabljene.

Skrivnosti, zaradi katerih bi lahko nedolžna oseba izgubila življenje, utrpela škodo ali bila neupravičeno zaprta

Skušnjave za druge. (Tistič, ko sem se opil v tem določenem baru, kjer so pijače za pol cene...)

Zaupne informacije, za katere ste svojemu delodajalcu, nekdanjemu delodajalcu ali stranki obljubili, da jih ne boste razkrili.

Očrnjevanje ali obrekovanje druge osebe

Zlonamerni ljudje bi jih lahko izkoristili v svojo korist

Vsebine za odrasle, erotične, neprimerne ali grobega humorja ali informacije

Ne častiš Boga ali svojih krščanskih bratov in sester

Ljudje naj vidijo vaše življenje v praksi, vendar ne smete čutiti pritiska, da morate vedno nekaj reči.

V: Zakaj je moral Pavel v 1 Tes 2,9 med njimi opravljati poklic?

O: Pavel ni prosil za podporo od nevernikov in novih vernikov, ki jim je pridigal. V judovstvu nobenemu rabinu ni bilo dovoljeno, da si zasluži za življenje s poučevanjem zakona. V nekaterih muslimanskih državah se na polno zaposlene krščanske delavce napačno gleda kot na lenuhe, ki izkoriščajo druge. Misijonar, ki izdeluje šotore in ima posvetno službo, pa tega problema nima. Tako Pavel kot današnji misijonarji imajo pravico do polne podpore s strani cerkve. Vendar se je Pavel zaradi svojega dela med ljudmi, ki jim je pridigal, odločil, da te pravice ne bo uveljavljal.

Fizično delo je bilo med grško in rimsko elito nekoliko prezirano, med Judi pa ne.

V: Kaj pa, če v 1 Tes 2,10 življenje krščanskega delavca, naj bo polnočasni misijonar ali ne, ni brez madeža? Kako bi to delovalo?

O: Če bi drugi za to vedeli, bi to lahko oslabilo njegovo pričevanje. Celo verniki, ki delavca spoštujejo, bi lahko pomislili: »Ker je na določenem področju spodletel, ni preveč resno, če tudi jaz na tem področju spodletim.« Vendar se delavec lahko pokesa in še naprej služi Bogu, pri tem pa druge opozarja, naj ne ponavljajo istih napak, ki jih je storil sam.

V: Kako je lahko 1 Tes 2,11–12 povzetek za vzgojo učencev, svetovanje in celo pričevanje?

O: Čeprav ta verz ne navaja, kaj naj storimo, je precej izčrpen glede tega, kako naj to storimo. Spodbujati, tolažiti in opominjati ljudi. Pavel pravi, da je to počel tako, kot bi to storila dobra mati (1 Tes 2,7) ali dober oče (1 Tes 2,11), da bi pomagala svojim otrokom.

V: Kako je v 1 Tes 2,13 mogoče, da bi katera koli beseda omejenega, zmotljivega in nepopolnega človeka dejansko bila Božja beseda?

O: To se morda zdi nemogoče, če se nekdo osredotoči izključno na človeške nezmožnosti. Vendar je Vsemogočni Bog, za katerega ni nič nemogoče (Matej 19:26; Marko 10:27; Luka 1:37), svoje sporočilo Balaamu uspel posredovati celo prek osla. Vsemogočni Bog je dovolj mogočen in pameten, da svoje sporočilo jasno posreduje prek nepopolnih sredstev. Bog ni le posredoval sporočilo z zahtevano natančnostjo, ampak je svojo besedo ohranil z zahtevano natančnostjo in točnostjo, da lahko še danes razumemo njegovo sporočilo.

Boljše vprašanje je: če lahko mi komuniciramo prek človeških besed, kako lahko misliš, da vsemogočni Bog ni dovolj mogočen, da bi komuniciral prek človeških besed?

V: Ali je 1 Tes 2,14–15 na kakršen koli način antisemitski?

O: Ne. Nihče ne more resno trditi, da je to etnično antisemitsko, saj je bil Pavel Jud, ki je, kot kaže Rimljanom 3,1–2, videl veliko prednost v svoji dediščini. Morda menijo, da je bilo to versko antisemitsko.

Vendar pa to ni versko antisemitsko, saj ga je napisal nekdo, ki je ljubil judovsko ljudstvo in se zanj globoko zavzemal, kljub temu, da niso sprejeli Kristusa, kot kažejo Rimljanom 9,1–5 in 10,1.

Zavedati se morate, da nekateri ljudje menijo, da je nekaj usmerjeno proti njim, če o katerem koli članu njihove etnične skupine piše karkoli negativnega. Domnevam, da bi po tej čudni definiciji nekdo lahko rekel, da je Sveto pismo proti vsem, saj Sveto pismo pravi, da vsi zaostajajo za Božjim standardom, nekateri pa ne marajo nobene kritike ali negativnih pripomb o čemerkoli.

V: Zakaj je Pavel v 1 Tes 2,15 rekel, da so bili nekateri Judje sovražni do vseh ljudi, saj so ti Judje nedvomno imeli prijatelje in ljudi, ki so jim bili dragi?

O: Res je, da so se ti Judje morda do mnogih obnašali prijazno. Vendar, če so ljudi prepričevali, naj zavrnejo Jezusa, so bili v najpomembnejšem možnem smislu sovražni do vseh.

V: V 1 Tes 2,16: ker je Bog tako ljubeč, kako lahko ljudje grešijo do neke meje?

O: Rimljanom11:22 piše, da moramo upoštevati tako Božjo dobrotljivost kot tudi strogost. Bog je najbolj ljubeče bitje v vesolju, a hkrati tudi najstrožje. Pavel je imel osebno izkušnjo s tistimi, ki so poskušali drugim preprečiti, da bi slišali evangelij, kot je opisano v Apostolskih delih 13:8–11 v zvezi z Elimasom.

