< Vprašanje o Svetem pismu iz Deuteronomija

V: Kaj je glavna točka knjige Deuteronomija (Dt 1–34)?

O: Knjiga Deuteronomija je ena od štirih najpogosteje citiranih knjig v Novi zavezi. Je zadnja od petih knjig zakona, imenovanih Tora. V Deuteronomiji 17:14 je bilo kraljem izrecno zapovedano, da morajo to knjigo brati (in ponovno brati). Angleška beseda Deuteronomy izhaja iz grščine in pomeni »drugi zakon« ali »ponovitev zakona«. Vendar pa ne gre za drugi zakon, temveč za ponovno izjavo in delni povzetek zakonov iz knjig Exodus, Leviticus in Numeri. Osredotočena je na tiste, ki niso Leviti, zlasti da se tega spomnijo, preden vstopijo v Obljubljeno deželo. Ne gre za popoln povzetek, saj na primer ne obravnava podrobno posameznih družbenih zakonov, obrezovanja itd. Mojzes je bil namreč od Boga obremenjen, da izreče te govore o tem, na kaj se morajo osredotočiti, ko bodo vstopili v Obljubljeno deželo; na primer, ponovitev Desetih zapovedi in drugih zakonov, vzpostavitev mest zatočišča ter določitev enega samega središča za žrtvovanje. Središče se je preselilo z gore Ebal v 5. Mojzesovi knjigi 27:1–8; Jozue 8:30–35, v Šekem v Jozue 24:1–28, v Šilo v Jozue 18:1 in Sodniki 21:19, nato pa v Jeruzalem.

Peta Mojzesova knjiga je bila podana od Boga prek človeka, ki mu je Bog povedal, da bo kmalu umrl, ne da bi vstopil v obljubljeno deželo. V dolgih letih njihovega potovanja, ki se je bližalo koncu, Mojzes v svojem poslovilnem delu v bistvu pravi: ko boste naleteli na materialne blagoslove, pa tudi na poganski vpliv, »se še posebej spomnite na te stvari«.

V: Katere so v 5. Mojzesovi knjigi 1–34 ključne fraze te knjige?

O: V Deuteronomiju se 280-krat pojavi »Gospod, tvoj Bog«, 18-krat »vzemi v posest«, 200-krat »dežela« in 9-krat »ne boj se«.

V: Zakaj bi morali preučevati knjigo Dt 1–34?

O: Obstaja vsaj štiri razloge. Prvič, vsa Sveto pismo (ne le del) je koristno za poučevanje, opominjanje, popravljanje in vzgojo v pravičnosti, kot navaja 2. Timotej 3:16. Drugič, kot kaže spodnja tabela, so Jezus in pisci Novega testamenta pogosto imeli v mislih Peto Mojzesovo knjigo. Ko je bil Jezus v puščavi skušan, je Satanu vse tri krat odgovoril z odlomki iz Peto Mojzesove knjige. Tretjič, potrebujemo uravnotežen pogled na Boga; na Njegovo milost, Njegovo jezo ter Njegovo skrivnostno in veličastno mogočnost. Četrtič, lahko se konkretno naučimo, kako nameravni in organizirani želi Bog, da smo v našem prizadevanju za pobožnost. Prav tako nas lahko spomni na pomen odgovornosti v skupnosti, pričevanja našim sosedom, materializma, učinkovitega vodstva kljub izčrpavajočim nenehnim pritožbam ter poučevanja naslednje generacije.

V: Kakšen je pregled vsebine knjige v Dt 1–34?

O: Učenjaki, med njimi tudi Kenneth A. Kitchen, so odkrili številne podobnosti med sestavo Deuteronomija in hetitskimi pogodbami o politični suverenosti iz drugega tisočletja pr. n. št. Peter Craigie je opazil tudi nekaj podobnosti z egipčanskimi delovnimi pogodbami.

Večina knjige Deuteronomija je zgrajena okoli treh dolgih Mojzesovih govorov.

1–4 Prvi govor: Prolog

. 1:1–5 Uvod

. 1:6–3:29 Zgodovinski uvod

. 4:1–40 Osnovne določbe

5:1–11:32 Drugi govor: Pogoji zaveze

12:1–26:29 Izvajanje

27–30 Tretji govor

. 28:1–14 Koristi/blagoslovi spoštovanja zaveze

. 28:15–38 Kazni/prekletstva zaradi kršitve zaveze

. 29:1–30:30 Povzetek

31–34 Zaključne opombe

V pogodbah o suverenosti se je pogosto govorilo o ljubezni vazala do gospodarja. Med hetitskimi pogodbami o suverenosti in strukturo Deuteronomija pa je bila ena velika razlika. Pogodbe o suverenosti so običajno pozivale številne bogove, naj pričajo o pogodbi, v Deuteronomiju pa tega ni.

V: Kje v Novi zavezi je naveden ali omenjen Deuteronomij?

O: Navaja se ga na mnogih mestih.

V: V 5 Mz 1,1, kako dolgo naj bi Izraelci ostali v puščavi?

O: 5. Mojzesova knjiga 1:2 nas opominja, da bi potovanje v jugozahodni Kanaan trajalo približno enajst dni. Ker pa niso ubogali in niso sledili Bogu v deželo po slabem poročilu desetih od dvanajstih izvidnikov, je to trajalo 38 do 40 let. Izraelci so bili kaznovani, a niso bili zapuščeni. Kazen pa ni večna. Na kazen se lahko odzovete tako, da jo spremenite v čas posebne pobožnosti.

Raymond Brown pravi: »Poraženi in potrti uporniki so bili pregnani nazaj v pusto puščavo. Mračna zbirka tesno povezanih grehov – pozabljivost, neposlušnost, trmastost in predrznost – jim je odrekla boljše stvari. Vse bi lahko bilo tako drugače. … V letih, ki so sledila, so bili na stotine teh žalostnih nevernikov odneseni v grob. Vsak pogreb je bil novo pričevanje o resnosti greha. A njihov grenki poraz proti Amorejcem je postal zbledel spomin. Postopoma se je začel svitati nov dan. Bil je čas, da se začne znova.«

V: Zakaj je Mojzes v 5 Mz 1,6.9.14; 5 Mz 15,2.5; 5 Mz 11,2.7 ljudem povedal, da so bili priče tega, kar se je zgodilo pred 40-letnim potovanjem po puščavi, saj Num 14,29–30 in Num 26,64–65 pravita, da bodo vsi umrli v puščavi?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

Ljudstvo je bilo v puščavi približno sedem let, preden je bila izrečena prekletstvo 40-letnega potovanja.

Št. 26,64–65 pravi le, da vsi tisti, ki so bili prešteti v vojaškem popisu, prej niso bili živi.

4. Mz 14,29–30 obljublja le, da bodo vsi moški, prešteti v prejšnjem popisu, umrli, preden dosežejo obljubljeno deželo, razen Jozueja in Kaleba.

