< Vprašanje o Svetem pismu iz 2. Korinčanom

V: V čem se 2. pismo Korinčanom razlikuje od drugih Pavlovih pisem?

O: 2. pismo Korinčanom je eno izmed bolj osebnih Pavlovih pisem, ki obravnava družinske zadeve v cerkvi. Je zelo odkrito, prikazuje zelo nepopolno cerkev in kako se Pavel spopada s situacijo. Medtem ko se Pavel ukvarja s situacijami v korintski cerkvi, v 1. in 2. pismu Korinčanom razkrije več o sebi kot v kateri koli drugi knjigi. Zdi se, da je Pavel 1. pismo Korinčanom napisal predvsem kot učitelj, 2. pismo Korinčanom pa predvsem kot pastor.

V: Kakšen je potek Pavlovih potovanj in pisem Korinčanom?

O: Pavel je imel naslednje stike.

a) 50–52 n. št. Pavel je prvič obiskal Korint na svojem drugem misijonskem potovanju po Atenah v Apostolskih delih 18.

b) Napisal jim je pismo, ki je danes izgubljeno

c) 54–55 n. št. Napisal je 1. pismo Korinčanom, verjetno med bivanjem v Efezu

d) Opravil je drugi »boleč« obisk v Korintu (2 Korinčanom 2,1; 12,21)

e) Napisal je tretje pismo Korinčanom, ki je danes izgubljeno

f) 55–57 n. št. Napisal je 2. pismo Korinčanom, potem ko je dvakrat obiskal Korint (2 Kor 12,14; 13,1)

g) Tretjič je obiskal Korint.

V: Kakšen je pregled vsebine 2. Korinčanom?

O: Tukaj je en pregled.

1 Pavlova obupana situacija v življenju in zaupanje v Kristusa

2–3 Trpljenje in sprava

4–5 Ne obupajte, saj smo se spravili

6–7 Poziv, naj ne sprejemajo Božje milosti zaman

8–9 Poziv k zbiranju prispevkov za tiste v Jeruzalemu

10–13 Poziv, naj sprejmejo Pavlovo apostolstvo

V: V 2 Kor 1,1; 1 Kor 1,2; 1 Tes 1,1 in 2 Tes 1,1 je bila v vsakem mestu le ena cerkev; ali bi morala biti danes v vsakem mestu le ena cerkev?

O: Obstajajo trije obsegi izražanja krščanske enotnosti: verniki znotraj iste lokalne skupnosti, verniki iz različnih skupnosti in enotnost med različnimi cerkvami. Ta odgovor obravnava le tretji obseg, pri čemer je v odgovoru treba upoštevati štiri točke.

1. Ti štirje verzi ne pomenijo, da bi moralo biti le eno zbirališče, še posebej ob upoštevanju, da je v enem mestu več sto tisoč kristjanov.

2. Nikjer ni zapisano, da morajo človeške upravne delitve narekovati, kako naj bodo cerkve organizirane. Lahko se nahajajo na različnih geografskih lokacijah, čeprav to ne opravičuje obstoja cerkva zaradi doktrinarnih in drugih razlik.

3. Vsi pravi kristjani so že del ene, prave cerkve Jezusa Kristusa. Če je zvestoba kristjana do lastne lokalne cerkve ali denominacije večja od njegove zvestobe Bogu, potem ta kristjan svoje zvestobe ne razume pravilno.

4. Na žalost mnogi krščanski voditelji niso dovolj resno vzeli naukov in zapovedi o enotnosti med kristjani. Preberite Efežanom 4,3–4; Filipljanom 1,27; 2,1–4; 4,2; Rimljanom 15,5–7; Janezu 17,20–23. Za nadaljnjo razpravo si oglejte naslednja vprašanja ter vprašanja o 1. Korinčanom 1,10–14 in Efežanom 4,4.

V: Ker Sveto pismo v 2 Korinčanom 1,1 navaja primer ene cerkve na mesto in ne navaja nobenih nasprotnih primerov, ali bi moral ta primer postati naše pravilo, kot to uči skupina, ki se imenuje lokalna cerkev?

O: Ne. Če bi verjeli, da je treba slediti vsakemu primeru, za katerega ni niti zapovedi niti nasprotnega primera, bi morali kristjani:

a) Nikoli se ne sestajajte v stavbah; sestajajte se izključno v domovih (1 Korinčanom16:19 ; Filemonu 2).

b) Nikoli ne hodite na sodišče kot tožnik iz kakršnega koli razloga.

c) Moški nikoli ne nosijo hlač. Vsi lahko nosijo le sandale, ne pa čevljev.

d) Nikoli ne jejte krompirja, koruze, jalapeno paprik ali drugih živil iz Novega sveta.

e) Brez sladoleda, pice, sladolednih palčk ali hrane, ki je v biblijskih časih še ni bilo.

f) Pri bogoslužju ne uporabljajte angleščine, saj je bila ta jezik piscev Svetega pisma neznan.

g) Nikoli ne smete voziti avtomobilov, koles, letal ali kmetijskih strojev.

h) Nikoli ne uporabljajte kmetijskih orodij in nobenih strojev, izumljenih po Kristusovem času.

i) Nikoli ne smete imeti hladilnikov, elektrike, plina, radia ali televizije.

j) Druga čudna pravila.

Namesto tega bi morali slediti zgledu iz Svetega pisma, tudi brez izrecnega zapovedi, če:

1. obstaja dober razlog za sledenje temu zgledu,

2. ni nasprotnih primerov in

3. razlog za odsotnost nasprotnih primerov ni zgolj v času, tehnologiji, kulturi ali okoliščinah nemoralne narave.

Če nekaj ne izpolnjuje teh treh meril, ali je potem samodejno v redu, da to storimo? – Ne nujno. O tem, kaj naj storimo, bi morali presojati tako, da se napolnimo z znanjem Svetega pisma in se vprašamo: »Kaj bi Bog želel, da storimo?«

V: Kako se lahko v 2 Kor 1,1–11 tolažimo ali tolažimo druge?

O: Tolažba drugega je individualna stvar, odvisna od osebe in okoliščin. 2 Korinčanom 1,1–11 nam prikazuje šest vidikov tolažbe ali tolažbe drugega kristjana.

a). Bog razume naše trpljenje (2 Kor 1,5)

b). Skupne pretekle izkušnje (2 Kor 1,6.8–9)

c). Spomin na našo prihodnjo upanje (2 Kor 1,7; 1 Tes4:16 –18)

d). Bog nas tolaži neposredno (2 Kor 1,3–5)

e) Zaupajmo v Boga, da nas bo rešil 2 Kor 1,9–10

f) Molitev 2 Kor 1:11

V: Ali naj v 2 Kor 1,4 tolažimo zločince, aktivne homoseksualce, ki trpijo zaradi aidsa, in druge, ki trpijo po zaslugi?

O: Da. 2 Korinčanom 1 ne omejuje kroga tistih, ki jih moramo tolažiti. Ko tolažimo druge, ki pravično trpijo, moramo imeti v mislih naslednje.

1. Potrebujejo, da skozi nas zasije Kristusova ljubezen, in da vedo, da jih Bog ljubi ter želi, da se pokesajo in postanejo Njegovi otroci.

2. Ni nam treba vztrajati pri njihovem zločinu, vendar ga tudi ne smemo opravičevati kot nepomembnega ali neznatnega. Ne smemo jim prilizovati z izjavami, da je bilo nepravično, da so jih ujeli, ali da je življenje ali sistem nepravičen.

3. Čeprav ne smemo zmanjševati pomena njihovega greha, moramo poudariti, da Kristus prinaša odpuščanje in ozdravljenje za naše grehe.

V: Zakaj bi Pavel v 2 Kor 1,5–11 drugim pripovedoval o svojih težavah in kdaj bi morali mi o njih govoriti drugim?

O: Pavel v svojih pismih na splošno ne govori veliko o sebi, ko pa to stori, je običajno vedro in pozitivno naravnan. Tukaj gre za opazno izjemo. V verzih 1:11 navaja, da jim to pripoveduje, da bi lahko bolje molili zanj. To jim daje priložnost, da ga bolje razumejo, in po njegovem zgledu lahko vidijo, da tudi zreli, poslušni kristjani včasih trpijo zaradi depresije. Nazadnje lahko vidijo, kako se Pavel spopada z depresijo, in sicer tako, da se približuje Kristusu. Paradoksalno je, da se Božja milost ne čuti najbolj v najboljših časih, ampak v najslabših.

V: Kako v 2 Kor 1,6 trpljenja Pavla in Timoteja prinašajo Korinčanom tolažbo in odrešitev? Ljudje običajno ne najdejo tolažbe, ko slišijo, da trpijo drugi.

O: Ljudje pa resnično prejmejo tolažbo, ko slišijo, da je ljubljeni prijatelj uspešno premagal stisko. Pavlovo trpljenje zaradi evangelija je Korinčanom in drugim prineslo Jezusovo odrešitev.

V: Zakaj je Pavel v 2 Kor 1,8–9 obupal nad samim življenjem, saj je v Filipljanih1:21 rekel: »Živeti je Kristus, umreti pa je dobiček«?

O: Pismo Filipljanom (1:21 ) prikazuje Pavlovo držo v zaporu in držo, ki bi jo morali imeti tudi mi. Vendar je bil Pavel človek z trenutki obupa, in v 2 Korinčanom 1,8–9 je bil Pavel odkrit ter ni prikrival, kako slabo se je takrat počutil.

Tu je lekcija, ki jo lahko kristjani uporabimo v lastnem življenju. Če učiš, kako se je pravilno počutiti glede nečesa, a si se včasih počutil drugače, je to v redu; bodi iskren do drugih in priznaj, kdaj si bil šibak v veri. Pomembneje od tega, da drug drugemu kažeš neiskren »vedno srečen« obraz, je biti pristojen in ne biti zadržan do drugih bratov in sester.

V: Ali je Pavel v 2 Kor 1,15–20 lagal, ko je rekel, da bo spet prišel, potem pa ni prišel?

O: Pavel jim ni obljubil, da bo prišel; povedal jim je le, da namerava priti. Danes moramo razlikovati med tem, ko nekdo da obljubo, in tem, ko zgolj izrazi svoje namere. Ko se razmere spremenijo, je v redu, da se spremeni tudi njihova namera.

V: Kako naj v 2 Kor 1,15–20 svet verjame, da je »da« ali »ne« kristjana iskreno in resnično »da« ali »ne«?

O: Svoje obljube in zaveze moramo držati, tudi če nam to kasneje postane neugodno. Po drugi strani pa se moramo izogibati vpletanju v nepotrebne zaveze. Prav tako ne smemo držati besede, če bi to pomenilo, da s tem grešimo. Na primer, če si nekoč nepremišljeno obljubil, da boš oropal banko, je ne oropaj.

Nek gangster je nekoč opredelil poštenega človeka kot »ko ga enkrat kupijo, ostane kupljen«. Tako pa kristjani ne smemo biti. Moramo biti »nepodkupljivi« in ne smemo sprejemati podkupnin ali drugih skrivnih plačil. Ko nekdo sklene dogovor z nami, mora nam lahko zaupati, da ne bomo »kršili pravil«, ko menimo, da nas ne bodo ujeli. Ko nam je zaupano, da o nečem sodimo nepristransko in pravično, moramo biti odprti in svojo dolžnost izpolniti pošteno, ne glede na to, koliko denarja bi lahko zaslužili s sprejemanjem podkupnine.

V: Ali naj verniki v 2 Kor 1,17–19 kdaj prekršijo obljubo?

O: Sveto pismo navaja, da verniki ne smejo prelomiti obljube, razen v naslednjih primerih.

1. Dekle, ki živi doma, ji oče prepove (4. Mojzesova knjiga 30,3–5).

2. Ženo preglasi njen mož (4. Mojzesova knjiga 30:6–8, 15).

3. Seveda je naša glavna prednostna naloga, da ugajamo Bogu. Zato ne smete izpolniti obljube, če bi to pomenilo greh in neposlušnost Bogu.

4. V skladu s točko 3 mnogi kristjani menijo, da če bi izpolnitev obljube ali povedanje resnice prispevalo k umoru osebe, moramo poskušati ohraniti njeno življenje. Zato so nekateri kristjani lagali nacistom, ko so jih ti vprašali, ali skrivajo kakšne Jude.

Glej tudi naslednje vprašanje.

V: Kako naj verniki v 2 Kor 1,17–19 načrtujejo na božji način v primerjavi s svetovnim, mesenim načinom?

O: Ko prevzamemo obveznost, bi se morali ljudje lahko zanašati, da jo bomo izpolnili. Edini izjemi sta obveznost, da storimo kaj slabega, ali pa če tega ne moremo storiti zaradi okoliščin, na katere nimamo vpliva. Ne spreminjajte svojih načrtov zgolj zaradi lastnega interesa. Ne bodite nestanovitni. Ne delajte načrtov iz želje po maščevanju, zavisti, sovraštvu ali pohlepu. Nazadnje, ne prevzemajte obveznosti, ki jih ni treba prevzeti. Ljudem lahko poveste svoje trenutne namere, ne da bi to spremenili v obljubo ali zavezo.

V: V 2 Kor 2,1–4, kdaj naj se izogibamo obisku, ker je »boleč«?

O: Ne smemo se izogibati stvarem samo zato, ker so neprijetne, niti ne smemo početi stvari samo zato, ker se pri tem počutimo dobro. Očitno prejšnji obisk, torej drugi obisk, pri nekaterih sploh ni potekal dobro. Pavel je želel nekaj časa, preden se je ponovno vrnil, verjetno zato, da bi se izognil ponovitvi prejšnjega obiska. Pavlov cilj ni bil izogibanje bolečini, ampak sprava. Včasih, če je nekdo zelo nezadovoljen z vami, je dobro, da mu daste malo časa, preden se s tem spopadete.

Podobno kot starši ne smemo kaznovati svojih otrok, ko smo izgubili živce. Povsem v redu je, da otroku rečete: »Za to te bom kaznoval, a ne zdaj. Najprej potrebujem čas, da se umirim.« Nato otroka ustrezno kaznujte, da mu pomagate, ne pa da zadovoljite svoj jezo.

Pavel jim je napisal pismo, deloma tudi kot primernejšo nadomestitev za boleč obisk.

V: V 2 Kor 1,9 je bila ena od prednosti Pavlovih težkih okoliščin ta, da se je Pavel spomnil, da ne sme zaupati vase. Kako se lahko naučimo, da ne zaupamo vase?

O: Na to vprašanje lahko gledamo na dva načina.

Dolgoročno gledano, ko želimo reči Bogu: »To imam pod nadzorom, tebe ne potrebujem«, je to znak, da se bližamo padcu. Velika večina ljudi, vsaj na zahodu, misli, da ima večji nadzor nad tem, kar se jim dogaja, kot ga dejansko ima. Misli, da ima bolj gotovo znanje o tem, kako se bodo stvari razvile, kot ga dejansko ima. Tudi najbolje pripravljeni načrti so le en prometni nesreči, enemu zločinu, eni resni bolezni ali eni diagnozi raka stran od tega, da ti načrti popolnoma gredo po zlu.

Ali v vsakdanjem življenju prosimo za Božjo moč in pomoč le takrat, ko imamo težave ali ko ne vidimo nobene možnosti, da bi to zmogli sami? To je narobe, če prosimo Boga le kot zadnjo možnost. Prositi bi morali, da Božja moč ves čas teče skozi nas. Razlog, zakaj bi morali prositi, NI le v tem, da bi izkazali spoštovanje do Boga, ampak ker to resnično potrebujemo, da bi lahko storili vse, kar Bog želi, da storimo.

V: Zakaj Pavel v 2 Kor 1,10 govori o Božji rešitvi v treh različnih časih?

