< Vprašanje o Svetem pismu iz knjige Števil
V: Zakaj se knjiga Num v angleščini imenuje »Numbers«?
O: To ime izhaja iz grškega prevoda Septuaginte (arithmoi), iz katerega izhaja tudi angleška beseda »arithmetic« (aritmetika). Ime je nastalo zaradi popisov prebivalstva v knjigi. Hebrejsko ime je vzeto iz prvega verza »V puščavi«. Dejstvo, da se nekateri ljudje v puščavi počutijo izgubljene, ko gre za matematiko, ni pomembno! 😉
V: Kaj je glavna točka te knjige v knjigi Numeri?
O: Osrednjo temo knjige Numeri lahko razumemo že s tem, da se spomnimo, da gre za knjigo z mnogimi rodovniki in popisi prebivalstva. Glavna tema obravnava individualno in skupinsko odgovornost pred Bogom. Bog posameznike obravnava kot krive za lastne grehe, vendar ljudje pogosto trpijo posledice tudi za dejanja drugih.
Za nekatere je Knjiga številk hkrati žalitev in uganka. Bog je najbolj ljubeče bitje v vesolju, vendar si nekateri Boga predstavljajo kot nič drugega kot ljubezen. Knjiga številk je knjiga, ki vsakomur, ki jo prebere, pokaže, da je v Bogu več kot le to. Bog je svet in ima tudi jezo.
V: Kakšen je pregled te knjige v Knjigi številk?
O: Obstajajo različni načini za razčlenitev te knjige. Večina komentatorjev se strinja glede manjših odsekov, ki obsegajo približno eno poglavje, vendar se ne strinjajo, kateri manjši odseki so samostojni in kateri so del večjih odsekov. Tukaj je ena razčlenitev, ki poudarja, kaj se lahko naučimo iz Knjige številk in kako to uporabimo v našem življenju, ko metaforično »prekoračimo vrh: puščava od Sinaja do Obljubljene dežele«.
I. 19-dnevno usposabljanje na Sinaju (4. Mojzesova knjiga 1–10,10)
A. Razporeditev ljudstva (4. Mojzesova knjiga 1–4)
1. Prvi popis prebivalstva: 603.550 (4. Mojzesova knjiga 1)
2. Zapovedi in obveznosti (4. Mojzesova knjiga 2–4)
B. Čistost ljudstva (4. Mojzesova knjiga 5–10:10)
1. Čistost in ljubosumje (4. Mz 5)
2. Ločitev nazirejca (4. Mz 6,1–21)
3. Dolžnosti v templju (4. Mz 6,22–7,89)
4. Dolžnosti levitov (4 Mz 8)
5. Božje darove: pasha, oblak in srebrne trobente (4. Mz 9–10,10)
II. Spopadanje z notranjim nasprotovanjem: 34-letno potovanje po puščavi (4. Mz 10,11–20,13)
A. Od Sinaja do Kadeša (4. Mz 10,11–12,16)
1. Odhod s Sinaja (4. Mz 10,11–36)
2. Ogenj v Taberi, prepelice in kuga (4. Mz 11)
3. Mirjam in Aron nasprotujeta Mojzesu (4. Mz 12)
B. Katastrofa v Kadešu (4. Mz 13–20,13)
1. Poročilo dvanajstih izvidnikov; dvomi in zamude (4. Mz 13)
2. Upornost vodi v poraz (4. Mz 14)
3. Daritve in spominske rese (4. Mz 15)
4. Korahov upor med voditelji (4. Mz 16)
5. Aronova palica potrditve, znamenje za upornike (4. Mz 17)
6. Duhovniške dolžnosti in podpora (4. Mz 18)
7. Rdeča krava in očiščevalna voda (4 Mz 19)
8. Mojzesovi grehi (4 Mz 20,1–13)
III. Moabske ravnice: Soočanje z nasprotovanjem: (4. Mz 20,14–25,18)
A. Obvladovanje odtujitve in smrti (4. Mz 20,14–27)
1. Edom: ko sorodniki zavrnejo (4. Mz 20,14–21)
2. Smrt Arona (4. Mz 20,22–27)
B. Učenje bojevanja v različnih vrstah bitk (4. Mz 21)
1. Majhen napad Arada (4. Mz 21,1–3)
2. Kako se boriti proti strupu kače (4. Mz 21,4–9)
3. Boj proti Sihonu in Ogu (4. Mz 21,10–35)
C. Moab proti Izraelu (4. Mz 22–25)
1. Balaamovo preklinjanje, ki se spremeni v blagoslov (4. Mz 22–24)
2. Zapeljevanje in kuga (4. Mz 25)
IV. Priprava na obljubljeno deželo (4. Mz 26–36)
A. 4. Mz 26 Drugi popis prebivalstva: 601.730
B. Obveznosti: družinske, javne in osebne (4. Mz 27–30)
C. Osvojitev Transjordanije (4. Mz 31–32)
1. Sodba nad Midjanci (4. Mz 31)
2. Manj kot najboljše: ustavitev pred obljubljeno deželo (4. Mz 32)
D. Pregled preteklih dogodkov in priprava na prihodnost (4. Mz 33–36)
1. Pomembnost ponovnega pregleda preteklosti (4. Mz 33)
2. Vnaprej določite prihodnje meje (4. Mz 34)
3. Poznaj svoja zatočišča (4. Mz 35)
4. Odločitve za ohranitev dediščine (4. Mz 36)
V: Kako je v 4. Mojzesovi knjigi 1 in 2. Mojzesovi knjigi Izraelci lahko imeli tako visoko rodnost, da so v 430 letih iz 67 moških dobili 602.000 moških?
O: To bi pomenilo 2,15 % na leto, kar ni ravno visoka letna stopnja rasti prebivalstva. Za primerjavo: letne stopnje rasti prebivalstva v Novi Gvineji, Indoneziji in Maleziji so bile leta 1983 2,5 %. Letna stopnja rasti prebivalstva v Srednji Ameriki je leta 1983 znašala približno 3,16 %. Za primerjavo: letne stopnje rodnosti v Novi Gvineji, Indoneziji in Maleziji so znašale 4,2 %, 4,15 % oziroma 3,07 %. Letna stopnja rodnosti v Mehiki je znašala 4,2 %, v drugih srednjeameriških državah pa je znašala od 3,5 % do 4,86 % na leto.
Če so bili Izraelci 430 let prosti vojn in lakote ter so imeli daljšo življenjsko dobo (kot je navedeno v 2. Mojzesovi knjigi 6,16–20), bi se njihovo število lahko povečalo za 2,15 % zgolj zaradi naravnih vzrokov. Z njimi je odšla mešana množica neizraelcev (2. Mojzesova knjiga 12:38, 3. Mojzesova knjiga 24:10), Bog pa je v 1. Mojzesovi knjigi 17:2 obljubil tudi, da bo povečal Abrahamovo število. Več o mešani množici si preberite v knjigi »1001 Bible Questions Answered«, str. 311–312.
V: Kako je lahko Sinajski polotok v 4. Mojzesovi knjigi 1 in 2. Mojzesovi knjigi 1 prehranil več kot 600.000 moških ter žensk in otrok?
O: Skeptična knjiga Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 166, pravi, da je to neverjetno veliko število. Tudi če so bile takrat padavine obilnejše, jih polotok še vedno ne bi mogel preživeti, kot kaže 2. Mojzesova knjiga 16:3. Zato čudeži manne in prepelic (2. Mojzesova knjiga 16) niso bili le v pomoč, ampak nujni.
V: Ali bi v 4. knjigi Mojzesovi lahko število moških namesto 600.000 znašalo 30.000?
O: Ne. Ta teorija je bila prvič objavljena okoli leta 1955, da bi hebrejsko besedo (’eleph) prevedli kot »klan« namesto »tisoč«. Vendar pa, kadar se ta beseda uporabi, ji sledijo besede za stotine, nato za desetine in enice. Poleg tega je skupno število, več kot 600.000, skladno z branjem besede („eleph“) kot tisoč, ni pa skladno z branjem besede („eleph“) kot klan.
V: Kakšen je kratek odgovor na vprašanje, zakaj je bilo v 4. Mojzesovi knjigi, 1. in 3. poglavju, število prvorojenih sinov relativno nizko?
O: Število 22.273 verjetno zajema le tiste, ki so se rodili v dveh letih, ko so tavali po puščavi. Ostale je že zajela pasha. Druga možnost je, da je faraon v Egiptu dal ubiti veliko prvorojenih sinov.
V: Zakaj je bilo v 1. in 3. poglavju Knjige številk število prvorojenih sinov relativno nizko?
O: Najprej osnovna dejstva, manj pomembne informacije, nato pa odgovor.
Osnovna dejstva: 4. Mojzesova knjiga 1,46 in 2,32 navajata, da je bilo pri prvem popisu 603.550 moških, ki niso bili Leviti in so bili stari dvajset let ali več ter so bili sposobni služiti v vojski. V 3. poglavju 42. verzu je navedeno, da je bilo število prvorojenih moških, starih en mesec in več, 22.273. To daje razmerje 27:1. Razmerje bi lahko šteli za še višje, saj prvo število zajema 20 in več zdravih moških, drugo pa moške, stare en mesec in več.
Manj pomembna informacija: Čeprav je v večjih družinah odstotek prvorojenih sinov nižji, to verjetno ni glavni razlog za visoko razmerje. Seveda bi Bog lahko na čudežen način spremenil razmerje med ženskami in moškimi, vendar Sveto pismo nikjer ne trdi, da je Bog izvršil ta čudež, sklicevanje na ta čudež pa ni potrebno za zadovoljiv odgovor na vprašanje.
Odgovor je sestavljen iz treh delov.
Spomnite se, zakaj je bilo to storjeno. Vsi prvorojenci, ki so zapustili Egipt, so bili že »zaščiteni« s pashalno krvjo, zato ni bilo potrebe, da bi za iste prvorojence dvakrat darovali žrtvovanje. Egipčanom, ki niso bili zaščiteni, so bili prvorojenci že ubiti. Zato ni bilo potrebe po žrtvovanju ali zamenjavi teh prvorojencev. Potreba po zamenjavi ali plačilu za prvorojence je veljala le za tiste moške, ki so se rodili v obdobju po tem, ko so zapustili Egipt.
Kako dolgo je trajalo to obdobje? V 1. knjigi številk 1:1 je zapisano, da je bil prvi popis prebivalstva opravljen prvi dan drugega meseca drugega leta po odhodu iz Egipta. Ker so bili moški, mlajši od enega meseca, izključeni, gre za prvorojene moške, rojene v obdobju 24 mesecev. Stopnja rasti prebivalstva Izraelcev v Egiptu je bila očitno okoli 2,15 % na leto, letna rodnost v današnjih državah s podobno letno stopnjo rasti pa se giblje med 3 in 4,86 %. (Glej razpravo o 1. knjigi Numeri in 1. knjigi Exodus za te številke.) V dveh letih bi se ob 603.550 moških in stopnji rodnosti od 3 do 4,86 % pričakovalo med 37.000 in 61.000 več moških dojenčkov, ob predpostavki enakega razmerja med moškimi in ženskami. Seveda bi smrt dojenčkov, mlajših od dveh let, to število zmanjšala, vendar bi dejstvo, da so bili pari, ki so bili morda pogosto ločeni zaradi moških, zaposlenih na gradbenih projektih, zdaj ves čas skupaj, morda več kot izravnalo umrljivost dojenčkov.
Razpon skupnega števila moških od 37.000 do 61.000 dejansko ustreza številu 22.273 prvorojenih moških, ob upoštevanju, da so bili nekateri prvorojenci verjetno ubiti ob rojstvu v Egiptu. (Mimogrede, 2. Mojzesova knjiga 13,12 kaže, da se za posvetitev šteje prvorojenec matere, ne očeta, bodisi pri človeku bodisi pri živali. Čeprav se je pri dedovanju pogosto štel prvorojenec očeta, je šlo pri tem za dedovanje, ne za daritev.)
Faraonov odlok: Če ne sprejmete, da je bila žrtvovanje namenjeno le tistim, rojenim po odhodu iz Egipta, ampak vsem prvorojenim moškim, potem upoštevajte naslednje: če bi se faraonov zakon strogo izvrševal, ne bi bilo nobenih prvorojenih izraelskih moških. Čeprav 2. Mojzesova knjiga 1:15–20 pravi, da sta Šifra in Pua pustili živeti prvorojene dečke, se je to zgodilo 80 let pred izhodom iz Egipta. Knjiga Exodus ne omenja, ali so imeli nasledniki Šifre in Pua podobno svobodo pri vodenju babic, zlasti v času tik pred izhodom iz Egipta.
Sklep: Dvomljivo je, da bi si kdo že leta 1400 pr. n. št. lahko zamislil vso matematiko in rodnostne stopnje, da bi izmišljal te številke. Število prvorojenih služi kot potrditev točnosti popisa prebivalstva, ob upoštevanju resničnega zapisa dogodkov.
V: Zakaj je Bog v 1. knjigi Numeri Mojzesu naročil, naj prešteje samo moške?
O: Odgovor najdemo v 4. Mojzesovi knjigi 1,3–49. Preštevali niso vseh moških, ampak le bojevnike. Tisti, ki niso mogli bojati, in leviti, ki niso smeli bojati, so bili izključeni.
V: Ali je bil v 1. poglavju Knjige številk, v drugem letu izhoda iz Egipta, popis prebivalstva opravljen v drugem mesecu ali v prvem mesecu, kot [domnevno] nakazuje 2. Mojzesova knjiga 40:2?
O: Vojaški popis je bil v drugem mesecu. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.
1. Štetje po plemenih za vojaške namene (Številke 1:46) je potekalo v drugem mesecu (Številke 1:1–2).
2. Čeprav je bila šotor svetišča (šotor srečanja) postavljen v prvem mesecu (2 Mz 40,2), ni navedeno, da bi bil davek za šotor svetišča pobran takoj takrat.
3. Če je bil popisu le en, in sicer v drugem mesecu, bi se seveda skupno število in vsota plemen ujemali.
4. Če bi bilo dve popisi prebivalstva, en v prvem mesecu za davek za šotor in en v drugem mesecu za vojaške namene, bi se številke ujemale, ker sta bila tako blizu skupaj.
V: Ali v 4. Mojzesovi knjigi 1,2–42 obstaja kakšen zunajbiblijski dokaz, da so bila nekatera izraelska plemena v Palestini že dolgo pred izhodom iz Egipta?
O: Ne. V začetku dvajsetega stoletja so nekateri opozarjali na besede v ugaritskih epih, ki so imele podobnosti z besedama Ašer in Zabulon. K. A. Kitchen v delu Ancient Orient and Old Testament, str. 71, piše: »Domnevne omembe Ašerja, Zabulona itd. v ugaritskih epih so se že davno izkazale za neobstoječe.« V opombah navaja W. F. Albright, *BASOR* 63 (1936), str. 27–32, in *BASOR* 71 (1938), str. 35–40; R. de Langhe, *Les Textes de Ras Shamra-Ugarit…*, II, 1945, str. 469–519.
V: V 4. knjigi Numeri, kje so taborili neizraelski »mešani množici«, omenjeni v 2. knjigi Mojzesovi 12,38?
O: Nekateri so verjetno šli svojo pot in zapustili družbo Izraelcev. Drugi so nedvomno taborili na obrobju izraelskega tabora, kot na primer bogokletni polizraelec iz 3. Mojzesove knjige 24,10. Če bi lahko dobili tudi manno in prepelice, bi se jim to splačalo. Spet drugi so verjetno živeli med določenim izraelskim plemenom.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 3,12 je zapisano, da je bilo treba prvorojence vseh rodov predati Gospodu; zakaj je bilo namesto tega Bogu predano celotno Levijevo pleme?
O: Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj je bilo pleme Levi zamenjano. Seveda, ker so bili vsi tako ali tako Božje ljudstvo, je Bog lahko uredil stvari tako, kot je želel. Kot stranska opomba: v 1. Mojzesovi knjigi 49,7 je Jakob prerokoval, da bo pleme Levi razpršeno.
V: Kako v 4. Mojzesovi knjigi 3,13 to, da je Bog ubil egiptovske prvorojence, povzroči, da prvorojenci Izraelcev pripadajo Bogu?
O: Ni nobene logične zahteve, da bi moralo biti tako. Sveto pismo nam ne pove, zakaj se je Bog odločil, da to vključi v sporazum med Njim in Njegovim zavezniškim ljudstvom. Vendar pa lahko ugibamo o treh razlogih.
Spomin na preteklost: Ta običaj bi služil kot pomemben spomin na njihovo osvoboditev iz Egipta.
Večna resnica: Vsi so tako ali tako pripadali Bogu; čeprav bi Bog to lahko zahteval od vseh, se je odločil, da to zahteva le od nekaterih.
Prihodnji namen: Ta praksa bi lahko služila kot neka zaščita pred tem, da bi posnemali kanaanski običaj žrtvovanja prvorojenih otrok malikom.