Tako so bili iz prekletstva izključeni vsi moški, mlajši od 20 let (ki niso bili prešteti v popisu), levitski moški vseh starosti in vse ženske. Mnogi med njimi bi bili živi kot osebni priče prejšnjih dogodkov. Ljudje, rojeni po začetku 40-letnega obdobja, bi bili le posredne priče, ki bi se o tem učili od svojih staršev in skupnosti.

V: Katere značilnosti Mojzesovega voditeljstva lahko opazimo v 5. Mojzesovi knjigi 1,6–18?

O: Mojzes je pokazal vsaj šest značilnosti.

Pokoren – Mojzesovo življenje je prešlo skozi številna različna obdobja: od dvornega priljubljenca, prek izobčenca, drznega osvoboditelja, preobremenjenega sodnika, do skrivnostnega čudežnika. A edina stalnica je bila Mojzesova pokoritev Bogu.

Realističen – Mojzes je bil realističen do sebe in do drugih. Mojzes se je zavedal svojih pomanjkljivosti in tega, da bremena ne more nositi sam. Zato ni le trkal z glavo ob zid, ko je poskušal ublažiti svoj neuspeh, ker ni mogel storiti vsega. Namesto tega je Mojzes ukrepal in našel ljudi, ki so mu pomagali. Mojzes ni mogel voditi ljudstva od tistega, kjer bi si želel, da bi bili, ampak je moral voditi ljudstvo od tistega, kjer so bili.

Zaupanje v Boga – Mojzes je bil zelo samozavesten človek, vendar ni bil samozavesten v sebi, zlasti ne v svojih govornih in vodstvenih sposobnostih. Vendar je Mojzes zaupal v Božje sposobnosti in v to, da ga bo Bog uporabil, ne glede na to, česa mu je manjkalo.

Žrtvovalen – Mojzes je imel privržence, ki so bili daleč od idealnih. Namesto timskega dela in harmonije se je Mojzes nenehno moral spopadati z godrnjanjem in spori. Razen kratkega trenutka v Meribi Mojzes nikoli ni obupal nad njimi. Mojzes ni bil le vodja v vakuumu; bil je vodja zanje.

Delitev odgovornosti – Mojzes je veliko vsakodnevnih odločitev prenesel na sedemdeset starešin. Ni jim le dodelil nalog, ampak jim je prenesel odgovornost, da ravnajo pravično in modro.

Ranljivost – Mojzes je omenil tri slabosti, na katere morajo voditelji paziti: favoriziranje, strah in osamljenost.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 1,8–12 »jaz«, ki tu govori, Mojzes ali Bog?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 1,6 je Mojzes povedal: »To je rekel Bog«, zato je »jaz« v 8. verzu Bog. Ko je Mojzes na koncu 8. verza končal s ponavljanjem tega, kar je rekel Bog, se »jaz« od 9. verza naprej nanaša na Mojzesa.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 1,8. Če so Izraelci zavzeli deželo, zakaj so bili kasneje izgnani pod asirsko in babilonsko vladavino?

O: Res so šli in zavzeli deželo. Vendar pa zaradi svoje neposlušnosti niso ohranili tistega, kar so zavzeli, in so jo izgubili za 70 let. V 5. Mojzesovi knjigi 4,25–31; 28,20–28; 29,22–28; 30,1–10; 32,23–43 so vsi opozarjali, da se to lahko zgodi. Tudi Bog nam lahko da obljube in blagoslove, toda če jih nikoli ne prevzamemo v last, jih morda ne bomo imeli. Vendar pa to, da jim je Bog dal deželo, ni pomenilo, da so lahko počeli, kar so hoteli, in še vedno živeli v tej deželi. Tudi oni (in mi) jih lahko izgubimo zaradi neposlušnosti.

V: Ali je v 5 Mz 1,13.16 ljudstvo izbralo svoje sodnike ali jih je Mojzes imenoval v 2 Mz 18,25?

O: Tukaj bi lahko pomagala analogija. Ali predsednik Združenih držav Amerike imenuje ljudi na položaje v vladi ali jih potrdi senat?

Oboje drži. V Svetem pismu je ljudstvo predlagalo ljudi, ki naj bi bili njihovi sodniki, Mojzes pa je izbral te može. Mojzes je morda izbral vse, ki so bili predlagani, vendar tega ni nujno storil.

V: Zakaj so v 5. Mojzesovi knjigi 1,22–23 morali privrženci Vsevednega Boga po vsej deželi pošiljati vohune?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve različni točki.

1. Mojzes je verjetno menil, da je to dobra ideja, saj nam Bog omogoča, da se mnogih stvari naučimo sami. Izvidniki so lahko raziskali Kanaan, da bi ugotovili najboljšo pot za vstop ter relativno moč njihovih oboroženih sil.

2. Vendar jim Bog nikoli ni ukazal, naj pošljejo vohune. Ljudstvo je s tem predlogom pristopilo k Mojzesu, ta pa je v 23. verzu le menil, da je to dobro. Vendar se je to izkazalo za katastrofo, saj so ob prvih težavah izgubili vero. Niso izgubili vere v to, da je Bog z njimi, temveč so izgubili vero, da jih bo Bog zaščitil.

Za današnje kristjane sta tu dve ključni lekciji. Prvič, analiza situacije je na splošno dobra stvar. Vendar, če je eden od namenov te analize odločitev, ali naj zaupamo Bogu ali ne, ali naj poslušamo Boga ali ne, je analiza sama po sebi zla, ker izhaja iz zlobnih motivov.

Druga ključna lekcija se nanaša na vodstvo. Mojzes tu ni imel nobenih slabih motivov in verjetno se ni zavedal, da je bil skriti motiv nekaterih ljudi, ki so prosili za pošiljanje vohunov, odločitev, ali bodo poslušni ali ne. Ko nas nekdo prosi za nenavadno prošnjo, ki se zdi neškodljiva, je bolje, da najprej razumemo, zakaj, namesto da jo impulzivno odobrimo ali zavrnemo.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 1,26–43, ker je Bog želel, da Izraelci takoj odidejo v Kanaan, in ker so se sprva upirali, zakaj je bil Bog jezen nanje, ko so se odločili, da bodo šli?

O: Rimljanom 14,23 izrecno navaja načelo, ki ga ponazarja 5. Mojzesova knjiga 1,26–43: »Vse, kar ne izhaja iz vere, je greh.« Sprva so se Izraelci odločili, da ne bodo odšli, ker niso zaupali v Boga. Kasneje so se odločili oditi, ker so zaupali vase. Bogu ni bilo toliko do tega, ali bodo odšli v določenem trenutku ali ne, temveč do njihove poslušnosti Njemu.

Če ste imeli težave s tem vprašanjem, preden ste prebrali odgovor, si morda želite zapomniti naslednje. Nekateri se osredotočajo na stvari, ki jih je treba storiti ali ne storiti, da bi bili v pravem odnosu z Bogom. Pri tem spregledajo bistvo. Bog ne želi, da bi se mu poskušali poslušati le na daljavo, ampak da ga kličemo, se mu približamo in mu poslušamo. Preberite Rimljanom 14, kjer boste našli nekaj primerov, ki jih lahko razumete le, če razumete to načelo.

V: Kaj je v 5. Mojzesovi knjigi 1,27 zapisano o Izraelcih?