V: V 1 Tes 2,17 grška beseda za »odtrgani«, aporthanisthentes, dobesedno pomeni, da postanejo sirote. Zakaj je bil Pavel tako zaskrbljen, da ti novi verniki »ne bi postali sirote«?

O: Pavel je bil morda zaskrbljen, da ne bi bili vztrajni v svojem napredovanju v veri. Vendar pa obstaja domneva, da je šlo za bolj nujno zadevo. Morda bi jih Judje ali krivoverci zavedli ali prevarali, da bi zapustili vero. Podobno moramo tudi mi, ko nekoga pripeljemo h Kristusu, varovati ga pred lažnimi učitelji.

V: Ali bomo v nebesih prepoznali ljudi iz 1 Tes 2,19?

O: Da. V 1 Tes 2,19 in Flp 4,1 je Pavel rekel, da so ti verniki njegovo veselje in venec, in svoj venec bo zagotovo prepoznal. Morda ne bomo izgledali enako s svojimi poveličanimi telesi, vendar se bomo med seboj prepoznali.

V: V 1 Tes 2,19; 3,13; 4,15; 5,23; 2 Tes 2,1,8,9; 1 Kor 15,23; Jak 5,7,8; 2 Pet 1,16; 3,4,12; 1 Jn 2,28; Mt 24,3.27; kaj je nenavadnega pri tej grški besedi, parousia, za prihod?

O: V Svetem pismu se za Kristusov prihod uporabljajo tri grške besede: parousia (prihod in poznejša prisotnost), apokalupsis (razkritje, razodetje ali apokalipsa) in ephiphaneia (manifestacija ali epifanija).

Pomeni tako prihod kot tudi nadaljnje bivanje. V nebiblijski literaturi so obisk vladarja imenovali »parousia«.

V: Zakaj bi v 1 Tes 3,1–3.6 nekdo v Pavlovem položaju lahko mislil, da so prav oni najbolj primerni za oznanjevanje? Zakaj Pavel ni imel takšnega odnosa?

O: Ne vemo, ali je Pavel tako mislil, vendar bi lahko tako razmišljal drug kristjan v podobnem položaju. Ne smemo pozabiti, da moč ni v nas, ampak v Bogu. Bog nas lahko uporabi in nas tudi uporablja, vendar lahko uporabi tudi druge ljudi. Bog ni potreboval Pavla, »najboljšega«, da bi ostal v Solunu, še posebej ker je Pavel lahko počel velike stvari drugje. A povprečen kristjan, kot je bil Timotej, bi bil popolnoma primeren, ko je Bog deloval skozi njega.

V: V 1 Tes 3,1–6 bi Pavel lahko rekel: »Naredil sem dovolj«, prenehal oznanjevati evangelij in si privoščil lagodno življenje. Zakaj misliš, da je Pavel vztrajal?

O: Pavel zagotovo ne bi mogel pridigati evangelija blaginje: »Živite lagodno življenje, tako kot jaz«. Čeprav bi Pavel morda lahko pomislil: »Že dovolj sem storil«, ni absolutno nobenega dokaza, da bi to kdaj storil. Vodila sta ga ljubezen do Boga in ljubezen do drugih ter želja, da ne bi šli v pekel. Pavel je imel namen. Ne pozabite, da beseda »upokojiti se« v Svetem pismu ni.

V: Zakaj nas Bog v 1 Tes 3,3 namerno namenja preizkušnjam?

O: Bog vse izpelje v skladu s svojo voljo (Efežanom1:11 ; Pregovori 16:4; ~Rimljanom8:28 ).

Poleg tega je bil vsak naš dan zapis v Božji knjigi, še preden se je kateri koli od njih zgodil (Psalm 139:16).

Starši se »z žalostjo odločijo«, da bodo njihovi otroci prejeli boleče lekcije iz svojih napak. Kristjani so bili celo ponosni, ko so njihovi otroci, žene in možje umrli, medtem ko so poskušali rešiti življenje drugega ali se zavzeti za svojo vero. Noben starš ne izbere te vrste bolečine zaradi nje same , ampak zaradi višjega dobra. Podobno se Bog odloči, da te stvari dopusti, ne zato, ker bi bil nekakšen sadist, ampak raje:

1. Zaradi vzgoje ali večjega dobra posameznika (Hebrejcem 12,4–15)

2. V korist drugim (Filipanci 1:22–25; Kološanom 1:24–25)

3. Zaradi Božje slave (kot na primer pri Jobu)

4. Ker bo Bog na koncu poskrbel, da se bodo vse naše preizkušnje zdele nepomembne v primerjavi z našo prihodnjo slavo (Rimljanom 8:18; 1. Petrov 4:12–14)

V: Kako je v 1 Tes 3,3 mogoče, da so tisti, ki so preganjali Pavla, delali narobe? Saj so gotovo izpolnjevali Božjo voljo, saj je Bog Pavla namenil za te preizkušnje.

O: Delali so narobe in so odgovorni za svoja zla dejanja. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Bog vse izpelje po svoji volji (Efežanom 1:11; Pregovori 16:4).

2. Bog uporablja mnoga orodja, da doseže svoje končne cilje, in Sveto pismo jasno kaže, da so zli odločitvi ljudi med orodji, ki jih Bog uporablja (1. Mojzesova knjiga 50,20).

3. Bog je vnaprej načrtoval, da bo uporabil Judove zlobne namere (Apostolska dela 2,23; Janez 13,18; Psalm 41,9), vendar je bil Juda v celoti odgovoren za svoja dejanja (Marko 14,21; Luka 22,21–22). Podobno tudi to, da Bog načrtno uporabi zlobna dejanja drugih, ne zmanjša njihove odgovornosti za njihove zle odločitve.

V: V 1 Tes 3,8; Flp 4,1 in Ef 6,10–16 – ker smo že odrešeni, zakaj nam je zapovedano, naj »trdno stojimo v veri«?