V: Zakaj so v 4. Mojzesovi knjigi 3,16–34 šteli le moške iz levitskega rodu?
O: Popis je bil namenjen fizičnemu delu v zvezi s šotorom zaveze in žrtvovanjem, to pa so opravljali moški. Glej tudi naslednje vprašanje.
V: Zakaj so v 4. Mojzesovi knjigi 3,16–34 šteli levite, stare en mesec, če pa pri drugih plemenih moških, starih en mesec, niso šteli?
O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Eden od možnih razlogov bi lahko bil, da vojna ni vplivala na razmerje med moškimi in mladimi dečki, saj Leviti niso hodili v vojno.
V: Zakaj se v 4. Mojzesovi knjigi 3,28 skupni seštevki ne ujemajo?
O: Verjetno gre za napako prepisovalca, ki je namesto 8.300 zapisal 8.600.
V: Zakaj se v 4. Mojzesovi knjigi 3,42–46 zdi odstotek prvorojenih moških nizek?
O: Ali gre za prvorojence, rojene v puščavi, ali pa je faraon dal ubiti večino prvorojencev v Egiptu. Odgovor najdete v razpravi o 1. poglavju Knjige števil.
V: Zakaj so v 4. Mojzesovi knjigi 3,48 morali plačati za liho število?
O: Bog je lahko ravnal z Izraelci, kakor je hotel. Očitno je želel ravnati z njimi na način, ki so ga lahko razumeli.
V: Ali so leviti v 4. knjigi Mojzesovi 4:3 začeli služiti pri tridesetih letih, pri petindvajsetih v 8. knjigi Mojzesovi 24 ali pri dvajsetih v 3. knjigi Ezre 8?
O: 4. Mojzesova knjiga 8:24 pravi, da morajo vsi leviti, stari od 25 do 50 let, sodelovati pri delu v šotoru zborovanja.
V 4. poglavju 4. knjige številk piše, da je treba prešteti moške iz rodu Kehatovcev, stare od 30 do 50 let, »vsakogar, ki je primeren za službo v šotoru srečanja«. Nikjer ni navedeno, da Kehatovci, stari od 25 do 30 let, niso služili, ampak le, da jih ni treba prešteti. To je morda bilo zato, ker so imeli leviti obdobje vajeništva.
V knjigi Ezra 3:8, ko so izgnanci gradili tempelj, so bili imenovani leviti, stari 20 let in več, ne da bi služili v templju, ampak da bi nadzorovali njegovo gradnjo. Mlada starost iz knjige je bila morda praktična odločitev zaradi majhnega števila levitov.
V: Ali je bilo v 4. Mojzesovi knjigi 4:6 navedeno, da je treba palice odstraniti iz skrinje zaveze, ali pa naj bi ostale v njej, kot nakazuje 2. Mojzesova knjiga 25:15?
O: 4. Mojzesova knjiga 4:6 pravi, da so bile palice [*] skrinje med njenim prevozom. Beseda v [*] lahko pomeni pritrjene, vstavljene ali morda prilagojene.
2. Mojzesova knjiga 25,15 pravi, da se palice niso smele ločiti od skrinje. To bi lahko pomenilo tudi, da se palice niso smele odstraniti iz lukenj v skrinji.
Obstajata dve možni odgovori.
1. Ko je bila skrinja na miru, so bile palice odstranjene iz skrinje, vendar so jih hranili v njeni bližini.
2. Palice so vedno ostale v luknjah skrinje, vendar so bile pred prevozom prilagojene in pritrjene.
V: Zakaj je v 4. Mojzesovi knjigi 5:8–10 poudarek na dajanju duhovniku?
O: Če je bila nekomu storjena krivica, je treba tej osebi povrniti škodo, skupaj z dodatno petino. Če pa ni več nikogar, ki bi lahko prejel to nadomestilo, krivec ne sme ostati popolnoma brez kazni. Prav tako ne sme iti za lažno daritev, pri kateri bi darovalec daroval, na koncu pa bi si daritev obdržal. Namesto tega darovalec daruje, duhovniki ga sprejmejo in daritev pripada duhovnikom.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 5,13–22, če so vsi pili isto vodo, ali se to ne zdi praznoverno?
O: Sploh ne. Ni bilo nobenega naravnega razloga, zakaj bi se krivka napihnila, nedolžna pa ne. Bog bi na nadnaraven način povzročil to razliko.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 6,2 ženska lahko nazirejka?
O: Seveda. 4. Mojzesova knjiga 6,2 izrecno uči, da so lahko tudi ženske nazirejke.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 6,5, ker nazirejec ni smel striči las, Pavel pa je v 1. Korinčanom 11,14 rekel, da moški ne smejo imeti dolgih las, ali so lahko moški nazirejci le plešasti moški?
O: Prvič, Pavel je govoril o vsakdanjem življenju, ne o posebni nazirejski zaobljubi, saj je po tem, ko je napisal 1. pismo Korinčanom, Pavel sam v Apostolskih delih 21,23–24 kril stroške nazirejcev. Drugič, nazirejske zaobljube niso bile omenjene za nejudovske ljudi, vključno z nejudovskimi kristjani.
V: Zakaj je v 4. Mojzesovi knjigi 7,9 Bog ukazal, naj se predmeti svetišča nosijo na hrbtih moških, če so volovski vozovi lahko prepeljali vse ostalo?
O: Bog je to verjetno želel iz dveh razlogov.
Praktični: Predmeti se manj opraskajo in poškodujejo, če jih ljudje previdno nosijo, kot če so na vozu, ki ga vlečejo voli in ki lahko vozi po neravnem terenu.
Simbolično: To naj bi Izraelcem ponazorilo, da je treba predmete, povezane z duhovniškim bogoslužjem, obravnavati s spoštovanjem, tudi kadar se bogoslužje ne izvaja. V 2. Samuelovi knjigi 6,6–7 je Bog usmrtil Uzo, ko se je dotaknil skrinje, medtem ko so jo prevažali na vozu.
V: Zakaj je Bog v 4. Mojzesovi knjigi 8,17–19 tukaj »zamenjal« izraelske prvorojence za Levite?
O: Za možno razlago je treba upoštevati štiri točke.
1. Bog kot Stvarnik ima pravico do prvorojencev, drugorojencev in vseh rojenih.
2. Božja izjava je služila kot opomin, da je Bog rešil izraelske prvorojence med pasho, ko so bili ubiti vsi egiptovski prvorojenci.
3. Da bi to služilo kot opomin, je Bog zahteval »žrtvovanje« prvorojencev vseh živali in ljudi. Ker se ljudi pri nobenem žrtvovanju ne sme fizično ubiti, so jih lahko za celo življenje predali Gospodovemu delu.
4. Namesto da bi bili prvorojenci Izraela za vse življenje posvečeni Gospodovemu delu, je Bog določil, da njihovo mesto zavzamejo leviti.
V: Ali so v 4. Mojzesovi knjigi 8,24 vsi levitski moški, stari 25 let in več, prišli sodelovati pri delu v šotoru zborovanja, ali so bili v popisu upoštevani vsi levitski moški, stari 30 let in več, ki so prišli delat v šotor zborovanja, kot pravi 4. Mojzesova knjiga 4,3?
O: To bi lahko bila pisarska napaka, vendar »The Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 770, predlaga, da bi lahko obstajalo petletno vajeništvo.
V: Ali so v 4. Mojzesovi knjigi 8,24 Leviti sodelovali pri delu v templju pri 25 letih, ali pa so bili Leviti, ki so delali, stari 20 let, kot piše v 3. knjigi Ezre 3,8?
O: Oboje, saj se nanašata na različne stvari. Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.
Ni odgovor: 4. Mojzesova knjiga 8,24 navaja zakon za Levite v Mojzesovem času, Ezra 3,8 pa pravi, da je Zerubabel imenoval Levite, stare 20 let in več, za posebne okoliščine v drugem času. To ni odgovor, ker to pomeni, da je Zerubabel prezrl Mojzesov zakon, obstaja pa veliko preprostejša razlaga, ki tega ne zahteva.
Odgovor: Pomočnik pri žrtvovanju ni isto kot gradbeni delavec. Predpisi v 4. Mojzesovi knjigi 8,24 so veljali za levite, stare od 25 do 50 let, ki so pomagali duhovnikom v šotoru zaveze in kasneje v templju. Ezra 3,8 govori o tem, da je Zerubabel imenoval levite, stare 20 let in več, za nadzornike gradnje.
V: Kako je v 4. Mojzesovi knjigi 9,15–21 oblak podnevi in ognjeni steber ponoči lahko spremljal Izraelce?
O: Očitno so bili to nadnaravni znaki, ki jih je Bog uporabil na preprost in zelo viden način, da bi jih prepričal o svoji prisotnosti. Kljub temu so bili Izraelci pogosto neposlušni. Danes, ko Bog prebiva v nas, a nimamo takih vidnih znakov njegove prisotnosti, bi bilo morda lahko reči: »Če bi le videl več čudežev, bi bil bolj poslušen.« No, Izraelci so videli mnoge čudeže, a so bili kljub temu neposlušni. Tudi mnogi izmed množice, ki je kasneje sledila Jezusu, ga niso hoteli slediti. Zato niti nadnaravni znaki sami po sebi niso dovolj, da bi nekatere ljudi prepričali.
V: Zakaj je Mojzes v 4. Mojzesovi knjigi 10,30–31 prosil Hobaba, naj vodi Izraelce, saj 4. Mojzesova knjiga 10,34 in 2. Mojzesova knjiga 13,21–22 pravita, da jih je Bog vodil z oblakom in ognjenim stebrom?
O: Eden od možnih odgovorov bi bil, da se je Mojzes morda preprosto zmotil, ko je menil, da Hobaba ne bodo potrebovali, saj jih je vodil Bog. Vendar to verjetno ni pravilno; tudi če bi jih vodil Bog, bi bil Hobab še vedno koristen.
2. Mojzesova knjiga 13,21–22 in 4. Mojzesova knjiga 10,34 navajata, da sta bila namen oblaka in ognjenega stebra, da jim sporočata, kdaj naj se odpravijo, da jim zagotovita svetlobo za potovanje ponoči in da jih vodita na poti.
V 4. knjigi Mojzesovi 10,30–31 od Hobaba niso zahtevali, naj jim pove, kam naj potujejo, ampak naj jim pokaže, kje naj se utaborijo, naj jim bo oči v puščavi.
Danes se nekateri zanašajo izključno na človeško presojo in se ne zatekajo k Bogu. Drugi pa se zatekajo k Bogu po vodstvo in zavračajo vso človeško pomoč. Voditi naj nas Bog, vendar moramo tudi priznati, da nam Bog včasih po svoji previdnosti posreduje ljudi, ki nam nudijo pomoč in modre nasvete.
V: Ali je bila v 4. Mojzesovi knjigi 10,33 skrinja pred taborom ali pa v sredini tabora, kot pravi 4. Mojzesova knjiga 2,17?
O: Vsako pleme je imelo svoj tabor, obrnjen proti središču. Zato je bila skrinja v sredini, pred sprednjim delom tabora vsakega plemena (razen Levitov v središču).
V: V 4. Mojzesovi knjigi 11,4–6 je ljudstvo močno hrepenelo po mesu in začelo godrnjati. Sprašujem se – ali ljudstvo ne bi moglo zakolati nekaj jagnjet in jih pojesti? V 22. verzu Mojzes celo vpraša Boga, ali naj se živali zakoljejo, da bi se zagotovila hrana za celoten narod. Vem, da je Mojzes govoril v obupu, a morda bi lahko jagnjeta zaklali le za tiste, ki so imeli močno hrepenenje. Kot sem razumel, je bilo ljudem dovoljeno jesti jagnjeta, krave itd., in v tem času so imeli dostop do teh živali, saj so jih morali v puščavi žrtvovati za daritve za greh, daritve za spravo itd. Ali je moje razumevanje tistega obdobja pravilno? Ali ne bi mogli zakolati nekaj živine, namesto da so se pritoževali nad Bogom? Mislim, da Mojzes njihove prošnje ne bi zavrnil. Z veseljem bom prisluhnil vašim mnenjem in kakršnim koli vpogledom, ki jih lahko ponudite.
O: Čeprav ne poznamo vseh podrobnosti, lahko podamo nekaj opažanj o njihovem položaju. Kar zadeva podnebje, je bila ta regija sveta v preteklosti nekoliko bolj deževna kot danes. A kljub temu je bila še vedno suha puščava. Mojzes je v » « (Številke 11,21–22) navedel, da ta dežela ne bi mogla preživeti čred in čred, potrebnih za prehrano vseh. Imeli so upravičeno potrebo po več hrane, kot sta jo lahko zagotovili zemlja in njihove črede, zato jim je Bog priskrbel manno. Prepričan sem, da so manno dopolnjevali z zakolom ovac in goveda. Ni zapisano, da niso jedli ničesar drugega razen manne, ampak le, da so se pritoževali, kot da bi bilo tako. A naveličali so se trenutnega položaja in namesto da bi Boga spoštljivo prosili za to, kar si želijo, so nespoštljivo rekli: »Kdo nas bo nahranil z mesom? Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu jedli brezplačno, skupaj s kumarami, melonami, porom, čebulo in česnom. A zdaj nam je prešel apetit; ni ničesar drugega kot ta mana!« (4. Mojzesova knjiga 11,4b–6, BSB).
Bog v 4. Mojzesovi knjigi 11,10 ni bil jezen zato, ker so ga prosili, ampak zaradi načina, kako so ga prosili. Tudi za nas je v tem nauk. Ko imamo potrebe in tudi želje, je v redu, da prosimo Boga, a moramo paziti, da prosimo spoštljivo.
V: Ali je mana v 4. Mojzesovi knjigi 11:8 imela okus kruha, narejenega z oljem, ali pa je imela okus kruha, narejenega z medom, kot je opisano v 2. Mojzesovi knjigi 16:31?
O: Ti dve možnosti se med seboj ne izključujeta, še posebej če upoštevamo, da bi bil okus olja močnejši, potem ko je bila mana kuhana v olju.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 11,16.25 zamisel o sedemdesetih starešinah prišla od Boga ali od Jetrona v 2. Mojzesovi knjigi 18,14–27?
O: Namesto da bi Bog to idejo neposredno povedal Mojzesu, je vedel, da bo Jitro videl to rešitev in jo predlagal Mojzesu. Ker je bila to dobra ideja, za katero je Mojzes vedel, da jo Bog odobrava, je Mojzes ravnal prav, ko je sledil tej ideji, ne glede na to, da jo je najprej slišal od Jitra in ne od Boga.
Ta majhna podrobnost iz tistih časov bi lahko bila brez težav izpuščena iz Svetega pisma, vendar verjamem, da je bila vključena, da bi nas naučila večno veljavno lekcijo. Ko vemo, da je nekaj pravilno in da Bog želi, da to storimo, ni pomembno, ali smo to slišali neposredno od Boga, od kristjana ali od nekoga, ki ni kristjan.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 11,24 piše, da so morali iti izven tabora, da bi prišli do šotora zaveze; kako je torej mogoče, da je bil šotor zaveze v 4. Mojzesovi knjigi 2 znotraj tabora?
O: Šotor je obkrožal skrinjo, zato si oglejte razlago o 4. Mojzesovi knjigi 10,33.
V: Zakaj je v 4. Mojzesovi knjigi 11,27–29 prišlo do te situacije z Eldadom in Medadom?
O: Ali nista mogla priti, kar bi bilo povsem razumljivo, ali pa nista hotela priti, kar je verjetnejše. Če bi bila nesrečna situacija takšna, da sta lahko prišla, a nista hotela, bi bila ta situacija podobna tisti z Jonom in Balaamom. Za več informacij glejte razpravo o Jonu.
V: Ali so bile v 4. Mojzesovi knjigi 11,31 prepelice nakopičene tri čevlje na tleh ali so letele tri čevlje nad tlemi?
O: Hebrejska beseda lahko pomeni bodisi »na« bodisi »nad«. V knjigi »Ali lahko arheologija dokaže Staro zavezo?« (str. 30) piše, da danes roji prepelic včasih letijo nekaj čevljev nad tlemi in jih ujamejo v mreže.
V: Zakaj je v 4. Mojzesovi knjigi 11,31–34 Bog kaznoval Izraelce, ker so jedli prepelice, ki jim jih je pravkar dal?
O: Skoraj vsi ljudje so bili bolj zaskrbljeni za uživanje mesa kot za sledenje Bogu, ki jim je lahko dal meso. Zato jim je Bog dal vse meso, ki so ga želeli, in nekatere med njimi je ubil kot opozorilo drugim. Čeprav bi smrt lahko bila posledica zastrupitve s hrano, tega ne vemo z gotovostjo.
Vsako pomlad je potekala selitev prepelic iz Afrike čez Rdeče morje. Če jih je močan veter pognal proti vzhodu, so se prepelice znašle nad Sinajskim polotokom.
V: Zakaj je Bog v 4. Mojzesovi knjigi 11,31–34 kaznoval Izraelce zaradi godrnjanja, če jih ni kaznoval, ko so godrnjali leto prej v 2. Mojzesovi knjigi 16,11–18?