O: Obstajajo trije različni vidiki, o katerih moramo razmisliti.

V preteklosti nas je Bog že rešil. Bog nas je že rešil pred smrtjo in njeno kaznijo prek Jezusa Kristusa, ki je umrl na križu za naše grehe.

V sedanjosti nas Bog rešuje iz nevarnosti in nas varuje, s čimer potrjuje naše odrešenje.

V prihodnosti bomo prejeli obljubljeno dediščino in nagrade, vendar jih še nimamo.

V: Kdaj naj v 2 Kor 1,23 spremenimo načrte, da ne bi koga drugega spravili v zadrego?

O: Nič ni narobe, če rečete, da nameravate nekaj storiti – če ste to iskreno nameravali –, in kasneje spremenite svoje načrte. Ne pozabite, da je lahko tudi urnik idol. Če še niste dali trdne zaveze, pretehtajte prednosti in slabosti tega, da nekaj storite, v primerjavi s tem, da tega ne storite. Na splošno ne želite storiti nekaj, kar bi spravilo nekoga v zadrego. Če pa bi neizvedba tega razočarala veliko ljudi zaradi čustev ene osebe, je morda najbolje, da to vseeno storite. Lahko pa poskusite tej osebi nežno pojasniti, da boste to storili, in zakaj.

V: V 2 Kor 2,5 piše, da moramo, ko grajamo nekoga, ki to potrebuje, vedeti, kje je meja, da ne bomo preveč strogi do njega. Kako to prepoznamo?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

a) Disciplina, vključno s cerkveno disciplino, nikoli ne sme biti cilj, ampak orodje. Njen namen je poskušati posameznike pripeljati nazaj k pokori ter pokazati preostali cerkvi in svetu, da je to vedenje ali prepričanje v cerkvi nesprejemljivo.

b) Kar zadeva stopnjo disciplinske ukrepe, upoštevajte verjeten izid nadaljevanja sedanjega ravnanja ter verjeten izid v primeru izbire druge možnosti.

c) Kako disciplinska ukrepa izgleda v očeh osebe, ki je predmet disciplinske ukrepe? Ali se zdi samovoljna, zlobna ali nedosledna, saj nekatere spusti, z drugimi pa ravna strožje?

V: Ali je bil Pavel v 2 Kor 2,5 jezen na »nekoga, ki je Pavla užalil«, kot navaja Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 1113?

O: Za to domnevo ni nobenih dokazov. Oseba je storila nekaj narobe, 2. pismo Korinčanom pa ne navaja, kaj točno je bilo. Vendar mnogi menijo, da je šlo za isto osebo, ki je ravnala nemoralno v 1. pismu Korinčanom 5,1–13.

Poleg tega jeza ni natančen opis Pavlovih občutkov v tem primeru. Pavel je pravkar v 2 Korinčanom 2,4 povedal, da je to, kar je napisal, napisal »s solzami«, zato je Pavel čutil bolj žalost in razočaranje kot pa jezo nad to osebo.

V: Ali menite, da je v 2 Kor 2,10–11 govora o istem moškem, ki je v 1 Kor 5,1–5 imel očetovo ženo?

O: To je precej malo verjetno, saj Pavel pravi: »če sem kaj odpustil«. Edina možnost je, da je bil lažno obtožen, da je imel razmerje z ženo svojega očeta.

V: Kakšna je v 2 Kor 2,11 nevarnost, če ne izrazimo odpuščanja, ko je to potrebno?

O: 2 Korinčanom 2,11 pravi, da lahko Satan uniči z pretirano žalostjo in obupom. Disciplina, ki ne popusti ali pri kateri oseba, ki je podvržena disciplini, ne vidi nobenega upanja, da se bo končala, ponavadi povzroča obup. Zakaj bi se podredil disciplini, če se zdi, da to nima nobenega učinka v primerjavi s tem, da se ji ne podredi. Zato je dobro, da se, če je član cerkve discipliniran, pogovori tudi o prihodnjih pogojih za ponovno vključitev. Sicer lahko oseba sklepa, da ni nobenega upanja, da se bo iz tega izvlekla.

Kot pravi J. Sidlow Baxter, lahko Satan duhovno uporabi sito (Luka 22:31), zvijače (2 Korinčanom 2:11), plevel, ki duši (Matej 13:22), »zvitosti«, da bi zavajal (Efežanom 6:11), preobleko angela (2 Korinčanom 11:14) in pasti, da bi ujel ljudi (2 Timoteju 2:26).

V: Kakšna je v 2 Kor 2,11 nevarnost, če ne sprejmemo potrebnih disciplinskih ukrepov?

O: Obstaja nevarnost, da se vpleteni posamezniki ne bodo pokesali. Obstaja nevarnost slabega zgleda za preostalo cerkev. To se morda zdi kratkoročno »najmanj boleča« možnost, vendar je lahko dolgoročno bolj boleča. A razmišljajte dolgoročno. Cilj ni, kako se bo oseba, ki potrebuje disciplino, danes začasno počutila, ampak kaj bo ostalo v njenem srcu in značaju.

V: V 2 Kor 2,12–13 je imel Pavel odprta vrata za pridiganje v Troadi; ali bi moral kljub temu oditi od tam in se odpraviti v Makedonijo, kot je storil?

O: Čeprav ne poznamo vseh podrobnosti o Pavlovem konkretnem položaju, lahko na splošno rečemo dve stvari.

1. Najpomembneje je, da poslušamo Boga, ne pa da gremo skozi vsaka odprta vrata.

2. Ko se zelo hrepenimo po tem, da bi koga videli, Bog v svoji milosti razume tudi naša čustva.

V: Zakaj naj bi se v 2 Kor 2,12–13 Korinčani in Titus tukaj počutili nekoliko slabo?

O: Pavel se je odrekel temu, kar je izgledalo kot odlična priložnost za evangelizacijo v mestu Troas, da bi se vrnil in preveril, kako jim gre. Mnogi Korinčani bi bili veseli, da bi videli Pavla, vendar mu je ta odklon preprečil, da bi pridigal drugim.

V: V 2 Kor 2,14 piše, da kristjani vedno zmagujejo v Kristusu; zakaj torej kristjani včasih padajo?

O: 2 Korinčanom 2,14 ne pomeni, da kristjani vedno brez greha zmagujejo nad vsem, saj kristjani še vedno grešijo. Prej smo del Kristusove zmage na križu in bomo zmagali nad življenjem na splošno, ko bomo vstopili v dvorano zmagovitih junakov: to je v Nebesa.

V: V 2 Kor 2,17 piše, da so mnogi izkrivili Božjo besedo; ali imamo torej le izkrivljene Božje besede, prava Božja beseda pa je izginila s sveta?

O: Ne. Zavajajoči učitelji lahko še vedno poučujejo izkrivljeno Božjo besedo. Vendar pa prava Božja beseda nikoli ne bo izginila in Božja beseda se nikoli ne bo izgubila, kot obljublja Izaija 59,21.

V: Kako v 2 Kor 3,5 na pravi način gojimo to, da ne zaupamo vase, v nasprotju z napačnim načinom?

O: Nekateri ljudje tega ne počnejo. Izžarevajo pretirano samozavest in aroganco, zato je za mnoge druge neprijetno biti v njihovi bližini. In ponavadi sploh ne vedo, zakaj. Če želiš z drugimi preprosto deliti, kaj se dogaja v tvojem življenju, in čutiš to neizmerno potrebo po delitvi, ker te bo to prikazalo v dobri luči, to ni komunikativnost, ampak je ponos.

Če nas Bog ne naredi sposobnih za naše služenje, v njem ne bomo uspešni. Zato ne smemo biti niti preveč samozavestni (v sebi), niti nam ne sme primanjkovati zaupanja (v Boga).

Za več informacij glej Believer’s Bible Commentary, str. 1828.

V: Kaj točno je v 2 Kor 3,11 izginjalo?

O: To se nanaša na celoten zakon, vključno z Desetimi zapovedmi, ne le na obredni zakon. Seveda so jih v Novi zavezi nadomestile zapovedi. In mnoge od teh zapovedi so enake: ne častite malikov, ne prešuštvujte, ne ubijajte, ne kradite itd. Čeprav služimo na nov način po Duhu, ne pa na star način po pisani postavi (Rimljanom 7,6), ta nov način vključuje tudi spoštovanje teh zapovedi.

V: Ali 2 Kor 3,13–15 pomeni, da je bila Mojzesova odločitev, da si prekrije obraz z tančico, razlog, da so bili Judje zaslepljeni za Kristusa?

O: Ne. Pavel je to omenil kot analogijo, ki temelji na 2. Mojzesovi knjigi 34,33–35, da bi ponazoril, kako so lahko ljudje, ki so bili tako blizu Božji slavi, še vedno tako slepi. Pavel tudi pokaže, kako bistveno je bilo, da se najprej obrnejo k Gospodu, da ne bi bili zaslepljeni. Nazadnje, človek ne more v celoti razumeti vseh pomenov in napovedi v Stari zavezi, če ne prebere Nove zaveze.

V: Ali 2 Kor3:17 , kjer piše, da je Gospod Duh, dokazuje, da je Jezus Sveti Duh, kot verjamejo pentekostalci enosti?

O: Troedini Bog je Duh, vendar to ne pomeni, da Jezus ni mogel imeti tudi fizičnega telesa, tako pred kot po vstajenju.

V: Katera so v 2 Kor 4,2 nekatera možna orodja za oznanjevanje evangelija, ki jih NE SMEMO uporabljati?

O: Ne smemo uporabljati sile, drugih oblik prisile ali zakonov. Ne smemo uporabljati glob, podkupnin ali drugih denarnih spodbud. Ne smemo uporabljati laži ali prevare. Ne smemo uporabljati laskanja ali obrekovanja. Moja hči mi je nekoč rekla: »Ugotovila bom, kateri od mojih prijateljev niso kristjani, in se z njimi ne bom več družila.« sem ji pojasnil, da je to narobe. Ker želimo, da se ljudje prostovoljno odločijo za ljubezen do Boga, morajo imeti možnost, da to odločitev sprejmejo prostovoljno. Če jih pri tem pritiskamo, se znajdemo v groznem položaju, ko poskušamo nadomestiti Svetega Duha pri privabljanju ljudi h Kristusu.

Zato, ko dajemo hrano lačnim, zdravstveno oskrbo bolnim ali posojila revnim, jim to dajemo ne glede na to, ali so kristjani ali ne, ali so izrazili zanimanje, da bi prišli h Kristusu.

V: Zakaj bi v 2 Kor 4,3–4 Bog dopustil, da je evangelij skrit tistim, ki propadajo?

O: Tistim, ki zatirajo resnico o Bogu, ki jim je že bila dana (Rimljanom1:18 –32), Bog ni dolžan dati še več resnice. Dejansko, če bo nekdo zavrnil Boga, 2. Petrov pismo2:20 –22 kaže, da bo zanje bolje, če bodo vedeli čim manj.

V: Kdo je v 2 Kor 4:4 bog tega sveta?

O: To je Satan, ki mu je bila v skladu z 1. Janezovim pismom 5:19 dana določena mera nadzora nad tem svetom. V Janezu 12:31, 14:30 in16:11 je imenovan knez tega sveta. Satan je v Pismu Efežanom 2:2 imenovan tudi vladar kraljestva zraka. Glej tudi Pismo Efežanom6:12 in Pismo Kolosanom 1:13.

Kot stransko opombo naj omenimo, da je Irenej, škof iz Lyona (182–188 n. št.), ob razlagi tega Pavlovega verza imel drugačno razlago tega verza. Menil je, da je »Bog tega sveta« pravi Bog in da je pravi Bog zaslepil nevernike (Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 7.1, str. 420). Pisci zgodnje Cerkve so bili pobožni možje, a tudi oni so delali napake. Vendar pa Irenej v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 6.2, omenja, da Sveto pismo lažne bogove imenuje bogovi, čeprav dodaja pojasnilo, da v resnici sploh niso bogovi. V fragmentu 46, str. 575, Irenej prav tako pravi, da je bog tega sveta Satan.

V: Kaj so v 2 Kor 4,7 »glinene posode«, ki vsebujejo zaklad?

O: Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej vedeti, kaj je ta zaklad, in si ogledati verze pred in za tem. »Ta zaklad« je po 2 Korinčanom 4,6 natančno »luč spoznanja Božje slave v obrazu Jezusa Kristusa«.

2 Korinčanom 4,8–10 kaže, da smo

z vseh strani stisnjeni, a ne zdrobljeni (4,8)

zmedeni, a ne obupani (4,8)

preganjani, a ne zapuščeni (4,9)

povrženi, a ne uničeni (4,9)

Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem telesu (4:10 )

Mi, ki živimo, smo zaradi Jezusa vedno izročeni smrti, da se tudi Jezusovo življenje razodene v našem smrtnem telesu (4:11 ).

Smrt [mučeništvo] deluje v nas [Pavlu in njegovih tovariših], življenje [večno] pa deluje v vas [Korinčanih] (4:12 ).

Poleg tega se glinene posode lahko uporabljajo za kakršen koli namen, ki ga želi lastnik (Jeremija 18:1–10), nekatere posode za plemenite namene, druge pa za neplemenite (2. Timotej2:20 –21).

Zanimivo je, da 2 Korinčanom 4:8–10 sploh ne bi imelo smisla, če bi bilo postavljeno za 2 Korinčanom 4:6, razen če bi bil med njima 2 Korinčanom 4:7, ki ju ključno povezuje.

Glinene posode smo »mi« (4:8–9), naše telo (4:10 ) in naše »smrtno telo« (4:11 ).

Bog se je odločil, da bo ta veliki zaklad shranil v nas, ki nas ne ravno laskavo imenujejo glinene posode. Glinene posode so na videz zelo preproste, poleg tega pa ne trajajo dolgo; zlahka jih je mogoče razbiti. Kljub temu pa je glinena posoda lahko uporabna in lahko zvesto hrani tekočo vsebino v sebi, ne da bi puščala.

V Svetem pismu je to temeljito nova izkušnja, da je zaklad, ki nam ga je dal Bog, shranjen ne v kadilnici ali skrinji, ampak v nas samih. Stara zaveza je to napovedovala, ko je rekla: »Toda to je zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovim domom po tistih dneh, govori GOSPOD. Svojo postavo bom vtisnil v njihove misli in jo vpisal v njihova srca. In jaz bom njihov Bog, oni pa bodo moj narod. Nihče več ne bo učil svojega soseda ali brata in rekel: ‚Spoznaj Gospoda!‘, ker me bodo vsi poznali, od najmanjšega do največjega, pravi GOSPOD.« Jeremija 31,33–34a

V: Zakaj bi se Bog v 2 Kor 4,7 odločil, da zaklad shrani v glinene posode?

O: Zaradi kontrasta med neopisljivim zakladom in zelo poceni glinasto posodo. Ko ljudje dragocene dragulje pogosto vstavljajo v drage zlate okvire, se zdi shranjevanje zaklada v glinasto posodo čudno, razen če bi ga hoteli skriti. Glinaste posode so bile običajne in zelo neopazne. To kaže, da je slava pripadala Bogu, ne nam. Glinasta posoda ne tekmuje z zakladom v njej. Prav tako se je v zgodbi o Gideonovi vojski v Sodnikih 7 svetloba bakel pokazala šele, ko so razbili glinene posode, v katerih so bile. Torej naj ljudje vidijo zaklad in svetlobo, ki prihaja od nas, ki smo, priznajmo, zelo navadni.

V: Kaj počne Pavel v 2 Kor 4,8–9?

O: Tako kot je govoril o zakladih v glinenih posodah, nadaljuje z več paradoksi.

2 Korinčanom 4,8 bi se, da bi ohranili grške besedne igre, lahko prevedlo: »stisnjeni, a ne zdrobljeni; v stiski, a ne obupani; preganjani, a ne prepuščeni smrti; podrti, a ne izločeni.