O: Njihovi strahovi so povzročili, da so stvari narobe razumeli, čeprav so videli dokaze, ki so kazali nasprotno. Pozabili so na čudežne načine, s katerimi jih je Bog rešil v preteklosti – z Rdečim morjem, mano in prepelicami. Tudi v prihodnosti bo Bog na južne Kanaance poslal velike kamne. Mislili so, da Bog, ki jim je pomagal prečkati Rdeče morje, jih ne more rešiti pred Amorejci. Mislili so, da jih Bog sovraži in da jih bo uničil, ko jim je dajal nov izziv. Mislili so, da imajo Božji zapovedi večji obseg kot Njegova milost in moč. Videli so le kratkoročno perspektivo in tisto, kar so lahko dosegli sami, ne pa tisto, kar je lahko storil Bog.

V: Kdo so v 5. Mz 1,28; 5. Mz 2,10 in 5. Mz 9,2 sinovi Anakovi (Anakim), Emiti in Refaiti?

O: Anakiti so bili potomci moža po imenu Anak. Anakiti so bili pleme, katerega moški so bili strašni bojevniki, verjetno zaradi svoje velikosti in moči. Ker loki takrat še niso bili tako močni, dolg doseg in moč pa sta bili dragoceni bojni lastnosti za ljudi, ki so se borili z meči in palicami, so ti trije sorodni klani vzgojili mnoge strahovite bojevnike. Za več informacij glej razpravo o 5. Mojzesovi knjigi 31:3.

V: Kako se ljudje v 5. Mojzesovi knjigi 1:34–46 in 1:2 odzovejo, potem ko so zapravili veliko priložnost, ki jim jo je dal Bog?

O: Odzvati se lahko tako, da spet začnejo poslušati. To je morda težko doseči, čeprav bi bilo prej veliko lažje, a Bog še vedno želi, da te stvari dosežemo. Po drugi strani pa se lahko nekdo popolnoma upre in se nikoli več ne vrne. V nekem smislu so jezni nase, ne na Boga.

V: Kaj v Dt 1,39 pomeni »poznavanje Boga« in »starost odgovornosti«?

O: Starost odgovornosti je pojem, ki pomeni, da otroci dosežejo starost, pred katero so pred Bogom odgovorni za svoje odločitve. Noben verz ne nakazuje, da je ta starost enaka za vsakega otroka. V tem odlomku so prikazana tri načela Božje pravičnosti.

1. Bog sodi na podlagi tega, kar ljudje vedo, in majhni otroci, ki iz nevednosti ne izberejo tistega, kar je prav, za to niso obsojeni. Greh se ne šteje tam, kjer ni zakona (Rimljanom 4:15; 5:12).

2. Bog ne sodi ljudi za tisto, česar niso mogli izbrati. Ženska, ki je bila posiljena na podeželju, kjer njenih krikov ni bilo mogoče slišati, ni bila kaznovana za spolni greh (5. Mojzesova knjiga 22,25–27). Podobno tudi najstniki, ki so razlikovali med dobrim in zlim, a niso imeli glasu v skupščini ali pri njenih odločitvah, niso bili kaznovani s smrtjo v puščavi.

3. Kljub temu pa ljudje v tem življenju pogosto trpijo posledice zla, ki so ga storili drugi. Otroci so morali še vedno živeti v puščavi 40 let. Vendar bo Bog na sodni dan vse uredil pravično.

V: Zakaj so v 5. Mojzesovi knjigi 1,30–46 Izraelci ravnali narobe, ko so se prepozno podredili Bogu in se spopadli z Amorejci?

O: Osnovno vprašanje v mislih večine Izraelcev je bilo, ali naj se borijo proti Amorejcem ali ne. To je bilo napačno. Osnovno vprašanje je bilo, ali naj poslušajo Boga ali ne. Usmerjeni so bili v izid, ne v poslušnost. Ko je Bog rekel, da se zdaj ne smejo več boriti proti Amorejcem, se njihova neposlušnost v tem trenutku ni razlikovala od tiste, ko so se prej odrekli boju.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 2,4–8 Izraelci niso mogli premagati Edomcev, saj so bili Izraelci toliko močnejši?

O: Izraelci se z njimi nikoli niso spopadli, šibkejšega naroda pa ne moreš premagati, če se z njim nočeš spopasti. Nikjer ni zapisano, da niso bili sposobni premagati Edomitov. Bog jim je namreč zapovedal, naj se ne spopadajo z Edomiti, in oni so se mu poslušali.

Za več informacij glej https://www.thetorah.com/article/ar-moab.

V: Zakaj je Bog v 5. Mojzesovi knjigi 2,4–7 Izraelcem povedal, da bodo kmalu prečkali Edom, če pa 4. Mojzesova knjiga 20,14–21 in 5. Mojzesova knjiga 2,8 kažejo, da tega niso nikoli storili? Ali Bog tega vnaprej ni vedel?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Bog ve vse, kar se nam bo zgodilo (Psalm 139:16, Izaija 46:10; 41:22–23; 42:9; 44:7, 1 Janezovo pismo 3:20)

2. Bog je Mojzesu naročil, naj Izraelcem da ta navodila. Običajna pot skozi središče Moaba se je imenovala Kraljeva cesta, in potovanje po tej poti bi bilo verjetno najlažje.

3. Bili so »na pragu« prehoda skozi notranjost Edoma in bi ga tudi prečkali, če bi jim Edomci to dovolili. Ker pa jim tega niso dovolili, so prečkali le zunanji rob Edoma.

Poleg tega v delu »The Bible Knowledge Commentary: Old Testament« (str. 265) piše, da ima ta dežela danes le približno pet palcev padavin na leto (čeprav jih je bilo takrat verjetno nekoliko več). Edomci so morda bili zaskrbljeni, da bi to številčno ljudstvo porabilo vso vodo.

Kot je v naslednjem vprašanju poudaril Gleason Archer, je druga možna razlaga, da so bili verjetno v Edomu, ko so Edomcem predložili svojo prošnjo, in da so prečkali obrobje Edoma, torej so dejansko vendarle prečkali Edom.

V: Ali so Izraelci v 5. Mojzesovi knjigi 2,4–7 in 4. Mojzesovi knjigi 20,14–21 obšli Edom ali so šli skozi Edom, kot pravi 5. Mojzesova knjiga 2,4–7?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 2,4–7 nikjer ni navedeno, da so prečkali Edom. Namesto tega je bilo Izraelcem, še preden so dosegli mejo Edoma, rečeno, da bodo kmalu prečkali Edom in da morajo paziti, da ne izzovejo Edomcev k vojni.

Tako 4. Mojzesova knjiga 20 kaže, da jim Edomci niso dovolili prehoda skozi Edom, in da so Edomci mobilizirali svojo vojsko. Zato Izraelci niso ubrali običajne poti, imenovane Kraljeva cesta, ampak so obšli Edom.