O: Kristjani se lahko dajo zavesti ali zavedati, kot kaže Matej 24:24. Celo pravi kristjani se lahko oddaljijo ali iz strahu skrivajo svojo vero ter za nekaj časa počnejo stvari, ki niso po Božji volji.

V: V 1 Tes 3,12; 4,9–10: ali kot kristjani, ki že ljubimo Boga in druge, potrebujemo, da se naša ljubezen še poveča? Kako Bog poskrbi, da se naša ljubezen do drugih poveča in celo prekipeva?

O: Zavestno si moramo želeti, da se naša ljubezen do drugih poveča. Poveča se lahko, ko izražamo svojo ljubezen do njih in molimo zanje.

V: Kako v 1 Tes 3,13 Bog utrjuje naša srca, da smo brez madeža in sveti v Njegovi prisotnosti?

O: Bog lahko deluje prek našega branja Njegove besede, naše poslušnosti ali čaščenja Njega ter naše ljubezni do drugih. Vendar pa Bog lahko deluje tudi na načine, ki jih ne opazimo. Prek ljudi, ki jih pripelje v naša življenja (vključno z zahtevnimi ljudmi), dogodkov (tako prijetnih kot neprijetnih) in s tem, da nam nekaj pripomni, lahko Bog okrepi naša srca v našem prizadevanju, da v naših življenjih iščemo Njegovo svetost. Vendar bodite vedno pripravljeni, da vas Bog, ki je » «, spremeni in preoblikuje. Preizkušnja ne vedno okrepi človeka; odvisno je od tvojega odziva nanjo. Spomni se Jobove žene, ki je rekla: »Prekliči Boga in umri«, v nasprotju z Jobom.

V: Kateri so v 1 Tes 4,1 najboljši načini, da spodbudimo druge, naj živijo tako, da ugajajo Bogu?

O: Spodbujajte jih, naj pogledajo onkraj trenutnih okoliščin, in usmerite njihov pogled k Bogu ter k temu, kar je storil zanje. Pokažite jim, kako Bog skrbi zanje, in poudarite večni pomen njihovih dejanj. Spomnite jih na kratkost časa na zemlji v primerjavi z večnostjo. Če je mogoče, hodite z njimi, jim pomagajte in bodite z njimi. V nekaterih situacijah poiščite nekoga drugega, ki je prestal enake preizkušnje, da vam bo svetoval in vas podprl.

V: Kako lahko v skladu s 1 Tes 4,1–7 živimo bolj sveto življenje?

O: Na to vprašanje odgovorimo s primerjavo iz atletike.

Športnik se lahko izboljša na tri načine: s primarnimi prizadevanji, sekundarnimi prizadevanji in s tem, čemur se je treba izogibati. Najprej gre za pravilno vadbo športa, ki ga izvaja. Včasih je to za tekmo prav igranje same tekme. Drugič pa gre za vadbo le enega vidika posebej, na primer teka ali dvigovanja uteži. Športnik običajno uživa v treningu za svoj šport, toda če bi treniral le takrat, ko bi mu bilo po volji, ne bi prišel daleč. Poleg ljubezni do športa je potrebna tudi samodisciplina.

Drugič, gre za zdravo prehrano, dovolj spanja in morda tudi za dopolnilne dejavnosti, kot na primer, da vam metanje v bejzbolu pomaga pri servisu v tenisu.

Nazadnje gre za izogibanje določenim stvarem. Nekatere stvari, kot so kajenje, opijanje itd., so vedno slabe. Druge stvari same po sebi niso škodljive, vendar odvračajo od tvojega cilja. Na primer, za najboljšo zmogljivost ne bi smel iti plavat na dan, ko boš igral bejzbolsko tekmo.

Tudi duhovni športnik se lahko izboljša s tremi vrstami stvari: primarnimi, sekundarnimi in tistimi, ki se jim je treba izogibati. V prvi vrsti ni nadomestila za predano ljubezen in poslušnost. Uživati moramo v ljubezni do Boga in v služenju Njemu. Toda tudi kadar tega v tistem trenutku ne čutimo, je potrebna samodisciplina, da kljub temu storimo, kar Bog od nas želi.

Drugič, potrebujemo zdravo prehrano. Seveda nam Bog pravi, naj ne bomo požrešneži, ki si polnijo usta in služijo svojim želodcem (Pregovori 28:7; Filipljanom 3:19a), toda paziti moramo tudi na svojo »prehrano« tistega, kar vstopa skozi naše oči in ušesa.

Nazadnje se moramo izogibati ne le grešnim dejanjem, ki Bogu niso všeč, ampak tudi situacijam, ki so vsaj za nas skušnjave. Prav tako moramo prepoznati »časovne požrešnike«, ki morda niso grešni, a nam vzamejo veliko časa in nas odvračajo od služenja Bogu. Če kdaj občutite, da vam Bog ni dal dovolj časa za to, kar veste, da morate storiti, da bi mu služili, je morda problem ne v tem, da vam Bog ni dal več kot 24 ur na dan, ampak v tem, da vam časa primanjkuje, ker ste zapravili čas, ki vam ga je Bog dal.

V: Kaj še lahko storimo v 1 Tes 4,9–10, da bi še bolj ljubili druge vernike?

O: Lahko jim tudi občasno pošljete nekaj, da jim pokažete, da vam je mar in da mislite nanje. Po eni strani lahko molimo za tisto, za kar nas prosijo, da molimo, in storimo zanje tisto, kar nas prosijo, ter smo do njih prijazni. Na globlji ravni pa lahko zanje gojimo iskreno skrb. Lahko opazujemo, kako se jim godi, vprašamo in predlagamo stvari, za katere naj molimo, ter proaktivno prevzamemo pobudo, da jim pomagamo tam, kjer potrebujejo pomoč. Ali se vam je kdaj »iznenada« zgodilo, da je nekdo prišel in vam dal nekaj, kar ste potrebovali? To je lep občutek, a še lepši je, ko lahko to storite za druge.