Povrženi na tla, a ne poraženi, vedno umirajoči, a nikoli mrtvi.« Tudi ko bi vaše okoliščine koga drugega potisnile v obup, nam ni treba živeti pod vplivom teh okoliščin.

V: Zakaj se Pavel v 2 Kor 4,1 ter 16–17 ni obupal?

O: Kratek odgovor je, da se je tako odločil. 2 Korinčanom 4,1 pravi, da je to zato, ker je imel to službo. 2 Kor 4,16 pravi, da je navzven propadal. Z drugimi besedami, pretepanja, kamenjanja ter bivanje v ječah in verigah so terjali davek od njegovega telesa, zato ni bil več tako fizično močan in zdrav, kot je bil nekoč ali kot bi bil brez preganjanj. A dvojna nagrada – videti, kako se ljudje obračajo k Gospodu, in njegovo lastno prihodnje vrnitev v nebesa – je bila vredna vsega tega trpljenja.

V: Kaj v 2 Kor 4,17 pomeni izraz »teža slave«?

O: Hebrejski izraz za slavo lahko pomeni tudi težek ali težavnost. »Težek« je bil način, na katerega so Hebrejci razmišljali o Božji slavi. To je dober način, da tudi mi razmišljamo o Božji slavi.

V: Kako je Jezus v 2 Kor 5,21 postal greh? Ali je Satan vdrl v Jezusovo telo, kot so učili mnogi lažni učitelji, vključno z Rev. Moonom v »Božjem načelu« (peta izdaja, 1977), str. 147–148, 330?

O: Ne. Jezus je prevzel kazen za greh, ki je pripadala nam, in občutil ločitev od Boga Očeta, ki smo si jo vsi zaslužili.

Treba je omeniti, da je član Cerkve združitve v televizijski razpravi zanikal, da bi verjel, da je Satan vdrl v Jezusovo telo. Vendar pa je pastor Moon v svojem delu Božansko načelo (peta izdaja, 1977) poučeval naslednje.

Božansko načelo, str. 148: »Jezus ni mogel izpolniti namena božjega načrta za fizično odrešitev, ker je v njegovo telo vdrl Satan. Vendar pa je lahko postavil temelj za duhovno odrešitev … prek … krvi na križu.«

Božansko načelo, str. 330: »To [da je Mojzes dvakrat udaril po skali] je napovedovalo možnost, da bi, ko bi prišel Jezus, prava Skala, njegovo telo zaradi nevere ljudstva ob križanju preplavil Satan …«

Božansko načelo, str. 147–148 »Ker judovsko ljudstvo ni verjelo v Jezusa in ga je izročilo križanju, je Satan prevzel nadzor nad njegovim telesom in ga je ubil. Zato tudi takrat, ko kristjani verujejo v Jezusa in postanejo eno telo z njim, čigar telo je prevzel Satan, njihova telesa ostajajo še vedno podvržena Satanovemu prevzemu.«

Božansko načelo, str. 510 »Kljub temu … je bilo Jezusovo fizično telo izročeno v roke Satana kot pogoj za odkupnino za ponovno združitev Judov in celotnega človeštva z Bogom; v njegovo telo je vdrl Satan. Seveda fizično odrešenje človeštva ni bilo izpolnjeno in Jezus je umrl, obljubivši, da se bo to uresničilo, ko se bo Gospod ponovno vrnil.« (Opazite, da piše »Gospod« in ne »On« ali »Jezus«.)

V Svetem pismu to ovrže Apostolska dela 2,31–32, ki citirajo Psalm16:10 , kjer piše, da Jezusovo telo ne bo videlo propada ali razpadanja. Ko se je Jezus prikazal Tomažu in drugim učencem v Evangeliju po Janezu 20,24–28, je Jezus s sledmi žebljev in rano v boku dokazal, da je to isto telo, obujeno k življenju. V Evangeliju po Janezu 2,19–21 je Jezus prav tako omenil, da bo njegovo telo obujeno.

Jezus je bil namesto nas narejen za greh, vendar sam osebno ni bil nikoli grešen.

V: Zakaj je bil Pavel v 2 Kor 5,2 tako nezadovoljen z življenjem tukaj na zemlji?

O: Iz podobnih razlogov, kot je nekdo, ki je bil mesece na poti, nestrpen, ko se bo kmalu vrnil domov in videl svojo družino. Mi kristjani hrepenimo po tem, da bi videli Kristusa iz oči v oči in srečali vse vernike, ki so odšli pred nami. Na žalost film »Nebo lahko počaka« prinaša ravno nasprotno sporočilo.

Pavlov nameren, a nenaden prehod iz metafore šotorov na metafore oblačil je morda posledica tega, da se je Pavel kot izdelovalec šotorov zavedal, da se ista tkanina včasih uporablja tako za izdelavo oblačil kot tudi šotorov.

V: Če naj bi bili kristjani v 2 Kor 5,2.4 zadovoljni z življenjem, zakaj bi potem »stokali«?

O: Morali bi biti zadovoljni in srečni, ker sledimo Kristusu in prejemamo, kar nam je dal. A paradoksalno je, da bi morali hrepeneti in celo stokati, da bi zapustili ta omadeževan, nor in zlomljen svet ter za vedno prebivali z Bogom. Smo skoraj kot majhen otrok na potovanju, ki pogosto sprašuje: »Smo že prišli?«

Beseda »stokati« v verzih 2 in 4 je v nasprotju z »zaupanjem« v verzih 6 in 8. Torej moramo imeti zaupanje in hkrati stokati, če to pravilno razumemo. Vendar ne stokamo zato, ker imamo trenutno zemeljsko telo, ampak zato, ker hrepenimo po našem nesmrtnem telesu.

V: Ali bi se v 2 Kor 5,2–4 izraza »razoblečeni« in »oblečeni« lahko nanašala na »vmesno stanje« med smrtjo in vstajenjem?

O: Obstajata dva pogleda.

Tri stanja: v tem telesu, v nebesih pred vstajenjem ter v novih nebesih in na novi zemlji v vstajenem telesu.

Dve stanji: Nekateri v tem vidijo le dve stanji: »neoblečeno« minljivost in »oblečeno« večno življenje v nebesih. V podporo stališču o dveh stanjih govori dejstvo, da Pavel tukaj primerja le dve stvari: minljivost in nesmrtnost.

V: Ali je v 2 Kor 5,5 zaveza obljuba ali znak prihodnjega plačila, za prvi obrok, preostanek pa bo sledil kasneje?

O: Grška beseda za »zavezo« v tem primeru, arrhabon, lahko pomeni oboje, odvisno od konteksta.

Prihodnja obljuba: V podporo prvemu pomenu so naša telesa krhka in smrtna, imamo pa le obljubo nebeškega telesa, ki se popolnoma razlikuje od našega zemeljskega telesa.

Predplačilo: V podporo drugemu pomenu smo zdaj novo stvarstvo, zdaj pripadamo Jezusu, zdaj imamo Svetega Duha in nebeško kraljestvo je zdaj v nas.

Seveda obstaja še tretje stališče, da ta grška beseda tukaj popolnoma ustreza, saj sta oba pomena resnična.

V: Ali se v 2 Kor 5,7 besedilo »Ker hodimo po veri, ne po videnju« nanaša na instrumentalno glasbo?

O: Sploh ne, kljub temu, kar uči avtor iz Cerkve Kristusa. To se ne nanaša na instrumentalno glasbo nič bolj, kot se ta verz nanaša na petje ali ploskanje. Brošura Cerkve Kristusa Instrumentalna glasba v bogoslužju na str. 28 pravi, da instrumentalna glasba v bogoslužju »1. krši zakon vere (2 Kor 5,7; Heb 11,6; Rim10:17 )«. Tudi drugi dve vrstici, navedeni kot podpora trditvi, da instrumentalna glasba krši zakon vere, nimata ničesar opraviti z glasbo.

Na straneh 3–5 avtor, James M. Tolle, poskuša trditi, da vsak bogoslužje, ki ni razodeto v božji besedi, ni iz vere, in da natančna preiskava Kristusovega razodetja ne bo prinesla niti ene besede v prid instrumentalni glasbi v bogoslužju. Vendar je Stara zaveza božja beseda, knjiga Razodetje pa je pravzaprav Razodetje Jezusa Kristusa. Novi zavezi prav tako ne omenja prižnic. Če »natančno« prezremo Staro zavezo, na primer Nehemija 8:4, bi lahko še močneje utemeljili, da v cerkvi ne bi smeli imeti prižnic, kot pa da nikoli ne bi smeli imeti instrumentalne glasbe. Žalostno je videti, kako ljudje poskušajo uporabiti popolnoma nepomembne verze za utemeljitev svojih sektaških doktrin.

Evangelikalni kristjani sicer ne trdijo, da morajo cerkve imeti glasbene instrumente ali da nekdo ne more biti pravi kristjan, če se v tej točki moti . Vendar pa je to vprašanje lahko resnejše kot le glasba, saj lahko legalizem ljudi odvrača od doživljanja milosti in svobode, ki sta v Kristusu.

V: Če ne upoštevamo 2 Kor 5,8, skeptik Ehrman vidi neskladja v pogledu na posmrtno življenje (Jesus, Interrupted, str. 261). »Tega pogleda na večno in breztelesno obstoj duše ne najdemo v najzgodnejših krščanskih spisih, ampak le v spisih, ki so se pojavili kasneje« (Jesus, Interrupted, str. 266).

O: Pravzaprav ne verjamemo v večno in breztelesno obstoj duše za vekomaj. Verjamemo v breztelesno obstoj duše za določen čas, dokler se Jezus ne vrne, nato pa v večni obstoj z novim, poveličanim telesom. Ne glede na to pa tako kristjani kot kritiki Svetega pisma verjamejo, da so bila najzgodnejša krščanska pisma Pavlova pisma.

Tukaj so verzi, za katere se Ehrman strinja, da so jih napisal Pavel, in ki kažejo na obstoj duše po smrti ločeno od telesa.

2 Kor 5,8: »Zato smo prepričani in bi raje zapustili telo in bili doma pri Gospodu.«

Fil 1,23b–24: »Želim si oditi [umreti] in biti s Kristusom, kar je resnično veliko boljše. Vendar je za vas nujnejše, da ostanem v telesu.«

Rim8:38 –39: »Prepričan sem namreč, da nas ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, niti smrt niti življenje, niti angeli niti oblasti, niti sedanjost niti prihodnost, niti kakršne koli sile, niti višina niti globina, niti karkoli drugega v vsem stvarstvu.«

V: Ali v 2 Kor 5,10 tudi neverniki pridejo pred Kristusov sodni stol?

O: Ne. Obstajata dve sodbi.

1. Prva sodba je sodba pred velikim belim prestolom iz Razodetja 20,11–15, kjer so verniki razglašeni za pravične po zaslugi Jezusa. Čeprav nekateri kristjani menijo, da verniki sploh niso prisotni pri sodbi pred velikim belim prestolom, se vsi kristjani strinjajo, da verniki nimajo ničesar za bati od te sodbe.

2. 2 Korinčanom 5,10 govori o drugi sodbi, imenovani »sodba pred bema«, namenjena izključno vernikom, da se presodi, kaj so storili za Kristusa, in se jim ustrezno nagradi. Za več informacij glej razpravo o 1 Korinčanom 3,12–15.

V: Ali morajo kristjani v 2 Kor 5,11 poznati »strah Gospodov«?

O: Sodobni prevodi pravijo »strah Gospodov«. Mi kristjani moramo poznati strah Gospodov, in sicer v smislu ustreznega spoštovanja in čaščenja Boga, pa tudi v smislu strahu za tiste, ki Boga ne poznajo. Drugi verzi, ki govorijo o našem pravilnem strahu Gospodovem, so 1. Mojzesova knjiga 22:12; Pregovori 1:7; 1. Samuelova knjiga 12:14; 2. Kronika 6:33; 19:7; Nehemija 5:9; Psalm 19:9; 22:25; 33:8; 119:74; 128:1; Pridigar 8:13; 12:13; Izaija 11:3; Jeremija 5:22; Mihej 6:9; Malaki 3:5.

V: Ali je bil Pavel v 2 Kor 5:13 kdaj duševno bolan?

O: To ne pomeni, da je bil Pavel kdaj nor. Ne trudi se zagovarjati, ali je bil kdaj duševno bolan ali ne. Pavel tu pravi, da če je kdaj dajal vtis, da je »iz sebe« ali »izgubil razum«, je bilo to zaradi njih.

V: Kateri so v 2 Kor 5,16 nekateri načini, kako gledati na nekoga z duhovnega vidika v primerjavi s svetovnim vidikom?

O: Svetovni pogled bi se morda spraševal, koliko denarja ali moči ima ta oseba, kaj lahko stori zate, kako je lepa ali privlačna, ali pa je potencialni fant ali punca. Ni vse to nujno slabo, a to je le gledanje na površino stvari. Duhovni pogled pa se osredotoča na to, kakšen je njen odnos do Boga, kakšna je v notranjosti ter kako in s čim lahko ji pomagaš.

V: V 2 Kor 5,17 piše, da ko nekdo postane novo bitje v Kristusu, ali lahko izgubi svoje odrešenje in »preneha biti« novo bitje?

O: Pravi kristjani se ne strinjajo glede možnosti izgube odrešitve. Za več informacij si oglejte razpravo o Pismu Efežanom1:14 in Hebrejcem 6:4–10.

Ker pa je Bog že pred stvarjenjem sveta vedel, kdo bo šel v nebesa, nihče ne more presenetiti Boga in postati eden izmed neizbranih.

V: Kako so kristjani v 2 Kor 5,17 nova stvarjenja v Kristusu?

O: Smo nova stvarjenja na naslednje načine:

1. V smislu položaja: Dano nam je gotovo obljubo večnega življenja.

2. Izkušnjo: V nas prebiva Sveti Duh in smo v procesu posvečenja.

V naslednjih pogledih smo še vedno isti:

1. Fizično imamo še vedno ista telesa, ki so podvržena boleznim, poškodbam in smrti.

2. Naša grešna narava je še vedno prisotna.

3. Še vedno grešimo.

V: Kaj točno pomeni »sprava«, o kateri govori 2 Kor 5,19?

O: Vsi smo bili ločeni od Boga zaradi svojih grehov. Toda Jezus Kristus, ki je bil brez greha, je prinesel spravo med Bogom in ljudmi.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 568.

V: Kako ta verz v 2 Kor 5,20 povzema Pavlovo službo (in našo)?

O: Pavl je bil v bistvu ambasador, ki je oznanjal Božjo spravo vsem ljudem, še posebej pa poganom.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 568.

V: Kako je v 2 Kor 5,21 Jezus lahko »postal greh«, če je bil po Heb4:15 brez greha?

O: Odgovor se nahaja v samem 2 Korinčanom 5,21. Bog je tistega, ki ni imel greha, naredil za žrtvno daritev za nas. Teža krivde vseh naših grehov je bila naložena na tistega, ki je bil brez greha.

V: Kako lahko v 2 Kor 6,1 ljudje zaman prejemajo Božjo milost ali se upirajo Svetemu Duhu v Apg 7,51?

O: Ne pozabite, da so prvotni poslušalci 2 Korinčanom 6:1 ljudje, ki so v Korintu izpovedali, da sprejemajo Kristusa. Pri odgovoru je treba upoštevati tri ključne točke.

1. Bog lahko stori karkoli in vse, kar hoče.

2. Če se tako odloči, lahko Božje roke delajo stvari zaman. Na primer, v Pismu Rimljanom10:21 , kjer je citiran Izaija 65,2, piše: »Ves dan sem [Bog] razprostiral svoje roke k neposlušnemu in trmastemu ljudstvu.«

3. Kljub temu pa Božja usta nikoli ne izrečejo ničesar zaman, ampak Božje besede vedno uresničijo tisto, kar si želi (Izaija 55:10–11).