Včasih se ljudje pripravljajo na neko dejanje, a ko se proti njim približa vojska, se odločijo, da bodo namesto tega storili nekaj drugega. Glej tudi naslednje vprašanje

Gleason Archer podaja drugačen odgovor. Če sledimo njihovi poti, so bili verjetno v Edomu, ko so se pogovarjali z Edomci. Nato so šli ob (neoznačeni) meji Edoma, tako da so v nekem smislu še vedno šli skozi, čeprav ne po lažji poti, po kateri bi si želeli iti.

V: Kako ravnate v primerih iz 5. Mz 2,4–19 in 4. Mz 20,14–21, ko morate zaradi trme drugih narediti ovinek, da bi opravili tisto, kar bi morali?

O: Ko vam Bog zaupa delo, mislite, da vam demoni ali drugi nikoli ne bodo postavili ovir? Včasih nam Bog zaupa nalogo in moramo iti po ovinku, a to ne pomeni, da moramo obupati, temveč da moramo imeti vztrajnost, da jo izpeljemo. Ko se znajdete na ovinku, se z njim spoprijemajte z milostjo, brez jeze, sovraštva ali misli, da bi se jim maščevali. Ni ti treba jim ničesar dokazovati. Toda Bog je določil, kako boš živel svoje življenje v službi Njemu, in nedvomno je Bog to tudi upošteval. Ko te skuša premagati jeza, se ne jeziti, ampak bodi odločen.

V: Ali v 5. Mz 2,7 Izraelcem ni ničesar manjkalo, ali pa so bile razmere dovolj slabe, da so se pritoževali, kot v 2. Mz 16,2–3 in 4. Mz 11,4–6?

O: Razmere so bile znosne, saj je imelo ljudstvo dovolj hrane, vode in oblačil. Vendar pa, tako kot danes, ali je situacija vredna pritoževanja ali ne, odvisno od tistega, ki se pritožuje, prav toliko kot od same situacije. Vernikom je Pavel v Pismo Filipljanom 2,14–15 zapovedal, da moramo vse delati brez pritoževanja in prepiranja.

V: Zakaj Izraelci v 5. Mojzesovi knjigi 2,9–12, 22, 37 niso osvojili Moabcev in Amonitov?

O: Iz preprostega razloga, ker je Bog Izraelcem zapovedal, naj se z njimi ne bojujejo. Verjetni razlogi, zakaj je Bog to zapovedal, so, da so bili Moabci in Amonci sorodniki Izraelcev, da so se morali Izraelci osredotočiti na Kanaance ter da ni bilo smisla, da bi v boju za ozemlje, ki ga tako ali tako niso smeli zavzeti, umrl niti en sam bojevnik.

Mimogrede, Ar v Moabu ni bilo mesto (vsaj v tem času), ampak »naseljeno območje« (Številke 21:14), kjer je bilo več potokov.

Za več informacij glej https://www.thetorah.com/article/ar-moab. Komentar Keil-Delitzsch o Stari zavezi, 1. zvezek, 3. del, str. 293, zastopa stališče, da je mesto Ar sicer obstajalo, vendar se ta omemba nanaša na območje.

V: Kako je bila v 5. Mojzesovi knjigi 2,10–12 Kanaan »dežela njihovega lastništva«, če pa vanjo še niso vstopili?

O: Dežela zahodno od reke Jordan jim je bila obljubljena kot njihova dediščina. Poleg tega je bila knjiga Deuteronomija verjetno napisana zadnja, dve in pol plemena pa so že zavzela deželo vzhodno od reke Jordan.

Za več informacij in nekaj zanimivih primerjav med stališčem tistih, ki se držijo avtoritete Svetega pisma, ter kritičnim stališčem krščanskih liberalcev glej knjigo When Critics Ask, str. 115–117. (Izraz »krščanski liberalec« se, mimogrede, nanaša na verska stališča in ne na politiko.)

V: Ali v 5. Mojzesovi knjigi 2,19 Bog ni dal Amonitovega ozemlja Izraelcem, ali pa jim ga je dal Mojzes v Jozue 13,25?

O: Oboje drži. Amoniti so imeli dva dela svojega kraljestva: del, ki so ga podedovali od prednikov, in del, ki so ga pridobili z osvojitvijo. Pred obema verzoma so Izraelci zasedali drugi del. Zato je bil 5. Mojzesova knjiga 2,19 napisana prav zato, da bi Izraelcem povedala, naj ne zavzemajo dežele, ki so jo Amoniti imeli v lasti takrat in tudi prvotno.

Poleg tega zemlja na vzhodnem bregu reke Jordan ni bila del Kanaana. Izraelci so jo osvojili in zasedli, vendar jim je Bog ni obljubil. Tudi danes se včasih zgodi, da pridobimo stvari, ki jih Bog ne želi, da bi jih imeli, kar kasneje obžalujemo.

V: Zakaj je Gospod v 5. Mojzesovi knjigi 2,30 otrdil srce Sihona, kralja Hešbona?

O: Verjetno iz podobnega razloga, kot je Bog otrdil srce faraona. Sihonovo srce je bilo že otrdelo proti Bogu in njegovemu ljudstvu, Bog pa ga je otrdil še bolj. Nekoč je nekdo primerjal Božji vpliv s sončno svetlobo. Sončna svetloba zmehča vosek, glino pa otrdi, čeprav gre za isto sončno svetlobo.

V: Zakaj so morali ljudje v 5. Mz 2,31 in 4. Mz 21,23–26 bojati proti Sihonu in so nekateri umrli, čeprav je Bog rekel, da jim je zemljo že dal v posest?

O: Bog jim je namenil, da jo osvojijo, in jim dal pravico, da jo osvojijo, vendar so morali dejansko delo opraviti sami. Bog nam danes morda podeli kakšno blagoslov, toda če nismo pripravljeni delati tudi sami, da bi ga pridobili, ga ne bomo dobili.

V: Kaj je bila v 5. Mojzesovi knjigi 3:11 »postelja« kralja Oga iz Bašana in kako dolga je bila?

O: Dolga je bila približno 13 do 13 1/2 čevljev. Hebrejska beseda za »posteljo« je tu dvoumna. Lahko se nanaša na posteljo, na kateri je preživel noč, ali pa na »grobno posteljo« (v resnici sarkofag ali grobnica), kjer bo počivalo njegovo telo. Drugi sarkofagi te velikosti so bili najdeni vse do Fenicije.

Mimogrede, Bašan je ležal severno od poti, po kateri so morali iti, da bi vstopili v Obljubljeno deželo. Vendar pa niso hoteli poslati skoraj vseh svojih vojakov čez reko Jordan, da bi nato sovražno kraljestvo severno od njih opustošilo njihove družine, črede in živino. Zato Bašan verjetno ne bi bil osvojen, če bi premagali svojo željo po boju proti Izraelcem, ki je izvirala iz strahu, in bi bili do njih miroljubni, potem ko jim je Mojzes poslal mirovno delegacijo v 4. Mojzesovi knjigi 21,21–22.

V: Kako je v 5. Mojzesovi knjigi 3,11 lahko bila postelja kralja Oga iz železa, saj niso imeli napredne tehnologije za obdelavo železa?

