< Vprašanje o Svetem pismu iz 2. Petrovega pisma

V: Kakšen je v 2. Petrovem pismu 1:1 pregled te knjige?

O: Drugo pismo Petra lahko enostavno razdelimo na tri dele:

2. Petrov pismo 1: Spoznajte svoje odrešenje

2. Petrov pismo 2: Spoznaj svojega nasprotnika

2. Petrov 3: Spoznaj svoje preroštvo

V: Zakaj so v 2. Petrovem pismu 1:1 podobnosti med 2. Petrovim pismom in Judovim pismom? (Na primer, 2. Petrov pismo2:17 , Judovo pismo 13 ter 2. Petrov pismo 2:1–18 in Judovo pismo 4–16)

O: Obravnavali so podobne teme in morda sta o teh stvareh razpravljala skupaj, Juda in Peter. Prav tako ju je Sveti Duh na podoben način obremenil. Možno je tudi, da je Juda prebral 2. Petrov pismo ali da je Peter prebral Judovo pismo. Včasih razlike še bolj poudarijo podobnosti; na primer, 2. Petrov pismo 1 obravnava naše odrešenje, Judovo pismo pa ne, vendar Juda pravi, da bi raje obravnaval naše skupno odrešenje, a so bile stvari, o katerih je pisal, nujnejše.

Globlje vprašanje je, kako je bila Sveto pismo navdihnjeno? Mehanično narekovanje bi bila teorija, da je Bog človeškim piscem ustno narekoval vsako črko vsake besede, ki naj jo zapišejo. Sveto pismo ne trdi, da je bilo mehansko narekovano. Namesto tega je Bog izbral ljudi, ki bodo napisali Sveto pismo, in jim dal izkušnje ter znanje. V nekaterih, a ne v vseh primerih, jim je Bog dal natančne besede, ki naj jih uporabijo. V vseh primerih tisti, ki menijo, da je Sveto pismo brez napak, verjamejo, da v izvirnih rokopisih ni nobene besede, ki je Bog ni nameraval vključiti. Za več o navdihu Svetega pisma si oglejte vprašanje o 2. Petrovem pismu 1:21.

V: Zakaj se v 2. Petrovem pismu 1:1 razlikujeta sloga 1. in 2. Petrovega pisma?

O: Zaradi dveh razlogov.

1. Petrov pismo je zapisal pisar: V 1. Petrovem pismu 5:12 Peter navaja, da je to pismo narekoval pisarju po imenu Silvanus (Silas), ki je verjetno uporabljal bolj izpopolnjeno grško slovnico. Jeronim (okoli leta 404 n. št.) je prvi opozoril na to vprašanje in ga pojasnil z dejstvom, da je 1. Petrov pismo zapisal pisar Silvanus.

Različne teme: 1. Petrov pismo govori predvsem o vztrajanju pod pritiskom kot Božje sveto ljudstvo, 2. Petrov pismo pa svari pred lažnimi učitelji. Čeprav sta temi obeh pisem različni, pa vsebina vseeno kaže na nekatere subtilne podobnosti. Na primer, v vsej Svetem pismu le Peter (1. Petrov pismo3:20 . in 2. Petrov pismo 2:5) navaja, da je bilo v Noetovi barki rešenih natanko osem duš.

V: V 2. Petrovem pismu 1:1, v čem je naša vera dragocena?

O: Naša vera nam je dragocena že zdaj, saj je vir naše upanja in veselja ter moči za življenje danes, da delamo tisto, kar vemo, da moramo delati, in se vzdržujemo tistega, kar vemo, da ne smemo delati. Naša vera nam je dragocena tudi v prihodnosti, saj nam odrešitev po veri (Efežanom 2:8) daje večno življenje. Vera drugih vernikov nam je dragocena, saj vidimo njihov značaj in se veselimo v Bogu zaradi njihovega življenja in odrešitve. Naša vera je dragocena Bogu, ker ga poveličuje, in Hebrejcem 11:6 pravi, da je to pogoj za to, da ugajamo Bogu.

V: V 2. Petrovem pismu 1:1 se je nekemu ateistu zdelo zelo čudno, da je glavna stvar, ki jo Bog zahteva od nas, da verjamemo vanj. Zakaj bi ga to sploh zanimalo? Česa ateist ni razumel?

O: Vera je veliko več kot le verjetje v določena dejstva ali teorije. Vera pomeni, da svoje življenje zaupamo Bogu. V manjšem obsegu verjamemo, da nas naš zakonski partner ljubi, tudi ko ga ne opazujemo, in verjamemo, da želimo svojega zakonskega partnerja še naprej ljubiti, v dobrih in slabih časih.

V: Kako nam Bog v 2. Petrovem pismu 1,3 daje vse, kar potrebujemo za življenje in pobožnost?

O: Bog nam je dal vse znanje, ki ga potrebujemo, da pridemo h Kristusu in živimo življenje poslušnosti, ki je všeč našemu Gospodu. Toda Bog nam je dal tudi Svetega Duha, ki prebiva v nas, da nas vodi v vso resnico. Sveti Duh nas krepi in tolaži, kakor je Jezus napovedal v Jn 14,15–16, 25–26.

Bog nam morda ne daje vsega, kar si želimo, in skoraj vedno nam ne daje vsega, kar si želimo. Kot je nekoč nekdo rekel, struna na strunskem inštrumentu zveni veliko bolje, ko je napeta. Povsem ohlapna struna ne more igrati nobene glasbe. Podobno morda nikoli ne bomo popolnoma zadovoljni z življenjem na tej zemlji – niti ne bi smeli biti. Smo le popotniki na poti do našega cilja, nebes.

V: Kaj menite, katere so v 2. Petrovem pismu 1,4 najdragocenejše obljube, ki nam jih je dal Bog?

O: Mnogi verniki bi rekli, da je to odrešitev skozi Jezusovo smrt na križu za naše grehe, saj bi bili brez nje obsojeni na pogubo brez upanja na večno življenje. A kakšno večno življenje je to! Naša odrešitev ni le to, da bi za vedno živeli »v redu« na zemlji ali nekje sami, ampak da bi za vedno živeli v večni blaženosti z Bogom. Drugi bi torej rekli, da je to večno življenje v Kristusu, kjer je naša odrešitev prvi korak. Največja obljuba je torej oboje: začetek neskončne radosti in veličina same neskončne radosti.

V: V 2. Petrovem pismu 1,4 piše, da imamo delež v božji naravi – ali to pomeni, da postanemo bogovi?

O: Ne. Ne postanemo vsemogočni, ne ustvarjamo angelov, ne prejemamo upravičenega čaščenja niti nimamo mnogih drugih Božjih lastnosti. Ta verz pomeni, da nam Bog daje in v nas ohranja nekatere vidike božanske narave, kot so večno življenje, svetost in zmožnost, da prebivamo z Njim.

V: Kako v 2. Petrovem pismu 1,4 sodelujemo v božji naravi?

O: Jezus nas je imenoval za brate in sestre (Marko 3:35) in sedimo skupaj s Kristusom na Njegovem prestolu (Efežanom 2:6). Ne postanemo niti mali bogovi niti sami En, Pravi Bog, ampak imamo delež v božanski naravi, ker Kristus živi v nas prek Svetega Duha (Janez 14:23; 1 Janez 4:12,15; Rimljanom 8:9–11; 1 Korinčanom 6:19).

V: Kako svet v 2. Petru 1:4 pokvari ljudi?

O: Svet pokvari naš um tako, da ljudje verjamejo lažem in ne morejo več razlikovati med resnico in lažjo. Vsi imamo vest, ki nam služi kot osnovno vodilo za to, kaj je prav in kaj narobe, svet pa otopeva vest ljudi. Svet pokvari naše srce tako, da si ne želimo več tistega, kar je prav, in ne iščemo več najboljše poti.

Kot metaforo si zamislite odvisnika od drog v najhujši fazi odvisnosti. Sprva misli, da je droga vznemirljiva, nato si utemelji, da mu sploh ne škoduje, in nazadnje, čeprav jasno vidi, da mu je uničila življenje, mu je to sploh več vseeno.

V: V 2. Petrovem pismu 1,6 je ena od skrivnosti samokontrole ta, da deloma izhaja iz znanja. Kako samokontrola izhaja iz znanja?

O: Seveda ti znanje pove, kaj bi moral in česa ne bi smel storiti, vendar to ni tisto, na kar se tu nanaša, saj samokontrola ne pomeni ugotavljanja, kaj storiti, ampak odločitev za samodisciplino in izvajanje tega, kar veš, da je prav. Znanje daje vizijo. Z znanjem lahko vidiš posledice samokontrole in pogosto tudi potencialne posledice pomanjkanja samokontrole. Včasih, ko te mika, da bi bil nepošten ali storil kakšen drug greh, se lahko odločiš, da ne boš grešil zgolj zato, ker tega ne želiš. Ne želiš tega, ker vidiš posledice takšnega ravnanja, tako v življenju drugih kot v svojem lastnem.

V: Kako je v 2. Petrovem pismu 1,6 vztrajnost povezana s samokontrolo?

O: Če krščansko življenje primerjamo z dirko, je bolj podobno maratonu kot kratkemu šprintu. Samokontrola ni tako koristna, če ni trajna. Dobro je reči: »Danes ne bom grešil«, toda če v resnici misliš: »Jutri se bom k temu spet vrnil«, to ni tako dobro kot reči: »Tega greha ne želim nikoli več storiti.« Odlaganje morebitnega poraza ni tako dobro kot zmaga nad grehom.

V: Kako v 2. Petrovem pismu 1,6 pobožnost izhaja iz vztrajnosti?

O: Pobožnost predpostavlja vztrajnost. Če je nekdo morda pošten, morda čist ali se morda vzdrži nekega greha, to še zdaleč ni tako dobro, kot če je nekdo, na katerega se lahko zanesemo, da bo te stvari počel.

V: Kako v 2. Petrovem pismu 1,7 izhaja bratska dobrosrčnost iz resnične pobožnosti? Zakaj nekatere oblike verskosti sploh ne vodijo k bratski dobrosrčnosti?

O: Bog želi, da ljubimo druge tako, kot ljubimo sebe. Če resno jemljemo pobožnost, to pomeni, da moramo ubogati Božje zapovedi, in Bog nam zapoveduje, naj ljubimo druge. Morda sami po sebi nimamo dovolj ljubezni, da bi to storili. A ko skozi nas teče Božja ljubezen, lahko ljubimo druge.

V: V 2. Petrovem pismu 1,7 lahko vidimo, kako ljubezen vodi k bratski dobrosrčnosti, toda kako bratska dobrosrčnost vodi k ljubezni?

O: Če se zavestno trudimo izkazovati prijaznost do drugih, nam je lažje, da jih ljubimo. V nekem smislu je odločitev, da bomo do njih prijazni, podobna odločitvi, da jih bomo ljubili.

V: Kako je mogoče, da ljudje v 2. Petrovem pismu 1,9 pozabijo, da so bili očiščeni svojih preteklih grehov?

O: Kako lahko majhni otroci pozabijo, da so se pravkar okopali, in gredo ven igrat v blato? Lahko. Na žalost smo kot Božji otroci lahko prav tako neumni.

V: Kako lahko v 2. Petrovem pismu 1,10 zagotovimo svojo izvoljenost?

O: Izvoljenost (ali neizvoljenost) posameznika v očeh večnega Boga ne more biti nič bolj gotova. Vendar pa jo lahko v naših očeh naredimo bolj gotovo.

Ker je poslušnost Jezusu znamenje odrešenega človeka, če vernik ne živi življenja v poslušnosti Kristusu, tega znamenja (vsaj začasno) ni, in upravičeno se zastavlja vprašanje, ali je ta oseba resnično odrešena ali ne. Morda ne bo šla v nebesa, kot kaže 2. Petrov 2,19–22. Ali pa je morda neposlušen kristjan. Za nekoga, ki živi v poslušnosti Kristusu, pa te dvoumnosti ni.

V: Kako je v 2. Petrovem pismu 1,11 bogat/izdatni sprejem združljiv z ognjenim, bolečim trpljenjem kristjanov v vicah?

O: Ni ravno združljivo. Očiščenje je katoliška doktrina, ki v Svetem pismu sploh ni omenjena, zato nam ni treba verjeti vanjo. Za več informacij si oglejte razpravo o 1. pismu Korinčanom 3,13–15.

V: Zakaj v 2. Petrovem pismu 1,12–15 potrebujemo »opomnike« v našem krščanskem življenju?