Če povzamemo: Božje odločitve niso nikoli zaman, vendar se Bog včasih odloči, da dopusti stvari, ki so zaman in ki mu lomijo srce.

V: Kako lahko v 2 Kor 6,3 postavljamo ovire na poti drugih?

O: Nekoga lahko neposredno zapeljemo v greh tako, da mu na pot postavimo skušnjavo. Jezus je rekel, da skušnjave neizogibno pridejo, toda gorje tistim, prek katerih pridejo (Matej 18,6–7). V greh lahko vodimo tudi posredno, tako da dajemo slab zgled. Nekdo lahko reče, da je kristjan, a je slab zgled in priča. Nazadnje lahko k grehu spodbujamo tudi s tem, da ne storimo ničesar, ko bi morali ukrepati.

V: Kako Pavel v 2 Kor 6,4–5 razvršča svoje težave?

O: Pavel ima tri skupine, vsaka po tri težave. Prva skupina zajema splošne težave in stiske. Druga skupina zajema težave, ki jih povzročajo drugi ljudje. Tretja skupina pa zajema težave, ki si jih naložimo sami.

V: Zakaj bi si v 2 Kor 6,5 sploh povzročali težave sami?

O: Najprej dve stvari, ki nista odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Čeprav lahko imamo težave, ki si jih sami povzročimo, kot posledico svojih grehov, to tukaj ni v središču pozornosti.

Ni odgovor: Včasih verni ljudje počnejo neumne stvari, ki jim fizično škodujejo, v napačnem prepričanju, da je Bog zadovoljen, ko počnejo stvari proti svojemu telesu, česar Bog nikoli ni zahteval. Nekateri šiitski muslimani si poškodujejo hrbet, tako da si prek njega premetavajo verige. Trappistični menihi, namesto da bi več časa preživeli na potovanjih in širili Jezusovo evangelij, kot je Jezus zapovedal, za določen čas dajo zaobljubo molka. Nekateri menihi in nune, namesto da bi si prizadevali pokazati Božjo ljubezen drugim ljudem, svojemu telesu povzročajo fizične stiske z zlorabo pol-lakote, s čimer ga oslabijo, v prepričanju, da to Bogu bolj ugaja kot tisto, kar jim je Bog naročil. Post je do določene mere dober, toda ko si zaradi tega nezmožen pomagati drugim, si izgubil izpred oči svoj namen na zemlji.

Odgovor: Gre za samonaložene težave, ki se jih kristjan odloči prenašati v službi Bogu, v skladu z Božjo voljo. Zakaj bi si sploh nalagali samonaložene težave? Zakaj bi se rokoborec odrekel sladicam, ko poskuša doseči želeno težo? Zakaj bi dober prodajalec vstal zgodaj, da bi ujel letalo in se pogajal o poslu? Zakaj bi vojak ves čas marširal in treniral, preden gre v boj? V bejzbolski ekipi imajo ljudje različne vloge, toda kot kristjan bi si moral prizadevati, da ne boš le rezervist. Tako kot je vojak, ki je brez dovoljenja zapustil službo (AWOL), tisti, ki je preprosto izginil, ker se je odmaknil od svojih dolžnosti, lahko obstajajo tudi »AWOL« kristjani, ki nekako izginejo, ko ima Bog zanje nekaj za opraviti. Kako resno jemlješ to, da svetu poveš, kdo je Kristus?

V: Kakšen je v 2 Kor 6,6–7 odnos med temi lastnostmi in prejšnjim seznamom?

O: Te lastnosti so skrivnost, kako je Pavel lahko nenehno prenašal prejšnje težave. Ko Pavel uporabi splošni izraz »orožje pravičnosti«, namiguje, da ne želi uporabljati drugega, nepravičnega orožja (prisile, groženj, podkupnin itd.).

V: Zakaj so v 2 Kor 6,8–10 navedeni vsi ti devet paradoksov?

O: To so pogosto nasprotujoče si situacije. V težavah vsake od njih naj bi Pavel ne le vztrajal, ampak tudi uspeval. Poudarja kontrast med začasnimi, zemeljskimi okoliščinami in večno, duhovno resničnostjo.

V: Kakšen je v 2 Kor 6,11–13 kontekst Pavlovega poziva?

O: Prejšnjih šest verzov prikazuje Pavlove težave ter to, kako jih je v vseh okoliščinah prenašal in v njih uspeval. Tukaj vljudno sprašuje, kaj nameravajo storiti . Sledil bo poziv k zbiranju denarja za lajšanje prihajajoče lakote, ki bo prizadela Jeruzalem in Judejo.

Nekdo je nekoč primerjal cerkev z nogometno tekmo. Na nogometni tekmi je 22 igralcev, ki nujno potrebujejo počitek, in 20.000 navijačev, ki nujno potrebujejo gibanje. Ali večino dela v cerkvi opravlja le nekaj ljudi? Ali le nekaj ljudi v cerkvi daruje znaten delež svojega dohodka, ali pa vsak opravlja svoj del in prispeva? V cerkvi so ljudje, ki so predvsem dajalci in prejemniki. Nekateri lahko radodarno darujejo denar, drugi svoje talente, spet drugi pa svoj čas. Če ste novoverenec, krščanski novorojenček, in ste predvsem prejemnik, je to za stopnjo, na kateri ste, popolnoma v redu. A če ste že nekaj časa kristjan, ali ste predvsem dajalec ali prejemnik?

A. W. Tozer je rekel: »Pavel je bil majhen mož z bogatim notranjim življenjem; njegovo veliko srce je pogosto ranila ozkoglednost njegovih učencev. Pogled na njihove skrčene duše ga je zelo bolel.« (The Root of Righteousness, 1955). Citirano v Believer’s Bible Commentary, str. 1844.

V: Kaj v 2 Kor 6,14–18 in Ef 5,7 pomeni, da se ne smemo vpreči v jarem z neverniki?

O: To je zelo primerna prispodoba. Da bi dosegli najboljše rezultate, morata dva vola, vprežena skupaj, imeti podobno moč in oba vleči točno v isto smer.

Kristjani ta verz uporabljajo tudi v zvezi z zakonsko zvezo, zmenki med dvema osebama ter poslovnimi partnerstvi. Na splošno ne verjamejo, da se to nanaša na zaposlitev v podjetju, lastništvo javnih delnic ter članstvo v posvetnih družabnih klubih, organizacijah in dobrodelnih ustanovah.

Predstavljajte si, da sta kristjan in nekristjan poročena, kristjan pa želi žrtvovalno darovati veliko vsoto denarja krščanski misiji ali cerkvi. Kako bi to sprejel nekristjan? Pogosto (čeprav ne vedno) neverniki odvračajo vernika od Gospoda.

V: Kako se 2 Kor 6,14–17 navezuje na prejšnje tri verze (2 Kor 6,11–13)?

O: Nekateri kristjani bi morda radi bili boljši darovalci, a tega dejansko ne morejo, ker so v kompromisu. Morda so v kompromisu v zakonu, kjer zakonski partner ne želi darovati cerkvi. Morda so v kompromisu zaradi dragih navad, ki zahtevajo veliko denarja. Morda so v kompromisu zaradi greha, zaradi česar niso primerni za določene vloge. Morda so v kompromisu zaradi motenj, ki jim jemljejo ves čas, ki bi ga lahko porabili za službo Bogu. Včasih se morate »osvoboditi kompromisov«, preden lahko postanete tak darovalec, kakršnega si Bog želi. Morda so v kompromisu zaradi sinkretizma z drugimi religijami, astrologije, prostozidarskih lož ali okultizma.

V: Zakaj je v 2 Kor 6,17 pomembna čistost?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

Naša čistost je eden od ključnih načinov, kako ugajamo Bogu.

Čistost je dober zgled za druge, tako za nekristjane kot za kristjane, kot kaže 1 Tesaloničanom 2:10.

Čistost v grščini pomeni tako svetost kot tudi osredotočenost na en sam cilj. Čistost vključuje tudi osvoboditev od motenj, da se lahko posvetimo Bogu.

Izraz »izstopite izmed njih« izhaja iz Izaija 52,11, kjer je bilo naročeno, naj zapustijo Babilon. Na podoben način bi morali zapustiti kraje, vključno z delovnimi mesti, kjer nismo čisti pred Bogom. Če ste vključeni v delo ali podjetje, ki aktivno odvaja ljudi od Boga ali pravičnosti, bi si morali poiskati drugo delo.

Prav tako ne smemo biti člani cerkva, ki ne želijo slediti Bogu. Čeprav nobena cerkev ni popolna, se ne smemo družiti s cerkvami, v katerih Bog in Njegova beseda nista na prvem mestu. V »Believer’s Bible Commentary« (str. 1846) je zapisano: »Ta problem je danes zelo razširjen med evangelijskimi kristjani v liberalnih in neoortodoksnih cerkvah. Nenehno se sprašujejo: ›Kaj naj storim?‹ Božji odgovor je tukaj. Zapustiti morajo skupnost, v kateri Gospod Jezus ni častjen in poveličevan kot Božji ljubljeni Sin in Odrešenik sveta. Zunaj takšne skupnosti lahko za Boga storijo več, kot bi kdaj koli dosegli znotraj nje.«

V: Kako se lahko v 2 Kor 7,1 očistimo, saj nas lahko očisti le Bog?

O: Sami od sebe se ne moremo niti očistiti niti 100-odstotno iskreno želeti očiščenja.

S Svetim Duhom se lahko podredimo Bogu, izročimo svoje življenje Jezusu in dopustimo, da Božje življenje dotakne in napolni vsak temen kotiček našega življenja. Če se sklicujemo na Filipljanom 2,12–13, imajo vsi pravi verniki odgovornost, da izdelajo odrešitev, ki je v njih.

V: Kakšna je v 2 Kor 7,1 razlika med: »očistkom« (2 Kor 7,1), »kopeljo obnove« (Tit 3,5), »obnovo Svetega Duha« (Tit 3,5), »ponovnim rojstvom« (Jn 3,7) in »novostjo življenja« (Rim 6,4)?

O: Vsi se nanašajo na krščansko življenje, vendar pa se nanašajo na različne vidike. Kristus nam je pred 2000 leti na križu zagotovil opravičenje. Vendar pa se danes še vedno obnavljamo, saj imamo odrešilno vero v Boga. Poleg tega Bog kot kristjanom postopoma očisti naša življenja. Bog ne zagotavlja le odpuščanja za grehe (tj. grešna dejanja), ampak spreminja tudi našo grešno naravo. Resda ne bomo postali brezgrešno popolni, dokler ne umremo, toda ko sledimo Kristusu, postajamo tukaj na zemlji vedno bolj podobni Kristusu. Simbol naše odločitve, da se javno poistovetimo s Kristusovo smrtjo in očiščenjem, je krst z vodo, ki je zaveza dobre vesti do Boga (1. Petrov3:21 ).

V: V 2 Kor 7,1 piše, da nas Bog očisti; kako naj se torej očistimo sami?

O: Bog nam daje moč, vendar smo odgovorni tudi mi, ko stopamo v stik z Bogom. Ne glede na to, v kakšnem položaju smo kot verniki, bi morali pričakovati (in si želeti), da bomo čez tri do štiri leta bistveno bolj podobni Kristusu kot zdaj.

V: Kako je lahko Pavel v 2 Kor 7,2 rekel, da »ni nikomur storil krivice«, saj je, preden je postal kristjan, povzročil smrt mnogih ljudi?

O: Odgovor najdemo v 2 Korinčanom 5,17: »Če je kdo v Kristusu, je novo stvarstvo. Staro je minilo. Glejte, novo je prišlo!« Bog je Pavlu popolnoma odpustil vse, kar je storil, in tudi Pavel je odpustil samemu sebi, tako kot bi morali tudi mi.

V: Zakaj misliš, da je Pavel v 2 Kor 7,2 čutil potrebo, da se tu brani?

O: Očitno je Pavel slišal za nekatere ljudi, ki so napadali njegov značaj ali službo. Ne smemo biti ponosni ali arogantni, toda če nekdo napada naš značaj ali službo, je v redu, da spregovorimo v svojo obrambo. Iz načina, kako Pavel govori, je razvidno, da ne trdi, da so Korinčani verjeli tem obrekovanjem. Kljub temu je dobro, da se te stvari vseeno pojasnijo.

V: Zakaj je v 2 Kor 7,2 pomembno, da rečemo, da nismo nikomur storili krivice (ali da popravimo krivico, če smo jo storili)?

O: Zaradi lastne vesti in zaradi našega pričevanja. Popravljanje krivic je del pokore. Če smo kaj ukradli, moramo to vrniti. Če smo vzeli denar ali uničili kaj dragocenega, moramo to nadomestiti. Včasih ne moremo popraviti krivice, morda zato, ker smo izgubili stik z njimi ali so umrli. A kadar lahko popravimo krivico in se z njimi spravimo, moramo to storiti takoj, saj lahko nepričakovano pride čas, ko tega ne bomo več mogli storiti.

V: 2 Kor 7,2–8 lahko razumemo kot poziv k spravi po prejšnjem ostrem pismu. Kdaj naj sprejmemo spravo, ki nam jo ponuja drug, in kdaj naj bomo mi tisti, ki aktivno poskušajo doseči spravo z nekom?

O: Spravi nikoli, nikoli ne sme stati na poti naša zagrenjenost ali neprizanesljivost. Ne le, da moramo odpustiti krivice, ki nam jih je morda storila druga oseba, ampak ji moramo odpustiti tudi stvari, ki jih ni storila narobe, a smo jih takrat po pomoti občutili kot krivico. Drugi osebi je treba prostovoljno odpustiti, vendar ji je treba zaupati v ustrezni meri, zlasti če je bila ta oseba v preteklosti nepoštena. Odpusti tatvu, vendar ga ne zapeljuj s tem, da mu zaupaš vse svoje dragocenosti.

V: Zakaj je Pavel v 2 Kor 7,8 rekel, da tega ni obžaloval, čeprav je prej rekel, da ga je obžaloval? Kako se to včasih navezuje na naše okoliščine?

O: Ko je Pavel napisal to strogo pismo, se je pri tem počutil zelo nelagodno in se je bal, da je bil morda preveč strog do njih. Kasneje pa, ko je Pavel videl rezultat, njihovo kesanje, je bil vesel, da ga je napisal. Vendar si je želel, da bi jim to povedal in odpravil morebitne zamere, ki so jih imeli.

Operacija je lahko boleča, a nujna. Kaznovanje otroka je lahko boleče, celo za starša.

V: Kaj lahko rečemo v 2 Kor 7,2–8, ko se poskušamo spraviti z nekom?

O: Glede na situacijo lahko poudarite tri stvari.

Spomnite se preteklosti: ljubezni in naklonjenosti, lepih trenutkov, zavezanosti

Razmislite o sedanjosti: kdo smo in kaj počnemo

Poglejte v prihodnost: naše upanje in močnejše sodelovanje

V: Kakšna je v 2 Kor 7,10 razlika med božansko žalostjo in svetovno žalostjo?

A: Posvetna žalost vključuje obžalovanje, ker so te ujeli, in žalost zaradi posledic za tebe in druge. Posvetno žalost je občutil Ezav v Hebrejcem 12,16–17.

Božanska žalost lahko vključuje ali pa tudi ne vključuje prej navedenega, vključuje pa

1) razumevanje resnosti greha in dejstva, da si grešil predvsem proti Bogu (Psalm 51,4);

2) skesano srce do Boga (Psalm 51:17), vključno s priznanjem, da moramo prositi za Božje usmiljeno odpuščanje in očiščenje (Psalm 51:1–2);

3) Zavezo, da tega nikoli več ne bomo storili (Psalm 51,10–12).