V: Zakaj menite, da je v 1 Tes 4,11–12 poudarek na »mirnem življenju«, v nasprotju s svetovnim »življenjem na veliko« ali »bodisi veliko bodisi nič«?

O: Ni nam treba iskati slave, moči ali prestiža, niti v svetu niti v cerkvi. Če svoje delo opravljaš dobro, se ti to morda zgodi, vendar tega ne išči, saj te bo to odvračalo od iskanja Boga. V zahodni kulturi glavni problem pri spoznavanju Boga ni pomanjkanje znanja, ampak pravzaprav motnje. Poskušaj prepoznati in odpraviti ali vsaj zmanjšati motnje na svoji poti z Gospodom. A ne pozabi: ko se zgodijo nepričakovani dogodki, kot je srečanje z nekom, ki je v stiski, to morda niso motnje, ampak pravzaprav glavno delo, ki ga Bog želi, da opraviš v tistem trenutku.

V: Zakaj je v 1 Tes 4,12b izražena želja, da ne bi bili odvisni od nikogar?

O: Nič ni narobe, če sprejmete izraze ljubezni od drugih, in popolnoma v redu je, da ste odvisni od drugih, da poskrbijo za vas, ko to res potrebujete. A bodite tisti, ki dajejo, ne tisti, ki jemljejo. Pavel v 2. Tesaloničanom 3,6 pravi, naj ne boste lenobni, v 3,10 pa: »Kdor ne dela, naj tudi ne jé.« Ne silite drugih, da za vas opravljajo stvari, ki jih lahko storite sami. Če ste sposobni delati ali prispevati denar za družino, ne bodite leni in se ne zanašajte na druge. Če tega ne morete storiti, je v redu, da se zanašate na druge. A če lahko zaslužite denar, četudi je le malo, to storite, da se preživljate ali vsaj delno preživljate.

V: Ali so v 1 Tes 4,13–14 kristjani, ki so že umrli, v »dušnem spanju« ali pa so v nebesih pri zavesti?

O: Verniki, ki so umrli, so zdaj pri zavesti v nebesih. Glavni verzi, ki to kažejo, so 2 Korinčanom 5,6; Luka 16,19–31; Filipljanom 1,23; Razodetje 6,9–11; Razodetje 7,9–11 ter drugi verzi o zavestnem slavljenju v Razodetju. V 2 Korinčanom 5,8 Sveto pismo pravi: »… da bi bili odsotni od telesa in doma pri Gospodu.«

V delu »O mučeništvu Polikarpa«, poglavje 2, str. 39, je zapisano, da odsotnost od telesa pomeni občevanje z Gospodom. Tertulijan, ki je pisal med letoma 198 in 220 n. št., v delu »O spodbudi k čistosti«, poglavje 11, str. 56, omenja, da je umrla krščanska žena že v Gospodovi prisotnosti.

V: Ali v 1 Tes4:13 –16, 1 Tes5:10 in 1 Kor15:51 beseda »spi« dokazuje, da so mrtvi nezavestni?

O: Ko je Jezus v Evangeliju po Janezu 11:11–14 okaral svoje učence in rekel »zaspal«, je preprosto mislil »mrtev«. »Zaspal« je bil pogost izraz za smrt, kot kažejo naslednji verzi:

2. Petrov 3:4; Apostolska dela 7:60; 1. Korinčanom 15:6; 18, 20; Matej 27:52; 28:13; 5. Mojzesova knjiga 31:16 ter številni drugi odlomki iz Stare zaveze: »Tako in tako je zaspal pri svojih očetih...«

Nova ženevska študijska Biblija na str. 1898 dodaja tudi, da je bil »spanje« metafora za smrt tako v poganskih kot v krščanskih spisih. »Spanje« je bil eufemizem za smrt že pri Homerju (Iliada, knjiga 11, 240–241).

Tudi zgodnji krščanski pisci so spanje razumeli kot smrt, kot to prikazuje Atenagora (177 n. št.) v delu »Vstajenje mrtvih«, 16. poglavje.

Torej ti verzi niti ne dokazujejo niti ne ovržejo trditve, da so ljudje po smrti pri zavesti. Za dokaz, da so po smrti pri zavesti, glej prejšnje vprašanje.

V: V 1 Tes 4,15 Pavel piše: »mi, ki bomo še živeli, ki bomo ostali do prihoda Gospoda«, zakaj je bil torej Pavel ubit pred Kristusovim povratkom?

O: Bog ni hotel, da bi vedeli, kdaj se bo Jezus vrnil. Pavel bi tu lahko uporabil tri zaimke.

»Oni«: Če bi Bog Pavlu rekel, naj reče »oni«, bi to bil namig, da se bo to zgodilo po Pavlovi smrti.

»Jaz«: Če bi Pavel rekel »jaz«, bi to pomenilo, da se bo Kristus zagotovo vrnil pred Pavlovim smrtjo.

»Mi«: »Mi« je enakovredno tistim izmed nas, ki smo še živi, in »mi« je edini zaimek, ki ga je Pavel lahko uporabil, da ne bi omejil Kristusovega vrnitve niti na čas pred niti na čas po Pavlovi smrti.

V: Ali je Pavel v 1 Tes 4,15 mislil, da bo živ, ko se bo Kristus vrnil?

O: Glej prejšnje vprašanje glede uporabe zaimka. Pavel je to napisal brez napake, saj ni navedel tistega, kar mu ni bilo povedano. Obstaja šest razlogov, zakaj bi Pavel to storil.

1. Pavel nikoli ni trdil, da ve, kdaj se bo Jezus vrnil. (1 Tesaloničanom 5:1–2)

2. Upal je, da se bo to morda zgodilo še v času njegovega življenja. (1 Tesaloničanom 4:15)

3. Pavel je učil, da bosta pred Kristusovim povratkom nastala mir (1 Tesaloničanom 5:3) in velika odpadništvo (2 Tesaloničanom 2:3–10).

4. Pavel je čakal in hrepenel po Kristusovem povratku, tako kot bi morali tudi mi, kar je blagoslovljena upanje iz Tita 2:13.