O: Peter je takrat videl potrebo, da veliko časa posveti opominjanju svoje črede o stvareh, ki so jih že slišali. Danes potrebujemo enake vrste opominov. Potrebujemo jih iz več različnih razlogov. Naš um morda pozabi nekatere informacije, ki smo se jih naučili, vendar to ni glavni razlog. Pogosteje, čeprav se morda spominjamo dejstev, moramo ponovno razmisliti o pomembnosti in vplivu tega, kar so nas naučili. Ne želimo zapustiti svoje prve ljubezni, kot je to storila efeska cerkev v Razodetju 2,4–5. Nazadnje potrebujemo opomnike o cilju, da se okrepimo v svoji odločenosti, da delamo tisto, kar je prav.

V: Zakaj je v 2. Petrovem pismu 1,16 in 1. Janezovem pismu 1,1–2 tako pomembno, da so bili apostoli očividci?

O: Apostoli in preroki so temelj naše vere, kot piše v Pismu Efežanom 2,20, Kristus pa je glavni vogalni kamen. Pomembno je, da so Jezusa videli na lastne oči.

V: Kdaj je Oče to rekel Jezusu v prisotnosti Petra, kot je zapisano v 2. Petrovem pismu 1,17?

O: Oče je to rekel ob Jezusovem krstu v Mateju 3,17 in ob spremenitvi v Mateju 17,5. Možno je tudi, da je Peter to slišal še ob drugih priložnostih, ki niso zapisane v Svetem pismu.

V: Ali 2. Petrov pismo1:19 , nakazuje, da so nekateri odlomki Svetega pisma bolj zanesljivi od drugih?

O: Ne. Neko dejstvo, ki je popolnoma resnično, ne more postati še bolj resnično. Vendar pa lahko dodatni očividci z zagotavljanjem več dokazov v očeh ljudi povečajo zanesljivost nekega dejstva. Knjiga »Hard Sayings of the Bible« (str. 726–727) prav tako omenja, da izraz »postane še bolj zanesljivo« (besedilo v prevodu NIV; v prevodu BSB je »potrjeno brez vsakega dvoma«) ni nujno najboljši prevod, saj gre za grški idiom, ki pomeni »zelo trdno (ali še trdneje) se zanašamo na…«.

V: V 2. Petru 1,20–21 piše, da Sveto pismo ni predmet zasebne razlage, zakaj se torej zdi, da ga ljudje tako radi razlagajo po svoje?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Lastne razlage ne smemo zamenjati z individualnim študijem. Vsi verniki morajo individualno študirati Božjo besedo. To, kar slišimo, moramo preverjati s Svetim pismom, tako kot so to počeli plemeniti Berejci v Apostolska dela 17:11–12.

2. Vsak od nas pa potrebuje druge vernike v cerkvi, da se učimo drug od drugega in se medsebojno popravljamo. Pregovori 27,17 pravi, da kakor železo ostri železo, tako človek ostri drugega.

3. Tisti, ki se zavestno izolirajo od drugih vernikov, včasih padejo v past zavračanja jasnega pomena Svetega pisma v korist izjemno nejasnih pomenov, ki so bili popolnoma tuji vsem kristjanom, ki so v času Nove zaveze govorili grško. Če vaša teologija zahteva, da postavite hipotezo, da Bog očitno ni uspel posredovati ključnega pomena nobenemu kristjanu pred letom 400 n. št., morda ta ključna razlaga vendarle ni bila tako ključna.

V: Ali 2 Pt 1,20–21 kaže, da bi morala cerkev opravljati vse razlaganje?

O: Ne. Pomislite na pretekle izkušnje katoliške cerkve; tukaj je nekaj njenih naukov.

Opravičevali so mučenje, celo pravih kristjanov.

Vsi intimni odnosi, celo znotraj zakonske zveze, so grešni.

Ubijte tiste, ki se ne podrejajo cerkvi.

Ko grešite, plačajte cerkvi denar (odpustki).

Pri evharistiji laiki ne smejo piti iz keliha, temveč le duhovniki.

Ljudi je treba ubiti, če niso duhovniki in imajo v lasti Sveto pismo.

Duhovnike, ki se poročijo, je treba ubiti.

Duhovniki, ki imajo dekleta in otroke, naj plačajo davek, potem pa je vse v redu.

2. Petrov 1,20–21 govori o dveh temah: prerokih in Svetem Duhu. Obravnava prerokovanje, ne pa branje ali razlago Svetega pisma.

V: Kako natančno so bili v 2. Petrovem pismu 1:21 pisci Svetega pisma vodeni od Svetega Duha?

O: Beseda za »vodeni« se uporablja v Apostolskih delih 27:15,17 (»poganjali« v BSB) v smislu ladje, ki jo nosi veter. Tukaj so štiri točke v zvezi z navdihom Svetega pisma.

1. Božja beseda skozi ljudi

1a. Večina razodetja poteka prek idej in misli ljudi, ki jih je Gospod posebej izbral. Razodetje 1,19 navaja en primer. Vendar pa nič od tega ni bilo zgolj človeška beseda (2. Petrov 1,19–21).

1b. Nekatera razodetja so bila neposredne besede, kot na primer v Janezu12:28 , Izaiju 6; 2. Mojzesovi knjigi 3:4,5 in tako naprej.

1c. Bog je pri pisanju uporabil individualni slog človeških avtorjev. Nič ni bilo zapisano kot Božja beseda, česar Bog ne bi hotel, da bi bilo zapisano, ali kar ne bi bilo resnično.

1d. Sveto pismo ni knjiga s skrivnimi kodami. Pomeni besed niso tiste sodobne definicije, ki jih želimo jim pripisati, ampak so normativni pomeni, kot so jih razumeli takratni materni govorci teh jezikov.

2. Božja sposobnost komuniciranja z nami

2a. Ne moremo razumeti vsega o neskončnem Bogu, ki je transcendentni in »drugačen« od nas. Kljub temu imamo odgovornost, da se učimo in razumemo, kar nam je Bog razodel.

2b. Bog komunicira na načine, ki jih razumemo. Svoboden je, da nas ganja s poezijo, nam stvari pojasnjuje z analogijami in jih poenostavlja z antropomorfnimi izrazi. Bog lahko uporablja idiome, kot je »sončni zahod«, in lahko uporablja naše kategorije stvari, na primer uvrščanje zajca v hebrejsko klasifikacijo prežvekovalcev, ker se zdi, da zajec to počne.

2c. Božja beseda vsebuje tako proposicionalno resnico kot tudi predstavitev samega sebe. Vsebuje tako pozitivni jezik o tem, kaj je resnično, kot tudi negativni jezik o tem, kaj je lažno.

2d. Človeški pisci so se lahko sklicevali na nebiblijske vire, kot so judovske zgodovinske knjige (Knjiga Jasher v Jozueju10:13 ; 2. Samuelova knjiga1:18 itd.), in celo na grške pesnike, kadar so ti govorili resnico (Apostolska dela17:23 , 28; Titu1:12 ).

3. Božja beseda je v celoti resnična

3a. Vsa Sveto pismo izhaja od Boga. Božja beseda je v celoti resnična glede vsega, o čemer govori. Resnica ni protislovna. Sveto pismo ne vsebuje le Božje besede, ampak je Božja beseda (Rimljanom 3,1–2; Janez 10,35; Pregovori 30,5–6; 2. Timotej 3,15; 2. Samuel 22,31; Psalm 33,4; Psalm 119,151).

3b. Sveto pismo ni le točno, ampak ima tudi natančnost, potrebno za to, da razumemo Božji pomen. Ta natančnost sega celo do časovnih oblik in števila besed v besedilu » «, kot v Psalmu 82,6 in Mateju 22,32. Vendar Sveto pismo pogosto uporablja približke, zlasti glede časa in količine.

3c. Bog ne laže. Vendar pa to, da nam o neki temi ne pove vsega, še ne pomeni laži. Na primer, če so bile pri Jezusovem grobu v Marku 16:1 vsaj tri ženske, je Matej 28:1 še vedno resničen, čeprav omenja le dve od njih. Novo zaveza vsebuje natančno bistvo Jezusovega učenja, vendar ne vedno natančno besedilo (Matej22:37 ; Matej 13:22; Marko 12:30; Marko4:19 ).

3d. Sveto pismo je popolno, saj nam pove vse, kar moramo vedeti za odrešitev in za rast v veri. Sveto pismo ni enciklopedija, niti ne trdi, da nam pove vse o vsem.

3e. Bog je dopustil nekaj napak pri prenosu, vendar njegova Beseda ostaja večna (Izaija 59:21; Izaija 40:8; Psalm 119:89). Njegova Beseda je do danes ohranjena brez napak (brez pomembnih napak) (Izaija 55:11; 1. Petrov pismo1:23 –25; Psalm 119:89, 91, 144, 160).

4. Naš odziv

4a. Sveto pismo moramo ceniti in ljubiti kot nekaj dragocenega (Psalm 56:10; Psalm 119:72,97,105,120). Ne smemo častiti Svetega pisma, ampak slaviti Boga, ki nam ga je dal (Psalm 119:12). V Božji postavi se moramo veseliti (Psalm 119:16, 35, 47) in »trepetati« ob Božji besedi (Izaija 66:5). Naša upanje je v Božji besedi (Psalm 119:74, 81).

4b. Zavedamo se, da nas rešuje Jezus, ne pa študij Svetega pisma (Janez 5:39–40; Jakob 1:22–25; 1 Korinčanom 13:2).

4c. Cenimo Sveto pismo (Apostolska dela 13:48; Kolosanom 3:16) za poučevanje, opominjanje, popravljanje in vzgojo v pravičnosti (2. Timoteju 3:16–17) ter za pomoč v skušnjavi (Psalm 119:10).

4d. Sveto pismo moramo pridno brati in preučevati (Apostolska dela 17,11; Razodetje 1,3). Razlagati ga moramo pošteno in natančno, ne smemo ga izkrivljati ali napačno razlagati (2. Petrov 3,16). Ne smemo ničesar dodajati Božji besedi niti presegati njenega obsega (Pregovori 30:5–6; 1. Korinčanom 4:6–7; 5. Mojzesova knjiga 4:2; Razodetje 22:18–19; Pridigar 12:12; Marko 7:13).

4e. Nekateri zapovedi iz Stare zaveze so se izpolnile in jih ni več treba izpolnjevati, na primer jedo svinjine, darovanje žrtvovanj itd. (Apostolska dela 10:9–16; 15:1, 5–29; Marko 7:19; Galatijci 5:2–4; Hebrejci 9:9–10; 10:18).

4f. Sveto pismo ni le niz priporočil za življenje, ampak ima v naših življenjih avtoriteto (Psalm 119:33–34; Janez 8:37; Janez 12:48–50; Janez 14:23). Verjeti moramo vsemu, kar nas Bog uči, in izpolnjevati vse Božje zapovedi (Janez 14:23–24).

Za mormonske bralce se to razlikuje od mormonskega učenja o navdihu Knjige Mormona. Joseph Smith naj bi na nadnaraven način prevedel Knjigo Mormona besedo za besedo in črko za črko, tako da je gledal v vidni kamen v črnem klobuku.

Za muslimanske bralce se krščanski pogled na navdih Svetega pisma razlikuje od muslimanskega pogleda na navdih Korana. Večina muslimanov verjame, da je Koran na zemlji natančna, »mehanično narekovana« kopija Korana na kamnitih ploščah v nebesih.

Glejte razpravo o Svetem pismu za razliko med breznapaknostjo in prekomerno dobesednostjo.

V: Pred kakšnimi lažnimi učitelji je Peter v 2 Pt 2,1 opozarjal? So bili to odrešeni ljudje (2 Pt 2,1b, 3b)?

O: Peter te ljudi podrobneje opisuje v 2. Petrovem pismu 2:10–22. Pravi, da so »rojeni za ujetništvo in uničenje« (verz 12), »za njih je pripravljena najtemnejša tema« (verz 17) in »bolje bi bilo zanje, da ne bi spoznali poti pravičnosti, kot da so jo spoznali in se nato odvrnili od svetega zapovedi, ki jim je bila prenesena« (verz 21). Torej je očitno, da so lažni učitelji, o katerih je govoril Peter, namenjeni v pekel. Kristjani, ki verjamejo, da lahko izgubiš odrešitev, menijo, da so bili to nekoč odrešeni ljudje, ki so izgubili svojo odrešitev in bodo zdaj šli v pekel (razen če se ne pokesajo). Kristjani, ki verjamejo v načelo »enkrat odrešen – vedno odrešen«, pravijo, da ti lažni učitelji sicer so poznali pot pravičnosti (verz 21), vendar sploh nikoli niso bili odrešeni.