O: To ne pomeni nujno, da je bila celotna postelja narejena iz železa (to bi bilo precej neudobno). Namesto tega je bila postelja obrobljena z železom. Egipčani so železo iz meteoritov uporabljali za okraske in bodala že vsaj od leta 3000 pr. n. št. A čeprav so imeli nekaj železa iz meteoritov, jim je bilo zelo težko prečistiti železovo rudo, saj je za to potreben talilni ogenj, ki je veliko vročeji od tistega za brono ali medenino.

V: Zakaj so v 5. Mojzesovi knjigi 3,12–17 plemena Gada, Rubena in polovica Manaseja živela na vzhodni strani Jordana, saj naj bi ljudstvo živelo v Kanaanu?

O: Preprosto zato, ker so se odločili, da bodo živeli tam. Sveto pismo navaja njihovo odločitev, ne da bi jo odobravalo. Zgodovina kaže, da njihova odločitev ni bila modra. Tam je bilo malo padavin, a je bila to dobra pokrajina za govedo.

Tudi danes, če verniki želijo storiti nekaj, kar ni odkrito uporniško, a tudi ni povsem tisto, kar je Bog od nas želel, nam Bog dopušča svobodo, da sprejmemo svojo nespametno odločitev in pogosto tudi vidimo njene posledice.

V: Kako je Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 3,21–22,28 pripravil predajo vodstva?

O: Učinkoviti voditelji se lahko, ko postanejo starejši, upirajo predaji svojega služenja drugim; a to morajo vseeno storiti. Čeprav je bilo to za Mojzesa verjetno neprijetno, saj je vedel, da bo kmalu umrl, se je tega lotil raje prej kot da bi to odlašal. Mojzes ni začel šele tukaj; začel je že davno prej z usposabljanjem Jozueja. Potekalo je postopoma, bilo je pričakovano in za organizacijo ni bilo velikega šoka, ko se je to zgodilo. Krščanske službe so se včasih soočale s težavami zaradi slabo izvedene predaje vodstva. Vendar je Bog Mojzesa v 5. Mojzesovi knjigi 3,21–22,28 spomnil, naj nadaljuje z usposabljanjem Jozueja.

V: Katere so v 5. Mojzesovi knjigi 3,23–25 nekatere značilnosti Mojzesove molitve?

O: Mojzes začne z verzom 23, ki kaže, da je Mojzes bolj zainteresiran za poveličevanje Božjega imena kot za prošnjo zase. V verzih 24–25 Mojzes prosi Boga, naj se usmili in mu dovoli vstopiti v obljubljeno deželo. Celotno Mojzesovo življenje, zadnjih 40 let, je bilo posvečeno temu, da je ljudstvo pripeljal v obljubljeno deželo, in prosil je Boga, da bi lahko videl uresničitev svojega največjega življenjskega sanja. Bog je rekel ne; to se bo zgodilo, vendar Mojzes tega ne bo videl, dokler bo na zemlji.

V: Kako v 5. Mojzesovi knjigi 4,1–4,40 izkušnja Izraelcev z deželo odraža to, kar Bog dela v naših življenjih?

O: Bog je dal, oni pa so jo morali zavzeti in si prizadevati, da bi jo ohranili. Bog je Izraelcem dal deželo kot posebno darilo; niso si jo zaslužili s svojim delom. V okviru tega, kar jim je Bog dal, so lahko rasli, uspevali in (upajmo) bili luč za druge narode. Vendar so morali še vedno trdo delati, da so jo zavzeli. A kot kaže 5. Mojzesova knjiga 4,43, nekateri zaradi svoje hudobije niso mogli vstopiti vanjo. K njihovi hudobiji so jih spodbudili drugi (Moabci in Midjanci v 4. Mojzesovi knjigi 22,26), vendar so bili še vedno odgovorni za svojo odločitev, da jim sledijo. Kot kaže izgnanstvo, jih je Bog, ko so enkrat prišli v deželo, lahko izgnal, ker so se mu obrnili hrbet. 5. Mojzesova knjiga 4,40 poudarja, da njihovo bivanje v deželi ni bilo samoumevno; svoje dni v deželi bi si morali želeti podaljšati s tem, da bi sledili Božjim zapovedim.

Bog je vsakemu od nas podaril eno ali več darov kot »lastnino«. To je lahko sposobnost zaslužiti denar, fizična pomoč ljudem zaradi dobrega zdravja, odnosi, veščine in izkušnje ali pa kakšno področje, ki ti ga je Bog zagotovil – »privilegirana priložnost« ali »področje odličnosti«, kjer boš, če ostaneš na njem, zelo uspešen in boš lahko blagoslavljal druge. Vendar ni samoumevno, da boš tam ostal. Če se obrneš stran od Boga, te lahko izžene. Svojo »sfero odličnosti« lahko zapustiš tudi zaradi apatije, ljubezni do sveta ali prevelike zasedenosti z nepomembnimi stvarmi.

V: Ali v 5. Mojzesovi knjigi 4,2 zapoved, da se ne sme ničesar dodajati besedi, ki jo je dal Bog, pomeni, da v Svetem pismu po 5. Mojzesovi knjigi ne bi smelo biti nobenih knjig?

O: Nikakor ne. Ta verz je izrecno omejitev za ljudstvo, da ne sme ničesar dodajati ali odvzemati od zapovedi v knjigi Deuteronomija. Ni pa omejitev za Boga, da ne bi poslal nadaljnjih razodetij. Na splošno omejitve, ki jih Bog daje v Svetem pismu, ne omejujejo Boga.

V: Kaj je v 5. Mojzesovi knjigi 4,9 tisto, na kar je Mojzes želel, da bi bili še posebej pozorni?

O: Mojzes se je zdel precej »obupan«, da bi si to zapomnili. Očitno je Bog Mojzesu v 5. Mojzesovi knjigi 4,27–30 povedal nekaj o prihodnosti. 5. Mojzesova knjiga 4,9–40 odgovarja na vprašanje, kaj je Mojzes želel, da si zapomnijo. Če povzamemo, gre za štiri dele.

Verzi 8, 23 in naprej: Bodite pozorni, da se naučite, zapomnite in poučujete določbe in obljube zakona, tako pozitivne kot negativne.

Verzi 6, 23 in naprej: Bodite pozorni, da boste spoštovali zakon in ne boste izdelovali nobenih podob ali počeli drugih stvari, ki bi kršile zakon.

Verzi 7, 9, 33 in naprej: Bodite pozorni, da se naučite, zapomnite in poučujete o čudežnih delih Boga med ljudstvom.

Verzi 9, 25: Bodite pozorni, da jih poučujete tako svoje otroke kot vnuke.

V: Kako v 5 Mz 4,9.25; 6,2 poučujete svoje vnuke o Božji poti, tudi če ne živite ves čas z njimi?

O: V idealnem primeru ste svoje otroke dobro naučili in so se dobro poročili, kar pomeni, da so se poročili z verniki, ki bodo tudi oni poučevali. To učenje lahko okrepite in ste dober zgled s tem, kar delate in govorite, ter zgled priznanja, ko priznate, da ste storili napako.