5. Pavel, Kristus in drugi so nam rekli, naj bdimo nad Kristusovim skorajšnjim vrnitvijo (Matej 24:42; Marko 13:35; 1 Tesaloničanom 5:4–6; 1 Peter 4:7; Razodetje 3:3; 22:20).

6. Kot kaže 1. Timotej 3,15, je Pavel dobro razumel pomen tega, da je treba ljudi spodbujati k dobremu ravnanju, saj ne pove, kdaj se bo vrnil. Glej zlasti Matej 24,36–25,13.

Če povzamemo: Bog ni povedal Pavlu vsega, Pavel nam je povedal, kar mu je Bog povedal, vendar nam seveda ni povedal tistega, česar mu Bog ni povedal. Glej razpravo o Filipljanih 4:5, 1. Petrovem pismu 4:7 in Razodetju 22:6–20.

V: Zakaj v 1 Tes 4,15 Bog ni hotel, da bi vedeli, kdaj se bo Kristus vrnil?

O: To je podobno, kot če gospodar reče služabniku, naj bo pridnen, ker se lahko nepričakovano vrne kadarkoli, kot kaže Luka 12:35–48. V Svetem pismu so razlogi za »življenje v pričakovanju«, v katerem hrepenimo po njegovem povratku, moč, spodbuda in tolažba (1 Tesaloničanom 4:18; 2 Tesaloničanom 2:15–17) ter budnost, da bomo brez graje, kadarkoli pride Kristus (1 Tesaloničanom 3:13; 5:23).

V: Ali v 1 Tes 4,16 dejstvo, da Kristusa spremlja glas nadangela, kaže, da je Jezus nadangel, kot učijo nekateri Jehovovi priče?

O: Ne. Čeprav obstajajo morda še drugi nadangeli poleg Mihaela, to v tem primeru ni bistveno.

Božji trobentni klic, ki spremlja Jezusa, ne pomeni nujno, da je Jezus sam trobil. Podobno je glas nadangela verjetno glas nadangela, ki je tukaj spremljal Jezusa.

Tudi če bi bil ta glas Jezus, ki je govoril z glasom nadangela, to ne pomeni, da ni Bog. Zdelo bi se na primer čudno odvečno, če bi nekdo rekel, da je Jezus na zemlji deloval ali govoril kot človek, saj je bil Jezus človek. Če bi to na kakršen koli način dokazovalo, da je bil Jezus nadangel, bi Božji trobentni klic tukaj dokazoval, da je Jezus Bog.

Ljudje se za rešitev vprašanja, ali je Jezus Bog ali ne, ne potrebujejo zateči k takšnim dvoumnim verzom. Lahko bi preprosto »vprašali Tomaža« s prebiranjem Janeza20:27 –28, »vprašali Janeza« s prebiranjem Janeza 1:1 ali vprašali avtorja Pisma Hebrejcem s prebiranjem Hebrejcem 1:8–9. Častite Sina enako kot Očeta, kakor zapoveduje Janez5:23 ? Častite Jezusa, tako kot angeli v Pismu Hebrejcem 1:6? Hvalite Jezusa, pa tudi Očeta, tako kot to počnejo v nebesih v Razodetju 5:9–13; 11:15.

V: V 1 Tes 4,16, kateri trobentni zvok je to?

O: Sveto pismo izrecno ne navaja, ali gre za eno od sedmih trobent v Razodetju 8–11 ali za drugo trobento.

V: Kako bi v 12 Tes 4,16–17 lahko nekdo vstal od mrtvih ali bil vzet v nebesa, če ga je požrl tiger?

O: Bog je vsemogočen in vseveden ter lahko naše telo ponovno sestavi iz katerih koli atomov v okolici. Mimogrede, večina vašega telesa je sestavljena iz drugih atomov, kot jih je imelo pred sedmimi leti. Čeprav si morda predstavljamo svoje fizično telo kot nespremenljivo fizično maso, je v resnici vzorec, ki se sčasoma stara.

V: V 1 Tes 5,1–3, v kakšni meri lahko ljudje poznajo čas Gospodovega dne?

O: Kot pravi Matej 24,36 in kot nakazuje 1 Tes 5,1–2, nihče ne bo vedel dneva niti ure. A kot pravijo Matej 24,37–39; Luka 17,26–29 in 1 Tesaloničanom 5,3, bo to čas, ko večina ljudi ne bo niti pomislila na Kristusov prihod in bo za večino popolnoma nepričakovan.

V: Kaj v 1 Tes 5,4–8 ter Ef 4,18; 5,8–11 pomeni biti otroci svetlobe ali dneva v nasprotju z otroki teme ali noči?

O: Ni nam nerodno, če ljudje izvejo vse o nas. Ne počnemo skrivaj nobenih hudobnih stvari, za katere ne bi želeli, da bi jih drugi vedeli; pravzaprav želimo, da drugi vidijo naše življenje. Ne veselimo se noči zaradi pitja, zabav ali početi kaj narobe. Nasprotno, ponoči dobro spimo, ker se veselimo dneva in opravljanja svojih nalog.

V: Kako je mogoče, da nas Bog v 1 Tes 5,9 ni določil za trpljenje jeze, če pa v Ef 2,3 piše, da smo bili po naravi, tako kot vsi ostali, predmet jeze?

O: Vsi ljudje (razen Adama, Eve in Jezusa) so se rodili s padlo, grešno naravo in so bili po naravi predmeti jeze. Vendar je Bog svojim otrokom v Kristusu ( ) podaril novo rojstvo, novo življenje ter novo in gotovo upanje prek Jezusa Kristusa, ki je prevzel našo kazen.

V: Kako naj v 1 Tes 5,12–13 izkazujemo spoštovanje tistim, ki so v Gospodu nad nami?