O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, lahko vidimo kombinacijo štirih razlogov.
1. Ponavljajoča se in trajna neposlušnost je resnejša od prve neposlušnosti.
2. Drugič verjetno ni šlo le za pritoževanje. Bilo je tudi izzivanje Božje dobrote in skrbi.
3. Nekateri vidijo pomen v tem, da se je to zgodilo po sklenitvi zaveze na gori Sinaj, medtem ko se je dogodek iz 2. Mojzesove knjige 16,11–18 zgodil, preden so imeli Zakon Mojzesove zaveze. Več o tem si preberite v knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered, str. 73.
4. Godrnjanje ni izviralo le iz pomanjkanja vere, saj jim je Bog že prejšnje leto poskrbel za vse potrebno. Kraj so poimenovali Kibrot-hattaava, kar pomeni »grobovi hrepenenja«, saj je bil osrednji problem hrepenenje po zadovoljitvi brez Boga. Danes se lahko ljudje zapeljejo, celo do smrti, s hrepenenjem po zadovoljstvu, miru ali vznemirjenju, ki ne izvirajo od Boga, in s tem dejansko povedo Bogu, da prezirajo tisto, kar jim je On zagotovil.
V: Zakaj se je v 4. Mojzesovi knjigi 12,1–6 Mojzes [domnevno] poročil z Egipčanko, če pa 2. Mojzesova knjiga 34,16 in 1. Kraljeva knjiga 11,2 pravita, da se ne smejo poročati z ljudmi iz drugih narodov? (To je trdil musliman.)
O: Ni bila iz Egipta (Mizraim), ampak iz Kuša. 1. Kraljev 11,2 omenja prepoved porok z ljudmi iz določenih narodov, vendar ne iz Kuša, zakon pa je bil dan šele potem, ko se je Mojzes poročil s Kušanko. Kakorkoli že, 2. Mojzesova knjiga 34,11.16 omenja prepoved mednarodnih porok s Kanaanci, kar spet ne vključuje Kušancev. V 4. Mojzesovi knjigi 12,1–6, ko sta Mirjam in Aron nasprotovala Mojzesovi poroki s Kušitko (ne z Egipčanko ali Mizraimko, ampak s Kušitko), mi je nekoliko nejasno, kako je ta musliman sklenil, da to kaže, da Božja pravila ne veljajo za Božje priljubljence, moške.
V: Ali je imel Mojzes v 4. Mojzesovi knjigi 12,1 prav, da se je poročil z neizraelsko Etiopko (Kušitko)?
O: Čeprav zakon, da se sme poročiti le z vernico, še ni bil dan, lahko domnevamo, da je verovala, saj zakaj bi sicer hotela preživeti svoje življenje s potovanjem po puščavi? Glede na to je le človek, ne pa Bog, tisti, ki omejuje poroke med ljudmi zaradi njihove rase.
V: Ali bi v 4. Mojzesovi knjigi 12,1 »etiopijska« ženska lahko bila v resnici Arabka, saj je hebrejska beseda »kušit«?
O: Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 167–168) to omenja kot možnost. Nisem našel nobenega arabskega plemena tistega časa s tem imenom. Vendar pa je obstajalo mezopotamsko pleme s tem imenom in morda je prav na to namigoval Isaac Asimov.
Čeprav je zelo malo verjetno, da bi ženska prihajala iz tega precej oddaljenega plemena (vzhodno od Babilona), je bolj verjetno, da je bila iz Etiopije, in izraz »kušitska« bi nam to tudi nakazoval.
V: Ali bi v 4. Mojzesovi knjigi 12,1 ta »kušitska« ženska lahko bila Zippora, kot predlaga Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 168?
O: Najverjetneje ne, saj je bila Zippora iz midianitskega plemena in ne iz plemena Kušitov. Če pa so bili nekateri temnopolti ljudje sprejeti med Midianite, je mogoče, da je bila Zippora temnopolta in so jo zato imenovali Kušitka.
Tudi če je bila Zippora temnopolta, najverjetneje ni bila ženska, omenjena v 4. Mojzesovi knjigi 12,1, saj je bil Mojzes poročen z Zipporo že preden je izpeljal Izraelce iz Egipta.
V: Zakaj bi Mojzes v 4. Mojzesovi knjigi 12,3 zapisal, da je bil ponižen človek?
A: Ta verz je (nekdo) zapisal, da bi pojasnil, zakaj se Mojzes v tem primeru ni poskušal braniti. V knjigi Haley’s Alleged Discrepancies of the Bible (str. 248) je navedeno, da je ta verz zapisal sam Mojzes, da bi objektivno pojasnil, zakaj se ni branil. Drugi primeri v antični literaturi, kjer so ljudje pisali o sebi v tretji osebi, so Julij Cezar (Aleksandrijska vojna 75), Pavel iz Tarza (2 Korinčanom 11:5; 12:11–12), verjetno Janez in najverjetneje Marko.
Vendar pa mnogi drugi kristjani menijo, da je veliko verjetneje, da je to zapisal v Mojzesovem času pisar pod Mojzesovim nadzorom.
V: Zakaj bi v 4. Mojzesovi knjigi 12:14 oče sploh pljunil hčerki v obraz?
O: To ne zapoveduje niti ne spodbuja takšnega ravnanja. Zlasti na Bližnjem vzhodu je pljuvanje na nekoga način izražanja preziranja. Ta verz pravi, da bi oče, ki bi pljunil hčeri v obraz, s tem pokazal, kako prezirljivo je oče gledal na dejanja svoje hčere. Bog očetom ne naroča, naj to storijo, ampak Mojzesu pojasnjuje, da je bila z njegovega vidika Mirjamina kritika Mojzesa prav tako slaba.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 13:3 dvanajst vohunov prišlo iz Parana ali iz Kadeša Barnea, kot pravi 4. Mojzesova knjiga 20:1?
O: To vprašanje je podobno naslednjemu: ali guverner Kalifornije živi v Kaliforniji ali v Sacramentu (glavnem mestu Kalifornije)? Na enak način je bil Kadeš-Barnea kraj v puščavi Paran.
V: Kako je Mojzes v 4. Mojzesovi knjigi 13,16 lahko preimenoval Hošeo v Jozue, saj je bil Jozue že omenjen kot Jozue v 2. Mojzesovi knjigi 17,9; 24,13?
O: Dogodki iz 2. Mojzesove knjige 17 so se zgodili pred tem, ko je Jozue dobil novo ime. Vendar je Mojzes ali njegovi pisarji očitno zapisali 2. Mojzesovo knjigo 17 šele potem, ko je Jozue dobil novo ime. V 4. Mojzesovi knjigi 13,16 je bilo bolje uporabiti novo ime, saj so bralci takrat in danes bolj seznanjeni z novim imenom kot s starim. Podoben primer v Novi zavezi najdemo pri Mateju, ki Simona trikrat imenuje Simon Peter in trikrat Peter, še preden ga Jezus imenuje Peter.
V: Kako je v 4. Mojzesovi knjigi 13,32 Kanaan lahko »pogoltnil svoje prebivalce«, saj je bila to tako dobra dežela, kot je zapisano v 4. Mojzesovi knjigi 13,27?
O: Ta paradoks ni povzročal težav Izraelcem in ne bi smel povzročati težav nikomur drugemu. Dežela je bila rodovitna, vendar so bili ljudje, ki so na njej živeli, vojni in nasilni.
V: Kako so lahko izraelski vohuni v 4. Mojzesovi knjigi 13,33 rekli, da so videli Nefilime, saj so bili Nefilimi ubiti v potopu v 1. Mojzesovi knjigi 6?
O: Rekli so le, da so videli Nefilime, in kar ljudje pravijo, ni vedno res. Ali:
1. So to mislili kot metaforo.
2. Velike moške so zamenjali za Nefilime.
3. Vohuni, ki so govorili, niso govorili resnice, ampak so pretiravali.
V: Zakaj je v 4. Mojzesovi knjigi 14,15 Bog razmišljal, da bi pobil vse Izraelce?
O: Vsemodri Bog je vedel, da ne bo usmrtil vseh Izraelcev. Bog jim je grozil z usmrtitvijo, ker jim je hotel povedati, kako nevarno živijo. Poslušnost Bogu ni nekaj, kar bi smeli jemati zlahka. V tem trenutku bi bilo pravično, če bi Bog izlil svoj gnev nad njimi, in hotel je, da se zavedajo, da so v tem trenutku živi zaradi njegovega usmiljenja, ne pa zato, ker bi si to zaslužili.
V: Ali v 4. Mojzesovi knjigi 14,18 Bog kaznuje otroke za grehe njihovih staršev?
O: Otroci niso krivi za grehe svojih staršev (Ezekiel 18:4, 17–20). Vendar Sveto pismo od časa Abela naprej kaže, da ljudje v tem življenju trpijo posledice za grehe, za katere niso krivi. Poleg tega se lahko otroci, ko odrastejo, odločijo, ali bodo sodelovali v grehih, ki so jih od malih nog videli pri svojih starših, ali ne.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 14:20–23, 29 je Bog ljudem odpustil, zakaj jim torej ni dovolil vstopiti v Obljubljeno deželo?
O: Bog lahko ljudem odpusti grehe, a jih kljub temu kaznuje, tako v njihovo dobro kot tudi kot zgled za druge.
V: Kako v 4. Mojzesovi knjigi 14,31–34 poveš svojim otrokom ali drugim, ki sledijo tvojemu zgledu, naj se prepričajo, da ne bodo posnemali tistega, kar si storil v preteklosti, ko si resnično zamočil?
O: Najprej jim to resnično morate povedati, sicer bodo nagnjeni k misli, da če se je za vas vse dobro izteklo, ni preveč resno, če to storijo tudi oni. Drugič, ni vam treba podrobno opisovati greha, še posebej če bi jih to lahko zapeljalo, da storijo enako. Ljudje bi morda želeli iti v več podrobnosti, da bi opravičili ali delno opravičili, kar so storili, vi pa tega ne želite storiti. Nazadnje poudari, da ko grešijo, bodisi na ta način bodisi na druge načine, se lahko pokesajo in še vedno gredo naprej, čeprav obstajajo primeri, ko so metaforično morda izgubili priložnost, da sami vstopijo v Obljubljeno deželo.
V: Zakaj je v 4. Mojzesovi knjigi 14,34 Bog en dan vohunjenja štel za eno leto kazni?
O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Vendar bi se štiridesetdnevna zamuda za štirideset dni enotne neposlušnosti zdela zelo blaga. Včasih, če se ljudje odločijo ostati v istem stanju in zavrnejo napredovanje v službi Bogu, se zdi primerno, da ostanejo takšni.
V: Ker so v 40-letnem obdobju v puščavi umrli vsi odrasli razen dveh (4. Mz 14,34–35), kje so danes njihove kosti?
O: Če trupel niso globoko zakopali, bi se razgradila ali pa bi jih odnesle divje živali.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 15,5.10 piše, da je pitje vina [domnevno] slabo; zakaj so torej Bogu darovali vino?
O: Noben verz v Stari ali Novi zavezi ne pravi, da je pitje vina narobe. Mnogi verzi pa učijo, da je opijanje narobe. Za več informacij glej razpravo o 1 Timoteju 5:23.
V: Zakaj v 4. Mojzesovi knjigi 15,16 velja en zakon tako za Izraelce kot za neizraelce v deželi?
O: Na sodiščih ni bilo diskriminacije. Zakoni o umoru, kraji, lažnem pričanju in podobnem so bili enaki za Izraelce in neizraelce. Pričevanje neizraelca je veljalo enako kot pričevanje Izraelca, pričevanje ženske pa je bilo enakovredno pričevanju moškega, za razliko od tega, kar velja v mnogih muslimanskih državah. Res pa je, da so morali neizraelci, ki so živeli v Izraelu, spoštovati nekatere verske zakone, vendar jim ni bilo treba prinašati žrtvovanj.
V: Zakaj je bil v 4. Mojzesovi knjigi 15,32–36 moški usmrčen, ker je na soboto nabiral drva?
O: Zbiranje drv je bilo v drugih dneh dovoljeno. Vendar pa je njegovo ravnanje v tem trenutku pokazalo popolno preziranje Božjega zakona. Moški je bil kamenjan zaradi izražanja prezirljivega odnosa, ne zaradi zbiranja drv.
V: Kaj je nenavadnega v tem odlomku iz 4. Mojzesove knjige 15,35–36?
O: Ta odlomek je sestavljen v obliki hebrejskega hiazma.
- In Gospod je rekel Mojzesu:
- - »Ta človek mora biti zagotovo usmrčen.
- - - Celotna skupnost ga mora kamenjati zunaj tabora.«
- - - Zato je vsa skupnost odvedla tega moža izven tabora in
- - ga kamenjala do smrti,
- kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu.
V: Zakaj je Mojzes v 4. Mojzesovi knjigi 16,6–7 rekel, naj v kadilnice dajo ogenj, saj je vedel, kaj se je zgodilo z Nadabom in Abihujem?
O: Vedeli so, kaj se je zgodilo z Nadabom in Abihujem, prav tako kot Mojzes. Kljub temu so to storili, ker so bili tako odločeni, da se uprejo Mojzesu. Morda Mojzes ni bil niti prijazen niti neprijazen do njih, ampak če so hoteli častiti Boga na svoj, ločen način, jim je Mojzes rekel, naj to storijo, in bomo videli, kaj bo storil Bog.
V: Kaj pa pritožba Datana in Abirama v 4. Mojzesovi knjigi 16,13–14? Bog jim je obljubil, da bodo vstopili v deželo mleka in medu, vendar je v 4. Mojzesovi knjigi 14,29–34 jasno povedal, da jih vendarle nikoli ne bo tja popeljal, temveč le njihove otroke.
O: Ljudstvo je zagotovo razumelo obljubo tako, da bodo Izraelci odšli v Obljubljeno deželo, ne pa nujno, da bo vsak posameznik, ki je bil prisoten, doživel vstop vanjo. Bog ni rekel, da bo posameznike prisilil vstopiti v Obljubljeno deželo. Ko so se odrekli vstopu, je Bog njihov odprt upor kaznoval tako, da je za vedno spoštoval odločitev upornikov.
Če se prostovoljno odločite, da se boste uprli Bogu, vam bo Bog morda kasneje podaril pokesano srce, da se boste kasneje vrnili k Njemu. Po drugi strani pa Bog tega morda ne bo storil, saj k temu ni zavezan.
V: Ali so v 4. Mojzesovi knjigi 16,31 Koraha in njegovih 250 privržencev pogoltnila zemlja, ali pa je v 4. Mojzesovi knjigi 16,35 250 privržencev zgorelo?
O: 4. Mojzesova knjiga 16,31 kaže, da je zemlja pogoltnila Koraha, Datana, Abirama in njihove družine. 4. Mojzesova knjiga 16,35 kaže, da je ogenj sežgal preostalih 250 mož, ki niso bili v sorodu s Korahom.
V: Kako je bilo v 4. Mojzesovi knjigi 16,31–35 pravično, da je zemlja pogoltnila tudi najmlajše (4. Mojzesova knjiga 16,27) iz družin Koraha, Datana in Abirama?
O: Bilo je pravično, ker ima Bog pravico, da vsakemu posamezniku določi takšno življenjsko dobo, kot jo sam izbere, in se ni zavezal, da bo vsem dal enako dolgo življenje. To je zelo podobno vprašanju, zakaj je Bog dal ubiti celo dojenčke med Kanaanci. Odgovor najdete v razpravi o Jozue 6:21.
V: Ali so bili v 4. Mojzesovi knjigi 16,32 ubiti vsi Korahovi možje ali le nekateri, kot je navedeno v 4. Mojzesovi knjigi 26,11?
O: Ubitih je bilo vseh Korahovih mož, ki so sledili Korahu, tisti pa, ki mu niso sledili, niso bili ubiti. 4. Mojzesova knjiga 26:11 jasno kaže, da se nekateri Korahovi potomci niso uprli in niso bili ubiti. Pravzaprav je bil prerok Samuel Korahov potomec (1. Kronika 6:22–28).
V: Kako so v 4. Mojzesovi knjigi 16,37–38 kadilnice upornikov postale svete?
O: 4. Mojzesova knjiga 16,39–40 pojasnjuje, zakaj se je Bog odločil, da se jih ohrani v spominu kot svete.
Izvor: Bilo je darovano Bogu.
Uporaba: Bron je bil uporabljen za oblogo oltarja.
Opomba: To naj bi bilo znamenje, da Izraelci ne bodo poskušali priti k Bogu po lastni poti.
Ni nobenega znaka, da bi 250 mož storilo več slabega kot kdorkoli drug. Vendar so mislili, da se lahko približajo Bogu na svoj način, ne na Božji način, na podlagi svoje lastne pravičnosti namesto prek žrtvovanj, ki jih je zahteval Bog. Ljudje še danes poskušajo podobne stvari.
V: Zakaj je Bog v 4. Mojzesovi knjigi 16,45–47 začel pobijati vse Izraelce?