V: Ali Peter v 2 Pt 2,1 pravi, da bi nas morali ti lažni učitelji presenetiti?

O: 2. Petrov pismo 2 nam navaja toliko zgodovinskih primerov, da nam daje vedeti, da se ne smemo čuditi temu, kar so le dodatni primeri. Tako kot so takrat med pobožnimi verniki živeli hudobni ljudje, tako so tudi danes med pobožnimi verniki hudobni ljudje. Dejansko so nekateri med njimi znotraj cerkve in poučujejo hudobne stvari.

V: Kdo je v 2. Petrovem pismu 2,1 »Gospod«, ki jih je odkupil?

O: Grška beseda despotes se v Novi zavezi pojavi le desetkrat. Petkrat se nanaša na gospodarja hiše, trikrat na Boga Očeta (Lk2:29 ; Apd4:24 (despota); Raz6:10 ) in enkrat tukaj v 2. Petrovem pismu 2,1. Preostala raba se nanaša na Jezusa Kristusa v Judovem pismu 4, kjer piše: »edini Gospodar [Bog] in Gospod naš, Jezus Kristus, ki ga zanikajo«.

Hiperkalvinisti (kot je John Gill) in nekateri drugi kalvinisti poudarjajo, da »Gospod« tukaj ne pomeni le Kristusa, ampak bodisi Očeta bodisi Troedinega Boga. Trdijo, da se to ne nanaša na nobeno odrešilno delo, ampak na to, da je Bog v Izhodu »odkupil« Izraelce s potopitvijo egipčanske vojske. Clark je eden od komentatorjev, ki zastopa to stališče.

Nekalvinisti in nekateri drugi kalvinisti pravijo, da se »Gospod« tukaj nanaša na Kristusa, tako kot v Judovem pismu 4. Komentator Blum pravi, da gre za Kristusa zaradi identitete besede »njih«, poleg tega pa je samostalnik »ljudstvo« preveč oddaljen v primerjavi s predhodnim samostalnikom »lažni učitelji«. Komentator Edmond Hiebert v delu Drugo pismo Petra in Judovo pismo pravi, da gre za Kristusa. Komentator Alford v delu Grški testament izjavlja: »Nobena trditev o splošnem odrešenju ne more biti jasnejša od te.«

Kalvinistična »New Geneva Study Bible« (str. 1981) ima zanimivo stališče, ki je popolno nasprotje Alfordovemu. Priznava, da se to nanaša na Kristusa, vendar pravi, da »je Petrov namen tukaj poudariti odgovornost lažnih učiteljev , ne pa razvijati teorijo o odkupitvi. S svojo trditvijo, da so odrešeni s Kristusom, njihova ‚uničujoča ravnanja‘ (v. 2) prinašajo posebno sramoto Kristusu in Njegovi žrtvi za greh.«

Kljub temu morajo vsi priznati, da je Bog, vsaj v nekaterih pogledih, »odkupil« nekatere izmed zavrženih zase. Zato vprašanje ni, ali Bog na kakršen koli način odkupi zavržene, ampak kako.

V: Ali je v 2. Petrovem pismu 2,1 in Judovem pismu 5 Kristus umrl zanje? Če je tako, kako?

O: Jezus je milostno umrl na križu, da bi vsem dal priložnost za odrešitev. »Saj ste bili odrešeni po milosti skozi vero, in to ni iz vas samih; to je Božji dar …« (Efežanom 2,8). Vendar pa vsi ne bodo imeli vere. Hebrejcem 4,2 pravi: »Tudi mi smo namreč prejeli evangelij, tako kot oni; toda beseda, ki so jo slišali, jim ni koristila, ker niso imeli vere tistih, ki so jo sprejeli.«

Pettočkovni kalvinisti bi se s tem ne strinjali in trdili, da Jezus ni umrl za tiste, ki tega nikoli ne bi sprejeli, in da ti nimajo nobene možnosti, da bi se izognili peklu. Zakaj bi Bog, ki je vsemogočen in vladar vsega, dopustil, da bi imel »izgubljene primere« ali neuspešne poskuse, da bi ljudi pripeljal k sebi?

Odgovor leži v Jezusovem žalostnem klicu: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so ti poslani, kolikokrat sem želel zbrati tvoje otroke, kakor kokoš zbira svoje piščance pod krila, a ti nisi hotel!« (Matej 23,37).

Bog ima nadzor nad vsem; lahko se celo odloči, da bo nadzoroval samega sebe. Hvala Bogu za to, sicer bi se vse grešno lahko uničilo v tem trenutku. Kalvinisti bi morda rekli, da ni izgubljenih primerov, toda po besedah nekega nekalvinista, imenovanega Jona: »Tisti, ki se oklepajo brez vrednih malikov, zapustijo Njegovo ljubečo predanost.« (Jona 2,8) Moralo je biti nekaj, kar so zapustili.

Kako bi lahko nekdo zavrnil Božji namen in bi bil Božji namen preprečen? Nihče ne bi mogel nasprotovati namenu vsemogočnega Boga – razen če bi se Bog odločil, da to dopusti. Drug nekalvinist, Luka, je zapisal: »Farizeji in poznavalci zakona pa so zavrnili Božji namen zase, ker jih Janez ni krstil.« (Luka 7:30).

Ni tako, da bi Bog hotel, da ga ljudje zavrnejo in poginejo, ampak Bog je sposoben to dopustiti, če hoče – in to je storil. Ezechiel 33:11 pravi: »Povej jim: ›Kakor resnično živim, govori Gospod Bog, ne veselim se smrti grešnika, ampak tega, da se grešnik obrne od svojih poti in živi…‹«

»To je dobro in ugaja v očeh Boga, našega Odrešenika, ki želi, da bi vsi bili rešeni in prišli do spoznanja resnice. Kajti en Bog je in en posrednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki se je dal kot odkupnina za vse – pričevanje, ki je bilo dano ob pravem času.« (1 Timotej 2:3–6)

Jezus v 1. Janezu 2:2 ni umrl le za del sveta, ampak bodisi je ta verz zavedel vse grško govoreče zgodnje kristjane, bodisi je Jezus umrl za ves svet. Kristusovo odkupilo ima tudi poseben, določen vidik, vendar moramo oba vidika postaviti drug ob drugega, saj je Jezus »Odrešenik vseh, še posebej tistih, ki verujejo.« (1. Timotej 4:10)

1 Janez 2:2 »On sam je žrtvovanje za naše grehe, in ne le za naše, ampak tudi za grehe celega sveta.«

Pismo Rimljanom 5,18: »Tako kot je en sam prekršek prinesel obsodbo vsem ljudem, tako je tudi en sam pravični dejanje prineslo opravičenje in življenje vsem ljudem.« Če torej drugi »vsi« ne pomeni vseh ljudi, zakaj potem prvi »vsi« pomeni vse ljudi? Besede so enake v grščini in v razumevanju zgodnjih kristjanov.

(Citati iz Svetega pisma so iz prevoda BSB)

V: V 2. Petru 2:2, ker nekateri ljudje poskušajo najti resnico, zakaj bi Bog dopustil, da se pot resnice zaničuje?

O: Bog nam daje dovolj svobode, da jo lahko zlorabimo in si s tem škodujemo. Bog nam daje celo dovolj svobode, da škodujemo tudi drugim.

1. Vsaj del Božje resnice je vedno mogoče najti (Rimljanom1:19 –20; Psalm 19:1–3).

2. Bog si želi razodeti več resnice tistim, ki ga iščejo (Matej7:11 ; Rimljanom 2:7).

3. Bog je pravičen in sodi ljudi na podlagi tega, kar vedo (Rimljanom4:15 ;5:13 , 5. Mojzesova knjiga1:39 ).

4. Tistim pa, ki Boga ne iščejo, Bog brez obotavljanja dovoli, da verjamejo laži in so zmedeni v popolni neumnosti (Rimljanom 11:8–10).

V: Zakaj so v 2. Petrovem pismu 2:3 ljudje tako očarani z izmišljenimi zgodbami?

O: Ljudje želijo slišati zanimive zgodbe, zgodba pa je še bolj zanimiva, če je dejansko resnična. Z logičnim skokom se torej zdi, da je v človeški naravi, da si ljudje včasih želijo, da bi bile bolj zanimive zgodbe resnične, zato so bolj nagnjeni k temu, da jih obravnavajo kot resnične. Naj gre za zgodbe starodavnih hindujcev in gnostikov ali za današnji mormonizem ali scientologijo – ljudje so si izmislili zanimive zgodbe, v katere so mnogi verjeli.

V: Ali so v 2. Petrovem pismu 2:4 in Judovem pismu 6 padli angeli vezani ali so svobodni, kot pravi Razodetje 16:14 in drugi verzi?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Nekateri demoni so vezani.

2. Drugi so svobodni, kot kažejo Matej12:22 ;17:14 –18; in Apostolska dela 16:16–18.

3. Nekateri demoni so bili svobodni, a so se bali, da jih bo Jezus zvezal s svojimi besedami iz Luka 8:28–32.

V: V 2. Petrovem pismu 2:5 je zapisano, da je Bog v barki rešil le osem »duš«; kaj pa morske živali, ki imajo »duše«, kot je zapisano v Razodetju 16:3?

O: Čeprav je grška beseda ista, je kontekst drugačen. V 2. Petrovem pismu 2:5 gre za človeške duše. Grška beseda lahko pomeni tudi življenje, kot v Razodetju 16:3. Torej imajo le ljudje človeške duše, ki potrebujejo odrešitev, kot v 2. Petrovem pismu 2:5, živali pa imajo tudi življenje, kot v Razodetju 16:3.

V: Kako je lahko bil Lot v 2. Petrovem pismu 2,7–8 pravičen človek, glede na to, kar je storil v 1. Mojzesovi knjigi 19,30–38?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Lota so prevarali, da je storil incest, ker je preveč pil, potem ko je pravkar izgubil ženo.

2. Nenehno nagovarjanje in skušnjava nepravičnih lahko potegneta navzdol celo pravičnega človeka.

3. Lotov greh se je zgodil po dogodkih, na katere se sklicuje 2. Petrov pismo 2:7–8.

V: Kako je v 2. Petrovem pismu 2:8 primerno, da je pravična duša nekoga mučena zaradi nepoštenih dejanj drugih? Kako pa to ne bi smelo biti?

O: Lot je poskušal živeti pravično življenje med izredno nevernim ljudstvom. To ga ni le duševno obremenjevalo, ampak ga je tudi izpostavilo fizični nevarnosti, ko sta prišla dva obiskovalca. Še huje, neposlušnost njegove žene je povzročila njeno smrt. Še huje, neverniki okoli njega so vplivali na njegov značaj, saj se je opil. In najhuje od vsega je, da to ni vplivalo le na njegov značaj, ampak tudi na značaj njegovih otrok. Prihaja trenutek, ko se mora človek vprašati, ali Bog res želi, da tam živi.

V: Ker je Lot v 2. Petrovem pismu 2,9 zagrešil incest, kako je bil Lot primer tega, kako je Bog rešil pobožne pred skušnjavo?

O: Lot je koristen primer tako tega, kar Bog stori, kot tudi tega, česar Bog ne stori. Lot je živel pobožno življenje. Bog je rešil vsakega člana njegove družine, razen Lotove žene, ki se je ozrla nazaj in se spremenila v solni steber. Vendar pa sta Lotovi hčeri, potem ko je Lot preveč pil, z njim storili incest. Bog je rešil Lota, vendar mu nikoli ni odvzel odgovornosti, da pazi na svoje življenje in si prizadeva za pobožnost.

Drug nesrečen primer pobožnega človeka, Božjega velikega reševanja in njegovega kasnejšega odpadništva je Gideon v Sodnikih 8,24–28.

V: Kakšna je v 2. Petrovem pismu 2,9–10 razlika med »nepravičnimi« in tistimi, ki še posebej sledijo pokvarjenim željam grešne narave in zaničujejo avtoriteto?

O: Sledenje pokvarjenim željam grešne narave in preziranje avtoritete sta dve skrajni obliki nepravičnosti.