O: Najprej jim in drugim priznajte, da sprejemate, da so vam v Gospodu nadrejeni. Pokazujte jim svojo skrb in jim, če lahko, pomagajte v njihovih življenjskih težavah. Izkažite spoštovanje do njihovega položaja, kot ga je Pavel izkazal celo velikemu duhovniku v Apostolskih delih 23,3–5. Častite jih za njihovo trdo delo in žrtvovanje, kot to Pavel svetuje v Pismo Filipljanom 2,28–30

V: V 1 Tes 5,14 piše, da moramo biti potrpežljivi do vseh ljudi, zakaj pa se zdi, da Pavel in Jezus nista bila potrpežljiva do vseh ljudi?

O: Oba sta bila zelo potrpežljiva, a to ne pomeni, da nista mogla po potrebi tudi ostro okarati ljudi.

Janez Krizostom (okoli leta 396 n. št.) je to lepo izrazil v uvodu svojega Komentarja k Pismu Galatcem. »Vedno se obračati na svoje učence z blagostjo, tudi ko potrebujejo strogost, ni lastnost učitelja, ampak bi bila lastnost pokvarjenca in sovražnika. Zato tudi naš Gospod, čeprav je na splošno govoril nežno s svojimi učenci, tu in tam uporabi strožji jezik ter enkrat izreče blagoslov, drugič pa grajo.«

V: Katere izgovore včasih navajajo ljudje v 1 Tes 5,15, da bi poskušali upravičiti maščevanje zla z zlom?

O: Takih izgovorov je kar nekaj.

Stara zaveza pravi: oko za oko. (Stara zaveza je zastarela.) Zakon predpisuje kaznovanje, vendar ne smemo delovati kot samooklicani varuhi reda. Na Divjem zahodu je bila lovska četa sprejemljiva, ker je delovala v okviru zakona pod vodstvom šerifa, ki je odgovarjal za dejanja. Linciranje pa ni bilo.

Si to zaslužijo (in jaz sem tisti, ki sodi, kaj si vsakdo zasluži).

Morajo se naučiti lekcije (in jaz sem tisti, ki jih mora naučiti).

To bodo ponovili, če jim ne bomo pokazali posledic (in Bog me je določil, da jih poučim).

Moram se maščevati (ker menim, da je to moja pravica).

A ne glede na to, katero izgovor uporabijo, ljudje, ki zlo vračajo z zlom, ne ubogajo Boga.

V: Kako se v 1 Tes 5,16–18 povezujejo vedno biti veseli, neprestano moliti in se zahvaljevati v vseh okoliščinah?

O: Veselimo se, molimo in se zahvaljujemo, ker vemo, da ima Bog vse pod nadzorom. Vse tri stvari moramo početi ves čas. A veselje naj nas spodbuja k molitvi. Naše molitve naj bodo polne zahvale Bogu, naša zahvala pa naj nas spominja na naše veselje.

V: Ali naj v 1 Tes 5,17 molimo neprestano ali naj uporabljamo malo besed, kot pravi Mt 6,7?

O: Oboje. Naše celotno življenje naj bo življenje molitve, v neprestani povezanosti z Bogom. Vendar pa ne smemo misliti, da Bog usliši določeno prošnjo zaradi ponavljanja mnogih besed.

V: Kaj v 1 Tes5:22 pomeni »izogibajte se vsaki obliki zla«?

O: To lahko pomeni »celo vsak videz zla« ali »vsako vrsto zla«. Grška beseda za »obliko«, eidos, lahko pomeni tudi videz, način, obliko, pogled. Po Strongovi konkordanci izhaja iz besede za »pogled«. Kot stranska opomba: Aland in drugi ne navajajo nobenih razlik v rokopisih, zato gre izključno za prevajalsko vprašanje, ne za vprašanje rokopisov.

Zaključek: Glede na grško besedo oblika/vrsta/pogled itd. sta lahko pravilna oba stališča. Izogibati se moramo vsaki vrsti zla. Poleg tega se moramo izogibati temu, da bi nas videli, kako počnemo resnično zla dejanja. Poleg tega 2 Korinčanom8:22 kaže, da je Pavel želel ravnati pravično v očeh vseh.

Vendar pa 1 Tesaloničanom5:22 ne zajema tega, da bi ljudem dovolili, da nas vidijo, kako delamo dobre stvari (kot je oznanjevanje evangelija), ker to zmotno razumejo kot zlo.

V: Ali naj se kristjani v 1 Tes 5,26; Rim 16,16; 1 Kor 16,20; 2 Kor 13,12 in 1 Pet 5,14 med seboj pozdravljajo s svetim poljubom?

O: V takratni kulturi je bil sveti poljub primeren. V ameriški in kitajski kulturi je temu enakovreden objem ali rokovanje.

V: Kako vemo, da je 1 Tesalonikance napisal Pavel?

O: Za to obstajata vsaj dva razloga.

1. Tako piše v 1. Tesaloničanom, zgodnja cerkev pa tega nikoli ni dvomila.

2. Tertulijan je v delu Proti Markionu, knjiga 4, poglavje 5, str. 345–350 (207 n. št.) zapisal, da je Pavel pisal Tesaloničanom. To je bila knjiga, »ki izhaja od apostolov in je bila v cerkvah apostolov hranjena kot sveto zakladje«.

Verjetno so o 1. Tesaloničanom pisali tudi drugi.

V: Kakšne so podobnosti med 1. Tesaloničanom in preostalimi Pavlovimi pismi?

O: Tukaj so tiste, ki sem jih našel.

V: Kdaj je bilo napisano 1 Tes?

O: Precej natančno vemo, kdaj je bilo napisano: okoli leta 51–52 n. št. 1 Tesaloničanom 3:1–7 kaže, da je bilo napisano potem, ko je Pavel zapustil Atene in se nahajal v Korintu. Apostolska dela 18:12,17 navajajo, da je bil Galion prokonzul v Ahaji. Napis v Delfih kaže, da je bil Galion prokonzul le okoli let 51–52 n. št. Drugi razlagajo datum kot 52–53 n. št.