O: Celotna skupnost je godrnjala proti Mojzesu in Aronu. Čeprav je Božje dejanje zaščitilo Mojzesa in Arona, bi ju Bog lahko zaščitil tudi na druge načine. Glavni namen, zaradi katerega je Bog poslal nadnaravno hitro kugo, se zdi kazen, da bi Izraelce naučil, naj ne otrdijo svojih src v uporu proti Bogu.
V: Ker 4. Mojzesova knjiga 17,5 pravi, da je Bog uporabil Aronovo palico, da bi ustavil godrnjanje Izraelcev, kako to, da so v 4. Mojzesovi knjigi 20,2–5 še vedno godrnjali?
O: Čudež Aronove palice je imel kratkoročen učinek, saj je v 4. Mojzesovi knjigi 17 ustavil njihovo godrnjanje. Dejansko so Izraelci v 4. Mojzesovi knjigi 17,12–13 skoraj zašli v nasprotno skrajnost.
Ko so Izraelci kasneje godrnjali v 20. poglavju Knjige številk, je bila uporabljena ista palica (20,8–9), da se je takrat prenehalo godrnjanje.
Na žalost zunanji čudež Aronove palice ni spremenil srca ljudi v njih in ni mogel trajno ustaviti godrnjanja.
V: Kako je v 4. Mojzesovi knjigi 17,8–10 lahko odrezana veja zacvetela in rodila mandlje, saj mandljev les nima te lastnosti?
O: Bog, ki je ustvaril rastline, da lahko rastejo in prinašajo seme, je to čudežno uresničil.
V: Zakaj je v 4. Mojzesovi knjigi 18,1–2 Bog določil, da so ti ljudje in njihovi sinovi odgovorni za svoje stvari?
O: Aronov rod je pleme Levi, kar pomeni, da so bili Leviti, vključno z Aronom in njegovimi sinovi, odgovorni za prekrške, storjene proti šotoru. Aron, njegovi sinovi in njihovi potomci so bili edini odgovorni za prekrške, storjene proti duhovništvu.
Ti ljudje niso bili odgovorni le za to, kar so storili osebno, ampak tudi za prekrške proti svetišču in duhovništvu. Ljudje se niso smeli približati šotoru brez njihovega dovoljenja, zato bi bili, če bi bili pri varovanju šotora malomarni in bi ga drugi oskrunili, odgovorni tudi za lastno malomarnost.
V: Kaj je nenavadnega v tem verzu v 4. Mojzesovi knjigi 18,2?
O: 4. Mojzesova knjiga 18,2 je besedna igra, kjer je »pridružiti se vam« (weyillawu) besedna igra za »Levit« (lewi). Torej, če ga beremo povsem dobesedno, se glasi: »pleme Levi … se bo ‚levi‘ z vami.«
V: Zakaj je bil v 4. Mojzesovi knjigi 19,8 duhovnik nečist do večera, če je vendar ubogal Boga glede žrtvovanja rdeče krave?
O: Tukaj imamo zanimiv primer duhovnika, ki je poslušno izpolnjeval Božjo voljo, a je postal nečist. Ni bilo rečeno, da je duhovnik grešil ali da je bil Bog nezadovoljen z njim, ampak le, da je bil nečist in se nekaj časa ni smel približevati svetim stvarem. Zato obstaja jasna razlika med obredno nečistostjo in osebno krivdo.
Ko je Jezus umrl na križu, je v očeh Boga Očeta za nekaj časa postal nečist. To je storil v poslušnosti, da bi nase prevzel kazen za naše grehe. Jezus ni bil grešen in Satan ni »vstopil v Jezusa«, kot učijo nekateri pripadniki sekt; Jezus je preprosto postal nečist.
V: Ali je bil v 4. Mojzesovi knjigi 20,1 Kadeš v puščavi Zin ali pa je bil v puščavi Paran, kot pravi 4. Mojzesova knjiga 13,26?
O: Sinajski polotok je imel štiri puščavska območja:
Puščava Šur na severozahodu, ki jo na zahodu omejuje Egipt, na vzhodu egiptovska reka, na jugu pa Elim. Prva Mojzesova knjiga 16:7; 20:1; 25:18; Druga Mojzesova knjiga 15:22; Prva Samuelova knjiga 15:7; 27:8
Puščava Sin na jugozahodu. Po 2. Mojzesovi knjigi 16,1 je ležala med Elimom [na severu] in Sinajem [na vzhodu]. Tudi 2. Mojzesova knjiga 17,1 in 4. Mojzesova knjiga 33,11–12 omenjata puščavo Sin.
Puščava Paran na jugovzhodu. Na severovzhodu je mejila na puščavo Sin, na zahodu pa na Kadeš. Prva Mojzesova knjiga 21:21; Četrta Mojzesova knjiga 10:12; 12:16; 13:3,26; Peta Mojzesova knjiga 1:1; 33:2; Prva Samuelova knjiga 25:1; Prva Kraljeva knjiga 11:18.
Puščava Zin na severovzhodu, ki se je raztezala do Mrtvega morja in Arabah na vzhodu ter mesta Kadeš na zahodu. Številke 13:21; 20:1; 27:14; 33:36; 34:3,4; Peti Mojzesova knjiga 32:51; Jozue 15:1,3
Kadeš je ležal na meji med puščavo Paran in puščavo Zin.
V: Ali naj se v 4. Mojzesovi knjigi 20:8 zaimek prevede kot »njegov«, kot pravi KJV, ali kot »njegov«, kot v drugih prevodih?
O: S slovničnega vidika se hebrejski zaimek lahko pravilno prevede kot »njegovo« ali »njegov«. V tem kontekstu pa bi moral biti verjetno »njegovo«, saj je Mojzesu naročeno, naj govori skali.
V: Zakaj je bil v 4. Mojzesovi knjigi 20,10–13 Bog jezen na Mojzesa, saj je Mojzes storil tisto, kar mu je Bog naročil?
O: Mojzes je storil pravo stvar, vendar je imel napačen odnos in ta napačen odnos je pokazal tudi drugim. Namesto da bi udaril po skali kot čudež, ki bi usmeril pozornost na Božjo usmiljeno skrb, je Mojzes očitno udaril po skali, kot da bi bil jezen, in rekel: »Poslušajte zdaj, uporniki…«
Tu je lekcija, ki se jo moramo naučiti. Če delamo stvari, ki jih Bog želi, vendar z napačnim odnosom, Bog ni zadovoljen niti s tem, kar delamo.
V: Ali je bilo Mojzesu v 4. Mojzesovi knjigi 20,12 prepovedano vstopiti v Kanaan zaradi nevere, upora (4. Mojzesova knjiga 27,12–14), prestopka (5. Mojzesova knjiga 32,51–52) ali nepremišljenih besed (Psalm 106,32–33)? (To je vprašal ateist.)
O: Prišlo je do enega samega dogodka, pri vodah Meriba, in vsi štirje verzi opisujejo isti razlog.
Številke 20:12 pravi, da je Mojzes ne verjel Bogu, da bi ga častil v očeh Izraelcev.
Številke 27:12–14 pravijo, da se je Mojzes uprl Božjemu zapovedi, naj ga časti.
V 5. Mojzesovi knjigi 32,51 piše, da je Mojzes prekršil [grešil] proti Bogu, ker ga ni častil med Izraelci.
Psalm 106:32–33 pravi, da so se oni (Izraelci) uprli Božjemu Duhu pri vodah prepira (Meriba), zato je Mojzes govoril nepremišljeno.
Vsi ti verzi prinašajo dosledno sporočilo. Izraelci so se upirali Mojzesu (Številke 20:2–5, Psalm 106:33), Mojzes pa ni verjel v Božjo oskrbo (Številke 20:12). Njegovo nepremišljeno govorjenje (Številke 20:10; Psalm 106:33) je med Izraelci pomenilo nespoštovanje Boga (Številke 20:12; 27:12–14; Deuteronomij 32:51).
Ni dvoma o tem, kaj se je zgodilo, zadnji trije odlomki pa so le opomniki tega, kar so ljudje lahko sami prebrali v 4. knjigi Mojzesovi 20.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 20:16 angel vodil Izraelce iz Egipta ali je bil to v 2. Mojzesovi knjigi 3:8 sam Bog?
O: Mnogi verzi pravijo, da jih je iz Egipta izpeljal Bog. 4. Mojzesova knjiga 20:16 v hebrejščini pravi, da je Bog poslal angela in [*] nas izpeljal iz Egipta. [*] v verzu ni izrečen in se lahko nanaša na angela ali pa na samega Boga.
[*] v resnici ni treba posebej navajati, saj velja v obeh primerih. Bog bi lahko svojim angelom naročil, naj ustvarijo oblak in ognjeni steber ter pošljejo močan veter, ki je razdelil Rdeče morje. Bog sam je bil vpleten vsaj na dva načina.
1. Angeli so delovali v popolni poslušnosti Božjim ukazom.
2. Tudi sam Bog je bil tam prisoten, kar morda pojasnjuje strogost kazni za njihove grehe.
V: Kateri so v 4. Mojzesovi knjigi, poglavja 20–24, zunajbiblijski dokazi, da je bil Bileam resnična oseba?
O: Leta 1967 so arheologi v Jordanski dolini pri Beir Allahu (ali Deir ‘Alla) našli pisno vajo šolskega dečka, v kateri je trikrat omenjen Balaam, sin Beorja. Radiokarbonska analiza je pokazala, da izvira iz obdobja 800/760 pr. n. št. To odkritje je bilo prvič objavljeno leta 1976. Glej tudi J. Hoftijzer, »The Prophet Balaam in a 6th-century Aramaic Inscription«, v: Biblical Archaeologist 39 (1976), str. 11–17, in Jo Ann Hackett, The Balaam Text from Deir ‘Alla (1984).
Glejte teorijo J.E.P.D. Walterja Kaiserja mlajšega v delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 4, str. 759, ali v delu The NIV Study Bible, str. 223, ali si poslušajte zvočni posnetek Johna Ankerberga z naslovom »Razkrivanje teorije J.E.P.D.« avtorja Walterja Kaiserja mlajšega.
V: Kako so bile te kače v 4. Mojzesovi knjigi 21,6.8 »ognjene«?
O: To ne pomeni nujno, da so žarele ali da so bile svetlo rdeče barve. Pomeni pa, da se je njihov ugriz počutil kot ogenj.
V: Zakaj so morali Izraelci v 4. Mojzesovi knjigi 21,9 po ugrizu gledati na bronasto kačo, saj se to zdi kot malikovanje?
O: Bog jim je ukazal, naj gledajo na bronasto kačo na drogu, da bi se pozdravili od kačjega ugriza. V kasnejših časih pa so ljudje to res spremenili v malika in bronasto kačo poimenovali Nehushtan. Zaradi tega malikovanja je Ezekija v 2. knjigi kraljev 18:4 ukazal, naj se kača uniči.
Prvi pisec, za katerega je znano, da je odgovoril na ta ugovor, je bil Tertulijan v delu Pet knjig proti Marcionu, knjiga 2, poglavje 22, str. 314 (207/208 n. št.). Že pred tem sta o tem pisala tudi »Pismo Barnaba« (okoli 70–130 n. št.), 12. poglavje, str. 145, in »Prva apologia Justina Mučenika« (150 n. št.), 50. poglavje, str. 183, vendar očitno nista videla nobene težave, o kateri bi bilo treba razpravljati.
V: Kaj je v 4. Mojzesovi knjigi 21,14 »Knjiga Gospodovih vojn«?
O: O tej knjigi vemo le iz omembe v Svetem pismu. Ta knjiga je očitno vsebovala dejanske zgodovinske podrobnosti o teh dogodkih. Nikjer ni omenjeno, da bi bila Božja beseda ali da bi morala biti v Svetem pismu.
V: Kdo je Kemoš v 4. Mojzesovi knjigi 21,29 in Jeremiju 48,46?
O: Kemosh je bil moabski idol. 2. Kraljev 3,27 pravi, da so Kemoshu žrtvovali dojenčke.
V: Kaj je nenavadnega v tem izrazu v 4. Mojzesovi knjigi 22,1; 26,3; 31,12; 33,48; 34,15; 35,1 in 36,13?
O: Izraz »Jordanska reka pri Jerihu« je nenavaden način opisovanja te reke. Morda gre le za opis lokacije reke Jordan, vendar opombe v prevodu NIV navajajo, da bi lahko šlo za zelo starodavno ime te reke.
V: Ali imamo v 4. Mojzesovi knjigi 22:5 kakšen zunajbiblijski dokaz o Balaamovem rojstnem mestu Pethor?
O: Mogoče. Napis Šalmaneserja II. omenja mesto ob rekah Evfrat in Sagur, tik zahodno od Karkemiša, imenovano Pitru, in to bi lahko bil Pethor. Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 183) dodaja, da so ga Egipčani imenovali Pedru.
V: Ali je bil Balaam v 4. Mojzesovi knjigi 22,5–7 v prvi vrsti pravi Božji prerok, ki ga je zavedla pohlepnost, ali pa je bil v prvi vrsti poganski vedeževalec, skozi katerega je v tej situaciji govoril Pravi Bog?
O: Sveto pismo tega ne navaja. Vendar pa je bilo Balaamovo srce zaradi zlobnega nasveta, ki ga je kasneje dal, vsekakor ni bilo naklonjeno Bogu in Njegovemu ljudstvu. Če se lahko zanesemo na odkriti šolski nalogi iz leta 800/760 pr. n. št., se zdi, da je bil Balaam poganski vedeževalec, skozi katerega je v tem času govoril Pravi Bog.
V: Kako je lahko Bog v 4. Mojzesovi knjigi 22,7 podelil preroštvo nekomu, ki se je ukvarjal z vedeževanjem?
O: Bog lahko podeli preroštvo komurkoli želi. Sveto pismo ne navaja, ali je Balaam najprej prakticiral vedeževanje ali pa je najprej prejel preroštvo; mogoče je bilo tako ali tako.
Če je Balaam najprej poskušal napovedovati prihodnost resničnemu Bogu, je Bog dopustil njegovo ravnanje iz nevednosti in ga takrat ni popravil.
Če je Balaam najprej prejel dar preroštva, kasneje pa grešil, ko je skušal s čarovništvom »spodbuditi in okrepiti« svoj preroški dar, bi to bil primer, da Bog ne odvzame naših darov, ko grešimo. Za nekoliko podoben primer: ko je Jezus v Luku 17,12–17 ozdravil deset gobavcev in se mu je vrnil le eden, da bi se mu zahvalil, je Jezus vprašal, kje so ostali devet, vendar jih Jezus ni izrecno »razbolel«.
V: Ali so v 4. Mojzesovi knjigi 22,7, ko je Balaam z vedeževanjem preklinjal druge narode poleg Izraelcev, njegove prekletve kdaj delovale?
O: Čeprav so ljudje, ki so plačali Balaamu, mislili, da bi prekletstva lahko delovala, Sveto pismo ne navaja, ali so res delovala ali ne. Vsaj kar zadeva Izrael, je Balaam vedel, da so bila njegova prekletstva neuporabna.
Glejte Astrologija in psihični pojavi za več o stališču, da nobena od Balaamovih prekletstev ni bila nikoli učinkovita, razen kot placebo učinek.
V: Zakaj je bil v 4. Mojzesovi knjigi 22,12–17 Bog zelo jezen na Balaama, čeprav mu je dovolil, da gre?
O: Zaradi denarja je Balaam želel čim bolj priti blizu neposlušnosti Bogu. Kot piše v knjigi »735 Baffling Bible Questions Answered« (Odgovori na 735 zagonetnih biblijskih vprašanj), str. 74–75, mu je Bog dal dovoljenje, vendar ne navodila. Čeprav je Balaam upošteval Božje navodilo, naj ne preklinja Izraela, je Balaku svetoval, kako moralno pokvariti Izraelce in jih spraviti v Božje nezadovoljstvo (4. Mojzesova knjiga 31:16; 25).
V: Zakaj je bil Bog v 4. Mojzesovi knjigi 22,22–33 jezen na Balaama, saj se je Balaam očitno podredil Bogu?
O: Branje celotnega poglavja nam pojasni, kakšno poslušnost si Bog želi. Balaam ni nikoli storil niti ene stvari, s katero bi neposredno neposlušal Boga. Vendar pa, ko so prišli poslanci, jim Balaam ni rekel, naj odidejo, in da ne želi iti z njimi, ker to ne bi ugajalo Bogu. Namesto tega je Balaam, čeprav je vedel, kaj Bog želi, rekel, da bi rad šel z njimi, a ga je Bog zavrnil. Balaam se je skušal čim bolj izogniti poslušnosti temu, kar je Bog želel, ne da bi se mu pri tem neposredno uprl. Zato je bil Bog jezen nanj.
Za obširno razpravo glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 140, in zlasti Hard Sayings of the Bible, str. 166–168.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 22,27–28 govoreči osel nesmisel? (To trdi musliman.)
O: Če bi človek resnično verjel, da je Bog Vsemogočen, bi Bog lahko storil karkoli.