4) Nadaljevanje odnosa z Bogom po pravi poti in nikoli več ne stopiti na tisto grešno pot (Psalm 51:13–15, 18), hkrati pa zavedanje, da naše služenje ni tako zaželeno kot naše poslušno srce (Psalm 51:16–17).

V: Ali menite, da gre v 2 Kor 7,11 za ogorčenje nad samim seboj ali nad nekom drugim?

O: Ogorčenje se »verjetneje« nanaša na ogorčenje nad seboj. Ni nujno, da gre za osebno ogorčenje nad seboj, ampak za skupinsko ogorčenje, da se je to zgodilo v njihovi cerkvi in da so to določen čas dopuščali.

V: Kdaj naj bi v 2 Kor 7,11 občutili tovrstno ogorčenje?

O: Ko grešimo in se nismo pokesali, bi morali biti ogorčeni, ker pred Bogom, angeli in celo demoni ne predstavljamo tistega, kar v resnici smo. Bogu ne ugajamo in ne sijemo kot luč v tem svetu.

V: V 2 Kor 8,1–3, misliš, da je bilo v tistem času za cerkev ali kristjana, ki je moral živeti v stiskah in težavah, bolj nenormalno ali normalno?

O: Za Pavla je bilo to normalno, za vse cerkve pa morda še ne – vsaj takrat ne. Vendar je kmalu po tem času, ob preganjanjih in kasnejših barbarskih vpadih, postalo bolj normalno kot nenormalno. Danes ne smemo misliti, da je življenje kristjana v stiskah ali težavah nenormalno.

V: Kaj je v 2 Kor 8,1–7 res neverjetno verjeti glede Pavlovega poziva?

O: Pavel je kot Savel iz Tarza preganjal svete v Jeruzalemu. Sedaj, leta kasneje, nujno poziva ljudi, ki v času Saula preganjanja še niso poznali Kristusa, naj radodarno darujejo za iste ljudi, ki jih je sam zapiral in dal ubiti. Če bi povprečnega kristjana, ki je bežal pred Saulu iz Tarza, vprašali, ali verjame, da bo nekega dne zbiral darove za kristjane v Jeruzalemu, bi mislil, da ste nor, in bi mu bilo zelo, zelo težko verjeti. Vendar Bog včasih deluje prav tako.

Zanimivo je tudi, da se Pavel očitno ne zaveda, kako hitro je prešel od hvaležnosti, da so se on in oni spravili, k prošnji za darove za Cerkev v Jeruzalemu.

V: Zakaj misliš, da so se v 2 Kor 8,5 v težkih razmerah lahko tako zlahka najprej predali Bogu in nato drugim kristjanom?

O: Krščanstvo temelji na ljubezni in skrbi, zlasti za Boga in njegovo ljudstvo. Vendar pa gre v krščanstvu v drugem planu tudi o tem, da ne ljubimo in ne skrbimo. Gre za to, da ne ljubimo sveta in da ne ljubimo sebe bolj kot drugih. Gre za to, da ne skrbimo zase toliko kot za Božje kraljestvo. Pavel je to držo dobro ponazoril, saj ga je veliko bolj skrbelo širjenje evangelija kot to, kar se je dogajalo z njim.

V: Kaj je v 2 Kor 8,6 in 2 Kor 8,7 »ta milost/privilegij« (grško charis), za katerega so dobili odgovornost, da v njem obilujejo, in zakaj je to pomembno?

O: To je milost radodarnega dajanja. Tudi danes želimo obilno izkazovati to milost. Če v tem ne bomo obilni, lahko zamudimo vse, kar ima Bog za nas pripravljeno in kar želi, da storimo.

V: Kaj je v 2 Kor 8,8 razlika med tem, da Pavel »govori po zapovedi«, in tem, da »ne govori po zapovedi«?

O: Kot apostol in kot njihov vodja bi Pavel lahko ukazal, naj dajo toliko in toliko. Toda kje je potem radodarnost in pobuda, če gre za ukaz in prisilo? Želi, da dajo, vendar želi, da to izhaja iz njihove lastne odločitve in radodarnosti. Če bi Pavla vprašali, koliko morajo dati, bi jim verjetno rekel, naj o tem molijo in se nato sami odločijo. Kot krščanski voditelji moramo včasih »govoriti po zapovedi«, včasih pa ne.

V: Kako je bil Kristus v 2 Kor 8,9 bogat, a je postal reven?

O: Kristus je bil bogat v nebesih, preden je prišel na zemljo. Veliko tega je žrtvoval, ko se je rodil kmečki ženi v Betlehemu.

V: Ali nam v 2 Kor 8,9 odrešitev prinaša finančno blaginjo, kot trdijo nekateri učitelji »besede vere«?

O: Ne. Pavel pravi, da je bil Jezus sicer bogat [v nebesih], a je zaradi nas postal reven, da bi mi postali bogati. Presenetljivo je, kako lahko nekdo zamenja resnično bogastvo večnega življenja z neznatnim materialnim bogastvom na tej zemlji.

Če bi nekdo vztrajal, da to zagotavlja tudi zemeljske bogastva, bi verjetno lahko trdili, da so kristjani lahko finančno tako premožni kot Pavel. (Pavel sploh ni bil zelo bogat, kar zadeva zemeljska bogastva.)

V: Kaj Pavel v 2 Kor 8,11–13 in 2 Kor 8,6 misli s tem, da naj dokončajo tisto, kar so začeli?

O: Nekateri se navdušijo nad tem, da bi svoj denar, sredstva ali čas namenili nekemu projektu, nato pa njihovo zanimanje pojenja. Drugi so boljši v tem, da stvari izpeljejo do konca. Ni tako, da prvi niso iskreni, ampak včasih jih je treba opomniti in spodbuditi, da stvari izpeljejo do konca.

V: Kako naj bi v 2 Kor 8,13–15 kristjani dosegli finančno enakost?

O: Odgovor najdete v razpravi o Apostolska dela 4,32–35.

V: Kaj se je v 2 Kor 8,15 zgodilo tistim, ki so vzeli preveč manne? Kako se to dogaja danes?

O: Pavel citira 2. Mojzesovo knjigo 16,18. 2. Mojzesova knjiga 16,19–20 pripoveduje o drugih, ki so vzeli dodatno mano, da bi jo nakopičili za naslednji dan. V nakopičeni mani so bili črvi. Danes, ko ljudje kopičijo bogastvo, lahko tudi to ustvari »črve«, ki uničijo njihovo življenje in življenje njihovih družin.

V: Kaj je bilo v 2 Kor 8,16–17, 2 Kor 8,6, 2 Kor 8,23 in 2 Kor 7,13–15 posebnega v tem, da je Pavel tako pogosto omenjal Tita?

O: Čeprav je bil Titus nedvomno dober krščanski delavec, ki je poznal resnico, znal poučevati in opravljati duhovniško službo, tu ni govora o ničemer od tega. Titusovo srce se je zares skrbelo zanje. Ko služimo drugim, znotraj in zunaj cerkve ter v naši družini, ali jim resnično pokažemo, da nam je zanje resnično mar, ali pa le opravljamo svoje dolžnosti?

V: V 2 Kor 8,18–19, ker je bil Titus zaupanja vreden, zakaj je Pavel s Titom poslal še enega neimenovanega brata? Ali bi morali pri denarnih zadevah vedno imeti dve osebi?

O: Ni šlo za to, da Pavel ne bi zaupal Titu, ampak s tem bi se izognili videzu zla ali obtožbi, da je morda Titus del denarja zadržal zase. Stvari moramo opravljati pošteno v Gospodovih očeh, vendar pa moramo biti pošteni tudi v očeh ljudi.

Kaj pa, če bi zbrali veliko denarja, ga ne bi prešteli in ga dali neki osebi, da ga izroči nekomu drugemu? Vendar bi vedeli, da je oseba, ki ji je bil ves denar izročen, izredno poštena. Ali je v tem kaj narobe?

Naj zastavim drugačno vprašanje. Pravzaprav je to isto vprašanje, le da bi namesto denarja šlo za smrtonosni strup. Bi bilo v tem kaj narobe? Po naši presoji bi bil samomor z namernim zaužitjem smrtonosnega strupa morda veliko hujši od kraje denarja. Če sta torej po naši presoji morda podobna, kaj ju zdaj dela tako različna?

V: Zakaj naj bi se v 2 Kor 8,24 ne ukvarjali le z našo ljubeznijo, ampak tudi z dokazom naše ljubezni?

O: To pomeni izražanje naše ljubezni. Morda globoko ljubimo druge, a samo sentimentalno razmišljanje ne pomeni veliko. Ali svojo ljubezen do drugih izkazujemo na pomenljive in ustrezne načine?

V: Kdaj naj nas v 2 Kor 9,1 skrbi, da drugi verniki ne dokončajo tistega, kar so začeli?

O: Včasih se ljudje ustavijo iz upravičenih razlogov, in to je v redu. Včasih pa prenehajo dajati le izgovore: razloge, ki niso resnični. Včasih se ljudje ukvarjajo z »ghostingom«. Delujejo, kot da si želijo sodelovati, potem pa jih nikoli več ne vidiš.

Ko verniki brez utemeljenih razlogov ne dokončajo tistega, kar so začeli, ne dajejo dobrega zgleda zvestobe in integritete. Drugi ljudje se lahko začnejo spraševati, ali jim lahko zaupajo ali ne.

Za več informacij glej The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 575, in Believer’s Bible Commentary, str. 1853.

V: Kaj lahko storimo v 2 Kor 9,2–3, ko ugotovimo, da nam ne uspeva dokončati nekaj, kar vemo, da bi morali storiti, da bi se motivirali za ukrepanje?

O: Pomembno je, da se borimo proti odlašanju. Kot mnogi grehi je tudi to lahko navada, ki se krepi. Jakob 4,17 pravi: »Kdor torej ve, kaj je prav, pa tega ne stori, je kriv greha.« (BSB) Ena od stvari, ki pomaga, je organizacija; napišite seznam tega, kar morate storiti, ga shranite in odkljukujte opravljene naloge. Pomaga tudi, če imate partnerja, ki vas drži odgovornega; zakonca ali koga drugega, ki bo preverjal, kako vam gre. Seveda pa ob tem ne smete godrnjati ali se užaliti, ko vas krščanske sestre in bratje vprašajo, kako vam gre duhovno.

V: Ali v 2 Kor 9,2–3 obstajajo stvari, ki jih začnemo z najboljšimi nameni, a jih ne dokončamo, ker jih ne smemo?

O: Da, včasih je to pravilno. Včasih nas zunanje okoliščine, zdravje in finančne težave prisilijo, da spremenimo svoje načrte. V drugih primerih pa morda izvemo več informacij o škodi ali slabih posledicah, ki bi jih povzročila dokončanje nečesa, česar prej nismo vedeli ali kar se prej ni zdelo verjetno.

V: Kaj je v 2 Kor 9,5 zanimivega pri tej grški besedi za »velikodušno darilo«?

O: Ta beseda, eulogia, se je v grščini pogosto uporabljala v pomenu, da se dobro govori o blagoslovih nekoga drugega. Smisel je, da sta tukaj govorjenje dobrega in delanje dobrega medsebojno povezana. Svojo ljubezen in blagoslov do drugih (kot je cerkev v Jeruzalemu) »izražaš« tako, da v tej smeri tudi ukrepaš.

V: Ali v 2 Kor 9,6 in Mal 3,8–10 to načelo sejanja pomeni, da bomo finančno uspešni, če damo denar Bogu?

O: Ne. Sejanje in žetev nista nujno enaka. Bilo bi obžalovanja vredno, če bi nam darovanje Bogu v tem življenju prineslo nagrade le v tem življenju in ne v nebesih. Nagrade, ki jih bodo kristjani prejeli v nebesih, povzročajo, da se vse nagrade v tem zemeljskem življenju zdijo zelo majhne. Žalostno je, da mnogi razumejo odnos z Bogom le skozi to, kar vidijo v tem zemeljskem življenju.

V: Kaj naj bi v 2 Kor 9,6–11 bilo naša motivacija za dajanje?

O: Najprej naj bo to iz ljubezni in hvaležnosti do Boga. Drugič, naj bo to tudi skrb in ljubezen do drugih. Zapovedano nam je, da izpolnjujemo svojo dolžnost in darujemo, vendar to ne sme biti pod prisilo. V darovanju naj bi našli veselje, ker vemo, da to ugaja Bogu. Eden od kristjanov, ki je bil precej premožen, se je odločil, da bo živel z 10 % svojega dohodka, 90 % pa bo daroval Bogu.

Po drugi strani pa sem nekoč slišal za majhno cerkev, ki je, ker naj bi vsi darovali 10 %, preprosto odštela 10 % od plače pastorja. To je popolnoma zgrešilo bistvo, saj s njegove strani ni bilo prostovoljnega darovanja in s tem tudi nobene priložnosti za poslušnost.

V: Kako v 2 Kor 9,8 Bog v izobilju izliva vse dobro in milost na Korinčane in na nas?

O: Na Božji strani ni nobenega oviranja pri tem, da nam Bog daje vse, kar potrebujemo v tem življenju. Bog nam morda ne daje vedno vsega, kar si želimo, toda če nam primanjkuje tisto, kar potrebujemo, krivda ni na Božji strani, ampak na strani človeka. Poskrbeti moramo, da živimo v skladu z odgovornostjo, ki nam jo je dal Bog, da pomagamo drugim, da imajo tisto, kar potrebujejo.

V: Kako je v 2 Kor 9,15 ta dar neizrekljiv ali neopisljiv, če je Pavel o njem lahko toliko govoril?

O: Čas življenja na zemlji ni dovolj dolg niti za Pavla niti za kogar koli drugega, da bi v celoti in izčrpno opisali veličino tega, kar je Bog storil za nas, ko je Jezus umrl na križu. Vendar pa lahko poskusimo. Kot kristjani želimo preživeti svoje življenje tako, da se »zahvaljujemo Bogu za njegov neopisljiv dar«.

V: Ali je bil Pavlov poziv v 2 Kor 9,15 uspešen?

O: Očitno je bil. Pismo Rimljanom je bilo napisano približno pet mesecev po 2. pismu Korinčanom. Pavel v Rimljanih 15,26–28 zelo odobravajoče govori o daru cerkva v Makedoniji in Ahaji. Solun in Filipi sta bila v Makedoniji, Korint pa je bil glavno mesto v Ahaji.

V: Ali menite, da je moral Pavel v 2 Kor 10,1–12 tukaj braniti svoje služenje? Je bil Pavel zgolj »v obrambi« ali je bil tudi »v napadu«?

O: Morda bi si kdo mislil, da če bi se kdo sploh ni moral braniti pred izzivi, bi bil to prav Pavel. Vendar pa so tudi Pavla doletele lažne obtožbe. Čeprav se morda zdi nekoliko nenavadno, da je Pavel prešel na to temo, v resnici ni bilo boljšega mesta, kjer bi to lahko povedal. Pavel je bil tako v obrambni vlogi, ko se je branil, kot tudi v ofenzivni, saj je postavljajo pod vprašaj, zakaj so ti drugi »superapostoli« (posmehljivo ime) menili, da imajo pravico trditi, da mu ni treba prisluhniti.

V: V 2 Kor 10,8–11, kdaj naj bomo »pogumni« v svoji avtoriteti in tvegamo, da nas bodo imeli za kretena, v primerjavi s tem, da smo »krotki« in tvegamo, da nas bodo imeli za šibke in nemočne?