Če skeptik trdi, da je Pavlova pisma napisal nekdo drug veliko kasneje in da so besede v 1. Tesaloničanom o tem, da jih je napisal Pavel, laž, potem je na njem, da predloži kakršen koli dokaz, da so bile te besede laž. Obstaja le malo področij raziskovanja, kjer lahko nekdo trdi, da je dokument ponaredek, ne da bi imel kakršen koli dokaz.

V: Kaj še vemo o Gallionovem napisu iz 1. Tesaloničanom?

O: Napis o Galiju, kot ga imenujejo arheologi, se trenutno nahaja v muzeju v Delfih. Sestavljen je iz vsaj sedmih različnih delov. V vrsticah 5–6 je omenjen odlok rimskega cesarja Klavdija, ki je vladal od leta 41 do 54 n. št., v katerem se sklicuje na Lucija Junija Galiona, prokonzula Ahaije. V »Slovarju ozadja Nove zaveze« (str. 53–54), iz katerega je to povzeto, piše, da je »kronologija odvisna od drugih časovnih izračunov«. Vendar pa je večina znanstvenikov prepričana, da je na podlagi tega napisa ter dejstva, da so prokonzuli običajno služili enoletni mandat, mogoče Galliov mandat kot prokonzula v Korintu [v Ahaji] datirati v leti 51/52 n. št.«

V: Kako v 1 Tesaloničanom vemo, ali je to, kar imamo danes, zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo (Izaija 55,10–11; Izaija 59,21; Izaija 40,6–8; 1. Petrov 1,24–25; in Matej 24,35).

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz 1. Tesaloničanom citirali približno 49-krat, ne da bi pri tem upoštevali namige. Citirali so 35 % knjige 1. Tesaloničanom, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 31,05 od skupno 89 verzov.

Tukaj so pisci iz obdobja pred Nicejskim koncilom, ki so se sklicevali na verze iz 1. Tesaloničanom.

Klement Rimski (96–98 n. št.) namiguje na 1. Tesaloničanom2:12 , 13; 1. Klement, zvezek 1, str. 11

Ignacij (110–117 n. št.) citira 1. Tesaloničanom 5,17 v »Ignacijevem pismu Polikarpu«, poglavje 1, str. 93

Polikarp (okoli 150 n. št.) citira celoten 1. Tesaloničanom5:17 (tj. dve besedi: »molite neprestano«) v Polikarpovem pismu Filipljanom, poglavje 4, str. 34

Melito iz Sardisa (170–180 n. št.) omenja 1. Tesaloničanom kot pismo apostola. Govor o Gospodovem trpljenju, poglavje 9, str. 762

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) citira 1. Tesaloničanom 5,23 kot »v prvem pismu Tesaloničanom«. Irenej, Proti herezijam, knjiga 5, poglavje 6.1, str. 532

Muratorijev kanon (170–210 n. št.), ANF, zvezek 5, str. 603, omenja Pavlova dva pisma Tesaloničanom, pa tudi Pavlovih drugih 11 pisem.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) citira 1 Tesaloničanom 2,6–7 kot Pavlovo pismo. Učitelj, knjiga 1, poglavje 5, str. 214

Klement Aleksandrijski (193–205 n. št.) navaja 1 Tesaloničanom 2,5–7 kot apostolovo pismo. Stromata, knjiga 1, poglavje 1, str. 300.

Tertulijan je v delu »Proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 5, str. 350 (207 n. št.), zapisal, da je Pavel pisal Rimljanom, Galatom, Filipancem, Tesaloničanom in Efežanom. Pravi, da je Novo zavezo knjiga, »ki izhaja od apostolov in je bila ohranjena kot sveto zapuščino v apostolskih cerkvah«. Tertulijan (198–220 n. št.) v delu »Pet knjig proti Marcionu«, knjiga 5, poglavje 15, str. 462, citira 1 Tesaloničanom 4,15–17.

Hipolit ( , 222–235/6 n. št.) v delu »Trakta o Kristusu in Antikristu«, poglavje 66, str. 219, navaja 1 Tesaloničanom 4,12 kot Pavlovo besedilo.

Origen (225–253/254 n. št.) citira 1 Tesaloničanom 2,14–15 kot Pavlovo pismo v »Prvem pismu Tesaloničanom«. Origenov »Komentar k Mateju«, knjiga 2, poglavje 18, str. 425

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) citira iz tistega, kar imenuje »Prvo Pavlovo pismo Tesaloničanom«, nato pa citira 1 Tesaloničanom 4,6. Pravi: »Apostol pravi«, nato pa citira 1 Tesaloničanom 5,2–3. To je navedeno v delu » «, traktat 12, tretja knjiga, 88, 89. Prav tako v delu »The Treatises of Cyprian«, traktat 7, poglavje 21, str. 474, navaja, da je 1 Tesaloničanom4:13 napisal Pavel.

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) v delu »Dialog o pravi veri«, prvi del, poglavje 29a, str. 69, navaja 1 Tesaloničanom 2:14–15 kot delo apostola Pavla. Na noben drug verz v 1 Tesaloničanom se ne sklicuje.

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) se domnevno sklicuje na 1 Tesaloničanom 1:2; 2:8; 4,17 v skladu z delom Grški Novi testament, 4. revidirana izdaja, avtorjev Aland in drugi. Vendar v delih Viktorina iz Petaua, ki jih imam na voljo – O stvarjenju sveta in Komentar k Apokalipsi –, ni nobenega sklica na 1. Tesaloničanom.

Po Nicejskem koncilu

Eusebijeva »Cerkvena zgodovina« (323–326 n. št.)

Hegemonius (4. stoletje) navaja 1 Tesaloničanom 5,1–2 kot tisto, kar je apostol »napisal Tesaloničanom«. Disput z Manesom, poglavje 38, str. 212

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v Prazničnem pismu 39, str. 552

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) se sklicuje na 1 Tesaloničanom 4,17

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlova dva pisma Tesaloničanom kot del Novega testamenta. Citira vse razen zadnjih štirih besed iz 1 Tesaloničanom 1:1.