Musliman morda ni seznanjen s tem, kaj je zapisano v njegovih lastnih hadithih. »Prerok je (med pridigo) stal ob steblu datljevke. Ko so mu postavili prižnico, smo slišali, kako je to steblo jokalo kot noseča kamela, dokler ni Prerok stopil z prižnice in položil roko nanj.« (Buhari, zvezek 2, knjiga 13, poglavje 24, št. 41, str. 19). Ne verjamem, da se je to res zgodilo, vendar ne zanikam, da bi Vsemogočni Bog imel moč, da bi to (ali karkoli drugega) uresničil.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 22:34 Balaam ubogal Boga, ko je govoril le tisto, kar mu je Bog naročil?
O: Glede na 4. Mojzesovo knjigo 22:38 je Balaam takrat res ubogal. Vendar je nekaj časa kasneje dal zli (vendar pravilen) nasvet, kako odvrniti Izraelce od Boga.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 22,41 res, da Baal, kar pomeni »Gospod«, nikoli ni bilo ime nobenega konkretnega boga, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 185?
O: Isaac Asimov tu podaja napačne informacije. Poleg Svetega pisma tudi ugaritska literatura omenja določenega boga po imenu Baal, kot navaja »Wycliffeov slovar biblijske arheologije« (str. 121). Na str. 593 je eno od del naslovljeno »Baalova epopeja«.
V: Kako to, da se v 4. Mojzesovi knjigi 23,10 Balaamova prerokba o smrti pravičnega definitivno ni izpolnila?
O: Balaam je Moabcem in Midjancem svetoval, naj Izraelce odvrnejo od Boga tako, da jim pošljejo svoje ženske, da bi imele spolne odnose z njimi (Številke 31:16). Izraelci so Balaama usmrtili v skladu s Številkami 31:8 in Jozue 13:22.
Balaam ni izjavljal preroškega dejstva, ampak le svojo željo, da bi umrl smrt pravičnih. Njegova želja se ni izpolnila zaradi njegovega lastnega greha. Podobno lahko tudi današnji ljudje iskreno gojijo dobre želje, ki se ne uresničijo zaradi njihove lastne krivde.
V: Zakaj je Balaam v 4. Mojzesovi knjigi 23:24 prerokoval, da bodo Izraelci kot lev, ki pije kri svoje žrtve, saj je pitje krvi prepovedano?
O: Lvi so ubijali nečiste živali in pili kri. Oboje je bilo prepovedano ljudem, ne pa levom. Bistvo ni bilo, da bi živeli kot lev, ampak da bi bili Izraelci v boju tako močni in neusmiljeni kot lev.
V: Kaj pravi 4. Mojzesova knjiga 23,19 o pojmu Boga, ki je v središču mormonizma (LDS), da »kot je človek, je bil nekoč Bog, in kot je Bog, lahko postane človek«?
O: V nasprotju z mormonsko teologijo piše, da
a) Pravi Bog ni človek.
(Mormon bi morda rekel, da Bog ni več človek, ampak da je nekoč bil človek in je zdaj poveličan človek. Vendar pa še nikoli nisem slišal, da bi mormon uporabil to trditev.)
b) Pravi Bog ni sin ali potomec človeka, kar v obeh primerih izključuje točko a).
Glej tudi 1. Samuelovo knjigo 15:29 in naslednje vprašanje.
V: Kakšni so odgovori mormonov na 4. Mojzesovo knjigo 23:19?
O: Eden od mormonov, s katerim sem se pogovarjal, je kazal veliko spoštovanje do Svetega pisma. Ko pa sem mu dal prebrati ta verz, ne da bi mu dal kakršno koli pojasnilo, je rekel: »No, no, to pa je preprosto narobe.« Nisva se več veliko pogovarjala, a sem čutil, da sem opravil svojo nalogo. Pokazal sem mu razliko med Svetim pismom in tem, kar ga je naučil mormonizem, zdaj pa je moral sprejeti odločitev.
O tem verzu in tudi o 1. Samuelovi knjigi 15:29 sem se pogovarjal z več mormoni, kot se jih spomnim, in z eno izjemo nobeden od njih ni imel odgovora.
Vendar pa je imel odgovor en mormonski misijonar, s katerim sem se pogovarjal. Rekel je, da ta verz pomeni: »Bog ni tak človek, da bi lagal, niti tak sin človeka, da bi se kesal.«
Tu je nekaj točk:
1. Besede »vrsta« v hebrejščini niso.
2. Ta nova razlaga z izrazom »takšen« je bila neznana vsem judovskim, krščanskim in celo heretičnim pisateljem, dokler se v 19. stoletju ni pojavil mormonizem.
3. Ker noben vernik, ki govori hebrejsko ali grško, ne bi razumel tega verza na ta način, bi bila to, če bi bila to pravilna razlaga, »skrivna koda«, razumljiva le mormonom.
Bodite previdni, če morate za ohranitev svoje teologije razlagati stavek v tujem jeziku na tak način, da ni mogoče najti nobenega maternega govorca tega jezika, ki bi ga tako razumel.
V: Zakaj bi v 4. Mojzesovi knjigi 23,19 morali posvečati pozornost besedam človeka, ki se je ukvarjal z vedeževanjem?
O: Čeprav je Balaam kasneje hudo grešil, je v tem trenutku, ko je to govoril, izgovarjal besede, ki mu jih je Bog položil v usta (Številke 23:16), in le besede, ki mu jih je Bog položil v usta (Številke 22:38).
V: Zakaj v 4. Mojzesovi knjigi 23,19 piše, da se Bog ne kesuje / ne spremeni mnenja, če pa 1. Sam. 15,35 in 2. Mojzesova knjiga 32,14 pravita, da to stori? (to je rekel musliman)
O: Božja razodeta volja je pogosto časovno omejena in pogojna, včasih pa se razlaga kot antropomorfni izraz.
Pravočasna: Bog je uporniški generaciji povedal, da ne bo šel z njimi. Vsi so umrli, Bog pa je šel z naslednjo generacijo.
Pogojna: Mnoge od Božjih groženj ali obljub vsebujejo eksplicitni ali implicitni pogoj. Za nekaj primerov implicitnih pogojnih groženj glej Jona 3 in Prvo Mojzesovo knjigo 20:3.
Antropomorfno: Bog, ki je zunaj časa, je že vedel, kaj bodo storili, in je že vedel, kaj bo storil sam. Vendar je ljudem včasih težko to razumeti in hkrati spoznati, da so imeli ljudje še vedno resnično izbiro. Seveda bi to, če bi jim Bog kar takoj povedal, kaj bodo zagotovo storili in kaj bo zagotovo storil sam, omejilo njihovo izbiro.
Človek se ni dolžan strinjati s konceptom, da je Bog zunaj časa, niti ga ni dolžan razumeti. Ni mu treba razmišljati o brezčasnosti, preden se Bog sploh začne z njim smiselno sporazumevati. Bog komunicira z ljudmi na način, ki ga vsi lahko razumejo.
V: Kako je v 4. Mojzesovi knjigi 24,7 mogoče, da je bil Agag takrat še živ, saj je Agag živel v času kralja Saula, kot piše v 1. Samuelovi knjigi 15,8?
O: Obstajata dva možna odgovora.
Dva kralja z istim imenom: Ni redko, da imajo kralji ime prejšnjega kralja. Primeri so številni britanski kralji z imenom Henry, dva severna izraelska kralja z imenom Jeroboam, dva feničanska kralja z imenom Hiram ter mnogi egipčanski faraoni z imenom Tutmozis in Ramzes. Torej je bil Agag v času Saula naslednik Agaga, omenjenega tukaj. To vprašanje je torej podobno vprašanju: »Kako bi lahko angleški Henrik [VIII.] usmrtil svoje žene, če je Henrik [I.] umrl stoletja pred njihovim rojstvom?«
Agag kot naziv, podobno kot »faraon«: Feničanski Corpus Inscriptionum Semiticarum I 3196 omenja Agaga v drugem času in na drugem kraju kot ta dva Agaga. O Amalekitih ne vemo veliko, in »Agag« bi lahko bil naziv za vladarja Amalekitov, tako kot je bil »faraon« naziv za vladarja Egipta. Komentar Keil-Delitzscha k Stari zavezi, 1. zvezek, str. 189, zagovarja to stališče.
V: Zakaj nekateri angleški prevodi v 4. Mojzesovi knjigi 24,8 in Izaiju 34,7 to omenjajo kot enoroga?
O: To so prevedli napačno. V 5. Mojzesovi knjigi 33,17 je uporabljena ista hebrejska beseda, a ima žival več kot en rog.
V arabski puščavi živi vrsta antilope, imenovana oriks, ki ima sicer dva dolga, ravna roga, vendar sta ti tesno skupaj, tako da s strani izgleda, kot da ima le en rog. Morda je prav od tam izvirala evropska bajka o enorogih.
Glej Stephen Caesar, »Zoologija v Pentatevhu: tri domnevne napake«, »Znanost, znanstveno delo in Sveto pismo« v reviji The Christian News, 2. julij 2001, str. 26. Glej tudi Hoch, E. (1979), »Razmišljanja o prazgodovinskem življenju v Umm an-Narju (Trucial Oman) na podlagi ostankov živali iz tretjega tisočletja pr. n. št.« V: South Asian Archaeology, 1977. In Harrison, D. L. in P. J. J. Bates (1991) »Sesalci Arabije«, 2. izdaja. Sevenoaks, Kent (Anglija): Harrison Zoological Museum.
V: O kom govori preroštvo v 4. Mojzesovi knjigi 24,17?
O: Obstajata dve razlagi.
Neposredna: Napoveduje se takojšnje uničenje Moaba in Edoma, kralja Davida ali plemena Judovega.
Mesijanska: To je verjetno tudi napoved Jezusa, prav tako iz plemena Judovega, ki bo prišel in uničil vse vojske, zbrane proti Njemu. Tudi eseni in drugi so verjeli, da gre za mesijansko preroštvo. Simon bar Kosiba, ki je v letih 132–135 n. št. vodil upor proti Rimljanom, so zaradi tega verza imenovali »Bar Kochba« ali »sin zvezde«.
Med pisci, ki so to razumeli kot mesijansko, so Justin Mučenik (pisal okoli let 138–165 n. št.), Atanazij (296–373 n. št.) ter judovska dela Targum Onkelos, Targum Jonathan in Jeruzalemski Talmud, Taanith 68:4; Debarim Rabba (1. poglavje), Pesikta Sotarta 58:1. Med Mrtvomorskimi zvitki so to Damasški dokument (CD 7:9–20) in Vojni zvitek (1 QM:7).
V: Kako je v 4. Mojzesovi knjigi 24:24 mogoče, da ladje priplujejo in prizadenejo Ašur, saj je bil Ašur mesto v notranjosti?
O: Številke 24:24 omenjajo »Ašur«, ne pa neposredne okolice mesta »Ašur«. Tako Feničani kot Grki so bili stalna trn v peti Asirskega imperija. Da bi si lažje predstavljali vpliv Feničanov, naj navedemo, da The New Bible Dictionary (1978), str. 1194, navaja, da so Feničani trgovali celo z Indijo. Več o Feničanih si lahko preberete v reviji National Geographic Magazine, avgust 1974, str. 149–189.
V: Kaj je v 4. Mojzesovi knjigi 25,1 nenavadnega pri izbiri besed?
O: Morda gre tukaj za besedno igro ali dvojni pomen. Medtem ko beseda »wayyahel« pomeni »začel«, koren besede »halal« pomeni »onesnažiti, oskruniti ali posvetiti«.
V: Zakaj je Bog v 4. Mojzesovi knjigi 25,7–13 pohvalil Fineasa za umor Kozbi in Zimrija?
O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.
1. Ljudstvo se je pripravljalo na resno nalogo, in sicer na osvajanje Obljubljene dežele. Fineas je pokazal, da je razumel resnost Božje svetosti. Balaam je na zahrbtni način razumel pomen svetosti. Zato je Balaam dal učinkovit nasvet, kako škodovati Izraelcem. Vendar je bil Balaam skupaj s Kozbi in Zimrijem ubit v 4. Mojzesovi knjigi 31:8.
2. Krivi so bili smrtnega zločina zaradi spolne nemoralnosti.
3. Možno je (vendar ni dokazano), da bi ta nemoralnost lahko bila povezana z verskimi obredi.
4. Zločin je bil še toliko resnejši, ker se je zgodil drzno in izzivalno pred celotno skupščino.
5. Fineas ni bil samovoljni maščevalec. Ker je šlo za zločin, ki se kaznuje s smrtjo, in ker je Fineas kot duhovnik zasedal položaj avtoritete, je Fineas izvrševal Božji zakon za Izraelce.
V: Ali naj v 4. Mojzesovi knjigi 26,5–50; 57–62 preučujemo te rodovnike, saj 1. Timoteju 1,4 in Titu 3,9 pravita, da se ne smemo ukvarjati z rodovniki?
O: Moramo spoštovati Božjo besedo, tudi če ne razumemo razloga, zakaj je Bog želel, da jo preberemo. Ti rodovniki so verjetno veliko pomenili Judom iz Stare zaveze, ki so jih brali. Vendar pa iz njih ne dobimo enake mere modrosti, popravka in spodbude, kot jo dobimo iz drugih vrst svetopisemskih verzov. 1 Timotej 1,4 pravi, da se ne smemo posvečati neskončnim rodovnikom.
V: Kako to, da je v 4. Mojzesovi knjigi 26,14–18 in 1. Mojzesovi knjigi pleme Simeon izgubilo približno 60 % svojih članov?
O: Večina rodov je izgubila nekaj članov, saj se je skupno število zmanjšalo s 603.550 na 601.730. Vendar se je število Simeonovega rodu zmanjšalo s 59.300 na 22.200, kot poudarja Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 166 . Tudi »Wycliffe Bible Dictionary« (str. 1592) to omenja in navaja, da je verjeten razlog v tem, da so bili mnogi izmed njih morda usmrčeni skupaj s svojim voditeljem Zimrijem med dogodkom v zvezi z Baalom v Peoru v 4. knjigi Mojzesovi 25,1–15.
V: Zakaj je v 4. Mojzesovi knjigi 26,51 to število, 601.730, skoraj enako (za 0,3 % manj) kot 603.550 moških v popisu prebivalstva, opravljenem več kot štirideset let prej v 4. Mojzesovi knjigi 2,32?
O: Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj sta ti številki tako podobni, vendar lahko vidimo dva vzporedna razloga:
Človeški: Potovanje po puščavi, bitke in kuge so terjale svoj davek od Izraelcev, zato se njihovo prebivalstvo ni povečalo.
Božanski: Če bi bilo število večje, bi morda mislili, da je bilo dodatnih štirideset let potovanja po puščavi dobra stvar, ker so imeli več bojevnikov. Če bi bilo število precej manjše, bi to pomenilo, da je imel Bog prvič več vojakov, kot jih je bilo potrebno, ali pa da so imeli premalo vojakov za boj. Dejstvo, da sta števili skoraj enaki, kaže, da jim njihova neposlušnost in kazen nista niti pomagali niti škodovali, kar zadeva število bojevnikov.
V: Zakaj je moral Mojzes v 4. Mojzesovi knjigi 27,5 vprašati Gospoda, namesto da bi njihovo zahtevo razumno rešil?
O: Čeprav ne poznamo tega konkretnega primera, obstajajo na splošno vsaj štirje razlogi, zakaj je dobro moliti in se obrniti na Gospoda.
1. Morda je Mojzes že čutil, da bi morale imeti dediščino, a se je kljub temu molil, ker se je zavedal, da je zmotljiv in da se lahko moti.
2. Drugi ljudje imajo drugačna stališča glede dediščine za ženske. Na primer, v islamu hčere v suri 4:11 prejmejo le polovico dediščine, ki pripada sinovom. V nekaterih kulturah ženske sploh ne morejo dedovati.
3. Obstajal je precedens, ko je Job v Jobu 42:15 zapustil dediščino svojim hčeram. Včasih ima nekdo, kot je Mojzes, že pravo zamisel, a za nekatere podrobnosti še vedno potrebuje Božje vodstvo. Na primer, čeprav so hčere Zelofhada in njihovi potomci zemljo podedovali za vedno, so se morale poročiti znotraj plemena v skladu s Številkami 36:6–9.
4. Tudi če bi Mojzes že natančno vedel, kaj storiti, poznal vse podrobnosti in se zavedal, da ima te informacije, je bil obisk Gospoda v molitvi in čakanje na odgovor ne le izkazovanje spoštovanja do Boga in priznanje, da Bog ve bolje kot on sam, ampak je tudi drugim, ki so morda imeli drugačna mnenja, pokazal, da Mojzes ni sprejel le nagle odločitve.
V: Kakšen je povzetek žrtvovanj, ki jih je Bog zapovedal v 4. Mojzesovi knjigi 28?