Včasih pa se otroci kristjanov odvrnejo od Gospoda ali se poročijo s partnerjem, ki ne pozna Gospoda. Takrat je to večji izziv. Če so starši za to odprti, vzemite vnuke v cerkev, na počitniško biblijsko šolo, božične prireditve in druge načrtovane dejavnosti. Z njimi delite tudi to, kaj Kristus pomeni za vas, v trenutkih, ko ni nič načrtovanega. Ko sprejemate odločitve na podlagi tega, kar je Bogu všeč, povejte vnukom, kakšne so bile vaše možnosti in zakaj ste se odločili tako, kot ste se.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 4,10–15 Bog dal Mojzesu Deset zapovedi na gori Horeb ali na gori Sinaj, kot pravi 2. Mojzesova knjiga 19,11?

O: Obstajata dva možna odgovora.

Sinonimi: Obe imeni sta se uporabljali izmenično, podobno kot je bil Mojzesov tast imenovan tako Jetro kot Reul. Več imen je zelo pogostih na območjih, kjer obstaja več jezikov in kultur. Na Aljaski je gora Denali, ki se je nekoč imenovala gora McKinley. To nakazuje tudi »Believer’s Bible Commentary« na str. 205.

Regija: Horeb morda ne zajema le gore Sinaj. Morda je to ime za regijo ali planoto, ne le za vrh.

V: Ali v 5. Mz 4,12 ljudstvo ni videlo Božje podobe ali pa je Mojzes v 4. Mz 4,12 videl Božjo podobo?

O: Oboje. Mojzes je imel privilegij, da je videl Božjo podobo, verjetno predinkarnirano pojavitev Kristusa. Ljudstvo ni videlo nobene podobe. To je podobno kot pri Saulu iz Tarza na poti v Damask, ki je slišal Jezusov glas, medtem ko so njegovi tovariši slišali le zvok.

V: Zakaj sta bili v 5. Mz 4,13 dve kamniti plošči?

O: Čeprav nekateri menijo, da bi bilo mogoče na vsako ploščo napisati po pet zapovedi, ne bi bilo nobenih težav, da bi ves ta tekst zapisali na eno ploščo. Verjetnejši odgovor je, da so v suverenih pogodbah v Mojzesovem času prav tako izdelali dva izvoda pogodbe: po en izvod za vsako stranko. Tako je bil en izvod shranjen v skrinjo, kjer ga nihče več ne bi videl, drugi izvod pa je bil razstavljen na ogled.

V: Ali je ta zapoved v 5. Mojzesovi knjigi 4,16–18 prepovedovala vsa umetniška dela, ki so upodabljala ljudi ali živali?

O: Očitno ne, saj so bile v 2 Mz 37,8–9 nad skrinjo kipe kerubov. Mojzesu je bilo v 4 Mz 21,4–9 tudi zapovedano, naj naredi bronasto kačo. V Salomonovem templju so bili kerubi tudi v 1 Kr 6,23–27. V templju so bile vklesane še številne druge podobe kerubov, kot navaja 1 Kr 6,39, 32, 35.

Prepovedana je uporaba podob kot predmetov čaščenja na dva načina. Prepovedano jim je bilo čaščiti poganske božanstva s pomočjo podob, prav tako pa jim je bilo prepovedano čaščiti pravega Boga s pomočjo podob. Pogani so čaščili tako same kipe kot tudi poganske bogove prek podob njihovih kipov.

V: Zakaj je bil v 5. Mojzesovi knjigi 4,20 Egipt »peč«?

O: Bil je peč na vsaj tri različne načine.

1. Egipt je bil suh in vroč kraj; vročeje kot v Palestini.

2. Peči lahko porabijo, sežgejo in uničijo pokvarljive stvari.

3. Peči so koristne za prečiščevanje kovin in odstranjevanje žlindre.

Nekatere današnje izkušnje so podobne pečem. Ista izkušnja lahko enega človeka uniči, drugega pa prečisti in tako očisti »zlato« v njegovem srcu.

V: Zakaj je bil v 5. Mojzesovi knjigi 4,20 Egipt podoben »železni« peči, saj je leto 1447 pr. n. št. pred železnim obdobjem in takrat še niso imeli peči iz železa?

O: Arheologija kaže, da je Egipt imel železna orodja že od leta 3000 pr. n. št. Vendar je bilo železo težko obdelovati in zelo drago, saj je za njegovo obdelavo potrebna višja temperatura kot za bron ali baker. Ta verz se ne nanaša na peč iz železa, ampak na peč, zgrajeno za taljenje železa.

V: Kako je Bog v 5 Mz 4,24; 5,9; 6,15; 2 Mz 20,5; 34,14; Joz 24,19; Nah 1,2 ljubosumen Bog?

O: Bog je poudaril to izključno zahtevo svoje svete ljubezni, saj je to pogost izraz v Svetem pismu. Tako kot mož ali žena vztraja pri zvestobi zakonski zavezi, tako tudi Bog vztraja pri izključnem čaščenju s strani nas. Bog nas je ljubeče ustvaril, skrbi za nas in bo za vedno z svojimi otroki. Če se od njega odwrnemo in častimo nekoga ali nekaj drugega, je to kot udarec v Božji obraz. Bog ne želi nobenega čaščenja statusa ali drugih podob. Bog ne želi čaščenja ničesar drugega, tudi če to ni v obliki fizične podobe. Nazadnje, Bog ne želi, da bi častili kakršne koli slike ali podobe, četudi trdijo, da so Njegove. To morate razumeti, preden boste lahko razumeli, zakaj je bilo malikovanje za Boga tako pomembno, četudi so častili tudi pravega Boga.

Vendar jim je bilo težko se jih odpovedati. Kot je rekel Martin Luther: »Če človek ne želi imeti Boga, potem mora imeti svoje idole.« Raymond Brown, The Message of Deuteronomy, str. 69.

V: Ker je v 5. Mojzesovi knjigi 4,25–26 zapisano, da bodo popolnoma izginili, če bodo častili idole, in so jih častili, zakaj niso popolnoma izginili?

O: Odgovor najdete v naslednjem verzu: 5. Mojzesova knjiga 4,27. Bog bi uničil Jude kot narod in jih razpršil med narode. Vendar beseda »uničiti« tukaj ne pomeni popolnega uničenja. 5. Mojzesova knjiga 4,28–29 pojasnjuje verze 25–27 z besedami, da če bi takrat iskali Gospoda, bi se tisti, ki so ga iskali, vrnili.

Če Judje opazujemo s kulturnega vidika, je bila ena velika razlika med Judi pred odhodom v Babilon in po vrnitvi iz Babilona. Odkar so se vrnili iz Babilona, kljub vsem svojim napakam niso več podlegli skušnjavi, da bi častili idole. Če nič drugega ne pomaga, je včasih potrebna katastrofalna nesreča, da se oseba ali narod ozdravi greha.

V: Zakaj je Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 4,41; 19,1–13 in 4. Mojzesovi knjigi 35,10–34 določil tri mesta?