Efraim/Efraem Sirski (373 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) citira 1 Tesaloničanom 3,12–13 kot apostolovo pismo »vernim v Tesaloniki«. O Svetem Duhu, poglavje 21,52, str. 33

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.), kanon 60, str. 159, navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59, str. 158, pravi, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.)

Janez Krizostom (396 n. št.) je zapisal 11 pridig o 1. pismu Tesaloničanom, ki jih imamo še danes. Dejal je, da sta ga napisala Pavel in Timotej skupaj z njim.

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) v delu O nastanku človeka, poglavje 22.6, str. 412, navaja 1. Tesaloničanom 4,17 kot Pavlovo pismo.

Didimus Slepi (398 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) je napisal komentarje k Janezu, Rimljanom, 1 Kor, 2 Kor, Gal, Ef, Kol, Flp, 1 Tes, 2 Tes, 1 Tim, 2 Tim, Titu, Filemonu in Hebrejcem.

Rufinus (374–406 n. št.)

Niketa iz Remesiana (366–415 n. št.) se sklicuje na 1 Tesaloničanom 2,8

Jerome (373–420 n. št.) namiguje na 1 Tesaloničanom 4,13. »In apostol Tesaloničanom prepoveduje, da bi žalovali za tiste, ki so zaspali.« Proti Vigilantiusu, poglavje 6, str. 419. V Pismu 125, poglavje 11, str. 248, citira celoten 1 Tesaloničanom 5,17: »Molite neprenehoma.«

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) omenja apostolovo pismo Tesaloničanom in citira 1 Tesaloničanom 1,13 v delu O predestinaciji svetnikov, poglavje 39, str. 517

Avguštin omenja apostola, ki piše Tesaloničanom, in citira 1 Tesaloničanom 4,13–16 v delu »Božje mesto«, knjiga 20, poglavje 20, str. 439

Polpelagianec Janez Kasijan (419–430 n. št.) v delu »Instituti« (knjiga 10.7, str. 268) navaja 1 Tesaloničanom 4,9–10 kot besede apostola Tesaloničanom.

V Sokratovi »Cerkveni zgodovini« (400–439 n. št.), 3. knjiga, 16. poglavje, str. 87, je naveden del 1. Tesaloničanom 5,21: »da bi ‚vse preizkušali in se držali tega, kar je dobro‘.«

Speculum (5. stoletje)

Quodvultdeus (okoli 453 n. št.) se sklicuje na 1 Tesaloničanom 1:3

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.)

3. Spisi heretikov in drugih

Keretik Marcion po Tertulijanu

Keretik Priscilian (385 n. št.) se sklicuje na 1 Tesaloničanom 2,16.

Keretik Pelagij (416–418 n. št.)

Donatistični schizmatik Tyconius (po letu 390 n. št.) se sklicuje na 1 Tesaloničanom 1:3; 2:8

Pelagijanski heretik Teodor iz Mopsuestije (428 n. št.)

4. Najstarejši rokopisi 1. Tesaloničanom, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

str. 30 1 Tes 4,12–13, 16–17; 5,3, 8–10, 12–18, 25–28; 2 Tes 1,1–2; 2,1, 9–11 (začetek 3. stoletja)

3. stoletje – 1968 – Besedilo Nove zaveze.

str. 46 Chester Beatty II (100–150 n. št.) vsebuje 17 verzov iz 1 Tesaloničanom. Natančneje, vsebuje 1 Tes 1,1; 1,9–2,3; 5,5–9,23–28 ter druge dele Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem. V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 192 fotografija dela p46. Na str. 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da je to napisal profesionalni pisar.

Prva polovica 3. stoletja – 1936 – Frederic G. Kenyon v skladu s publikacijo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

2. stoletje, leto 200 n. št. – 1935 – Ulrich Wilken v skladu s knjigo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

200 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

81–96 n. št. – 1988 – Young Kyu Kim po delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland et al., tretja izdaja.

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Zgodnje do sredine 2. stoletja – 1999 – »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta«. To delno temelji na dejstvu, da je pisava zelo podobna papirusu Oxyrhynchus 8 (konec 1. ali začetek 2. stoletja) in papirusu Oxyrhynchus 2337 (konec 1. stoletja).

str. 61 Rimljanom 16:23, 25–27; 1 Korinčanom 1:1–2, 2–6; 5:1–3, 5–6, 9–13; Filipanci 3:5–9, 12–16, Kološanom 1:3–7, 9–13, 1 Tesaloničanom 1:2–3; Titu 3:1–5, 8–11, 14–15; Filemonu 4–7. okoli leta 700 n. št.

okoli leta 700 n. št. – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Okoli leta 700 n. št. – 1975 – Aland in drugi, tretja izdaja.

Okoli leta 700 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

str. 65 1 Tes 1:3–2:1; 2:6–13. Sredina 3. stoletja V delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts je na str. 348 fotografija dela strani 49. Navedeno je tudi, da sta strani 49 in 65 napisala isti pisar. Gre za aleksandrijske besedila.

3. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Alexandrinus [A] okoli leta 450 n. št.

Vaticanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Efraemov reskript [C] 5. stoletje

Claromontanus [D] 5./6. stoletje

I Washington, D.C., 5. stoletje

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Fajumski koptski jezik [Fay] 3./4. stoletje

Italika [Ital] 4. do 13. stoletje

Latinska Vulgata [Vg] 4. in 5. stoletje

Gotščina [Goth] 493–555 n. št.

armenski [Arm] od 5. stoletja

gruzinščina [Geo] od 5. stoletja

etiopščina [Eth] od okoli leta 500 n. št.

Peshitta v sirščini [Syr P] 400–450 n. št.

Sirski rokopis Harclean [Syr H] iz leta 616 n. št.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 1. Tesaloničanom glejte www.BibleQuery.org/1 Thessalonians Manuscripts.html.