O: Obstajale so žrtvovanja zaradi dogodkov in okoliščin ter žrtvovanja ob določenem času. 4. Mojzesova knjiga 28 obravnava žrtvovanja ob določenem času. To so:
Dnevna: (2. Mojzesova knjiga 29:38–42; 4. Mojzesova knjiga 28:3–8)
Tedenske: (Levitikus 23:3; 4. Mojzesova knjiga 28:9–10)
Mesečna obnova: (4. Mojzesova knjiga 28:11–15)
Praznik nekvašenega kruha in Pasha (Levitikus 23:4–14; 4. Mojzesova knjiga 28:16–25; 5. Mojzesova knjiga 16:1–8)
Praznik tednov (Binkošti) (Levitikus 23:15–21; Številke 28:26–31; Deuteronomij 16:9–12)
Praznik trobent (Levitikus 23:23–25; Številke 29:1–6)
Dan sprave (Levitikus 16:1–28; 23:26–32; Številke 29:7–11)
Praznik šotorov (Levitikus 23:33–39, 43; Številke 29:12–38; Deuteronomij 16:13–17)
V publikaciji »The Bible Knowledge Commentary: Old Testament« (str. 248) najdete preglednico z zelo podrobnimi podatki o koledarskih daritvah.
V: Zakaj je Bog v 4. Mojzesovi knjigi 30,1–15 določil ta pravila glede zaobljub, če pa stoletja kasneje Jakobovo pismo 5,12 pravi, da se sploh ne sme prisegati?
O: Jakob 5,12 se nanaša na priseganje, ne pa na dajanje vseh obljub. 4. Mojzesova knjiga 30,1–15 je splošnejša in se nanaša na dajanje obljube, ne glede na to, ali je ta podana s prisego ali ne.
V: Zakaj v 4. Mojzesovi knjigi 30,3–16 piše, da lahko žensko zaobljubo razveljavi njen oče ali mož? (To je vprašal musliman.)
O: Porokam in ženskam, ki še niso poročene (in verjetno živijo v starševski hiši), je lahko obljubo razveljavil oziroma mož oziroma oče. V antiki je bil mož ali oče tisti, ki je bil v prvi vrsti odgovoren za zaslužek, obljuba pa je lahko finančno obremenjujoča. Vendar, kot piše v knjigi 735 Baffling Bible Questions Answered na str. 75: »Pomembno je opozoriti, da za vdovo ali razvezano žensko, ki je bila odgovorna sama zase, takšna omejitev ni veljala. To pravilo glede zaobljub torej nikakor ni bilo zaničevanje žensk. Namesto tega je preprosto odražalo gospodarske razmere tistega časa in Božjo skrbno vpletenost v vsako podrobnost življenja Njegovega ljudstva.«
To resnično kaže na vodilno vlogo očeta v družini in moža nad ženo. Muslimani na splošno (razen tega) s tem ne bi imeli nobenih težav. Ker je želel to temo odpreti, naj z veseljem pojasni naslednje v islamu.
Žena ne sme postiti (nadobvezno) niti dovoliti komur koli vstopa v svoj dom brez dovoljenja svojega moža. Abu Dawud, zvezek 2, št. 2452, 2453, str. 677–678. (nadobvezno pomeni več, kot je zahtevano)
Zunaj ramadana lahko žena posti le z dovoljenjem svojega moža. Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 1761–1762, str. 62
Mohamed ni grajal moža, ki je pretepel svojo ženo, ker je molila in postila več, kot je bilo potrebno. Abu Dawud, zvezek 2, št. 2453, str. 677–678
Moški svojim ženam narekujejo, kdaj naj se umijejo. »Če kdo (svojo ženo) prisili, da se umije, sam pa se v petek umije, odide zgodaj (na petkovo molitev), prisostvuje pridigi od začetka, hodi peš, ne vozi, sede blizu imama, pozorno posluša in se ne prepušča praznemu govorjenju, bo za vsak korak, ki ga naredi, prejel nagrado za enoletno postenje in nočno molitev.« Abu Dawud, 1. zvezek, št. 345, str. 91. Nagrada za ženo ni izrecno omenjena.
Ženska ne sme podariti darila iz skupnega premoženja z možem. Abu Dawud, zvezek 2, št. 3539, str. 1006. To na splošno velja zato, ker ženski primanjkuje modrosti in razuma. Abu Dawud, zvezek 2, opomba 2991, str. 1006.
Žena ne sme podariti darila brez soglasja svojega moža. Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 2388, str. 423
V: Ali je bila vojna z Midjanci v 4. Mojzesovi knjigi 31:1–24 izmišljena zgodba, ki naj bi prikrila neodločno vojno z Moabci, kot trdi Asimovov vodnik po Svetem pismu, str. 190?
O: Izraelci so se bojevali proti Midjancem zaradi dogodkov iz 4. knjige Mojzesove 22:4 in 25:14–18. Asimov, kot je zanj značilno, za svojo trditev ne navaja nobenih dokazov. Vendar pa zdrava pamet narekuje, da če je starodavno ljudstvo dolga leta živelo v bližini drugega naroda, bi se bodisi spoprijateljili bodisi bi med njimi prišlo do nekaterih spopadov. Izraelci in Midjanci se nikoli niso spoprijateljili.
V: Zakaj je v 4. knjigi Mojzesovi 31,1–24 pravični in dobri Bog Izraelcem ukazal, naj iztrebijo Midjance?
O: Izraelci so se bojevali proti Midjancem zaradi dogodkov iz 4. knjige Mojzesove 22:4 in 25:14–18.
Bog je svet in uničevanje zla je v skladu z njegovo pravičnostjo, dobroto in svetostjo. Midjanci so bili po 1. Mojzesovi knjigi 25,1–4 potomci Abrahama. Njihovi predniki niso le poznali Abrahamovega Boga in prenehali slediti Bogu, ampak so namerno skušali izraelske moške, da bi grešili.
Drugi narodi v drugih delih sveta so bili morda prav tako slabi kot Midjanci, pa niso bili takoj iztrebljeni. Vendar so Midjanci vedeli več, saj so izhajali iz Abrahama, in več znanja prinaša večjo odgovornost. (Glej Rimljanom 4:15; 5:12; ~Janez 9:41) Poleg tega je Bog pravičen, vendar v tem življenju ni nujno enakopraven. Bog bo na sodni dan vse popravil, toda do takrat nekateri ljudje izginijo, čeprav bi jih bilo treba prizanesiti, drugi pa, ki bi jih bilo treba iztrebiti, za nekaj časa ubežijo.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 31:16 spomin na dogodek pri Peoru okrepil stališče poznejših Jahvistov proti medsebojnim porokam s tujci?
O: Asimov domneva, da Stara zaveza ni izvirala od Boga. V njej poskuša videti politični boj med tistimi, ki so bili proti medsebojnim porokam, in tistimi, ki so jih podpirali.
Čeprav so v Stari zavezi potekali spori med Izraelci, ki so resno sledili Božjemu zakonu, in tistimi, ki tega niso počeli, je zgodnje datiranje » « sestave Geneze pred domnevnimi političnimi skupinami, ki jih poskuša ustvariti Asimov.
V: Zakaj so v 4. Mojzesovi knjigi 31,17 ubili midijanske dojenčke?
O: To je zelo podobno vprašanju, zakaj je Bog dal ubiti celo dojenčke Kanaancev. Odgovor najdete v razpravi o Jozue 6,21 ter v naslednjem vprašanju.
V: Zakaj so v 4. Mojzesovi knjigi 31,17–18 ubili vse midianitske dečke, ne pa tudi nedotaknjenih žensk in deklic?
O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Morda zato, ker se je izraelska družinska linija sledila po moški liniji, fantje pa se ne bi tako dobro vklopili v družbo, saj niso pripadali dvanajstim plemenom, posvojitev pa ni bila njihov običaj.
Sveto pismo tukaj le pošteno poroča o tem, kar je ukazal Mojzes. Ni nobenega namiga, da bi Bog to odobril ali zavrnil. Glejte tudi naslednje vprašanje.
V: Zakaj je Mojzes v 4. Mojzesovi knjigi 31,17–18 ukazal, naj se mlade ujetnice zadržijo zaradi spolnih razlogov? (To je vprašal ateist.)
O: Najprej, »zaradi spolnih razlogov« je namig, ki ga v Svetem pismu ni. Ti vojaki so bili Izraelci, ne muslimani (kar nekaterim ameriškim ateistom očitno ni preveč všeč).
Ženske bi bile sužnje, moški pa bi se z njimi lahko poročili, če bi to želeli. Vendar pa Sveto pismo pravi, da je treba moške, ki so imeli spolne odnose z ženskami, tudi z ujetnicami, ne da bi postali njihovi možje, kaznovati s smrtjo.
V: Zakaj so v 4. Mojzesovi knjigi 31,18 moški, celo poročeni, lahko obdržali ujetnice zase, saj 2. Mojzesova knjiga 20,14 in 5. Mojzesova knjiga 5,18 zapovedujeta, naj ljudje ne prešuštvujejo?
O: Poroka ni prešuštvo. To vprašanje zamenjuje zakonito poroko z ujetnico s prešuštvom. Pri poroki z žensko, bodisi ujetnico bodisi svobodno, so bili otroci zakoniti, imenovani po očetovem imenu in del njegovega rodovnega plemena. Kar zadeva dediščino, sum prešuštva in druge zadeve, je imela žena, ki je bila nekoč ujetnica, enake pravice kot žena, ki nikoli ni bila ujetnica.
V: Zakaj je bilo Izraelcem v 4. Mojzesovi knjigi 31,18 in drugih odlomkih dovoljeno poročiti se z ujetnicami?
O: Klement Aleksandrijski v delu »Stromata« (193–202 n. št.), knjiga 2, poglavje 18, str. 367, dobro pojasnjuje ta običaj. »Poleg tega prepoveduje spolni odnos z ujetnico, da bi jo sramotili. ›A ji dovoli,‹ piše, ›trideset dni, da žaluje po svoji želji, in ko si preobleče oblačila, se z njo združi kot s svojo zakonito ženo.‹ … Ali vidite človečnost v povezavi z zdržnostjo? Gospodarju, ki se je zaljubil v svojo ujetnico, ne dovoli, da bi zadovoljil svojo strast, ampak omeji njegovo poželenje z določitvijo časovnega intervala; poleg tega ujetnici odreže lase, da bi osramotil sramotno ljubezen: kajti če ga k poroki spodbuja razum, se ji bo držal tudi potem, ko bo postala pohabljena [ostrižena].«
V: Zakaj sta se v 4. Mojzesovi knjigi 32,1–2 Ruben in Gad naselila zunaj Obljubljene dežele?
O: Meje iz 4. Mojzesove knjige 34,12 jasno kažejo, da je bilo to zunaj Obljubljene dežele. Pragmatični razlogi, zaradi katerih sta se naselila na vzhodni strani reke Jordan, so:
1. Ta dežela je bila že osvojena,
2. Ugotovila sta, da je zemlja primerna za živino.
3. Mojzes in oni so se dogovorili, da bodo to zemljo dobili, če bodo pomagali drugim plemenom v boju za Obljubljeno deželo.
Glede tega, ali bi morali zasedati to deželo, glejte naslednje vprašanje.
V: Ali bi se v 4. Mojzesovi knjigi 32,1–2 kateri od Izraelcev moral naseliti na vzhodni strani reke Jordan?
O: Sveto pismo pravi, da naj bi se naselili v Obljubljeni deželi. Druga plemena so v Jozue 22:19 omenila, da bi se zemlja lahko oskrunila, in jim svetovala, naj pridejo v Obljubljeno deželo. V prihodnosti so plemena v Obljubljeni deželi potrebovala več delovne sile, da bi premagala preostale Kanaance in Filistejce. Če pogledamo prihodnjo usodo dveh in pol plemen, so jih nenehno napadali Edomci, Amonci in Moabci, dokler niso bili vsi njihovi potomci, ki niso bili ubiti, asimilirani v druge narode in so popolnoma pozabili na Gospoda, svojega Boga. Proti koncu Jozuevega osvajanja sta dve in pol plemena spoznala, da bi jih druga plemena lahko zanemarila (Jozue 22,24–28).
V tem je lekcija za današnje kristjane. 1 Korinčanom 12,21–27 pravi, da se vsi deli Kristusovega telesa med seboj potrebujejo. Ko nismo tam, kjer nas Bog želi imeti, ni le en problem, ampak dva. Prvi problem je, da zaradi naše neposlušnosti zamudimo vidike skupnosti z Bogom. Drugi problem je, da tudi drugi, ki potrebujejo našo pomoč in darove, ki nam jih je dal Bog, to zamudijo.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 32,13 Božja jeza nad Izraelci trajala 40 let ali pa traja le minuto, kot pravi Psalm 30,5? (To je vprašal musliman)
O: Lahko obstaja razlika med tem, kako dolgo traja Božja jeza v Božjem času, in tem, kako dolgo trajajo posledice v našem času. Ne glede na to pa Psalm 30,5 ne pravi »60 sekund«; pravi, da je Njegova jeza »minljiva« (hebrejska beseda pomeni »trenutek«). Božja jeza in kaznovanje Njegovega ljudstva sta le trenutna v primerjavi z Njegovo milostjo, ki je z njimi za vedno.
Izraelce v puščavi, pa tudi druge, ki so zavrnili, da bi mu sledili, Bog za vedno pošlje v pekel. Vendar pa je bil Bog jezen na izraelsko ljudstvo v tem smislu, da jim štirideset let ni dovolil vstopiti v Obljubljeno deželo. A kaznovanje na zemlji, četudi traja štirideset let, je v primerjavi z večnostjo le trenutek.
V: Kako je Bog v 4. Mojzesovi knjigi 33,4 izvršil sodbo nad egipčanskimi maliki?
O: Idole same po sebi so bile brez življenja, toda Bog je očitno »izvršil sodbo«, da bi častilcem teh idolov na zelo konkreten način pokazal, kako nemočni so bili ti idoli.
Večina od desetih nadlog iz 2. Mojzesove knjige je bila simbol določenega egipčanskega božanstva.
1. Krvavi Nil: Apis, Izida in Khnum so bili bogovi Nila.
2. Žabe: Boginja Heqet, ki je pomagala ženskam pri porodu, je imela glavo žabe.
3. Komarji: Set je bil bog puščave. V zgodnji egipčanski mitologiji je veljal za dobrega, v poznejši egipčanski mitologiji pa za zlega, saj je razčlenil Ozirisa.
4. Muhe: Verjetno povezane z bogom sonca Rejem.
5. Mrtve živali: Bog Hathor je imel glavo krave, bog Apis pa glavo bika.
6. Vrezi: Sekhmet je bila boginja, ki je zdravila bolezni; Sunu je bil bog kuge, Isis pa boginja zdravljenja.
7. Toča: Nut je bila boginja neba.
8. Kobilice: Oziris je bil bog pridelka in plodnosti.
9. Tema: Re je bil sončni bog.
10. Pasha: Boginja Izida naj bi varovala otroke. Seveda so faraonovega sina, bodočega faraona, šteli za boga.
Po tem obdobju so Egipčani imeli manj spoštovanja do svojih idolov kot večina drugih kultur. Ko so molili k idolu in molitev ni bila uslišana, so znani po tem, da so vzeli bič in udarili idola. (Everyday Life in ANCIENT EGYPT, Jon Manchip White (Dorset Press 1963), str. 131.)
V: Kako bi v 4. Mojzesovi knjigi 34,5 lahko bila jugozahodna meja Obljubljene dežele [domnevno] Nil, reka Egipta?
O: »Egipčanski potok« (kot ga prevaja BSB; nekateri prevodi navajajo »egipčanska reka«) se ne nanaša na veliko reko Nil. Gre namreč za majhen potok, ki ločuje Egipt od Kanaana. Mnoge zemljevide prikazujejo to reko v severovzhodnem delu Sinajskega polotoka, kjer se izliva v Sredozemsko morje.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 34:11, 5. Mojzesovi knjigi 3:17 ter Jozuevi knjigi 12:3 in 13:27, kje je Kineretsko jezero?
O: Jezero Kinneret je starodavno ime za Galilejsko jezero. Po podatkih iz študijske Biblije NIV beseda Kinneret pomeni »harfa«, Galilejsko jezero pa je po obliki podobno starodavni harfi.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 34,13–15: ker je Mojzes umrl, preden je vstopil v Kanaan, kako je mogoče, da je Judom povedal, da so plemena Rubena, Gada in polovica Manaseja že imela zemljo vzhodno od Jordana?
O: Reka Jordan je meja Kanaana, zato je ozemlje plemen Ruben, Gad in polovice Manaseja, ki leži vzhodno od reke Jordan, zunaj Kanaana. Mojzes sam bi lahko bil na ozemlju, ki je bilo že dodeljeno tem 1,5 plemenu, in bi lahko videl Kanaan z gore vzhodno od Jordana, vendar mu je bilo prepovedano prečkati reko Jordan.