O: Nekateri ljudje zamenjujejo krotkost s šibkostjo. Samo zato, ker je bil Pavel nežen in krotak, še ne pomeni, da ni mogel uveljaviti apostolske avtoritete. Na primer, ko mu je na Cipru nasprotoval čarovnik Elima, mu je Pavel rekel, da ga bo Bog udaril s slepoto, in Bog je to storil v Apostolskih delih 13,8–11. Rimljanom 14,10–13.15 nas uči, da moramo biti nežni do »šibkejših bratov«. Vendar pa Rimljanom 14,16 pravi, da ne smemo dopustiti, da se o tem, kar je dobro, govori kot o zlu.

Dve glavni razliki med drznostjo in aroganco sta, da pri aroganci iščeš pozornost in da se pri aroganci šteješ za boljšega od drugih. A poleg tega je lahko dobra drznost prav tako glasna in ostro izražena kot aroganca.

V: Kako naj se v 2 Kor 10,12 ne primerjamo sami s seboj, če pa naj bi to počeli v Gal 6,4–5?

O: 2 Korinčanom 10,12 kritizira tistega, ki se primerja sam s seboj. Če se primerjaš le sam s seboj, potem boš verjetno vedno na prvem mestu! Galatijcem 6,4–5 pravi, da se ne smemo primerjati z drugimi in da moramo preizkušati svoja lastna dejanja, vendar ne pravi, da se moramo primerjati sami s seboj.

V: V 2 Kor10:13 –15 – ker se Pavel nikoli ni hvalil, razen s križem v Gal6:14 – kaj je Pavel počel tukaj in v 2 Kor11:18 –12,6?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. 2 Korinčanom 10:13–15 pravi, da se Pavel ni hvalil zunaj svojega ustreznega področja.

2. Čeprav je bilo v Pavlovem primernem okviru (ne v našem), da utemelji svojo verodostojnost kot apostol, se je Pavel temu upiral, kot kaže 2 Korinčanom12:11 .

3. V 2. Korinčanom 11:18–12:6 je Pavel Korinčanom objektivno pripovedoval o nekem človeku. Če pozorno preberete, boste ugotovili, da je ta človek Pavel sam.

4. Pavel je bil verjetno nerad pripravljen to storiti, ker bi nekateri v takšnem dokazovanju njegovih pooblastil videli zgled, po katerem bi se lahko hvalili, če Pavel ne bi napisal tudi 2 Korinčanom 10,17–18.

V: Kdaj naj v 2 Kor 10,13–15 poudarimo, kar smo storili, in kdaj ne?

O: V redu je, če dejansko in iskreno poveste, kaj ste storili in kaj ste dosegli. To ni ponos ali egoizem. Morda se raje osredotočite na dejstva in manj na to, kar ste dosegli vi.

Vendar tega ni treba ves čas pripovedovati vsem; le takrat, ko je to koristno. Nič ni narobe, če to, kar ste storili in dosegli, ostane skrivnost.

V: Kateri so v 2 Kor 10,13–15 nekateri načini, na katere lahko kristjani žal »prekoračijo mejo«?

O: To vključuje napačno predstavljanje nečesa kot boljšega ali pomembnejšega, kot dejansko je, pogosto zato, da bi naredili vtis na druge. Pretiravanje s svojimi dosežki, hvalisanje s tem, kar je storil nekdo drug, kot da bi bilo to tvoje delo, pripisovanje vse zasluge za nekaj, pri čemer si sodeloval, hvalisanje s tem, kar bi lahko storil, hvalisanje s tem, kar nameravaš storiti, ali pa hvalisanje s seboj na splošno.

Očitno so se lažni učitelji veliko hvalili, Korinčani pa so jim nasedli. Za več informacij glej New International Bible Commentary, str. 1407–1408, The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 578–579, in Believer’s Bible Commentary, str. 1857–1858.

V: Ali je bil v 2 Kor 10,13–15 križ Satanova zmaga in ne Božja, kot trdi »Cerkva« združitve Rev. Moona? (Home Study Course for the Divine Principle, 5. izdaja (1977), str. 30; Divine Principle, str. 143; Dialogue, str. 161)

O: Ne. Temu neposredno nasprotuje ne le Pavlov odnos v 2 Korinčanom 10:13–15, temveč tudi Kolosanom 1:20 in Kolosanom 2:13–15. V Pismu Galatcem6:14 piše: »Jaz pa se ne bom nikoli hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, skozi katerega je svet križan zame, jaz pa za svet.«

Pavel v Pismo Filipljanom 3,18–19 obžaluje, da mnogi živijo kot sovražniki Kristusovega križa. Pavel in zgodnji kristjani se niso šteli za sovražnike Kristusovega križa, kot bi bilo mogoče pričakovati, če bi menili, da gre za Satanovo zmago.

V: Kaj je v 2 Kor 11,2.11.28–29 pobožna ljubosumnost, v čem se razlikuje od človeške ljubosumnosti in zakaj jo je imel Pavel?

O: Človeška ljubosumnost primerja, kar se govori o drugih, z vami ali vašo skupino; skrbi jo čast in spoštovanje, ki se izkazujeta. Božanska ljubosumnost primerja, kar se govori o drugih, z Bogom; skrbi jo čast in spoštovanje, ki se izkazujeta Bogu. Pavel je bil celo pripravljen se osramotiti z neumnim govorjenjem, če bi jim to pomagalo, kot navaja Believer’s Bible Commentary, str. 1859.

V: V 2 Kor 11,2 piše, da ne smemo gojiti človeške ljubosumnosti, kako pa naj imamo več božanske ljubosumnosti?

O: To lahko dosežemo s posebno vrsto molitve. Molite, da bi Bog vaše srce naredil bolj podobno svojemu. Prosite, da bi z Božjimi očmi videli, kaj je pomembnejše, in da bi videli, kaj je manj pomembno. Prosite, da bi imeli srce, ki ne bi bilo usmerjeno v motnje in druge stvari, ampak v ljudi, da bi spoznali in ljubili Boga.

Zavedati se moramo besed Oswalda Chambersa: »Molitev nas ne pripravlja na večja dela; molitev je sama po sebi večje delo.«

V: Kakšna je v 2 Kor 11,2 razlika med »božansko ljubosumnostjo« in tem, da nekoga imenujemo »tat ovac«?

O: Če nekdo zapusti pobožno, v Sveto pismo verujočo cerkev in gre v drugo pobožno, v Sveto pismo verujočo cerkev, je to morda v redu. Pravzaprav bi Bog morda celo posebej želel, da se spremenijo, čeprav v prejšnji cerkvi ni bilo nobenih pomanjkljivosti. Če ste pastor, ste pastir, a na koncu koncev te ovce niso vaše. So Kristusove ovce in so vam bile zaupane, da zanje skrbite le za kratek čas.

A če ovco napadejo duhovni volkovi, je tvoja naloga, da čredo braniš pred tistimi, ki želijo ovce odvleči k nečemu, kar ni pobožno. Vprašanje ni, ali ovce odhajajo od tebe k drugemu zaupanja vrednemu pastirju, ampak ali so duhovni volkovi.

V: Kdo so v 2 Kor 11,4 ti »mnogi Jezusi«?

O: Obstaja veliko lažnih Jezusov, a le en pravi Jezus. Če nekdo trdi, da veruje v Jezusa in mu je poslušen, to ni dovolj. Verovati in biti poslušen moraš pravemu Jezusu iz Svetega pisma.

V: Kako v 2 Kor 11,4 prepoznate, ali je nekaj ali nekdo »drugega duha«?

O: Drugačen duh lahko izhaja iz drugačnega evangelija, pred čimer nas Pavel odločno svari v Pismu Galatcem 1,8–9. Obstaja vsaj šest načinov, na katere lahko imajo drugačen duh.

V doktrini vedno dvomijo v ključne stvari ali jim nasprotujejo.

Ljubezen: ali ni navdušenja nad Božjimi stvarmi ali nad tem, da ljudje prihajajo h Kristusu? Ali pa jih navdušujejo druge stvari?

Dejanja: Ali počnejo ali si želijo početi stvari, ki so v nasprotju z Božjo voljo, in so brezbrižni do Božjih stvari?

Razkolništvo: Ali povzročajo razkol, poskušajo ustvariti razdor ali slaba čustva, ali pa so preprosto prepirljivi zaradi prepirljivosti same?

Ponos: Ali so polni zavisti, arogance ali grenkosti?

Ali so nekateri, ki imajo dar razločevanja, duhovno sposobni videti katero od prej navedenih stvari?

V: Ali je bil Pavel v 2 Kor 11,5 »v ničemer manjvreden« ali pa je bil »najmanjši med apostoli«, kot pravi 1 Kor 15,9?

O: Kontekst 2 Korinčanom 11,5 je bila primerjava z lažnimi apostoli, ki so učili lažno evangelij. BSB prevaja: »Menim, da nisem v ničemer podrejen tistim ‚superapostolom‘.«

Kontekst 1. Korinčanom 15:9 je bil primerjava časa in predkrščanskega življenja z drugimi pravimi apostoli. Po besedah iz 1. Korinčanom 15:10 je bil Pavel še vedno najbolj delaven med pravimi apostoli.

V: Če v 2 Kor 11,13 nekdo nasprotuje resnici, kdaj bi morali poskušati z njim nežno razpravljati, in kdaj bi ga morali javno osramotiti kot lažnega apostola ali ponarejenega kristjana?

O: Najprej poskusite z njim razumno razpravljati, po možnosti najprej zasebno. Če pa se ne pokesa ali ne želi poslušati in spremeniti, morate preiti od zasebnih poskusov, da bi mu pomagali, k predvsem javnemu varovanju drugih pred njegovim slabim učenjem.

V: V 2 Kor 11,12–15 so ti lažni apostoli očitno govorili grdo o Pavlu. Kaj naj storimo, ko ljudje govorijo grdo o nas ali o našem prijatelju?

O: Pogosto se molk razume kot priznanje krivde. Izpostavi lažne obtožbe. Tudi če ti nekateri ne bodo verjeli, se vseeno oglasi, da bo to zabeleženo. Seveda, če se nekaj ljudi zavzame zate, lahko to ima močnejši učinek, kot če se zavzameš le sam. Podobno, če nekdo obrekuje nekoga drugega, se moraš oglasiti v njegovo obrambo.

V: Kako se v 2 Kor 11,13–15 nekateri lažni apostoli pretvarjajo, da so otroci svetlobe?

O: Trdijo, da so kristjani ali da sledijo Bogu, vendar zavračajo tisto, kar uči ali zapoveduje Sveto pismo. Morda pravilno poučujejo nekatere druge stvari ali opravljajo dobra dela služenja. Vendar pa pogosto problem niso toliko oni sami, kot pa naivnost in pomanjkanje razsodnosti s strani nekaterih kristjanov. Problem je, da ljudje pogosto verjamejo nekomu ne glede na dokaze, ki temu nasprotujejo.

V: Zakaj se v 2 Kor 11,13–15 zdi, da te prevare v današnji družbi in skozi zgodovino tako dobro delujejo?

O: Mnogi ljudje stvari jemljejo za dobrih. Če nekdo trdi, da je kristjan, mislijo, da mora biti.

V: Ali je bil Pavel v 2 Kor 11,24 pretepen 5-krat po 39 udarcev ali 4-krat po 40 + 39 udarcev?

O: 5. Mojzesova knjiga 25,3 ne pravi, da so morali dati 40 udarcev, ampak največ 40 udarcev. To je bilo pet ločenih priložnosti, in očitno je bil judovski običaj, da so vedno dali enega manj od 40, samo da bi bili prepričani, da ne presežejo števila zaradi napačnega štetja, zato gre verjetno za 5-krat po 39 udarcev.

V: Ali obstaja v 2 Kor 11,32 kakšen izvenbiblijski dokaz za Aretasa, guvernerja Sirije?

O: Ne. Ne vemo, kdo so bili guvernerji Sirije v času, ko se je to zgodilo v Apostolskih delih 9,24–25. Čeprav Pavel v Apostolskih delih 17,28 citira Aratusa, je šlo za drugega človeka, pesnika, ki je umrl leta 240 pr. n. št. Ne vemo, ali je bil Damask v tem času rimski vazalni država, posredno pod rimskim nadzorom ali neposredno pod rimskim nadzorom, saj iz tega obdobja niso bili najdeni nobeni kovanci, ki bi to potrjevali. Vemo pa, da je bil leta 63 n. št., po tem času, pod neposrednim rimskim nadzorom.

V: V 2 Kor 12,2, kdaj se je to zgodilo pred 14 leti?

O: To se je verjetno zgodilo, ko je bil Pavel v Arabiji, med njegovim spreobrnjenjem okoli let 34–36 n. št. in njegovim prvim misijonskim potovanjem, ki se je začelo v letih 46–47 n. št.

V: Ali 2 Kor 12,2 kaže na tri nebesa, kar bi se ujemalo z mormonskim učenjem?

O: Ne. Dejstvo, da je bil Pavel vzet v tretje nebesa, ne potrjuje mormonskega koncepta, ki je bil pred devetnajstim stoletjem popolnoma neznan. Zlasti mormonska »telestialna nebesa«, za katera se pravi, da so nekoliko slabša od zemlje in kamor gre veliko ljudi, se kristjanu ali Judu sploh ne bi zdela kot nebesa.

V: Kdaj, če sploh kdaj, bi morali v 2 Kor 12,6.11 »govoriti kot norci«, kot to tukaj počne Pavel?

O: Pavel tega ni počel pogosto, in tudi mi ne bi smeli. Pavel prikazuje vse, kar je prestal in dosegel, ker so ga izzivali. Morda bi to morali početi le občasno, ko nas izzivajo.

V: Zakaj je bil Pavlu v 2 Kor 12,7 dan trn?

O: Eden od razlogov, ki ga je Pavel navedel v 2 Korinčanom 12,7, je, da ne bi postal ošabni. Če je imel Bog še kakšne druge razloge, jih ni povedal.

Včasih imajo kristjani le eno stvar – naj gre za okoliščino, zunanji videz ali značajsko lastnost pri sebi, svojem zakonskem partnerju ali drugih –, ki bi jo radi, da bi jo Bog spremenil, a Bog tega ne stori. Ko Bog v molitvi zavrne naše prošnje, nam ne vedno pove, zakaj. Kakršen koli je že razlog, Bog ne želi, da bi bili v tem življenju tako zadovoljni, da bi izgubili svojo hrepenenje po naslednjem. Ne pozabite, nekateri ljudje so lahko (v lastnih očeh) preveliki, da bi jih Bog lahko uporabil, nihče pa ni premajhen. Glejte tudi odgovor na naslednji dve vprašanji.

V: Kaj je bil trn v 2 Kor 12,7? – telesna bolezen, videz, homoseksualnost, kakšna druga zla skušnjava ali depresija?

O: Sveto pismo tega ne navaja, verjetno zato, ker nam tega ni treba vedeti. Ko ljudje dogmatično trdijo, da je šlo za določeno stvar, to pove več o njih samih kot o Pavlu. Teorije segajo od težav z očmi, malarije, migrenskih glavobolov, epilepsije, bolečin v ušesih, motnje govora do različnih skušnjav. New International Bible Commentary (str. 1411) se nagiba k težavam z očmi ali malariji, ki jo je morda staknil v Pergi.

Mnogi kristjani imajo trn, tisto najpomembnejšo stvar, s katero se borijo ali jo poskušajo sprejeti. Če imate trn, se spomnite, da ga je imel tudi Pavel, in Bog je Pavla kljub temu lahko mogočno uporabil, dokler se je Pavel zanašal na Božjo moč in ne na svojo.

Nazadnje, če Jezus lahko sprejme druge kristjane s trni, potem lahko tudi jaz (glej Rimljanom 15,7).

V: V 2 Kor 12,7–8, ker je Pavel razumel, kako pomembno je, da ne postane ponosen, zakaj Bog ni odstranil trna s Pavla, potem ko je Pavel molil za to?