O: Ta tri mesta so posebej določili kot mesta zatočišča, kamor bi lahko pobegnil nekdo, ki je po nesreči ubil drugega. Le znotraj mesta bi bili varni pred maščevalcem krvi. Ko pa je umrl veliki duhovnik, so se lahko varno vrnili domov.

V: Ali v 5 Mz 4,41 dobesedni izraz v hebrejščini »proti vzhodu sonca« pomeni, da se sonce vrti okoli Zemlje?

O: Ne. Tudi najbolj izkušeni sodobni astronomi govorijo o sončnem vzhodu in zahodu. Dejstvo, da je Bog uporabil pogovorni izraz, ne potrjuje znanstvenega stališča, prav tako kot danes znanstvenika ne izključijo iz njegovega področja, ker reče, da uživa v sončnih zahodih.

Da bi se biblijski verz strinjal ali ne strinjal z znanstvenim pogledom, mora ta verz kot dejstvo trditi nekaj o našem svetu, kot to počnejo nekateri verzi v Prvi knjigi Mojzesovi.

V: Kakšen pomen ima v 5. Mojzesovi knjigi 1. »izpolnjevanje« zakonov?

O: »Spoštovanje« pomeni poslušnost skozi dejanja. Naj to ponazorim s primerom. Pravila košarke poznam precej dobro, a sem se nameraval učiti, da bi jih poznal še bolje. Potem sem razmišljal, da bi se potegoval za mesto v ekipi Dallas Mavericks. Prepričan sem, da bi me sprejeli zaradi mojega odličnega poznavanja igre. Ali me bodo sprejeli? Ali pa morda iščejo nekoga, ki zna »izkazati se« z metanjem košov, dobrim podajanjem, branjenjem in blokiranjem metov ter skoki za odbitke? Pravila se lahko naučimo, a le nekateri znajo to tudi izvesti v praksi. Podobno je vsak Izraelec lahko odraščal v poznavanju zakona, a Bog je od njih zahteval, da ga tudi izpolnjujejo. Seveda mora človek poznati zakon, da ga lahko spoštuje, a nikjer v Stari zavezi ni obljubljena nobena korist tistim, ki so poznali zakon, a ga niso spoštovali.

V: Ali je v 5. poglavju Knjige postave (Dt 5,1–30) uporabljeni drugi zaimek »ti« v ednini ali množini?

O: Zdi se, da sta v tem poglavju edninska in množinska oblika brez razlikovanja pomešani. Kenneth A. Kitchen (AOOT, str. 129) je ugotovil, da je to v semitskih besedilih običajno. Iz tega lahko vidimo, da zakoni ne veljajo le za posameznike, ampak tudi za ljudstvo kot celoto.

V: Kdo so »očetje« v 5 Mz 2–3?

O: Mnenja se razlikujejo.

To ne morejo biti hebrejski sužnji v Egiptu, kljub temu, kar je učil Kalvin.

Bog je sklenil zavezo s prejšnjo generacijo, ki je zdaj že skoraj izumrla, kot je učil Avguštin.

A še pred tem je Bog sklenil zavezo s patriarhi Abrahamom, Izakom in Jakobom.

V: Zakaj v 5 Mz 3 piše, da Bog ni sklenil zaveze z njihovimi očetmi, če pa v 5 Mz 2 piše, da jo je?

O: Mojzes v vlogi Božjega preroka tu poudarja neko točko. To se je povzelo kot »Bog nima vnukov«.

Bog je v preteklosti res sklenil zavezo z Abrahamom, Izakom in njihovimi predniki. A to jim zdaj ne bo pomagalo. Ponovna potrditev zaveze je resna zadeva; sami sklepajo zavezo z Bogom. Stvar je takšna: bodisi si sklenil zavezo z Bogom, bodisi ne. A to, da so tvoji starši sklenili zavezo z Bogom, ti sploh ne pomaga, če sam ne skleneš zaveze. Ali si Božje dete ali ne. Ezechiel 18 podaja podrobnejšo razlago te točke.

V: Zakaj sta v 5 Mz 6–10 prvi dve zapovedi na prvem mestu?

O: Deset zapovedi se ni začelo s prepovedmi, ampak s tem, kdo je Bog. Jezus je rekel, da je ljubezen do Gospoda, tvojega Boga, z vsem srcem, umom, dušo in močjo največja zapoved, in ti prvi dve zapovedi se osredotočata prav na to. Sta tudi temelj za vse ostalo. Če nisi zvest Bogu, potem ostale zapovedi niso tako pomembne. Lahko si nezvest, če slediš nečemu drugemu, za kar misliš, da je bog, ali pa če imaš podobo, za katero veš, da sama po sebi ni bog, a te odvrača od resničnega, nevidnega Boga.

Mimogrede, rimskokatoliško učenje ima drugačen vrstni red Desetih zapovedi kot protestanti in Judje. Nekatera rimskokatoliška učenja obravnavajo 5 Mz 6,6–10 kot eno samo zapoved, zadnjo zapoved o poželenju pa razdelijo na dve. Med letoma 500 in 700 n. št., ko je pravoslavna katoliška cerkev poskušala sestaviti sezname grehov, tako smrtnih kot odpustljivih, je bil edini greh, ki ga niso upoštevali, čaščenje podob.

V: Zakaj je bil odlomek iz 5. Mojzesove knjige 5,6–21 le parafraza 2. Mojzesove knjige 20,2–17, ki je vsebovala natančne Božje besede?

O: Kratek odgovor je, da 5 Mz 6,6–21 vsebuje opomin ljudstvu in da je Mojzes tukaj uporabil parafrazo. To je verjetno namerno storjeno, da bi nam pokazali, da je pomemben pomen, ne pa natančne besede.

Podroben odgovor prikazuje razlike in v odgovoru navaja štiri točke, ki jih je treba upoštevati.

Razlike med 2. Mojzesovo knjigo in 5. Mojzesovo knjigo

»Spominjaj se« (20:8) v primerjavi z »Izpolnjuj … kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog« (5:12)

Niti tvoje živali (20:10) proti niti tvojega vola, tvojega osla ali katere koli od tvojih živali (5:13)

[ni navedeno] (20:10) v primerjavi z (5:14) dodaj: »da bosta tvoj služabnik in tvoja služabnica počivala, tako kot ti.«

Celoten 20:11 v primerjavi s celotnim 5:15

[ni navedeno] (20:12) v primerjavi z: »kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog … in da ti bo dobro šlo« (5:16)

hiša … žena (20:17) v primerjavi z ženo … hišo ali zemljo« (5:21)

Enaka zapoved: Ni nobenih razlik v tem, čemu je bilo treba ubogati.

Tudi 5. Mojzesova knjiga 5:6–21 je morda dobesedna: Tudi 5. Mojzesova knjiga bi lahko vsebovala dobesedne besede. Morda gre za dobesedne besede Mojzesove parafraze. Vendar ni nobenega problema, če to niso bile točno Mojzesove besede. Starodavni pojem citiranja je vključeval tako dobesedne citate kot tudi tisto, kar danes imenujemo parafraze.

Kaj se lahko naučimo: Bog je želel, da si ljudje zapomnijo pomen, bolj kot natančne besede.