Teološko gledano je tu nekaj zanimivih točk. Bog je Izraelcem obljubil deželo Kanaan. Toda ta dva in pol izraelska plemena so se ozrla naokoli in menila, da je ta dežela precej dobra, zato so se odločila, da ne bodo živela v Božji obljubljeni deželi. Dežela je izgledala v redu, razen da je bila bolj izpostavljena napadom, in po Davidovem času o teh plemenih ni več veliko slišati. Nekateri so bili ubiti, drugi pa so se asimilirali in izgubili zavest o tem, kdo so. Danes nam Bog morda obljublja nekaj, mi pa se ozremo okoli sebe in življenje drugje se nam zdi morda privlačnejše kot življenje v skladu z Božjo obljubo. Vendar Bog pozna prihodnost in vedno je varneje živeti v skladu z Božjo obljubo ter se zavedati, kdo si.
V: V 4. Mojzesovi knjigi 34,14; 1,18–44 in 3. Mojzesovi knjigi 24,10 naj bi se judovsko plemensko poreklo dedovalo izključno po biološkem očetu. Če Jezus ni imel človeškega očeta, kako bi potem lahko pripadal Judovemu plemenu?
O: Preden odgovorimo na to vprašanje, najprej pojasnimo, česa ti verzi NE pravijo. 4. Mojzesova knjiga 34,14 NE pravi, da je pripadnost plemenu mogoča le prek biološkega očeta. Piše: »Plemena Rubenovcev in Gadovcev ter polpleme Manasejcev so namreč že prejela svojo dediščino.« Številke 1:18–44 zgolj navajajo plemena in popis moških. Tudi Levitikus 24:10 ne obravnava tega vprašanja neposredno, toda ker je imel sin izraelsko mater in egipčanskega očeta ter je bil del skupine, bi to lahko nakazovalo, da je veljal za Izraelca. Poleg tega dejansko omenja pripadnost plemenu Dan – prek matere.
Dva dopolnjujoča se odgovora: Pripadnost plemenu/klanu se je običajno določala po očetu; vendar se je v nekaterih primerih upoštevala tudi po materi. Prav tako bi lahko izhajala iz pravnega očeta.
Biološko poreklo izključno iz Judovega plemena: Jezus ni imel nobenega človeškega porekla razen judovskega. Ker je bila Marija biološka potomka Davida (iz Judovega plemena), je bil Jezus povezan z Judovim plemenom. Stara zaveza nam navaja tri primere, kjer je pripadnost plemenu potekala prek matere.
Attai: V plemenu Judovem Šešan ni imel sinov, ampak samo hčere. Zato je svojo hčer poročil s svojim egipčanskim služabnikom Jarho, in imela sta sina po imenu Attai. Attaijev rodovnik je naveden skupaj z drugimi Izraelci v 1. Kroniki 2,34–41.
Jair je bil vnuk Hezrona iz plemena Juda in hčere Makirja, Manasita. V 1. Kroniki 2,21–23 je Jair obvladoval triindvajset mest v Gileadu ( , na ozemlju Manaseja). Čeprav je bil Jairjev oče iz Judovega plemena, se Jair v 4. Mojzesovi knjigi 32,41 in 5. Mojzesovi knjigi 3,14 še vedno imenuje Manasejec.
Sinovi hčere Barzilaja. Tretji primer najdemo v 2. knjigi Ezre 2,61 in v knjigi Nehemija 7,63, kjer so sinove duhovnika, ki se je poročil s hčerjo Barzilaja, imenovali sinovi Barzilaja.
Pravni rodovnik prav tako iz Judovega rodu: Pomembno je bilo, da je bil Jezusov posvojitelj oziroma pravni oče prav tako iz Judovega rodu. Če Jožef ne bi bil potomec Davida, Jezus ne bi imel pravice do Davidovega prestola.
V 5. Mojzesovi knjigi 25,5–10 je navedeno, da so se dedne pravice prenesle prek pravnega očeta in ne prek biološkega očeta. Ko je poročen moški umrl brez otrok, se je moral njegov brat poročiti z vdovo, pravni oče sina pa je bil pokojnik, ne biološki oče. V 5. Mojzesovi knjigi 25,6 piše: »Prvi sin, ki ga bo rodila, bo nosil ime pokojnega brata, da se njegovo ime ne izbriše iz Izraela« (BSB). V knjigi Rut 4,5–6 je razvidno, da je na dediščino vplival pravni oče, ne pa biološki oče.
Pritrditev k plemenu je bila pomembna za razdelitev zemlje, in to se je običajno prenašalo prek očeta. Vendar pa, kadar ni bilo očeta oziroma moškega, Številke 27:1–11 kažejo, da so upoštevali izjemne okoliščine.
V povzetku: Jezus je bil biološko iz plemena Juda, v Stari zavezi pa je pripadnost plemenu včasih potekala prek matere. Jezus je bil iz plemena Juda tudi prek svojega posvojitelja, zakon o leviratnem zakonu pa je pokazal, da je bil za to pomemben pravni oče, ne biološki oče.
V: Ali bi v 4. Mojzesovi knjigi 34,24 (NIV) moralo biti napisano »sin Jožefa« pred »iz plemena Efraima«?
O: V »Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 998, piše, da tega v hebrejščini ni. Angleški prevajalci so to dodali, da bi besedilo bilo bolj vzporedno in lažje razumljivo, saj je bilo to že implicitno.
V: Zakaj v 4. Mojzesovi knjigi 35,31 ni bilo odkupnine za umor, saj je bila verjetno dovoljena odkupnina za druge zločine?
O: V Tori je bilo več kaznivih dejanj, ki so bila vredna smrti. Vendar pa je za večino teh kaznivih dejanj krivec lahko plačal dogovorjeno globo in se izognil smrti. Dve izjemi sta bili umor in bogokletstvo proti Bogu.
V: Ali je v 4. Mojzesovi knjigi 35,30 mogoče osebo obsoditi za umor na podlagi posrednih dokazov?
O: Da, če je bilo več prič. 4. Mojzesova knjiga 35:30 pravi, da sta potrebni dve priči, vendar ni navedeno, da morata biti očividci. 3. Mojzesova knjiga 5:1 kaže, da priča ni nujno očividec, ampak tisti, ki ima ustrezno znanje o nečem, »kar je bil priča, ne glede na to, ali je to videl ali izvedel«. Na primer, če je nekdo slišal morilca, kako se hvali z dejanjem ali grozi, da ga bo storil, bi ta oseba bila priča tega, kar je slišala.
V: Ker v 4. Mojzesovi knjigi 35:33 piše, da zemlje ni mogoče očistiti nepravično prelite krvi, ali je danes vsa zemlja nečista?
O: Ne. Človek ne more očistiti dežele nepravično prelite krvi. Vendar pa lahko Bog posveti celo kraj, kjer je bil Jezus nepravično ubit za naše grehe.
V: Zakaj v 4. Mojzesovi knjigi 36 ženske [domnevno] niso mogle dedovati? V islamu na primer imajo hčere pravico do dediščine, čeprav je ta pol manjša od tiste, ki jo prejmejo sinovi.
O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.
Hčere Zelofhada so dejansko podedovale od svojega očeta. To je bilo pravilno in primerno v skladu z Božjo voljo, kot navaja 4. Mojzesova knjiga 27,7–8. Poleg tega 4. Mojzesova knjiga 36,8 govori tudi o prihodnosti, v kateri bo vsaka hči podedovala zemljo, torej so lahko podedovale.
Že pred tem so Jobove hčere dedovale skupaj s svojimi brati (Job 42,15).
Tukaj gre za dedovanje, ki se prenaša iz plemena v pleme v 4. knjigi Mojzesovi 36,9, ne pa za lastnino hčera Zelofhada.
Rešitev je bila, da so hčere obdržale zemljo, vendar so se morale poročiti znotraj svojega plemena Manase. V prihodnosti so se morale vse ženske, ki so podedovale zemljo, poročiti znotraj svojega plemena.
V Novi zavezi 1. Petrov pismo 1:3–4 kaže, da imajo vsi, ki verujejo, najpomembnejšo dediščino od vseh, dediščino v nebesih, ki je shranjena za nas.
Kot stranska opomba: v ortodoksnem islamu hčere prejmejo le polovico dediščine svojih bratov. Sura 4:11 pravi: »Allah vam (tako) narekuje glede dediščine vaših otrok: moškemu pripada delež, ki je enak deležu dveh žensk:…« (prevod Yusufa Alija, str. 209).
Če povzamemo: ker 4. Mojzesova knjiga 36:8 govori o hčerah, ki dedujejo zemljo, in 4. Mojzesova knjiga 27:7–8 govori o hčerah, ki dedujejo na splošno, bi bilo v nasprotju s Staro zavezo, če hčeram ne bi dovolili dedovanja. Pismo Galatcem 3:28 pravi, da v Kristusu ni niti moškega niti ženske, v preostalem delu Svetega pisma, tako v Stari kot v Novi zavezi, pa ni ničesar, kar bi omejevalo pravice žensk do dediščine ali gospodarske priložnosti na splošno. V nasprotju z islamom imajo ženske v krščanstvu v nebesih prav toliko, na kar se lahko veselijo, kot moški.
V: Katere sklice na Numeri najdemo v spisih Filona Aleksandrijskega, judovskega misleca?
O: Kot kristjani verjamemo, da je Stara zaveza, ki jo je potrdil Kristus, tista Stara zaveza, ki jo imamo. Kar zadeva to, tudi muslimanom njihov Koran v suri 5:46 pravi, da je Jezus prejel Toro. Imamo zgodnje rokopise iz Kristusovega časa, o katerih govori naslednje vprašanje. Vendar obstaja še ena vrsta dokazov. Filon Aleksandrijski je bil judovski učenjak, ki je živel od leta 15/20 pr. n. št. do leta 50 n. št. Pisal je v grščini, vendar je zanimivo, da se njegovi grški citati iz Stare ga bolj ujemajo s hebrejskim masoretskim besedilom kot z grško Septuaginto. Zelo podrobno je razlagal pomen različnih verzov. Tukaj so poglavja in verzi iz Knjige številk, na katere se je skliceval.
3:12; 5:2,14,15,18,27; 6:2,9,14,18; 7:5,14; 8:24; 9:10; 10:29; 11:4,5,7,8,11,16,17,20,23,31; 12:6,7,12–14; 13:18,23,25; 14:1,9,11,20,24,44; 15:19,30; 16:1,15,48; 18:12,20,26,28,31; 19:1, 15; 20:17, 25; 21:5, 6, 17, 18, 27, 30; 22:29, 31; 23:7, 8, 19; 24:7, 17, 20; 25:1, 4, 7, 8, 11, 12; 26:16; 27:3, 4, 16, 17; 28:2; 29:13; 30:10; 31:8, 26, 28, 40; 35:1, 5, 25, 30
Za več informacij glej Dela Filona: popolna in nepokrajšana nova posodobljena različica.
V: Kateri so v knjigi Numeri nekateri najstarejši rokopisi, ki so se ohranili do danes?
O: Tukaj so najzgodnejši.
Zvitki iz Ketef Hinnom so iz obdobja 650–587 pr. n. št., napisani na srebrnih listih (zato so se ohranili), in vsebujejo odlomke iz 2. Mojzesove knjige 20:6; 4. Mojzesove knjige 6:24–26; 5. Mojzesove knjige 5:10; 7:9; Nehemijeve knjige 1:5 ter Danielove knjige 9:4.
Svitki iz Mrtvega morja: (pred Kristusom) 8 izvodov. (The Dead Sea Scrolls Today, str. 30; The Dead Sea Scrolls in English, 4. izdaja; in The Dead Sea Scrolls Translated: The Qumran Texts in English, 2. izdaja). Svitki z Mrtvega morja vsebujejo dele vseh poglavij Knjige številk, razen poglavij 6 in 14. Rokopisi svitkov z Mrtvega morja so:
1Q3 150–100 pr. n. št. (paleo-Levitikus, vendar vsebuje 8 besed iz 4. knjige Mojzesove 1:48–50 in 36:7–8?).
2Q6 (=2QNum(a)) (dva ločena fragmenta) 40–60 n. št. (24 besed) Številke 3:38–41,51; 4:1–3
2Q7 30–1 pr. n. št. (19 besed)
2Q8 (=2QNum(b)) 20–50 n. št. Številke 33:47–53
2Q9 (verjetno isti rokopis kot 2Q7) 30–1 pr. n. št. (3 besede) Številke 7:88
4Q23 (=4QLevNum(a)) 150–100 pr. n. št. (710 besed) Od 40 različic besedila v teh delih Števil, se 4Q23 v 30 primerih ujema z masoretskim besedilom, v 12 s samarijanskim Pentatevhom, v 8 s Septuaginto, v 5 pa se ne ujema z nobenim drugim rokopisom. 1:1–5, 21–22, 36–40; 2:18–20, 31–32; 3:3–19, 51; 4:1–2, 40–49; 5:1–9; 8:7–12, 21–22; 9:3–10, 19–28; 10:13–23; 11:4–5, 16–22; 12:3–11; 13:21; 26:5–7; 30:3?, 7?, 9?, 13?; 32:8–15, 23–42; 33:5–9, 22–34, 52, 54
4. četrtletje leta 27 pred Kr. (400–20 pred Kr.) (1528 besed) To predstavlja približno 9 % celotne knjige. Vključuje 4. Mojzesovo knjigo 11:31–35; 12:1–6, 8–11; 13:7, 10–13, 15–24; 15:31; 16:1–11, 14–16; 17:12–17; 18:25–32; 19:1–6; 20:12–13b, 16–17, 19–29; 21:1–2, 12a–13a, 20–21a; 22:5–21, 31–34, 37–38, 41; 23:1–4, 6, 13–15, 21–22, 27–30; 24:1–10; 25:4–8,16–18; 26:1–5,7–10,12,14–34,62–65; 27:1–5,7–8,10,18–19,21–23b; 28:13–17,28,30–31; 29:10–13, 16–18, 26–30; 30:1–3, 5–9, 12–17; 31:2–6, 21b–25, 30–33, 35–36, 38, 43–44, 46–54; 32:1, 4–5, 7–10, 13–17, 19, 21–30, 35, 37–39, 41; 33:1–4, 23, 25, 28, 31, 45, 47–48, 50–52; 34:4–9, 19–21, 23; 35:3–5, 11–12, 14–15, 18–25, 27–28, 33–34; 36:1–2a, 4a–7;
4Q121 (4QLXXNum) 25 pr. n. št. do 25 n. št. (134 besed) To je precej zanimiv rokopis v grščini. Masoretsko besedilo in Septuaginta sta v knjigi Številke precej podobna, 4Q121 pa se nahaja nekje med njima. Znanstveniki razpravljajo, ali je 4Q121 bolj podoben izvirni različici Septuaginte, od katere so se kasnejše različice bolj oddaljile, ali pa je bil 4Q121 poskus, da bi Septuaginto še bolj približali masoretskemu besedilu. Številke 4:1?, 5–9, 11–16; 3:3a?, 40–43, 50–51?
Wycliffe Bible Dictionary, str. 436–438, navaja, da obstaja 6 izvodov. Nathan Jastram, raziskovalec zvitkov z Mrtvega morja, je dejal, da je en izvod Števil 30–50 pr. n. št. (radijska oddaja »Issues etc.«, 17. 4. 1999)
V »Expositor’s Bible Commentary«, 2. zvezek, str. 551, piše: »Hebrejsko besedilo (MT) Knjige števil je razmeroma brez težav. Ker je bila Tora v antičnih časih posebej cenjena, se zdi, da je njeno prenašanje čistejše kot pri večini drugih svetopisemskih knjig.«
Parabiblijski zvitki z Mrtvega morja: Nebiblijska besedila iz Kumrana, ki se sklicujejo na Knjigo številk, vključujejo 4Q364–366; 4Q423 5.2; 11Q19 49.5–51.6; 4Q251 6.2–6; 4Q276–277; 4Q284 4; 4Q394–399 B 13–17, 72–74; 11Q19 13–14, 17–19, 25–29; 11Q19 52:13–54,5;
Zvitek iz Wadi Murabba’at 1, vrstici 6–7 (75–125 n. št.) vsebuje 31 besed iz 4. knjige Mojzesove 34:10; 36:7–11
Nahal Hever v Jami pisem (=5/6Hev 1a) (50 pr. n. št. do 50 n. št.) vsebuje Številke 19:2–4; 22:7–8.
Nahal Hever (X Hev/SeNum) vsebuje številke 27:2–13; 28:11–12
Skupaj je v Mrtvomorskih rokopisih ohranjenih 461,5 verzov od skupno 1.288 verzov v knjigi Številke.