Obstaja razlika med pasivno nepravičnostjo in aktivno nepravičnostjo. Obstaja razlika med ljudmi, ki pogosto padajo, ko se pojavi kakršna koli skušnjava, in ljudmi, ki iščejo načine, kako bi padli. Včasih se zdi, da se ljudje za svoj greh »neprestano kesajo«, a ga še naprej zagrešajo. Drugi se niti ne pretvarjajo, da jim je žal, ampak počnejo tisto, kar se jim zdi naravno. Spet drugi pa se zdi, da so na svoj greh ponosni in se z njim hvalijo. Kaj je dobrega v tem, da si »najboljši pivec« v tekmovanju v pitju ali da imaš največ »točk« za ljudi, s katerimi si spal (in jih nato zapustil)? Obstajajo filmi, ki poveličujejo, kako dobri tatovi so nekateri ljudje ali kako dobri morilci so. Morda bi bilo manj »poveličevalcev« lastnih grehov, če bi bilo manj »poveličevanih«, ki so navdušeni nad njihovimi grešnimi dejanji.

V: Kako bi ljudje v 2. Petrovem pismu 2,10 in Judovem pismu 8–10 obrekovali nebeška bitja?

O: Klevetanje ima različne vidike. Klevetanje lahko pomeni izmišljanje laži o nečem. Ali angeli izgledajo kot prikupni dojenčki s krili? Kaj pa Mihael in angel, ki je uničil asirsko vojsko? Ali imajo vsi demoni roge in vilice? Pravzaprav Sveto pismo pravi, da je bil Lucifer zelo lep na videz. Kasneje so gnostiki izmišljali zelo zapletene zgodbe o angelih in polbožanskih bitjih. Ne smemo si izmišljati stvari o angelih ali demonih.

Očrnjevanje lahko pomeni posmehovanje ali zaničevanje nečesa. Ne verjamem, da bi Job kdaj pomislil na to, da bi se posmehoval Satanu.

Očrnjevanje v 2. Petrovem pismu 2,10 in Judovem pismu 8–10 pomeni, da nekoga obtožimo na lastno odgovornost. Tudi Mihael ni neposredno okaral Satana, ampak je rekel: »Gospod te okaraj!«

V: Na katero avtoriteto se nanaša 2. Petrov pismo 2,10?

O: Beseda za avtoriteto se lahko nanaša na Božjo avtoriteto, cerkvene voditelje, vladne voditelje, starše ali pa preprosto na avtoriteto na splošno. Pogosto imajo ljudje, ki prezirajo eno vrsto avtoritete, težave s podrejanjem kateri koli avtoriteti na splošno. Nič ne kaže, da bi se Peter skliceval le na eno vrsto avtoritete in ne na drugo.

Kot nakazuje 2. Petrov pismo2:10 , lahko preziranje avtoritete in pokvarjene želje gresta z roko v roki. V »Believer’s Bible Commentary« na str. 2297 piše: »Ni skrivnost, da so lažni verski voditelji, ki se izdajajo za Kristusove služabnike, pogosto zaznamovani z nizkimi moralnimi standardi. Ne le da se sami prepuščajo nezakonitim spolnim dejavnostim, ampak tudi odkrito zagovarjajo razuzdanost. Episkopalski kaplan dekliške šole v Baltimoru, Maryland, je napisal: ‚Vsi bi se morali sprostiti in nehati čutiti krivdo zaradi svojih spolnih dejavnosti, misli in želja. In to mislim resno, ne glede na to, ali so te misli heteroseksualne, homoseksualne ali avtoseksualne … Seks je zabaven … in to pomeni, da z njim niso povezani nobeni zakoni, ki bi vam narekovali, kaj morate ali ne smete početi. Ni pravil igre, če tako rečem.‘« (citat iz revije Pageant Magazine, oktober 1965.)

V: V 2. Petrovem pismu 2,10–11, kje drugje se še uporablja grška beseda za »slavne/mogočne«?

O: Uporablja se v najrazličnejših kontekstih. Tukaj je nekaj primerov.

Božja slava Šekina: Lk 2,9; Apg 7,55

Božja slava ali naša slava Boga: Mt 24,30; Mk 13,26; Lk 2,14; 19,38; 21,27; Jn 7,18; 11,4; Rim 1,23; 3,7,23; 4,20; 15,7; 16,27; 1 Kor 10,31; 2 Kor 1,20; 4,6; 4,15; 8,19; Gal 1,5; Ef 3,21; Flp 1,11; 4,19; Kol 1,17; 1 Tim 1,17; Tit 2,13; Heb 1,3; 1 Pt 4,13–14; 2 Pt 1,17; Raz 4,9–11; 19,7; Jer 13,16 (Septuaginta); 1 Sam 6,5 (Septuaginta)

Slava Gospodu: 2 Tim 4:18

Slava Bogu: Razodetje 11:13; 14:7; različne oblike besede doxa v Mojzesovi pesmi v 2 Mz 15:1–6 v Septuaginti

Daj slavo Bogu [z govorjenjem resnice]: Jn 9,24; Joz7:19 v Septuaginti

Častite Boga: apokrifna knjiga 4 Makabejci 1,12

Neoddajanje slave Bogu: Apostolska dela 12:23; Razodetje 16:9

Veličastvo Božje milosti: Rim9:23 ; Ef1:12 , 14, 18;3:16 ; 1 Tim 1:11; 2 Pet 1:3; Ef 1:6

Dejanja moči: Jn11:40 ; Rim 6:4 (= Iz 12:2; 45:24 Sept.)

Oče: Jn 8:49; Ef 1:17; Flp2:11 ; 4:20

Oče, ki poveličuje Kristusa: Jn 8:54

Kristusova veličastnost: Mk10:37 ; Mt16:27 ; Mk 8:38; Lk9:26 ; 24:26; Jn 17:5,22,24; 1 Tim3:16 ; Heb 2:7,9;13:21 ; 1 Pet1:11 ,21; Flp3:21 ; Razodetje 5:12

Oče/Bog je poveličal Sina: Jn 11:4; 2 Pt 1:17

Jezus ima večjo čast kot Mojzes: Heb 3:3

Kristus ob spremenitvi: Lk 9,32

Ko so se pojavili angeli: Lk 9,31; Razodetje 18,1

Ljudje so Kristusova slava: 2 Kor 8,23

Mi moramo slaviti Kristusa: 2 Pt 3,18

Bog nas hvali: Jn 5,44

Človek, ki časti/slavi drugega: Lk 14,10; Jn 5,44

Ne iščemo pohvale od ljudi: 1 Tes 2,6

Mojzesov obraz: 2 Kor 3,7

V našo slavo: 1 Kor 2,7; 2 Kor 6,8; Ef 3,13

Tesaloničani so bili Pavlova slava: 1 Tes 2,20

Prejeli bomo venec slave: 1 Pt 5,4

Njihova slava je v njihovi sramoti: Flp 3,19

Pridobivanje časti zase: Jn7:18 ;8:50 ,54

Dvojnost: Ljubili so slavo ljudi bolj kot slavo Boga. Jn 12:43

Sonce, luna in zvezde: Apostolska dela 22:11; 1 Kor 15:40

Drugi mesti: 1 Pt 1,17

Po Thayerjevem leksikonu ima beseda doxa v klasični grščini pomen, ki sega od osebnega mnenja/domišljije do javnega slovesa.

V apokrifni knjigi 4 Makabejci 5,17 pomeni mnenje, sodbo ali pogled, kot navaja Thayerjev grški leksikon Nove zaveze na str. 155.

Thayerjev leksikon nadaljuje, da čeprav v grških besedilih ne pomeni sijaja ali svetlobe, se je v Svetem pismu uporabljala v tem pomenu kot prevod hebrejske besede.

Kot vidite, je slava v Svetem pismu zelo pomemben pojem. 2 Korinčanom3:18 pravi, da moramo odražati Gospodovo slavo. Morda se osredotočate na to, koliko ljubite druge zaradi Boga, koliko veste in koliko delate, toda ali se osredotočate tudi na to, kako odražate Božjo slavo?

V: Kdo so v 2. Petrovem pismu 2,10–11 ti »slavni/mogočni«?

O: Grška beseda doxas dobesedno pomeni »slave« (Strongova številka 1391). V klasični grščini se je uporabljala v pomenu mnenja, visokega mnenja ali časti. Po besedilu Moultona in Milligana Vocabulary of the Greek New Testament, str. 168, se je uporabljala za sonce, pri opisovanju žensk in ladij ter v astrološkem papirusu. Grško govoreči kristjani so to besedo uporabljali za slavo ali veličastvo Boga in angelov ter za to, da nas Bog poveličuje v Novem testamentu in v prevodu Stare zaveze, imenovanem Septuaginta.

Med 2. Petrovim pismom in Judovim pismom obstajajo podobnosti. Judovo pismo 8 pravi, da ti hudobni ljudje zavračajo avtoriteto in obrekujejo nebeška bitja (doxa, ista grška beseda). Judovo pismo 9 nadaljuje s primerom Mihaela, ki ni neposredno okaral Satana, ampak je namesto tega rekel: »Gospod naj te okara!«

Dva sklepa: Podobnosti z Judovim pismom kažejo, da se nanaša na obrekovanje nebeških bitij. Vendar pa nič v tej besedi ne omejuje, da se ne bi nanašala tudi na obrekovanje drugih »visokih dostojanstvenikov«, najsi gre za cerkvene ali vladne voditelje.

V: V 2. Petrovem pismu 2,12, v čem so nekateri ljudje podobni divjim zverem?

O: Nekatere živali so sposobne misliti le na varnost, prehranjevanje, parjenje, užitek ter boj in prevlado. Nekateri ljudje so jim zelo podobni.

V: Kako bi v 2. Petrovem pismu 2:13 neverniku razložili, zakaj ni dobro živeti za zabavo?

O: Kakor vpraša Jeremija 5,31b: »Kaj boš na koncu storil?« Kaj če bi se pred nekaj leti udeležil »največje« zabave? Kako bi te to danes naredilo srečnejšega? Išči trajno veselje, ne začasnega užitka, ki se spremeni v bolečino.

V: Kaj še pravi Sveto pismo v 2. Petrovem pismu 2,14 o očeh in prešuštvu? Kako sta povezana?

O: Pogosto skušnjave za prešuštvo prihajajo prek oči. Morda je prav zato Jezus v Mateju 5,27–30 metaforično omenil, da je bolje iztrgati si oko, kot pa prešuštvovati. Job je rekel, da je »sklenil zavezo s svojimi očmi«, da ne bo z željo gledal device (Job 31,1).

V: Kako je v 2. Petrovem pismu 2,15 mogoče, da se ljudje, celo današnji verniki, odklonijo in sledijo poti Balaama, sina Beorja?

O: Balaam ni nikoli neposredno zavrnil Boga; raje je šel na kompromis zaradi denarja. Denar ni slab, prav tako ni slabo zaslužiti denar. A prav zaradi tega je pogosto preveč enostavno racionalizirati kompromis s svojo vero zaradi ljubezni do denarja, kot je to storil Balaam.

V: Kako je v 2. Petrovem pismu 2,16 lahko bil pravi Božji prerok, kot je bil Balaam, sin Beorja, nor?

O: Balaam ni bil nor v smislu duševne motnje, ampak v smislu, da je počel neumnosti in poskušal preizkušati meje tega, kar je Bog dovolil, da bi zaslužil nekaj denarja. Norost je, da poskušamo preizkušati skrajne meje Božje volje zaradi denarja, užitka ali varnosti, a ljudje to počnejo še danes.

V: Kako so v 2. Petrovem pismu 2:17–19 nekateri učitelji podobni izvirom brez vode? Ali se to navezuje na Pregovore 25:14?

O: Izvir je na videz privlačen in ima vodo, ki jo je mogoče uporabiti. A brez vode izvir ponuja le iluzijo koristnosti, ne da bi dejansko bil koristen. Včasih se nekaterim zdi, da so učitelji dobri, a ne poučujejo resnice, temveč le svoje lastne mnenje. Drugi učitelji imajo morda znanje, a njihovo poučevanje nima življenja, ker ne delijo žive vode Kristusa.

V: Ali 2. Petrov 2,19–22 uči, da lahko ljudje izgubijo svoje odrešenje?

O: Grška beseda za »znanje« tukaj pomeni »prepoznavanje« ali »priznanje«. Nekateri kristjani to uporabljajo kot dokaz, da lahko verniki izgubijo svoje odrešenje. Drugi kristjani se s tem ne strinjajo, saj svinje in psi predstavljajo nečiste živali. Upoštevajte, da je bila svinja oprana le zunaj, svinja in pes pa se nista nikoli spremenila iz svinje in psa.