O: Obstaja velika razlika med tem, da slišiš sporočilo, da ne smeš biti ponosen, in tem, da imaš nekaj, kar ti zagotavlja, da ti ne bo treba voditi te bitke. Glej tudi odgovor na prejšnji dve vprašanji.

V: Kaj v 2 Kor 12,9–10 pomeni: »Ko sem šibak, takrat sem močan«?

O: Ko ležiš na hrbtu, je zelo enostavno pogledati navzgor. Ko se zelo zavedamo lastne nezadostnosti, smo pogosto prav takrat najmočnejši v zaupanju v Gospoda. Naša največja prizadevanja, iz lastne moči, so nič v primerjavi s tem, kar lahko Bog stori skozi nas. Če prosto parafraziram Hudsona Taylora: ko lahko uresničimo vse svoje načrte brez Božjega delovanja v nas, potem naši načrti niso dovolj veliki.

V: Kako lahko v 2 Kor 12,9–10 izročimo Bogu svojo šibkost?

O: Kristjani pogosto menijo, da bi morali Bogu predati svojo ljubezen, čas, denar, ambicije, kariero in življenje – in to tudi moramo. Kristjani želimo dati dobro pričevanje, da smo ljubeči, modri, pametni in »uspešni«, karkoli že to pomeni. A s tem Bogu predajamo le svoje moči.

Kaj pa, če imaš greh, v katerega vedno znova padeš? Lahko se pokesaš in obžaluješ ter Bogu vsaj izročiš svoje obžalujoče srce. Kaj pa, če se v resnici ne želiš pokesati; če ti je tvoj greh nekako všeč? Takrat lahko si iskren do Boga in mu poveš, da imaš hudobno srce. Prosi ga, naj ti pokaže – bodisi prek občutkov bodisi prek zunanjih okoliščin –, kakšne posledice ima to, in naj tvoje zlobno srce spremeni v srce, polno kesanja. Takrat lahko Bogu ponudiš svoje kesajoče se srce in ga prosiš, naj te očisti. Očiščenje ne pomeni le, da tega ne boš več počel. Pomeni, da tega sploh ne boš več hotel početi.

Lahko si bolj odkrit do drugih glede svojih bojev in slabosti ter se drugim ne kažeš kot nekdo, ki je »preveč dober, da bi bil resničen«. Če pa si dovzeten za določen greh, tega ne povej tistim, ki bi te lahko na ta način zapeljali.

Nazadnje ne spreglejte, da Pavel v 2. Korinčanom 12,9 pravi, da se bo »hvalil s svojimi slabostmi«. Z drugimi besedami, Pavel je javno govoril o svojih težavah. Lahko smo iskreni glede svojih pomanjkljivosti in grehov. Vendar ne govorite o grehu na tak način, da ga bodisi poveličujete in s tem skušate koga drugega k istemu grehu, bodisi olajšate komu, da vas skuša, ali pa povzročite, da se nekdo odvrne od skupnosti.

V: Ali je bil Pavel v 2 Kor 12,10 tu nenavaden?

O: Nikakor ne. Ravno nasprotno, Pavel se je modro zavedal, da so bile stvari, ki so mu s svetovnega vidika povzročale stisko, pravzaprav nekatera orodja, ki jih je Bog uporabil, da je Pavel ostal močan v Kristusu.

Kot kristjani je povsem naravno, da želimo svoje otroke in druge ljubljene zaščititi pred vsemi življenjskimi preizkušnjami in nevihami. Nikoli ne bi hoteli omejevati načina, kako Bog deluje v njihovem življenju, toda če vse, kar počnemo, dejansko omejuje njihove priložnosti za izkušnje, ki jih pomagajo rasti, potem svojim otrokom ne delamo usluge.

V: Kateri so bili v 2 Kor 12,12 znaki apostola?

O: Čeprav so tudi drugi lahko prerokovali in delali čudeže, so imeli apostoli te darove v izjemni meri, kot kažejo Apostolska dela 2,43; 3,3–9; 5,4–12,14–16.

V: V 2 Kor 12,14–15 je navedeno, kdaj je prav, pošteno in zakonito sprejeti denar ali finančno podporo; v kakšnih okoliščinah pa bi bilo za vas najbolje, da tega ne sprejmete?

O: Finančno podporo je v redu sprejeti, kadar jo vi in vaša družina potrebujete. Ko opravljate Božje delo, je v redu sprejeti finančno podporo tako za samo delo kot za vaše lastne potrebe, če vas to podpira. Napačno je sprejeti finančno podporo iz pohlepa ali pa ob opravljanju Božjega dela postati zelo bogat. Na primer, eden od izvršnih direktorjev nekrščanske dobrodelne organizacije, ki pomaga revnim, zasluži 1 milijon dolarjev na leto.

V: Ali Pavlovo žrtvovanje za Korinčane v 2 Kor 12,15 ponazarja katoliško doktrino o odpustkih?

O: Ne. Pavel preprosto pravi, da je pripravljen »porabiti vse, kar ima« (denarno in materialno), ter »se žrtvovati« (čas in fizično življenje) tudi za Korinčane.

Če bi to res dokazovalo nauko o odpustkih, bi lahko, ker Pavel še ni bil mrtev, oseba, ki živi na zemlji, zagotovila odpustke za druge ljudi, ki živijo na zemlji.

V: Kako je bil Pavel v 2 Kor 12,16 zvijačen?

O: Pavel je bil sarkastičen tukaj in v 2 Korinčanom 12,13. Pavla so očitno obtoževali, da je premeten in da jih izkorišča, čeprav je resnica v tem, da bi jih lahko upravičeno prosil za finančno podporo, a se je odločil, da tega ne bo storil.

Kot kristjani se včasih še posebej potrudimo za druge, a nam to sumničavi ljudje vrnejo v obraz. Kljub temu jih moramo še naprej ljubiti.

V: Zakaj misliš, da v 2 Kor 12,16–18 ljudje včasih izmišljajo obtožbe proti drugim, ne da bi za to imeli kakršnokoli podlago, in zakaj jim drugi verjamejo?

O: Včasih, če ni dokazov, da je obtožba lažna, iz neznanega razloga verjamejo, da mora biti resnična. Če si o nečem nisi prepričan, je klevetanje, če nekaj trdiš kot dejstvo, čeprav ne veš, ali je to res.

V: Kdaj v 2 Kor 12,16–18 ne smemo zagovarjati svojih pravic, čeprav bi jih dejansko morali imeti?

O: Ni nam vedno treba zagovarjati tistega, kar si zaslužimo, če je tu nekaj pomembnejšega od naših pravic. Ko se odpovemo tistemu, kar bi morali imeti, lahko to pripomore k širjenju evangelija, pomaga nekomu v duhovnem življenju ali na splošno pomaga drugim. Nihče ne bi smel obtoževati Pavla, da je to počel le zaradi denarja, saj se je sam preživljal. (Čeprav so Pavla kljub temu obtoževali.) Obstajajo trenutki, ko je treba ponuditi še drugo lice in ne povzročiti, da bi brat spotaknil. Ni treba, da imate vedno zadnjo besedo.

V: Kaj sta v 2 Kor 12,20 klepetanje in obrekovanje in zakaj sta napačna?

O: Klepetanje je pripovedovanje o nekom, kar ni treba povedati, četudi je res. Klepetanje izdaja zaupanje, kot pravijo Pregovori 11:13;16:28 in20:19 .

Prepiri se ohranjajo z govoricami, kot pravi Pregovori26:20 .

Klepetanje je skušnjava, prav tako kot uživanje v izbranih koščkih hrane, kot navajata Pregovori 18:8; 26:22.

Klepetavi ljudje so posebej grajani v Pismu Rimljanom 1:29; 1. pismu Timoteju 5:13.

Vendar se ne obremenjujte, ko ljudje zlonamerno klepetajo o vas; enako so storili apostolu Janezu v 3. Janezovem pismu 10.

Klevetanje je tesno povezano s tem; gre za govorjenje negativnih stvari o drugih, ki so bodisi zavestno lažne, bodisi se govorec ni potrudil preveriti, ali so resnične ali lažne. Klevetanje se razlikuje od tega, ko nekdo verjame, da govori resnico, a se moti. Laskanje vključuje govorjenje lažnih pozitivnih stvari o drugih.

Sveto pismo nam nikoli ne narekuje le, da naj zmanjšamo število obrekljivih izjav; nasprotno, na našem jeziku ne sme biti nobenega obrekovanja, kot kažejo Psalm 15:3, Titus 3:2 in Jakob 4:11.

Očrnjevanje je najljubše orodje zveri iz Razodetja 13:6.

Ne bodite presenečeni, ko vas ljudje obrekujejo; Jezus in verniki so bili obrekovani v Psalmu 38,20; 56,5; 119,23; 1. Petrovem pismu3:16 . Čeprav bodo drugi obrekovali kristjane, pa krščanske vdove in drugi kristjani ne smejo dajati priložnosti za obrekovanje, kot kaže 1. Timotej 5,14.

V: Kako je lahko bil Pavel v 2 Kor 12,21 ponižen pred Korinčani?

O: To ne pomeni, da je bil Pavel pred njimi ponosen. Ravno nasprotno, Pavel se je v njihovih očeh lahko ponižal s tem, da je bil bolan, saj je zbolel v Galatiji (Galatijci4:13 ). Morda se jim je zdelo čudno, da je bil človek, o katerem so slišali, da ozdravlja druge, sam bolan. Pravzaprav je Pavlova bolezen pokazala, da ozdravljenje ni izhajalo iz Pavlove moči, ampak iz Božje moči.

V: Zakaj v 2 Kor 13,1.3, Mt 18,16 in Dt 19,15 ljudje pogosto hitro sklepajo na podlagi šibkih dokazov, hkrati pa niso sposobni priznati sklepa niti ob močnih dokazih?

O: Tu igrajo vlogo trije dejavniki. Prvič, ljudje hitro, pogosto prehitro, pridejo do zaključka, do katerega so želeli priti že od samega začetka. Ljudje imajo lahko potrditveno pristranskost, pri kateri se osredotočajo na dokaze, ki podpirajo tisto, kar so že sklenili, ter ignorirajo dokaze, ki nasprotujejo njihovemu zaključku. Drugič, ljudje se pogosto ne zavedajo, da to počnejo. Tretjič, tudi ko oseba vidi, da bi se lahko motila, lahko pride do ponosa, ki ji ne dovoli priznati, da bi se lahko zmotila. To počnejo neverniki, pa tudi verniki. To je slabost, ki se je moramo zavedati. Eden od načinov, kako to slabost ublažiti, je druženje z drugimi verniki, zlasti s tistimi, ki imajo drugačno ozadje in vzgojo kot vi; morda jim lahko pomagate uvideti, kje prehitro sklepajo in imajo potrditveno pristranskost, oni pa lahko pomagajo vam.

V: Ali naj v 2 Kor 13,2 in 1 Kor 4,21 kdaj grozimo ljudem, vključno s sotrpini kristjani, tako kot je to storil Pavel?

O: Obstaja primeren čas in kraj za opozarjanje ljudi na tri načine.

1. Ne smemo zanemariti svoje odgovornosti, da opozorimo druge na to, kar je Bog rekel o neizbežni pogubi ljudi, če se ne želijo predati Kristusu.

2. Tako kot modri starši postavijo pravila in posledice za svoje otroke ter kot vodstvo podjetja določi cilje, spodbude (in odvračala) za svoje zaposlene, morajo tudi tisti, ki vodijo cerkev, jasno povedati, kaj pričakujejo od ljudi, s katerimi delajo.

3. Še bolj pa je imel Pavel kot apostol posebno avtoriteto, da je ukazoval, opozarjal in grajal druge kristjane.

Na žalost imajo nekatere krščanske cerkve voditelje, ki ljudi ne vodijo k Bogu, in člane, ki jim ne bi sledili, tudi če bi jih.

V: Kaj storite, ko v 2 Kor 13,3 naletite na kristjane, ki jih navdušujejo napačne stvari?

O: Poleg tega, da vzdihujete, lahko potrpežljivo poskušate usmeriti njihovo pozornost na to, kar je pomembno. Vprašajte jih, kako pomembne bodo nekatere stvari zanje čez nekaj let. Poleg tega je šest stvari, ki jih lahko storite.

Molite zanje, da bi se lahko osredotočili na to, kar je pomembno, in, kar je enako pomembno, da bi lahko prepoznali, kaj ni.

Spodbujajte jih, ko se osredotočajo na pomembne stvari.

Popravljajte jih, ko se osredotočajo na nepomembne ali zlonamerne stvari. Potrpežljivo jim razložite, zakaj se ne smemo osredotočati na te stvari.

Po potrebi jih okarajte, kadar jih še naprej privlačijo napačne stvari.

Bodite sami zgled osredotočanja na pomembne stvari.

V ponižnosti preverite, ali morda niste vi tisti, ki se motite. Morda imajo prav ali pa so vsaj delno v prav.

V: Kako bi v 2 Kor 13,3 opisali vlogo »šibkosti« v krščanskem življenju?

O: Kristjansko življenje je paradoks. Lahko imamo zagotovilo odrešitve, zaupanje v Božjo previdnost ter si prizadevamo, da bi bili odlični in storili vse, kar je v naših močeh, kot za Gospoda. Vendar moramo biti odvisni od Boga, počivati v Njegovi moči, ne v lastni, in vedeti, da brez Njega ne moremo doseči ničesar, kar bi imelo večni pomen.

Slabost je bila del Pavlovega življenja in je tudi del našega življenja, ne glede na to, ali se tega zavedamo in priznavamo ali ne.

Pred Bogom priznaj svoje grehe in priznaj tudi svojo šibkost. Moli za Božjo moč (ker jo potrebuješ), da boš premagal šibkosti v svojem življenju.

Zavedaj se, da sam nimaš sposobnosti, da bi storil vse, kar ti je Bog namenil, in, kar je še pomembneje, da bi bil vse, kar ti je Bog namenil, da bi bil na zemlji. A z Božjo močjo, ki deluje v tebi, IMAŠ moč, da storiš vse, kar ti je Bog namenil, in da si vse, kar ti je Bog namenil, da bi bil.

Drugim pa brez zadržkov priznaj, da nisi popoln, in bodi pripravljen deliti svoje slabosti. Vendar tega ne počni brez razmisleka, da ne bi metali biserov pred svinje. Prav tako ne delite svojih skušnjav na tak način, da bi nekdo te informacije lahko izkoristil, da bi vas skušal.

V: Kdaj se v nas pokaže »šibkost«, kot piše v 2 Kor 13,3?

O: Močna opora in šibka opora sta lahko videti enaki, dokler na obe ne naložite bremena. Podobno sta trdna vera in šibka vera za druge lahko videti enaki in ju oseba v svojem umu napačno razvrsti, dokler ne pridejo preizkušnje in težave.

Morebitno preganjanje lahko pokaže, ali je vera trdna ali ne. Kaj če me bodo ljudje manj cenili ali, še huje, če bom oznanjal evangelij ali služil Bogu?

Tveganje se običajno zdi manjše, če ne storiš ničesar. Če bi Bog hotel, da nekaj storiš, a bi bilo to bolj tvegano kot neukrepanje, bi tveganje zaupal v Božje roke, pri tem pa ostal previden, ali bi mislil, da je tvoje življenje odvisno izključno od tebe?

Težave lahko pokažejo, kakšno vero imamo. Poješ o Gospodovi radosti, ko gre vse dobro – kot bi moral. Toda ko stvari ne gredo dobro ali ko umiraš ti ali tvoj ljubljeni, ali si prenehal peti? Ali pa lahko kljub žalosti in izgubi še vedno poješ o Gospodovi radosti? Kateri način petja je bolj boleč za ušesa demonov in bolj prijeten Bogu?