4. Mojzesova knjiga 1:1–5, 21–22, 36–40, 48–50; 2:18–20, 31–32; 3:3–19, 38–43, 50–51; 4:1–16, 40–49; 5:1–9; 6:ni; 7:88; 8:7–12, 21–22; 9:3–10, 19–20; 10:13–23; 11:4–5, 16–22, 31–35; 12:1–11; 13:7, 10–13, 15–24; 14:ni; 15:41; 16:1–11, 14–16; 17:12–17; 18:8–9 (ali 3. Mojzesova knjiga 23:1–3), 25–32; 19:1–6; 20:1–2, 7–8, 12–13, 16–17, 19–29; 22:5–24, 31–34, 37–38, 41; 23:1–4, 6, 13–15, 21–22, 27–30; 24:1–10; 25:4–8, 16–18; 26:1–10, 12, 14–34, 62–65; 27:1–13, 18–19, 21–23b; 28:11–17, 28, 30–31; 29:10–13, 16–18, 26–30; 30:1–3, 5–9, 13?, 15–17; 31:2–6, 21b–25, 30–33, 35–36, 38, 43–44, 46–54; 32:1, 4–5, 7–17, 19, 21–42; 33:1–9, 22–34, 45, 47–53; 34:4–10, 19–21, 23; 35:3–5, 11–12, 14–15, 18–25, 27–28, 33–34; 36:1–2a, 4a–11
Samaritani so v 2. stoletju pr. n. št. izdelali svoj izvod Tore, čeprav so najstarejši ohranjeni samaritanski izvodi iz srednjega veka. Glej The Dead Sea Scrolls Today, str. 125–126.
Krščanski biblijski rokopisi, ki segajo približno v leto 350 n. št., vsebujejo Staro zavezo, vključno s Knjigo številk. Po podatkih iz knjige *The Encyclopedia of Religious Knowledge*, str. 746, papirusi Chester Beatty (2.–4. stoletje n. št.) vsebujejo Knjigo številk.
Chester Beatty VI (Številke–Peta Mojzesova knjiga) iz 2. stoletja (Kenyon) oziroma iz let 117–138 n. št. (Wilcken).
Vaticanus (325–350 n. št.) vsebuje celotno knjigo Števil.
Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebuje 5. knjigo Mojzesovo 5:26–6:18; 6:22–7:20; 16:7–16:31; 16:31–20:28; 23:22–26:2.
Alexandrinus (okoli 450 n. št.) vsebuje celotno knjigo Števil.
Sirski prevod Septuaginte je izdelal škof Pavel iz Telle (616–617 n. št.), ki ga imamo še danes.
V jami blizu Jeruzalema je bil najden srebrni zvitek iz 7. stoletja pr. n. št., ki vsebuje 4. knjigo Mojzesovo 6:24–26.
Zgodnji cerkveni pisci so Knjigo številk priznavali kot avtoritativno svetopisemsko knjigo. Za popoln seznam pred Nicejskim koncilom glejte naslednje vprašanje.
V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Knjigo števil?
O: Pisci iz obdobja pred Nicejskim koncilom, ki so citirali ali namigovali na verze iz Knjige števil, so:
Klement Rimski (96–98 n. št.) citira 4. knjigo Mojzesovo 12,7: »Blagor tudi Mojzesu, ‚zvestemu služabniku v vsej njegovi hiši‘, ki je v svetih knjigah zapisal vse zapovedi, ki so mu bile dane, …« 1. Klementovo pismo, poglavje 43, str. 16
Barnabovo pismo (okoli 70–130 n. št.), 12. poglavje, str. 145, se sklicuje na 4. Mojzesovo knjigo 21,8–9: »In Mojzes jim je rekel: ›Ko bo koga od vas ugriznila kača, naj pride k kači, ki je na drogu; naj upa in verjame, da mu bo, čeprav je mrtva, lahko dala življenje, in takoj bo ozdravljen.‹« »In tako so storili.« Tudi v tem imaš [znak] Jezusove slave;«
Tudi Justini Martir (150 n. št.) pripoveduje o bronasti kači v 4. Mojzesovi knjigi 21,6–9. Začne z besedami: »V Mojzesovih spisih je namreč zapisano, kako so Izraelci takrat, ko so odšli iz Egipta in bili v puščavi, naleteli na strupene živali, tako na viperje kot na aspove…« Prva apologia Justina Martirja, poglavje 50, str. 183.
»Pastir Hermasa« (okoli 115–155 n. št.), poglavje 3, str. 12, namiguje na Eldada in Modata v 4. knjigi Mojzesovi 11,26–27.
Meleto/Melito iz Sardisa (170–177/180 n. št.) je v pismu Onesimu uvrstil knjigo Številke med knjige Stare zaveze. Nenavadno je, da je zamenjal vrstni red knjig Številke in Levitika. O Paschi, str. 72. Ohranjeno v Euzebijevi Cerkveni zgodovini 4,26.
Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) navaja 4. Mojzesovo knjigo 16,15 kot besede Mojzesa. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 26.4, str. 497
Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) navaja 4. knjigo Mojzesovo 6,9 kot besede »Učitelja«, ki jih je izrekel prek Mojzesa. Učitelj, knjiga 1, poglavje 2, str. 210.
Tertulijan (198–220 n. št.) obravnava dogodek pri Baal-Peoru, »kot nam je zapisano v Knjigi števil«, Scorpiace, poglavje 3, str. 636. O 21. poglavju Knjige števil piše tudi v delu Pet knjig proti Marcionu, knjiga 2, poglavje 22, str. 314 (207/208 n. št.).
Hipolit (222–235/6 n. št.) je napisal delo z naslovom »Balaamova blagoslova«. Ohranjen je en odstavek (81 besed v angleščini), ki se nahaja v delu »Očetje pred nicejskim koncilom«, zvezek 5, str. 160.
Origen (240 n. št.) se sklicuje na 2. Mojzesovo knjigo, 3. Mojzesovo knjigo in 4. Mojzesovo knjigo. Komentar k Prologu Pesmi pesmi, str. 47
Anonimni traktat proti Novatianu (okoli 246–258 n. št.), 2. poglavje, str. 658, navaja 4. Mojzesovo knjigo 5,2 kot besede Mojzesa.
Anonimni traktat o krstu (okoli 248–256 n. št.), 15. poglavje, str. 676, navaja 4. Mojzesovo knjigo 11,17 kot besede, ki jih je Bog v Stari zavezi izrekel Mojzesu.
Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) v Traktatu 12, tretja knjiga, 14, citira iz »Številk«.
Arhelaj (262–278 n. št.) V delu »Krščanski Diodor« obravnava Mojzesov ukaz o kamenjanju moža, ki je na soboto nabiral drva (Številke 15:32). »Disput z Manesom«, poglavje 40, str. 214. Na Številke 15:32 se sklicuje tudi v »Disputu z Manesom«, poglavje 31, str. 204.
Victorinus iz Petaua (mučenik leta 304 n. št.) se sklicuje na 4. Mojzesovo knjigo 23, ko obravnava Balaama in Balaka, ki sta postavila oviro pred Izraelom. Komentar k Apokalipsi, iz drugega poglavja, vrstice 14–16, ANF, zvezek 7, str. 346–347.
Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) citira Septuaginto iz 4. knjige Mojzesove 6,2 kot »Tisto, kar je zapisano v 4. knjigi Mojzesovi«. »Pogostitev desetih devic«, razprava 5, poglavje 4, str. 326.
Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) piše: »[Tudi Mojzes pravi] V Številkah« in parafrazira Številke 23,19 v delu »Povzetek Božjih ustanov«, poglavje 46, str. 241.
Po Nicejskem koncilu so se na Knjigo števil sklicevali še (v kronološkem vrstnem redu): Euzebij iz Cezareje, Afrahat Sirski, Atanazij, Efraim Sirski, Bazilij Kapadokijski, Ciril Jeruzalemski, Ambrož Milanski, Gregor Nazianški (namig), Gregor iz Nise, Rufin, Hieronim, Kartaginski koncil (393–419 n. št.), Epifanij iz Salamisa, Janez Krizostom, Orosij iz Brage (namig), heretik Teodor iz Mopsuestije (namig), Avguštin iz Hipona, Janez Kasijan in drugi.
Hieronim (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Toro, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodnike, Rut, Samuelove knjige (2 knjigi), dvanajst prerokov, Ozeja, Joela, Amosa, Obadija, Jona, Mika, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.
V: Katere so v knjigi Številke nekatere razlike v prevodih med hebrejščino, grško Septuaginto in drugimi prevodi?
O: Tukaj je nekaj prevajalskih razlik in nekaj drugih negotovosti v rokopisih v 1.288 verzih Knjige števil. Osredotočamo se zlasti na 21. poglavje Knjige števil. Razen kjer je drugače navedeno, je prvi stavek iz masoretskega besedila (MT), drugi pa iz Septuaginte (LXX).
4. Mojzesova knjiga 2:14: ime »Reuel« v primerjavi z »Deuel« v samarijskem Pentatevhu, Vulgati in mnogih masoretskih rokopisih. Hebrejske črke za »r« in »d« so si zelo podobne, podobno kot v primeru »Rodanim« proti »Dodanim« v 1. Mojzesovi knjigi 10:4. V delu Expositor’s Bible Commentary, zvezek 2, str. 715, je navedeno, da je Deuel verjetno bolj verodostojno branje.
4 Mz 3,9 »njemu« v primerjavi z »meni« v samarijskem Pentatevhu, Septuaginti in nekaterih masoretskih rokopisih.
4 Mz 3,12 »Vzel sem Levite … namesto vsakega prvorojenca« (MT in 4Q23) v primerjavi z »Vzel sem Levite … oni bodo tisti, ki bodo odkupljeni namesto vsakega prvorojenca« (Samaritanski Pentatevh)
Num 3:28 »8.600« v primerjavi z »8.300« v nekaterih rokopisih Septuaginte
4 Mz 3:39 »in Aron« s posebnimi pikami nad besedo (v mnogih masoretskih besedilih) v primerjavi z »in Aron« (Septuaginta) v primerjavi z odsotnostjo v številnih hebrejskih rokopisih, sirščini in Samarijskem Pentatevhu. Pisarji so to storili, da bi izrazili dvom o tem verzu. Več o tem si preberite v The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 2, str. 728.
Num 4:3 »od 30. leta starosti« (MT, 4Q23, Samaritanski Pentatevh) v primerjavi z »od 25. leta starosti« (Septuaginta)
Num 6:2 »naj da posebno zaobljubo nazirejca« (MT) v primerjavi z »posebno naj da zaobljubo, da se loči« (Septuaginta, Metodij (270–311/312 n. št.), Pogovor o gostiji desetih devic, 5. poglavje, str. 326)
4 Mz 9,3 »zvečer« (MT, Samaritanski Pentatevh, Septuaginta) v primerjavi z »podnevi« (4Q23)
4 Mz 9,16 »to« v primerjavi z »to podnevi« (grški, sirski, Vulgata)
Num 10:11 v Samaritanskem Pentatevhu neposredno sledi Dt 1:6–8. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)
4 Mz 13,8 Hoshea (hebrejsko) v primerjavi z »Oshea« (Septuaginta, Vulgata)
4. Mz 14,33 »pastirji« proti »potepuhi/nomadi« (Vulgata)
Num 14:41 v Samaritanskem Pentatevhu neposredno sledi Dt 1:20–23. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)
V samarijskem Pentatevhu na Num 20:13 neposredno sledi Dt 3:24–28. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)
V Samaritanskem Pentatevhu se takoj za Num 20:13b nahaja Dt 2:2–6. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)
Num 21:1 »živeli na jugu« v primerjavi z »prebivali ob puščavi«
4. Mojzesova knjiga 21:2 »roka« v primerjavi z »močjo« (v tem kontekstu imata enak pomen)
4 Mz 21,2 »popolnoma uničiti njihova mesta« proti »posvetiti ga in njegova mesta«
4 Mz 21,3 »izročil Kanaance« proti »izročil Kanaanca v njegovo moč«
4 Mz 21,3 »popolnoma uničil njih in njihova mesta« proti »posvetil njega in njegova mesta«
4 Mz 21,4 »netrpežni« proti »izgubili pogum«
4 Mz 21,5 »Zakaj si jih pripeljal« v primerjavi z »Zakaj je to? Zakaj si jih pripeljal«
4 Mz 21,6 »ognjene kače« proti »smrtonosne kače«
4 Mz 21,7 »In Mojzes je molil za ljudstvo« v primerjavi z »In Mojzes je molil Gospodu za ljudstvo«
4 Mz 21,8 »ga postavi na drog« proti »ga postavi na signalni drog«
4. Mz 21,8: »kadar koli koga ugrizne« proti »kadar koli kača ugrizne človeka«,
4. Mz 21,8 »ko jo bo videl, bo ostal živ« v primerjavi z »vsak, ki je ugrizen in jo pogleda, bo ostal živ«
4. Mz 21,9: »baker … drog … baker« proti »medenina … signalni drog … medenina«
4 Mz 21,11 »Ije-abarim, v puščavi, ki je pred Moabom, proti vzhodu sonca« v primerjavi z »Achalgai, na drugi strani v puščavi, ki je nasproti Moaba, proti vzhodu«
V Samaritanskem Pentatevhu na Num 21:11 neposredno sledi Dt 2:9. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)
V samarijskem Pentatevhu na Num 21:12 neposredno sledi Dt 2:17–19. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)
4. Mz 21,13 »ki je v puščavi« v primerjavi z »v puščavi«
Num 21:14 »Waheb v Suphi« v primerjavi z »kar je storil v Rdečem morju« (Vulgata)
Num 21:20 v Samaritanski Pentatevhi neposredno sledi Dt 2:24–29,31. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)
4 Mz 21,28 »kot Ar [regija ali mesto] Moaba« v primerjavi z »kot Moab« (Septuaginta)
4. Mz 21,28 »in gospodarji višav« proti »in pogoltnilo višave«
Num 21:30 »streljali smo nanje; Hešbon je propadel« v primerjavi z »Tako je njihovo potomstvo izginilo iz Hešbona« (Septuaginta)
4 Mz 22,20; 23,4,5,16 »Bog« (MT) v primerjavi z »Božjim angelom« (Samaritanski Pentatevh) (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5)
4 Mz 24,6: Tetragram (za GOSPOD) je bil v 4Q27 izpuščen, vendar je bil popravljen.
4. Mojzesova knjiga 24:9 V rokopisu 4Q27 sta bili v besedi po pomoti zamenjani dve črki.
Num 24:17 (negotovo) v primerjavi z »lobanjami« v samarijskem Pentatevhu
Num 26:17 »Arod« v primerjavi z »Arodi« v samarijskem Pentatevhu in sirščini
Num 26:23 »prek Puvaha/Puwaha/Puwwaha, Punita« (v mnogih hebrejskih rokopisih) v primerjavi z »prek Pu’aha, Puitca« v Septuaginti, samarijskem Pentatevhu, Vulgati in sirščini.
4. Mz 26,39 »Shephupham« v primerjavi z »Shupham« v Samaritanskem Pentatevhu, Vulgati, sirščini, Septuaginti in nekaterih masoretskih rokopisih
4. Mz 26,40 ni navedeno v primerjavi z »prek Arda« v samarijskem Pentatevhu in Vulgati
Num 27:7 ženski rod za zaimke v primerjavi z moškim rodom za Zelofhadove hčere.
4. Mojzesova knjiga 27:22 »vzel Jozue« v primerjavi z »vzel Jozue, sin Nuna« (Svitki z Mrtvega morja 4QNumb)
Num 27:23 Samaritanski Pentatevh dodaja »in mu je rekel« ter nato dodaja 5. Mojzesovo knjigo 3:21–22. The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 2, str. 947
4. Mojzesova knjiga 27:23 »prek Mojzesa« v primerjavi z »po Mojzesu. [In Mojzes] mu je rekel: ›Tvoje oči so videle, kar je GOSPOD, tvoj Bog, storil [tem] dvema k[raljema; tako bo GOSPOD storil vsem kraljestvom, v katera greš. Ne boš se jih bal; kajti GOSPOD, tvoj Bog, je tisti, ki se bori zate.]« (Svitki z Mrtvega morja 4QNumb) Knjiga The Meaning of the Dead Sea Scrolls, str. 110, imenuje 4QNumb (30 pr. n. št.) » ova judovska Živa biblija« in to navaja kot le en primer dodatkov, ki so bili vključeni.
4 Mz 31,6 »duhovnik v vojni« v primerjavi z »duhovnik« (Septuaginta)
Num 32:11 »stari dvajset let in več« v primerjavi z »stari dvajset let in več, ki poznajo dobro in zlo« (Septuaginta)
Num 32:29, 31, 33 »Gad … Ruben« trikrat (masoretski tekst, 4Q23) v primerjavi z »Ruben … Gad« trikrat (samaritanski Pentatevh, Septuaginta)
4 Mz 33,8 »pred Hahirotom« v primerjavi z »Pi Hahirotom« v samarijskem Pentatevhu, Vulgati in mnogih masoretskih rokopisih
4 Mz 33,52 V Mrtvomorskem zvitku 2Q7 manjka prvo »vsi«.
4 Mz 34,6 »in obala« v primerjavi z »in njena obala« (sirščina)
Literatura za to vprašanje: hebrejski prevod je iz dela Jayja P. Greena *Literal Translation*, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sira Lancelota C. L. Brentona *The Septuagint: Greek and English*. Uporabljeni so bili tudi *The Expositor’s Bible Commentary*, *The Anchor Bible Dictionary*, zvezek 5, ter opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV in NRSV.