Vsi kristjani se strinjajo, da so v cerkvi tisti, ki se drugim, vsaj za nekaj časa, zdijo kot kristjani, a bodo po smrti šli v pekel. Knjiga »1001 Bible Questions Answered« (str. 87) poudarja, da je to resno opozorilo za tiste, ki poznajo pot odrešitve, a jo kljub temu zavračajo. Glejte tudi razpravo o Hebrejcem 6,4–8.

V knjigi »Hard Sayings of the Bible« (str. 729–730) je obravnavano, kako lahko ljudje postanejo odpadniki, se znajdejo v še slabšem položaju in gredo v pekel, čeprav so bili ti ljudje »spreobrnjeni«, čeprav ni navedeno, da so bili ponovno rojeni.

V: V 2. Petrovem pismu2:19 –22 – če se tu postavim v vlogo hudičevega zagovornika – če je prašič promiskuiten ali če pes ubija druge pse in to Boga ne užali, zakaj ga potem užali, ko enako počnejo ljudje?

O: Niti prašič niti pes ne pozabi, kaj je, nekateri ljudje pa očitno pozabijo, da so bili ustvarjeni za nekaj boljšega kot le za življenje kot živali.

V: V 2. Petrovem pismu 3:1, kakšni so točno Božji nameni, ko nam daje preroštvo?

O: Vidimo lahko vsaj tri razloge, zakaj nas je Bog blagoslovil s svojimi preroškimi besedami.

a) Včasih moramo storiti določene stvari, ko vidimo preroško situacijo. Na primer, za Babilon, omenjen v Razodetju, nam je zapovedano: »Pojdite ven/pobegnite iz Babilona«. Ko je prišel Mesija, naj bi ga Judje prepoznali in mu sledili.

b) Ko se zgodijo strašne, zle stvari, nam Bog pogosto vnaprej pove, da lahko vidimo, da je Bog o tem vedel in da tudi te stvari ne bodo preprečile Božjega načrta. Nekaj primerov tega najdemo v Danielu 7:28 in Danielu 11.

c) Da bi okrepili našo vero, ko vidimo, kako Bog izpolnjuje tisto, kar je obljubil.

V: Kaj trdi 2. Petrov pismo 3,1–2?

O: Peter trdi, da so njegove besede in besede drugih apostolov enakovredne avtoriteti Stare zaveze. Peter v 2. Petrovem pismu 3:15–16 izrecno potrjuje tudi Pavlova pisma kot Sveto pismo.

V: Kaj točno je v 2. Petrovem pismu 3:3 »posmehljivec«?

O: Najprej, kaj posmehljivec ni, nato pa, kaj je.

Vsakdo je do nekaterih stvari skeptičen – ali pa bi vsaj moral biti. Ni dobro, da smo glede česarkoli naivni; raje bi morali biti skeptični do stvari, za katere ni dokazov ali pa obstaja veliko dokazov, ki jim nasprotujejo.

Posmehljivec pa je odkrito skeptičen do stvari, za katere bodisi ni preučil dokazov bodisi je dokaze za neko stvar ignoriral. Pogosto posmehljivec izgleda neumno, ker odkrito posmehuje nekaj, za kar drugi vedo, da je res.

V: Kako v 2. Petrovem pismu 3,3 pogosto sovpadata posmehovanje in sledenje lastnim zlobnim željam?

O: Pogosto je končni, čeprav neizrečen, razlog za posmehovanje to, da si zagotovijo opravičilo za sledenje lastnim željam namesto Bogu. Če ne verjamejo v Boga, se ne bi počutili krivi, ker mu ne sledijo.

V: Ali se 2. Petrov 3,4–7 nanaša na uniformitarizem?

O: Morda. Uniformitarizem je priljubljeno sekularno geološko stališče, da so sedanji procesi skupaj s časom vse, kar je potrebno za razlago vseh preteklih dogodkov v zemeljski zgodovini.

Vendar pa uniformitaristično stališče danes izgublja na pomenu. Vedno več geologov sprejema drugačno stališče, ki ga zagovarja Stephen Jay Gould in se imenuje »prekinjeno ravnovesje«, saj ga geološki dokazi bolje podpirajo. Čeprav je bil Gould prepričan ateist, nekateri dokazi, ki podpirajo prekinjeno ravnovesje ( ) v nasprotju z uniformitarizmom, podpirajo tudi kreacionizem (bodisi starozemeljsko ali mladozemeljsko).

V: Zakaj menite, da je bil v 2. Petrovem pismu 3,5–8 svet uničen s potopom in ognjem?

O: Uničen je bil z Noetovo potopom v 1. Mojzesovi knjigi 6–8. Vendar je Bog v 1. Mojzesovi knjigi 9,11 obljubil, da zemlje ne bo več uničil s potopom. Torej je Bog obljubil, da v prihodnosti ne bo uporabil potopa za uničenje zemlje.

V: Ali v 2. Petrovem pismu 3,7 »uničenje« ali »poguba« pomeni, da bodo neverniki iztrebljeni?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Pekel je večna kazen v Mateju 25:41,46. Satan in drugi bodo večno trpeli v Razodetju 20:10.

2. Gre za pogubljenje v Luku 13:3; Janezu3:15 , 16,10:28 in drugih. Gre za večno uničenje v 2. Tesaloničanom 1:9, neverniki pa bodo uničeni v 1. Korinčanom 6:13; 2. Tesaloničanom 2:8; Razodetju 11:18 in drugih verzih.

3. Noben verz v Svetem pismu ne pravi, da so ljudje popolnoma uničeni.

Kako je mogoče, da sta točki 1 in 2 resnični? To je mogoče na dva načina ali pa sta resnični obe.

1. Ruševine: Mnoge zemeljske stvari se lahko uničijo in še vedno obstajajo. To so grobi primeri, kako se lahko ljudje uničijo in še vedno obstajajo večno. Avtomobili se lahko uničijo in nato odpeljejo na odpad. Hišo lahko uniči požar, nato pa se ožgane ostanke z buldožerjem poruši in odpelje. Nazadnje, neverniki še vedno obstajajo, tudi potem, ko so njihova telesa uničena.

2. Asimptote: Nekaj je lahko v procesu, v katerem postaja neobstoječe, a kljub temu je lahko večno, ker ta proces traja večno. Recimo, da se velikost neke stvari vsako leto zmanjša za polovico. Koliko let bo minilo, preden bo velikost točno nič? Odgovor je neskončno število let. V Svetem pismu nisem našel ničesar, kar bi podpiralo ali nasprotovalo tej spekulaciji o asimptotah.

Nekateri, ki poučujejo tisto, kar je v bistvu stališče o asimptoti, ga predstavljajo kot alternativo tradicionalnemu stališču (ruševine). Vendar se ta stališča med seboj dopolnjujejo, in dokazovanje razumnosti stališča o asimptoti nikakor ne zmanjšuje vrednosti tradicionalnega stališča.

Glej When Critics Ask, str. 493–494, When Cultists Ask, str. 297, in naslednje vprašanje.

V: Kako je v 2. Petrovem pismu 3,7, 10–12, Razodetju 21,1 in Sofonijevi knjigi 1,2–3 zemlja uničena, če pa Pridigar 1,4 pravi, da bo zemlja obstajala večno?

O: Da bi odgovorili na to, poglejmo, kako je bila zemlja uničena s potopom. Prva Mojzesova knjiga 9:11 pravi, da je potop »uničil« zemljo. Temelj in skale so sicer ostali, toda vse življenje in vse ostalo je bilo s površja zemlje izbrisano z » nim« potopom. Ko je bila torej zemlja uničena v Noetovem času, ni prenehala obstajati, ampak je bila njena površina izbrisana.

Hebrejska beseda za zemljo je imela več pomenov, tako kot beseda za zemljo v angleščini. Zemlja lahko pomeni prst, deželo, ta svet ali tisto, kar je na tem svetu. Bog se je odločil, da bo tisto, kar je pod površino, ostalo večno, vendar bo Bog površino izbrisal tako, kot pravi v Zefaniji 1:2–3. Nova zemlja v Razodetju 21:1 bo temeljila na tem, kar bo ostalo od stare zemlje.

V: Kaj pomeni 1.000 let v 2. Petrovem pismu 3:8?

O: Pravi kristjani se o tem ne strinjajo.

1. Nekateri to razumejo skoraj kot enačbo: 1 dan v Prvi knjigi Mojzesovi = 1.000 naših let. Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.) v 15. poglavju na str. 146 pravi: »Poslušajte, otroci moji, pomen tega izraza: ›V šestih dneh je končal.‹« To pomeni, da bo Gospod vse dokončal v šestih tisoč letih, saj je en dan pri Njem tisoč let. In On sam priča, rekoč: ‚Glejte, danes bo kot tisoč let.‘ Zato, moji otroci, v šestih dneh, to je v šestih tisoč letih, bo vse dokončano. In sedmi dan je počival.«

2. Drugi vidijo v besedi »kot« in v dejstvu, da je 1 kot 1.000 in 1.000 kot 1, zgolj pomen, da je tisto, kar Bog imenuje enega od svojih dni, v primerjavi z našim časom lahko zelo dolgo ali zelo kratko. Primer, kjer hebrejska beseda yom pomeni več kot 24 ur, je napoved v 5. Mojzesovi knjigi 9,1, da bodo prečkali reko Jordan. Prav tako je tako v Stari kot v Novi zavezi »Gospodov dan« daljši od 24 ur.

V: Zakaj menite, da je v 2. Petrovem pismu 3:8–9 Bog po stvarjenju sveta potreboval toliko časa, da je prvič poslal Jezusa Kristusa?

O: Kratek odgovor je, da je Jezus prišel točno takrat, ker je Bog v Danielu 9,20–27 prerokoval, da bo Jezus prišel prav takrat. Vendar pa se pri tem poraja vprašanje, zakaj Bog ni namesto tega prerokoval kakšnega drugega časa in poslal Jezusa takrat?

V Pismu Rimljanom 5,6 piše: »Ker je v pravem času … Kristus umrl za nevernike.« Sveto pismo ne odgovarja neposredno na vprašanje, zakaj je bil to pravi čas, vendar je zanimivo o tem razmišljati.

Vsaj 60 % prebivalstva po Kristusovem času: Domnevamo, da je na Zemlji kdajkoli živelo več kot 32 milijard ali 100–117 milijard ljudi. Vsaj 60 % med njimi je živelo po Kristusovem času.

Pravično do tistih pred njim: Bog sodi ljudi na podlagi resnice, ki jo poznajo; greh se ne šteje tam, kjer ni zakona (Rimljanom 4:15;5:13 ). Zato so se ljudje, ki so živeli pred Kristusom, kot so Abraham, David itd., lahko rešili skozi Kristusa, čeprav Kristus takrat še ni prišel.

Mirnejši čas: Kristusov čas je bil obdobje relativnega miru v primerjavi s časi pred njim, ko so potekale rimske osvojitve, in s časi po njem, ko so potekale rimske in partijske vojne ter so evropski barbari vdirali v Rimsko cesarstvo. Če vas zanima več o vojnah tistih časov, si oglejte www.BibleQuery.org/History/Calamities/Wars.html.

Najboljši čas za širjenje: V rimskih časih je bil eden od ključnih razlogov za hitro širjenje krščanstva odlična cestna mreža, ki so jo zgradili Rimljani in ki je omogočala obsežno in hitro potovanje. Če bi Jezus prišel pred tem časom, bi bilo veliko težje širiti evangelij v različne dežele.

Ohranjenost gradiva: Če bi se to zgodilo veliko prej, bi imeli morda veliko manj rokopisov, ki dokazujejo zanesljivost Novega testamenta. Če bi se to zgodilo stoletja kasneje, bi jih morda imeli več, a kljub temu imamo več kot 10.000 grških rokopisov in fragmentov Novega testamenta. Najstarejši med njimi je, mimogrede, papirus Johna Rylandsa, datiran v obdobje 110–138 n. št. Tukaj so še drugi rokopisi, ki jih imamo.

Če upoštevamo le rokopise, ki jih še imamo in so bili napisani pred preganjanjem Marka Avrelija leta 177 n. št., imamo 97 % Janezovega evangelija (855/878 verzov) ter 70 % Pavlovih pisem in Pisma Hebrejcem.

Euzebijeva Cerkvena zgodovina (323–326 n. št.), knjiga 1, poglavje 2, str. 84, daje drugačen, a dopolnjujoč odgovor. Preprosto pravi, da evangelij ni bil oznanjan prej, ker grešno človeštvo še ni bilo pripravljeno zanj. Nicejski in postnicejski očetje, druga serija, zvezek 1, str. 84

V: Zakaj v 2. Petrovem pismu 3,8–9 Bog tako dolgo čaka, preden Jezusa pošlje drugič?