V: Kako v 2 Kor 13,5–8 preizkušamo sami sebe, da bi ugotovili, ali smo v veri?

O: Čeprav lahko ljudje imajo zagotovilo o odrešitvi, lahko imajo tudi lažno spreobrnjenje in lažno zagotovilo. Kako veš, ali je tvoje zagotovilo pristno? Ali pa, če nekdo ne čuti zagotovila, morda spozna, da mu morda manjka odrešitev, ali pa da ima odrešitev, vendar mu manjka le zagotovilo.

Ali ste se zavezali, da boste sprejeli Jezusa kot svojega Gospoda in Odrešenika? Ali verjamete, da je Jezus umrl za naše grehe in fizično vstal od mrtvih (1 Korinčanom 15:1–6)? Ali verjamete v to, kar nas je Bog naučil v Svetem pismu (1 Janezovo pismo 2:24)? Ali ljubite Boga in ne sveta (1 Janezovo pismo 2:15–16)? Ali preživljate čas z Bogom, v molitvi in branju njegove besede? Čeprav niste brezgrešno popolni (1. Janezovo pismo 1:8), ali si želite pustiti grehe za seboj in rasti, da bi še bolj popolnoma sledili Bogu (1. Janezovo pismo 3:6–10)? Ali si želite biti poslušni Bogu (1. Janezovo pismo 2:4–6) in hoditi v luči, ne v temi (1. Janezovo pismo 1:5–7)? Ali ljubiš druge (1 Janezovo pismo 2:9; 3:10; 4:20–21)? Ali si pripravljen deliti svojo vero z drugimi? Če so vsi odgovori pritrdilni, potem je z teboj vse v redu.

A kot je nekoč duhovito pripomnil nekdo: »Če bi te sodili zaradi tega, ker si kristjan, ali bi bilo dovolj dokazov, da te obsodijo?«

Poudarek na tem pomeni, da Pavel prav tako namiguje: »Ne preizkušajte mene, preizkušajte sebe«.

V: Zakaj je Pavel v 2 Kor 13,6 rekel: »Upam pa, da boste spoznali, da nismo padli na preizkusu«, saj nikoli zares ne vemo, ali so drugi odrešeni?

O: Pavel govori o preizkušanju naših življenj v luči Svetega pisma. Čeprav noben kristjan na zemlji ne bo brez greha, se bodo pravi kristjani postopoma vedno bolj približevali absolutnemu cilju, ki je podobnost s Kristusom. To je preizkus, ki ga Pavel ima v mislih.

V: Ali 2 Kor13:14 dokazuje resničnost Trojice?

O: To nakazuje, da je Trojica resnična, vendar je treba priznati, da tega ne dokazuje. »Trojnost« Očeta, Sina in Svetega Duha dokazujejo ta verz ter Matej 3,16–17; 28,19; Janez 15,26; Rimljanom 15,16; 1 Korinčanom 12,4–6; Efežanom 2:18; 3:14–17; 1 Tesaloničanom 1:3–5; Hebrejcem 9:14; Judu 20, 21; 2 Tesaloničanom 2:13–14; 1 Petru 1:2; in Razodetju 4:8.

Trojnost je del nauka o Trojici, vendar tudi mormoni verjamejo v trojnost, ne da bi verjeli v Trojico. (Upoštevajte, da čeprav cerkev LDS uradno zanika Trojico, sem srečal mnoge mormone, ki v dobri veri napačno trdijo, da verjamejo v Trojico. To pravijo, ker ne razumejo nauka o Trojici in preprosto verjamejo, da to pomeni, da so Trije združeni v ljubezni, duhu in namenu.) Za opis nauka o Trojici glejte razpravo o Mateju 28:19.

V: Kako v 2 Kor vemo, da je današnje Sveto pismo zanesljiv ohranjeni zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Imamo vsaj tri dobre razloge.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi zgodnje cerkve. Pisci zgodnje cerkve do Prvega nicejskega koncila (325 n. št.) so iz 2. Korinčanom citirali približno 312-krat, ne da bi pri tem šteli namige. Citirali so 47 % knjige 2. Korinčanom, pri čemer so delne verze šteli kot dele. To je 120,8 od skupno 257 verzov.

Tukaj so pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom, ki so se sklicevali na verze iz 2. Korinčanom.

Ignacij Antiohijski (okoli 110–117 n. št.) citira 9 od 18 besed iz 2. Korinčanom 4,18 in naprej. Pismo Rimljanom, poglavje 3, str. 74

Barnabovo pismo (okoli 70–130 n. št.), 18. poglavje, str. 148, namiguje na 2. pismo Korinčanom

Polikarp (111–155 n. št.) citira prvih 11 od 25 besed iz 2. Korinčanom 5,10a ter 7 od 22 besed iz Pisma Rimljanom 14,10 in naslednjih. Polikarpovo pismo Filipljanom, poglavje 6, str. 34

Polikarp (110–155 n. št.) namiguje na 2. pismo Korinčanom 4,14a (tudi na prvo četrtino Rimljanom 8,11) Polikarpovo pismo Filipljanom, poglavje 2, str. 33

Polikarp (110–155 n. št.) se sklicuje na 2 Korinčanom 8:21b (polovični citat) Pismo Polikarpa Filipljanom, poglavje 6, str. 34 (tudi Rimljanom12:17 )

Pismo Diognetu (okoli 130–200 n. št.), 5. poglavje, str. 27 (3/4 citata) citira 11 od 16 besed iz 2. Korinčanom6:10 .

Pismo Diognetu (okoli 130–200 n. št.), 5. poglavje, str. 27, namiguje na 2. pismo Korinčanom 10:3; 6:9;6:10 ; in4:12

Kristjani iz Dunaja in Lugdunuma (177 n. št.) (ANF, zvezek 8), str. 781, se sklicujejo na 2. pismo Korinčanom 2:15

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) v delu Proti herezijam, knjiga 2, 22:7, o 2. pismu Korinčanom pravi: »Da obstajajo duhovna bitja v nebesih, glasno razglašajo vsa Sveta pisma; in Pavel izrecno priča, da obstajajo duhovne stvari, ko izjavlja, da je bil vzet v tretje nebo, …« Prav tako citira 2 Korinčanom 7,7–9 kot Pavlovo besedilo v Drugem pismu Korinčanom v Irenejevem delu »Proti herezijam«, knjiga 5, str. 3.1, str. 529

Muratorijev kanon (okoli 190–217 n. št.) omenja Pavlova dva pisma Korinčanom ter še 11 drugih Pavlovih pisem.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 3, poglavje 11, str. 394, navaja 2 Korinčanom 7,1 kot Pavlovo pismo.

Tertulijan (198–220 n. št.) je v delu O vstajenju mesa, poglavje 40, zapisal, da je 2. pismo Korinčanom napisal apostol Pavel. Prav tako v delu O skromnosti, poglavje 14, str. 89, navaja, da je Pavel napisal 2 Kor 2,5–11

Tertulijan (204/205 n. št.) se sklicuje na 2. pismo Korinčanom 4,10 v delu »Pet knjig proti Marcionu«, knjiga 5, poglavje 11, str. 454.

Hipolit (222–235/6 n. št.) v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 3, str. 54, navaja 2. pismo Korinčanom 12,2 kot Pavlovo delo.

Hipolit citira del 2 Korinčanom 12,4. »Ovržba vseh herezij«, knjiga 7, poglavje 14, str. 107–108

Teodot, verjetno montanist (okoli 240 n. št.), citira zadnjih 10 od 19 grških besed iz 2 Korinčanom 4,18. Izvlečki iz Teodota, poglavje 11, str. 44

Origen (225–253/254 n. št.) citira 2 Korinčanom 4,17–18 kot Pavlovo besedilo v Drugem pismu Korinčanom v Origenovem delu Proti Celsusu, knjiga 6, poglavje 19, str. 582

Origenov Komentar k Janezu (okoli 227–240 n. št.) omenja evangelije po Mateju, Marku, Luku in Janezu. Omeni Pavla, ki piše v 2. pismu Korinčanom, in Janeza v Razodetju.

Novatian (250/254–257 n. št.) je citiral zadnje tri petine 2 Korinčanom 3,17 v »Traktatu o Trojici«, poglavje 29, str. 641

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) v »Traktatu 12«, tretja knjiga, poglavje 2, citira iz »drugega pisma Korinčanom«.

Firmilian iz Cezareje (256 n. št.) citira zadnjih 10 od 10 grških besed iz 2. Korinčanom 11,2

Adamantius (okoli 300 n. št.) pravi, da je apostol pisal Korinčanom, in citira 2 Korinčanom 4,6. Prav tako se sklicuje na 2 Korinčanom 1,20 kot na besede apostola.

Victorinus iz Petaua (mučenik leta 304 n. št.) (Korinčani) v svojem Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza na str. 345 omenja Staro in Novo zavezo. Naštel je Pavlova pisma: Rimljanom, Korinčanom, Galatcem, Efežanom, Tesaloničanom, Filipljanom, Kolosanom in Timoteju ter v 16. poglavju na str. 345 citira 1. Timoteju 3,15. Nato na str. 346 citira 1. Korinčanom 15,53

Peter Aleksandrijski (306, 285–311 n. št.) parafrazira 2. Korinčanom 11,32–33. Kanonično pismo, kanon 9, str. 273

Metodij (okoli 250–312 n. št.) citira 2. pismo Korinčanom 10,5. Razprava o vstajenju, del 3.2, poglavje 1, str. 371

Atanazij iz Aleksandrije (318 n. št.) pravi, da je 2 Korinčanom 5,10 napisal blaženi Pavel. »Utelešenje Besede«, poglavje 56, str. 66–67.

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.) navaja 2 Korinčanom 6,14 in naprej (6 od 16 besed) ter 6,15a (6 od 123 navedenih besed) in 2,9 kot besede apostola v Pismih o arijanski hereziji, Pismo 1, poglavje 7, str. 294–295

Vsebujejo 312 citatov iz 2. Korinčanom, kar predstavlja 47 % (120,8) od skupno 257 verzov. Za vse podrobnosti glej https://www.biblequery.org/Bible/BibleCanon/Early ChristianNTQuotes.xlsx.

Po Nicejskem koncilu

Euzebijeva Cerkvena zgodovina (323–340 n. št.)

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v Prazničnem pismu 39, str. 552

Hegemonius (4. stoletje) se sklicuje na 2 Korinčanom 2,9. Prav tako citira 2 Korinčanom 13,3 kot Pavlovo pismo in ga imenuje apostola. »Disputacija z Manesom«, poglavje 42, str. 218

Optatus (4. stoletje) se sklicuje na 2 Korinčanom 3,3

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) citira 2 Korinčanom 13,4 kot »Korinčanom [blagoslovljeni apostol] piše« v delu O Trojici, knjiga 9, poglavje 13, str. 159

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Pavlova dva pisma Korinčanom kot del Novega testamenta. Citira tri četrtine 2 Korinčanom 1:1.

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija (370/371 n. št.)

Marcel iz Ankire (okoli leta 374 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) citira 2 Korinčanom 10,4 kot »Pavel piše Korinčanom«. O Svetem Duhu, poglavje 16.37, str. 23

Sinoda v Laodiceji (v Frigiji) (343–381 n. št.) v kanonu 60 na str. 159 navaja knjige Stare in Nove zaveze. Kanon 59 na str. 158 določa, da se v cerkvi smejo brati le kanonične knjige Stare in Nove zaveze.

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v predavanju 10.17, str. 62, navaja 2 Korinčanom 13,3 kot Pavlovo pismo

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.)

Amfilohij (po letu 394 n. št.)

Gregor iz Nise (okoli 356–397 n. št.) v delu Proti Eunomiju, knjiga 6, poglavje 2, str. 184, namiguje na 2 Korinčanom 5,16 kot na Pavlovega. Prav tako navaja Pavla Korinčanom za 2 Korinčanom 5,20 v delu Proti Eunomiju, knjiga 2, poglavje 14, str. 128–129

Didimus Slepi (398 n. št.)

Makarij/Simeon (4. ali 5. stoletje)

Optatus (4. stoletje)

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija na Sardiniji (361–okoli 399 n. št.) Ef 5,9.15

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.)

Gaudentius (po letu 406 n. št.)

Janez Krizostom (392–407 n. št.) je zapisal 30 pridig o 2. pismu Korinčanom. Pravi, da je 2. pismo Korinčanom napisal Pavel.

Kromacij (407 n. št.)

Severian (po letu 408 n. št.)

Niketa iz Remesianusa (366–okoli 415 n. št.)

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) se sklicuje na 2. pismo Korinčanom 5,9–10 kot na delo apostola Pavla. Obramba proti pelagianom, poglavje 18, str. 140

Jerome (373–420 n. št.)

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) v delu O krstu, Proti donatistom, poglavje 39, str. 508, citira 2 Korinčanom 2,15

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.)

Akacij iz Melitene (okoli 438 n. št.)

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.)

Aleksandrijski rokopis [A] (okoli 450 n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (po letu 450 n. št.)

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.)

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Prosper iz Akvitanije (nasprotnik Kasijana) (426–465 n. št.)

Varimadum (445/480 n. št.)

Hegemonius (4. stoletje)

Makarij/Simeon (4. ali 5. stoletje)

Maksimin (4. ali 5. stoletje)

Speculum (5. stoletje)

Teodot iz Ankire (5. stoletje n. št.)

Vse to imamo še danes.

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Apostolske ustave (datum ni znan, okoli leta 380 n. št.)

Marcion se sklicuje na Pismo Rimljanom po Tertulijanu.

Mani/Manes (262–278 n. št.) »Tudi Pavel je podal ta dodatna pričevanja, da« in citira del 2. Korinčanom 3,6–7 ter 1. Korinčanom 15,56. (Govori Manes) Disput z Manesom, poglavje 31, str. 203

Keretik Priscilian (okoli leta 385 n. št.)

Keretik Pelagij (416–418 n. št.)

Manihajski heretik Faustus-Milevis (po letu 383 n. št.)

3. Najstarejši rokopisi 2. Korinčanom, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo majhne razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

p46 Chester Beatty II, 100–150 n. št., 2 Kor 1:1–11:10;11:12 –21;11:23-13:13 (95 % oziroma 254 od 257 verzov) ter drugi deli Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem. V knjigi »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts« je na str. 192 fotografija dela p46. Na str. 197–198 je tudi navedeno, da kakovost in stihometrične oznake kažejo, da je to napisal profesionalni pisar.

Prva polovica 3. stoletja – 1936 – Frederic G. Kenyon po podatkih iz knjige »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

2. stoletje, leto 200 n. št. – 1935 – Ulrich Wilken v skladu s knjigo »The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts«.

200 n. št. – 1968 – *Besedilo Novega testamenta*.

81–96 n. št. – 1988 – Young Kyu Kim po delu The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts.

Okoli leta 200 n. št. – 1975 – Aland et al., tretja izdaja.

Okoli leta 200 n. št. – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja.

Zgodnje do sredine 2. stoletja – 1999 – »Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta«. To delno temelji na tem, da je pisava zelo podobna papirusu Oxyrhynchus 8 (konec prvega ali začetek drugega stoletja) in papirusu Oxyrhynchus 2337 (konec prvega stoletja).

str. 46, zajema 95 % 2. Korinčanom, oziroma 254 od 257 verzov.

str. 34 – 1 Kor 16,4–7; 10; 2 Kor 5,18–21; 10,13–14; 11,2,4,6–7 (7. stoletje) aleksandrijsko besedilo.

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta.

Vaticanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Bohajski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Gotski [Goth] 493–555 n. št.

Efraemov reskript [C] 5. stoletje

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 2. Korinčanom glejte www.BibleQuery.org/2 Corinthians Manuscripts.html.