O: Bog milostno odlaša. Ne poznamo vseh dejavnikov, ki jih je Bog upošteval, ko je določil časovni razpored. Apostolska dela 1,7 pravijo, da nam ni dano vedeti časov ali obdobij, ki jih je Oče določil po svoji lastni oblasti. V 2. Petrovem pismu 3,8–9 pa piše, da Bog ni hotel, da bi pogubil kdor koli, ki bi ga sprejel; zato je Božje odlašanje milostno.

V: Ali v 2. Petrovem pismu 3,10 tat pride pričakovano ali nepričakovano? Ko tat pride, je to praktično nevidno ali vidno?

O: Tat je nepričakovan in njegov prihod ni viden. Vendar pa je po tem, ko tat odide, rezultat vsekakor viden. Tudi Gospodov dan bo nepričakovan, toda ko bo Jezus prišel, ga bo vsako oko videlo (Razodetje 1,7). Njegov prihod bo potekal na enak način, kot je Jezus odšel, na oblakih (Apostolska dela 1,9–11).

V: Kako naj nas v 2. Petrovem pismu 3:11 poznavanje preroštva spodbuja k sveti in pobožni življenjski poti?

O: Vemo, da Bog vse vidi in ve. Vemo, da bodo ljudje morali dati račun za vsako prazno besedo, ki jo izrečejo (Matej 12,36–37). Kot verniki bomo morali dati račun pred Kristusovim sodnim stolom (2 Korinčanom 5,10). Vemo, da se kakršna koli grešna užitka, ki jih lahko imamo za kratek čas, ne morejo primerjati z večno radostjo z Bogom.

V: Kako lahko verniki v 2. Petru 3,11–12 »pospešijo« Kristusov prihod?

O: Kristjani so bili pozvani, naj molijo za prihod Božjega kraljestva, odkar je Jezus podal Gospodovo molitev (ki jo nekateri imenujejo tudi »Oče naš«). Jezus nam ni rekel, naj molimo kratko molitev »samo za zabavo«, ampak naše molitve res delujejo.

Čudovito je pomisliti, da je Vsemogočni Bog izbral naše molitve kot eno od sredstev, ki jih uporablja za izpolnitev svoje volje.

Poleg tega, ker 2. Petrov 3:9 pravi, da Bog namerno odlaša, da ne bi propadel nihče, ki bi sicer bil rešen, je tudi to, da celemu svetu oznanjamo dobro novico o Jezusu Kristusu, način, kako pospešiti Kristusov prihod.

V: Kako v 2. Petrovem pismu 3,16 nevedni in nestabilni izkrivljajo Sveto pismo? Kateri so primeri, ko neverniki in heretiki izkrivljajo Sveto pismo?

O: Najprej opazimo, da Peter tu ni uporabil besed »neumen« ali »neinteligenten«. Človek je lahko še vedno precej pameten in inteligenten, pa vendar neveden. Končno gre za razliko med eksegezo in eisegezo. Eksegeza poskuša iz Svetega pisma izluščiti pomen, ki ga želi posredovati. Eisegeza pa v Sveto pismo vnaša pomen, ki ga želimo, da bi imelo. Satan želi zanikati Sveto pismo, če pa mu to ne uspe, želi vzbuditi dvom o njem. Če pa tudi tega ne more storiti, želi Sveto pismo izkrivljati. Izkrivljanje Svetega pisma lahko pomeni potrjevanje tistega, kar je lažno, ali pa vzbujanje dvoma, da bomo kdaj sploh lahko natančno vedeli, kaj je pomenilo.

Pregovori 30:5–6 pravijo, da moramo biti previdni, da ne dodajamo ničesar Svetemu pismu. Ko svoje razmišljanja in razlage postavljamo na isto raven kot Sveto pismo, ne upoštevamo Pregovorov 30:5–6. To velja tudi, če so naša razmišljanja in razlage pravilne.

Primeri izkrivljanja Svetega pisma so naslednji.

Rev. Moon, ki zanika, da bi se Kristus dobesedno pojavil v oblakih, vse takšne omembe razlaga tako, da so oblaki skupine ljudi, saj Hebrejcem 12:1 pravi, da smo mi [ne Jezus] obdani s tako velikim oblakom prič [ne le z oblakom].

Jehovove priče, ki zanikajo zavest po smrti, v Luku 16:19–31 trpljenje bogatega človeka, ki je prezrl Lazarja, razlagajo zgolj kot »razred farizejev, ki se sramuje razreda zvestih služabnikov«.

Misija Božje svetlobe uči, da je Guru Maharajah izpolnil ta verz, saj se Kristus vrača v oblakih, on pa je odletel v Ameriko z letalom, ki je letelo skozi oblake.

Mormoni, ki verjamejo, da je Bog poveličan človek, včasih razlagajo 4. Mojzesovo knjigo 23:19: »Bog ni človek, da bi lagal« (KJV) kot »Bog ni takšen človek, da bi lagal.«

Te prejšnje razlage imajo »čudno logiko«. Ker jasen pomen Božje besede nasprotuje njihovi teologiji, morajo jasen pomen nadomestiti z drugim pomenom.

Druga vrsta izkrivljanja svetih spisov je učenje, da ne moremo poznati pomena določenega odlomka, čeprav ga v resnici poznamo in ga tudi poznamo. Ne smemo oklevati pri potrjevanju tega, kar vemo, da je res. Ne morete izbirati nekaterih verzov in ignorirati drugih. Na primer, evangelikalci, pastor Moon, Jehovove priče, muslimani, pripadniki gibanja New Age, liberalci in še mnogi drugi so podali toliko različnih pogledov na Jezusovo vstajenje, da »zato« ne moremo vedeti, kaj je Biblija mislila, ko pravi, da je Jezus vstal od mrtvih. Namesto da bi verjeli v napačno stvar, raje sploh ne verjemimo ničesar o tem. Drugačen pogled na isto stvar je vprašanje: koliko različnih laži mora Satan izmisliti, preden mu rečeš: »V redu, vržem brisačo v ring in se vdam. Ne bom več verjel ničesar, kar Bog pravi o tem.« Kristjani nikoli ne smejo poslušati Satana in nas ne sme skrbeti, koliko laži se govori o nekem odlomku ali koliko dvoma vzbuja Satan. Za pisatelje Svetega pisma in zgodnje kristjane je bilo jasno in očitno, kaj pomeni »vstajenje«, in na podlagi 1. Korinčanom 15 moramo priznati, da tisti, ki zanikajo fizično vstajenje Jezusa, niso del črede in, če se kasneje ne spreobračajo, nimajo deleža v Božjem odrešenju.

Nekateri znaki izkrivljanja Svetega pisma so:

1) Če zahtevate, da ima verz »globlji pomen«, ki je v nasprotju z jasnim pomenom, ki bi ga vsakdo razumel kot avtorjev namen. Če bi se to dopuščalo, bi vsak verz, ki zapoveduje ali pravi nekaj, kar se posamezniku ne zdi všeč , lahko imel domnevni »pravi pomen«, ki je v nasprotju s tem, kar Bog jasno pravi. Ko nekdo preveč vztrajno išče globlji pomen, ki je v nasprotju z jasnim pomenom, je ta domnevni globlji pomen napačen.

2) Podobno velja tudi za pretirano alegoriziranje Svetega pisma: o nekaterih odlomkih Svetega pisma se v njem samem pravi, da so alegorični, večina odlomkov pa ni.

3) Od vas se zahteva, da trdite, da ima grški ali hebrejski jezik določen pomen, ki ga noben materni govorec grščine ali hebrejščine ne bi prepoznal. Če morate besedam pripisati čudne ali nenavadne pomene, ki jih običajni bralec sploh ne bi opazil, potem izkrivljate Sveto pismo, ker ga na novo opredeljujete.

4) Če je pomen, ki ga želite pripisati svetopisemskemu odlomku, v nasprotju z drugimi svetopisemskimi odlomki in splošnim tonom preostale Biblije.

5) Če vas bolj zanima, kako svetopisemski odlomek »razložiti stran«, kot pa ga dejansko razložiti. Nasprotno pa je bolje, če vaša teologija svetopisemskega odlomka ne le »razloži stran«, ampak zahteva resničnost tega odlomka. Če vaša razlaga določene odlomke Svetega pisma naredi brez pomena, potem je vaša razlaga napačna.

6) V skrajnem primeru vaša razlaga pomeni, da je Bog skoraj 2000 let pred vsemi verniki skrival poseben, skrivni pomen, ki ga je zdaj razkril prav vam.

Tudi pravi kristjani lahko včasih nevede izkrivljajo Sveto pismo. James Sire je o tej temi napisal odlično knjigo z naslovom Scripture Twisting (IVP). Ko preučujemo Sveto pismo, moramo prositi Svetega Duha za vodstvo.

V: Kateri so v 2. Petrovem pismu 3,16 primeri, ko so pravi verniki izkrivljali Sveto pismo?

O: Tukaj so zgodovinski primeri, za katere bi se morali vsi današnji kristjani strinjati, da so napačni. Namen tega ni, da bi gledali zviška na ljudi, ki so izrekli te napake, ampak da se prepričamo, da ne bomo iz istega razloga naredili drugih napak.

Pomanjkanje pozornosti do podrobnosti: Justin Mučenik (138–165 n. št.) je rekel, da je imel veliki duhovnik na spodnjem robu svoje obleke 12 zvončkov. V resnici je bilo v efodu 12 dragih kamnov, na spodnjem robu njegove obleke pa neopredeljeno število zvončkov. »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 42, str. 215

Zamenjava imen: Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) omenja umor Mefibošeta, čeprav bi moral reči Iš-bošet. Komentar k Pismu Filipljanom, pridiga 5, verz 3, str. 206

Zamenjava tega, kar Sveto pismo navaja, da je rekel nevernik, s tem, kar pravi Bog: Irenej (182–188 n. št.) pravi, da je bil Jezus star skoraj 50 let, ko je začel svoje delovanje. Irenej, Proti herezijam, knjiga 2, poglavje 22.6, str. 392

Neupoštevanje drugih svetopisemskih mest: Pastir Hermas (okoli 115–155 n. št.) v knjigi 2, zapoved 10, poglavje 2, str. 27 pravi, da žalost izganja Svetega Duha, ker je Sveti Duh veseli duh. Kaj pa pokora in Knjiga žalostink? Ali je Sveti Duh res izgnan iz kristjanov vsakič, ko žalujemo?

Prekomerno alegoriziranje svetih spisov: Novatian (250/4–256/7 n. št.) pravi, da starozavezna zapoved, naj se ne je kamele, pomeni, da obsoja življenje, ki je izkrivljeno z zločini. V delu O judovskih mesnih jedih, poglavje 3, str. 647

Resnično pretirano alegorično razlaganje Svetega pisma: Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.): »Obleka velikega duhovnika je simbol sveta čutov. Sedem planetov predstavlja pet kamnov in dva karbunkula, ki predstavljata Saturn in Luno. Prvi je jugozahodni, vlažen, zemeljski in težak; druga je zračna, zato jo nekateri imenujejo Artemida, kot da bi bila Aerotomos (tista, ki reže zrak); zrak pa je oblačen.« Stromata, knjiga 4, poglavje 6, str. 453

Napačno razumevanje prevedenih besed: Teodot, verjetno montanist (okoli leta 240 n. št.): »'Bog je postavil svojo šotor v soncu' – naj se to razume tako? Bog 'je postavil v soncu', to je v Boga, ki je ob Njem, kakor v evangeliju: 'Eli, Eli', namesto 'moj Bog, moj Bog'.« Opomba pravi, da je Teodot zamešal Eli, Eli z Heliosom, Heliosom. Izvlečki iz Teodota, poglavje 57, str. 50, 5:2,8

Omejevanje onkraj tega, kar pravi Sveto pismo: Anabaptist Konrad Grebel (1498–1526 n. št.) je verjel, da v cerkvi ni dovoljeno peti. V Pismu Kolosanom 3:16 piše: »… ko pojejo psalme, himne in duhovne pesmi z zahvalo v srcih Bogu.« Vendar je Konrad »v srcih« razlagal tako, da naj ne bi peli na glas.

Pretiravanje glede na to, kar Sveto pismo skromno navaja: Atanazij (326–373 n. št.) je učil, da sta se Jeremija in Janez Krstnik rodila brez grešne narave.

Projiciranje svojih občutkov na Boga: Bog je prost vsakega gneva, po mnenju Klementa Rimskega (96–98 n. št.) (1. Klementovo pismo, poglavje 19, str. 10) in v Pismu Diognetu (okoli 130–200 n. št.), poglavje 8, str. 28.

Enakopostavljanje lastnih pogledov s Svetim pismom: Ciprijan iz Kartagine (okoli 248–256 n. št.) (Pisma Cipriana, pismo 58.2, str. 353), Ambrož iz Milana (370–390 n. št.), Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.) in Prosper iz Akvitanije (okoli 390–455) (O odpuščanju grehov 5:25, 26–28–29 ter Krst, poglavja 26–30, 33–35) so vsi učili, da krščeni dojenčki, ki umrejo, zagotovo gredo v nebesa, nekrščeni dojenčki, ki umrejo, pa zagotovo gredo v pekel.

Vnašanje lastnih duhovnih pogledov v Sveto pismo: Origen (225–254 n. št.) je v delu *De Principiis* verjel v predobstoj duš. (Vendar pa ni verjel v reinkarnacijo.)

Vnašanje lastnega pogleda na naravo v Sveto pismo: Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) je učil, da je Zemlja ravna. Nespametno je misliti, da je okrogla in da na antipodih živijo ljudje, ki hodijo z glavo navzdol. Del »Božanske ustanove«, knjiga 3, poglavje 24, str. 94.

Dodajanje praznoverja v Božjo besedo: luteranec Filip Melanhton (1497–1560) je verjel v koristnost astrologije in branja iz dlani. (Luther pa je te stvari zavračal.)

Vnašanje lastnih predsodkov v Božjo besedo: Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) imenuje moške močne in bolj krepke, ženske pa šibkejše in bolj krhke. Božanske ustanove, knjiga 1, poglavje 16, str. 29. Atanazij (318 n. št.) je zapisal: »Tudi ženske, ki jih ni varno vključiti v razprave o javnih zadevah, častijo in služijo z častjo, ki pripada Bogu, kot so to predpisali Tezej, kakor je navedeno zgoraj,« Atanazij, Proti poganom, poglavje 10.2, str. 9. Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) je bil antisemit; napisal je celo delo proti Judom. To ni bilo le kritično do judovske vere, ampak tudi proti Judom samim.

Pomanjkanje odpuščanja: Novatian (250/254–256/257 n. št.) je sprožil razkol znotraj Cerkve. Novatianisti so verovali enako kot drugi kristjani, razen v tem, da so učili, da je oseba, ki je kdaj koli zanikala vero, četudi pod prisilo, za vedno izgubila odrešitev in je nikoli več ne more ponovno pridobiti.

Pomanjkanje ljubezni: Martin Luther je menil, da bi bilo treba vse anabaptiste ubiti. (V svojem zadnjem pridiganju pa je svoje mnenje spremenil.) Avguštin je podpiral mučenje heretikov, kot je bil Priscilian.

Toda tudi pravi kristjani lahko še vedno zagrešijo napake enake teže kot zgoraj navedene. Potrebujemo pravilno doktrino in moramo biti v sozvočju z Duhom. Kot je duhovito pripomnil eden od sodobnih krščanskih pisateljev: »Če imaš doktrino brez Duha, usahuješ; če imaš Duha brez doktrine, eksplodiraš; če pa imaš oboje, rasteš.«

V: Kako je v 2. Petrovem pismu 3,17 mogoče, da se pravi verniki dajo zavesti z zmoto brezbožnih?

O: Žalostno je to reči, a se lahko zgodi. Osebno poznam kristjana, ki se je spreobrnil v mormonizem. Kasneje je odšel in se vrnil h krščanstvu.

Prebral sem tudi zgodbo o ženski, ki je zapustila krščanstvo in se spreobrnila v islam. Po 15 letih v islamu je rekla: »Včeraj sem spoznala nekaj, kar sem poskušala ignorirati, predvsem iz ponosa. Vedno sem bila kristjanka, čeprav sem se spreobrnila v islam. Vedno je bil del mene, ki preprosto ni mogel verjeti tako, kot so verjeli drugi muslimani. Majhen glas, ki je rekel: ‚Ali bi Bog hotel, da se ljudi kamenja do
?«, »Ali bi Bog hotel, da se od žensk zahteva nošenje pokrivala?«, »Če je islam boljši, zakaj se med seboj tako slabo obravnavajo?« Včeraj sem začutila
hrepenel po odrešitvi in resničnem sočutju krščanstva.«

Torej 2. Petrov pismo resničnim vernikom daje strogo opozorilo, naj bomo na preži; to se lahko zgodi tudi nam. Padec iz njihovega varnega položaja se lahko nanaša ne le na izgubo nagrade, ampak tudi na izgubo zagotovila odrešitve. Vendar, če imamo vztrajno vero, se bomo vrnili k Bogu.

V: Zakaj morajo v 2. Petrovem pismu 3,17 pristni kristjani, ki so že odrešeni, biti na preži?

O: Bog nam v 2. Korinčanom 13,5–7 zapoveduje, naj preizkušamo sami sebe, da se prepričamo, da smo resnično odrešeni. Prav tako moramo prositi Boga, naj nas preizkuša, da nam pokaže, ali počnemo kaj, kar je Bogu neugodno, kot pravi Psalm 139,24.

V: Kako lahko v 2. Petrovem pismu 3,17 verniki izgubijo svoj varen položaj?

O: Nekateri kristjani menijo, da lahko pravi verniki izgubijo svoje odrešenje; drugi verniki pa tega ne verjamejo. A ne glede na to se bo uresničilo, kar piše v Mateju 7,22–23, pa naj temu rečemo » « izguba odrešenja ali lažno spreobrnjenje. V 2. pismu Korinčanom 13,5–7 nam je zapovedano, da preizkušamo sami sebe, da vidimo, ali smo v veri.

Tudi pravi kristjani se lahko za določen čas dajo zavesti. Poznal sem mormona, ki je zapustil mormonizem in prišel h Kristusu. Kasneje se je vrnil k mormonizmu. Nato so se z njim pogovorili nekateri drugi nekdanji mormonski kristjani, in spet je odšel ter se vrnil h Kristusu.

Tudi pravi kristjani lahko padejo v greh. Vendar se lahko vrnejo, kot kažejo 1. Korinčanom 5,1–5 in 2. Korinčanom 2,5–11.

Poleg tega lahko kristjani izgubijo nagrado, kot kažejo 1 Korinčanom 3:5–15 in 2 Janezovo pismo 8. Ne želimo stati sramotno pred Kristusom zaradi tega, kar smo storili (1 Janezovo pismo 2:28).

V: V 2. Petrovem pismu 3,18 piše, da nam je bila milost že dana v Jezusu na križu; kako lahko torej rastemo v milosti?

O: V milosti lahko rastemo na več načinov, tukaj pa je nekaj izmed njih.

1. Rastemo lahko tako, da v svojem življenju izkazujemo Božjo milost. Naše denarne daritve so dejanja milosti (2 Korinčanom 8,6), prav tako pa moramo v sebi uresničevati odrešitev, kot piše v Pismo Filipljanom2:12 –13.

2. Rastemo lahko v poznavanju in zaupanju v Božjo milost. V 2. pismu Timoteju 2:1 je Timoteju naročeno, naj bo močan v milosti, ki je v Kristusu Jezusu.

3. Božja milost lahko doseže vedno več ljudi v naši okolici (2 Korinčanom4:15 ).

4. Prejeli bomo neprimerljivo bogastvo Božje milosti v skladu z Efežanom 2:6–7.

V: Kdaj je bil napisan 2. Petrov pismo?

O: Ker 2. Petrov pismo 1:13–15 pravi, da je Bog Petru pokazal, da se bliža njegova smrt, je najpreprostejša razlaga, da je bilo napisano kmalu pred njegovo smrtjo v letih 67–68 n. št. Komentar »Bible Knowledge Commentary: New Testament« navaja naslednjo podporo:

Firmilian (256 n. št.) se sklicuje na Petrov opozorilo pred lažnimi učitelji.

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) v delu »O vstajenju« citira 2. Petrov pismo 3,8 kot Petrove besede.

Kar zadeva nekrščanski pogled, Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 1165) pravi: »Možno je, da 2. Petrov pismo, podobno kot 1. Petrov pismo in Jakobovo pismo, izvira iz časa Domicijanovega preganjanja« (ki se je začelo leta 90 n. št.). Različni komentatorji to trdijo zaradi naslednjih razlogov:

a. Omenja Pavlova pisma, kot da bi bila že zbrana ali vsaj napisana.

b. Pismo se osredotoča na dejstvo, da so bili kristjani preganjani.

c. Drugo Petrovovo pismo je podobno Judovemu pismu, zato sta bila morda napisana v kratkem časovnem razmiku.

Vendar pa, ker so bila Pavlova pisma napisana pred Petrovim smrtjo, se je zelo hudo preganjanje začelo tri do štiri leta pred Petrovim smrtjo, in ker bi bilo pismo Judovo lahko brez težav napisano pred Petrovim smrtjo, ni nobenega problema trditi, da je bilo 2. Petrov pismo napisano pred letoma 67–68 n. št. Glej tudi razpravo o tem, kdaj je bilo napisano 1. Petrov pismo.

V: Kako v 2. Petrovem pismu vemo, da je knjigo 2. Petrov pismo napisal Peter, še posebej ker sta slog in grščina v 1. Petrovem pismu in 2. Petrovem pismu različna?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Tako piše v 2. Petrovem pismu 1,1, in zgodnja cerkev je to sprejela. Edina izjema je Origen, ki je menil, da je avtorstvo drugega Petrovega pisma dvomljivo. Po nicejskem koncilu Euzebij pravi, da je 2. Petrov pismo sporno.

2. Slog (vendar ne grška slovnica) obeh pism se razlikuje, ker so teme različne. Kot poudarja Gleason Archer (Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 425–426), primerjava seznamov besed ne dokazuje, da sta jih napisala različna avtorja, prav tako kot seznami besed ne bi »dokazovali«, da je pesmi Johna Miltona napisala druga oseba kot avtor Izgubljenega raja, saj vsi priznavajo, da jih je vse napisal Milton.

3. Grška slovnica 2. Petrovega pisma je bolj groba, ker je, kot kaže 1. Petrov pismo (5:12 ), Silas pomagal Petru pri pisanju 1. Petrovega pisma. Ne vemo pa, ali je Peter Silasu povedal, kaj naj napiše, v aramejščini ali grščini.

V: Kako je Peter lahko napisal 2. Petrov pismo, če [domnevno] ni znal grščine (tako trdi Bart Ehrman)?

O: Ehrman domneva, da Peter ni mogel poznati grščine, ker je bil tako etnično kot kulturno Jud v Palestini, ki je živel po judovskih običajih. Vendar so Petrovi lastni starši enemu od svojih sinov dali grško ime! Medtem ko je bilo Petrov rojstno ime Simon (kar je hebrejsko in aramejsko), je bil njegov brat poimenovan Andrej, kar v grščini pomeni »moški«. Poleg tega sta bila iz Betsaide, ki je ležala blizu meje med Galilejo in grško govorečimi območji na vzhodni polovici obale Galilejskega morja. Filip, še eno grško ime, je bil prav tako iz Betsaide. To je enako nesmiselno, kot bi domnevali, da ameriški državljan, rojen in odraščal v mejnem mestu El Paso v Teksasu, ki ima brata po imenu Manuel ali Jose, ne bi mogel znati španščine, ker je Američan.

V: Kako v 2. Petrovem pismu vemo, ali je tisto, kar imamo danes, zanesljiv zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi iz zgodnje cerkve. Tukaj so pisci, ki so se sklicevali na 2. Petrov pismo ali na verze v njem.

Klement Rimski (96–98 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 2:5 v 1. Klementovem pismu, poglavje 7, zvezek 1, str. 7, zvezek 9, str. 231

Justin Mučenik se sklicuje tako na Psalm 90:4 kot na 2. Petrov pismo 3:8, ko pravi: »Dan Gospodov je kot tisoč let.«

Pismo Barnaba, poglavje 15, str. 146 (100–150 n. št.), Justini Martir (okoli 138–165 n. št.) in Irenej (182–188 n. št.) pravijo, da je en dan pri Gospodu kot tisoč let (2. Petrov pismo 3:8). Vendar pa se ti citati lahko nanašajo tako na Psalm 90,4 kot tudi na 2. Petrov pismo 3,8. 2. Petrov pismo je najmanj potrjena knjiga Nove zaveze.

2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 2, str. 517, namiguje na 2. Petrov pismo 3:9: »Kajti resnično je velika in občudovanja vredna stvar utrditi ne tisto, kar stoji, ampak tisto, kar propada. Tako je tudi Kristus želel rešiti tisto, kar je propadalo, …«

2. Klement (120–140 n. št.), poglavje 16, str. 522, se sklicuje na 2. Petrov pismo: »Veste pa, da se dan sodbe že zdaj ‚bliža kot žareča peč‘, in nekatera ‚nebesna telesa se bodo stopila‘, vsa zemlja pa bo kot svinec, ki se topi v ognju, in takrat se bodo razkrila skrita in javna dela ljudi.«

Irenej (182–188 n. št.) citira tretjino 2. Petrovega pisma 3,8m: »En dan pri Gospodu je kot tisoč let«. Točno ta besedna zveza se nahaja le v 2. Petrovem pismu 3:8m in v Psalmu 90:4. Irenej, Proti herezijam, str. 551. Enako citira tudi v delu Proti herezijam, str. 557.

Kot stranska opomba: Muratorijev kanon (okoli leta 170 n. št.) ni vključeval Jakobovega pisma, Pisma Hebrejcem, 1. in 2. Petrovega pisma niti tretjega Janezovega pisma.

Klement Aleksandrijski v delu Stromata (193–202 n. št.), knjiga 1, poglavje 21, str. 331, citira srednji del 2. Petrovega pisma 2:5: »Noe je pridigal o pokori«. Ta misel, za katero Klement očitno predpostavlja, da so jo njegovi bralci že slišali, v Svetem pismu ni navedena, razen v namigu v 2. Petrovem pismu 2,5. (3 besede, vključno z eno dolgo besedo, od skupno 15 besed)

Hipolit (222–235/236 n. št.) citira četrtino 2. Petrovega pisma 2,22: »A kmalu se spet pogreznejo v isto blato.« V delu »Ovržba vseh herezij«, knjiga 9, poglavje 1, str. 125

Hipolit (222–235/236 n. št.) namiguje na 2. Petrov pismo 1:18, 19. »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 10, poglavje 24, str. 151

Hipolit (222–235/236 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov 1,21. »Traktat o Kristusu in Antikristu«, poglavje 2, str. 204

X Origen (225–254 n. št.) pravi, da je Peter zapustil »le eno pismo, katerega pristnost je priznana. Predpostavimo, da je zapustil še drugo; saj je to dvomljivo.« Origenov »Komentar k Janezu«, iz pete knjige, poglavje 3, str. 346

Origen (225–254 n. št.) pravi: »Naš Gospod Jezus Kristus, ki je ›prava luč‹ in ›vzhaja v naših srcih‹«. »Vzaja v naših srcih« je namig na 2. Petrov pismo 1,19.

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) omenja »Pismo Petra« in citira 2. Petrov 2,11–12 v »Kiprianovih traktatih«, traktat 12 – tretja knjiga »Pričevanja«, poglavje 11, str. 536.

Firmilian (256 n. št.) se sklicuje na Petrov opozorilo pred lažnimi učitelji, kar je namig na 2. Petrov pismo.

Adamantius (300 n. št.) citira 2. Petrov pismo 3,15b kot besede Petra: »tako je zapisal apostol Peter, ko je rekel: ›po modrosti, ki je bila dana mojemu bratu Pavlu‹.«

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) citira 2. Petrov pismo 2,19b z avtoriteto Svetega pisma. Pravi, da citira odlomek iz Svetega pisma, ko reče: »Kdor ga premaga, temu je tudi suženj.«

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) v delu O vstajenju navaja 2. Petrov pismo 3,8 kot besede Petra.

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) namiguje na 2. Petrov pismo2:22 : »Kirenejci pravijo, da je treba zaradi tega hvaliti samo krepost, ker prinaša užitek. Res je, pravi umazan pes ali svinja, ki se valja v blatu.« Božanske ustanove, knjiga 3, poglavje 8, str. 75

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 2:22: »se potapljajo v umazane strasti, kakor svinja, ki se valja v blatu; kajti z blatom se mazijo tisti, ki častijo bogove, to je, ki častijo blato in zemljo.« Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 17, str. 119

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 3,8, ki je tudi Psalm 90,4. Božanske ustanove, knjiga 7, poglavje 14, str. 211

Mnogi so dan Gospodov opredelili kot 1000 let.

Po Nicejskem koncilu

koncilu v Niceji (maj–junij 325 n. št.) se v kanonu 12, str. 27, sklicuje na 2. Petrov pismo 2,22 (psi in svinje).

? Euzebijeva »Cerkvena zgodovina« (323–326 n. št.), knjiga 3, poglavje 3, str. 133–135, obravnava knjige Novega testamenta. Pravi, da je 1. Petrov list pristnen. Pravi, da je 14 Pavlovih pisem dobro znanih, čeprav je cerkev v Rimu dvomila, da je Pavel napisal Pismo Hebrejcem. Pravi, da je 2. Petrov list sporen. Tako imenovana Apostolska dela Pavla, [Pastir] Hermasa, Apostolska dela Petra, Petrov evangelij, Petrov pridiga in Petrov apokalipsa niso pristna. Nicene and Post-Nicene Fathers, druga serija, zvezek 1, str. 133–135

Firmikus (4. stoletje) se sklicuje na 2. Petrov pismo 2,11

Atanazij (367 n. št.) se ne sklicuje na noben konkreten verz v 2. Petrovem pismu, vendar v Prazničnem pismu 39, str. 552, navaja knjige Novega testamenta

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja dve Petrovi knjigi kot del Novega testamenta. Citira celoten 2. Petrov pismo 1:1.

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) »In spet, čeprav se zaveda, da je udeleženec božje narave, kakor pravi sveti apostol Peter v svojem drugem pismu, vendar ne sme meriti božje narave z omejitvami svoje lastne, …« O Trojici, knjiga 1, poglavje 18, str. 45

Efraem Sirski (373 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) (posredno) omenja sedem pisem Jakoba, Petra, Janeza in Juda. Katehetska predavanja, predavanje 4, poglavje 36, str. 27–28

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) v predavanju 10.15, str. 61, namiguje na 2. Petrov pismo 1,19

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) namiguje na 2. Petrov 1,21: »Tako je tudi Sveti Duh eden, ki je deloval v prerokih.«

Tretji kartaginski koncil (397 n. št.)

Šizmatik Lucifer iz Cagliarija (370/371 n. št.)

Didimus Slepi (398 n. št.)

Julius Firmicus Maternus (4. stoletje) Napaka poganskih religij

Jerome (404 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 1:4;2:13 ; 3:10

Jerome pravi: »Apostoli Jakob, Peter, Janez in Juda so objavili sedem pism, ki so hkrati duhovna in jedrnata, kratka in dolga – kratka v besedah, a obsežna po vsebini, tako da je res le malo tistih, ki se ob branju ne znajdejo v temi.« Pismo 53 (Paulinusu), zvezek 6, str. 102.

Jerome je opazil, da sta sloga 1. in 2. Petrovega pisma različna. Dejal je, da je to zato, ker je 1. Petrov pismo kot pisar zapisal Silvan.

Avguštin iz Hipona (416–430 n. št.) v delu O postopkih Pelagija, poglavje 42, str. 202 (zvezek 5), omenja 2. Petrov pismo 1,4 kot delo apostola Petra. Sklicuje se tudi na 2. Petrov pismo 1,2, 17, 21; 2,4, 15, 20; 3,9, 11, 18

Janez Kasijan (419–430 n. št.) namiguje na 2. Petrov pismo 2:19 v delu »Instituti« (knjiga 5.8, str. 238).

Ciril Aleksandrijski (444 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 2:4; 3:11

»Speculum« (5. stoletje) se sklicuje na 2. Petrov pismo 1:2 (3), 5;2:11 , 13; 3:9, 10, 11

Quodvultdeus (okoli leta 453 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 1:21; 2:4

Varimadum (445/480 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 1:21

Janez Damaskinski (706–749 n. št.) »...sedem katoliških pisem, in sicer eno Jakoba, dve Petra, tri Janeza, eno Judeja...« Razlaga pravoverne vere, knjiga 4, poglavje 17, str. 90

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Keretik Priscilian se sklicuje na 2. Petrov pismo 2:2

Psevdo-Hipolit (po letu 235/236 n. št.) navaja 2. Petrov pismo 3:3 kot Petrov. Poglavje 10, str. 244

Psevdo-Kiprian (po letu 358 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov 2,13

Psevdo-Metodij (po letu 312 n. št.) navaja citat, ki bi lahko bil polovica 1. Petrovega pisma 2:6, Psalma 118:22 ali Izaija 28:16. Govor o Simeonu in Ani, poglavje 6, str. 387

Keretik Pelagij (416–418 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 2:20; 3:9, 10, 11

Pelagijanski heretik Julijan iz Eklana (okoli leta 454 n. št.) se sklicuje na 2. Petrov pismo 3:11

3. Najstarejši rokopisi 2. Petrovega pisma, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo manjše razlike med rokopisi, vendar nobenih teološko pomembnih napak.

str. 72 Bodmer 7 in 8 papirusi: 1. Petrov 1:1–5:14, 2. Petrov 1:1–3:18 in Judov 1–25. okoli leta 300 n. št. Fotografija dela tega rokopisa (ki prikazuje 2. Petrov pismo1:16 –2:2) je v knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts, str. 468. Navedeno je, da je rokopis napisan »v dokumentarnem slogu«.

p74 (=Bodmer 17) Apostolska dela 1:2–5, 7–11, 13–15, 18–19, 22–25; 2:2–4; 2:6–3:26; 4:2–6, 8–27; 4:29–27:25; 27:27–28:31; Jakobovo pismo 1:1–6, 8–19, 21–23, 25, 27; 2:1–3, 5–15; 18–22, 25–26; 3:1, 5–6, 10–12, 14, 17–18; 4:8, 11–14; 5:1–3, 7–9, 12–14, 19–20; 1. Petrov 1:1–2, 7–8, 13, 19–20, 25; 2:6–7, 11–12, 18, 24; 3:4–5; 2. Petrov 2:21; 3:4, 11, 16; 1 Janezovo pismo 1:1,6; 2:1–2,7,13– 14,18–19,25–26; 3:1–2,8,14,19–20; 4:1,6–7,12,16–17; 5:3–4,9–10,17; 2. Janezovo pismo 1,6–7,13; 3. Janezovo pismo 6,12; Judovo pismo 3,7,12,18,24 (7. stoletje)

7. stoletje – 1968 – Besedilo Novega testamenta vsebuje Jakobovo pismo 2:4 in 1. Petrov pismo 1:12

7. stoletje – 1975 – Aland in sod., tretja izdaja

6. stoletje – 1998 – Aland in sod., četrta revidirana izdaja

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten 2. Petrov pismo.

Klementinska Vulgata iz 4. do 5. stoletja se sklicuje na 2. Petrov pismo 1:1; 2:14

Wordsworth-Whiteova Vulgata iz 4. do 5. stoletja se nanaša na 2. Petrov pismo 1:1–2; 3:9

Štutgartska Vulgata iz 4. do 5. stoletja se nanaša na 2. Petrov pismo 1:1–2; 3:9

048 5. stoletje

0209 (7. stoletje)

Italika (h), 5. stoletje

Italika (j) 5. stoletje

Italika (q) 6./7. stoletje

Bohajska koptska [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski jezik [Sah] 3./4. stoletje

Efraemov Rescriptus [C] 5. stoletje

Peshitta sirščina [SyrP] Več kot 350 rokopisov, najstarejši so iz let 411–435 n. št. (2. Petrov pismo3:18 , po Bruceu Metzgerju v delu A Textual Commentary on the New Testament, str. 633.)

Harclejski sirski [SyrH] 3./4. stoletje ali leto 616 n. št., se nanaša na 2. Petrov pismo 1:3–5, 10, 17, 19, 21; 2:4, 6, 9–13, 15, 20; 3:9–11, 18

Filoksenov sirski prevod [SyrPh] iz let 507/508 n. št. se nanaša na 2. Petrov 1:3, 10, 14, 17; 2:4, 6, 11–13, 15, 17, 20; 3:9–11, 18

Palestinski sirski prevod [SyrPal] iz 6. stoletja se sklicuje na 2. Petrov pismo 1:1–5,10;3:10 –11,18

armenski [Arm] iz 5. stoletja

gruzinščina [Geo] iz 5. stoletja

Gotščina 493–555 n. št.

Za več informacij o zgodnjih rokopisih 2. Petrovega pisma glejte www.BibleQuery.org/2 Peter Manuscripts.html.