V: Ali je Bog pravičen, če v 5. poglavju Deuteronomije 9 kaznuje krivico do tretje in četrte generacije tistih, ki sovražijo Boga?

O: Sveto pismo uči, da so vse Božje poti pravične (5. Mojzesova knjiga 32:4; Psalm 99:4), toda preden lahko razumemo, kaj je pravičnost, moramo opredeliti štiri pojme.

Pravičnost: Bog podeli nagrade za pravična dejanja, kot je obljubil, in kaznuje za neposlušnost do Njega, kot je obljubil. Božja pravičnost ni nekaj skrivnostnega in nerazumljivega, ampak je opisana v Njegovi besedi, Svetem pismu.

Pravičnost: Pravičnost pomeni, da se z vsemi ravna popolnoma enako in da bi Bog vedno ravnal z vsemi popolnoma enako. Bog ni pravičen in v Svetem pismu tudi ne trdi, da je, kot kažejo Matej 20:1–16, 5. Mojzesova knjiga 5:9, Rimljanom 9:10–18 in drugi verzi. Janez 19:11 in 2. Petrov pismo 2:21 kažeta, da so tisti, ki imajo več znanja, sodeni strožje. To posredno kaže, da vsem ni dana enaka mera znanja, kar je nepravično. Vendar je Bog še vedno pravičen in to upošteva (Pismo Rimljanom 4:15; 5:12). Mnogi ljudje imajo zelo različne pojme o pravičnosti, in če vaše mnenje o pravičnosti ne dopušča nobene nepravičnosti, se spomnite, da je Bog obljubil, da bo pravičen le po svoji definiciji pravičnosti, kot je prikazano v Svetem pismu, in ne po kakršni koli posebni človeški definiciji.

Krivda/odgovornost: Krivda je lahko človeško čustvo, vendar to ni vrsta krivde, o kateri govorimo tukaj. Tukaj je krivda odgovornost, ki izhaja iz zahtev Božje pravičnosti, da smo podvrženi Božjemu srdu. Obstaja večja in manjša krivda (Janez 19:11). Vsakdo je kriv za svoj greh; nismo odgovorni za grehe naših prednikov (Ezekiel 18; 5. Mojzesova knjiga 24:16) in ne delimo krivde naših otrok (Ezekiel 18:20).

Posledice: Mnoge blagoslove, prekletstva in druge posledice dejanj ene osebe se dedujejo in prenašajo na druge. Ko se mati lahko odloči, da se bo vzdržala ali pa se prepustila kajenju, pitju alkohola, nezdravi prehrani ali kokainu in drugim drogam, posledice nosi otrok. Nekateri primeri prenesenih posledic so: nekdo, rojen krščanskim staršem; otrok z rojstnimi okvarami, rojen v zelo onesnaženem območju; ter otroci, ki so bili splavljeni ali umorjeni po rojstvu.

Posledice se zdijo nepravične in bi dajale vtis, da je Bog nepravičen, če bi bilo to kratko, zemeljsko življenje vse, kar obstaja. Nekdanji urednik revije »Scientific American«, agnostik po imenu Martin Gardiner, je v svoji knjigi »The Whys of a Philosophical Scrivener« izpostavil globoko misel. Dejal je, da če verjameš v pravičnost (in on je verjel), potem moraš verjeti v posmrtno življenje. Z drugimi besedami, življenje na tej zemlji je tako nepravično, da če naj bi vsi dobili pravičnost, mora obstajati čas po smrti, ko se pravičnost izvrši. Mi kristjani to imenujemo Sodni dan. Že stoletja prej je Laktancij (okoli 303–325 n. št.) izrazil skoraj enako misel v delu *The Divine Institutes*, knjiga 6, poglavje 9, str. 171–172.

Sedaj pa odgovor na vprašanje o Božji pravičnosti v 5. Mojzesovi knjigi 6,4. Bog je pravičen, a ne enakopraven. Ljudje lahko podedujejo posledice, ne pa krivde. Hvalimo Boga, da ni le pravičen, ampak tudi usmiljen.

V: Na kakšne različne načine ljudje v 5. Mojzesovi knjigi 5,11 in 2. Mojzesovi knjigi 20,7 zlorabljajo Božje ime?

O: Hebrejski pomen je tu zelo širok. Dobesedno pomeni povezati Božje ime s praznino. Vključuje uporabo Božjega imena kot kletvice, za preklinjanje nekoga ali kot čarobno frazo.

V: V 5 Mz 14: ker živali ne poznajo Mojzesove postave, zakaj jim ni bilo dovoljeno delati?

O: Čeprav Sveto pismo ne navaja razloga, lahko vidimo več možnih razlogov.

Med delom niso smeli prinašati koristi svojim lastnikom.

Za živali bi bilo bolj zdravo, če bi imele tudi dan počitka.

Ne smemo pozabiti (kot so to storili sami Izraelci), da so morali biti luč in zgled drugim narodom, da naj Božjo zapoved jemljejo zelo resno.

V: Ali so morali Izraelci v 5 Mz 15 spoštovati soboto zato, ker so bili sužnji v Egiptu, ali pa jim je Bog to zapovedal, ker je v šestih dneh ustvaril nebesa in zemljo, kot pravi 2 Mz 20,11?

O: Oba razloga sta pravilna. Razlog, da naj bi sledili Božjemu delu pri stvarjenju, je naveden v 2 Mz 20,11. Dodatni razlog, ker so bili v Egiptu sužnji (brez sobote), je naveden v 5 Mz 5,15.

Koristno bi bilo razmisliti o človeškem primeru ravnanja iz treh različnih motivov. Eni osebi lahko rečemo, naj ne klepeta, ker tako zapoveduje Bog. Drugi osebi lahko rečemo, naj ne klepeta, ker to kaže njeno ljubezen in spoštovanje do Boga. Tretji osebi lahko rečemo, naj ne klepeta zaradi njene ljubezni do drugih. Za še en primer glej knjigo »Težave in navidezna protislovja v Svetem pismu«, str. 209–210.

Če to posplošimo, lahko kristjane k delanju dobrega motivirajo Božji značaj, pretekle izkušnje njih samih ali drugih, sedanja ljubezen do Boga in drugih ali prihodnje upanje. Najmočnejša motivacija je verjetno kombinacija vsega zgoraj navedenega. Knjiga »Ko kritiki sprašujejo« (str. 118) ponuja podoben odgovor, ki pravi, da se nekaj lahko ohrani v spominu iz dveh razlogov. Eden je bil »začetni« razlog za Stvarjenje, drugi pa »kasnejši« razlog za odrešitev.

V: Če v 5 Mz 17 in 2 Mz 20,13 piše: »Ne ubijaj!«, zakaj je obstajala smrtna kazen?

O: Bog nikoli ni rekel »Ne ubijaj«, ampak je zapovedal »Ne moril« (2 Mz 20,13; 5 Mz 5,17). To je razvidno ne le iz hebrejskega besedila, ampak tudi iz samega konteksta, saj so bili Izraelci poučeni, naj za določene zločine usmrtijo ljudi, kot je zapisano v 2 Mz 21,12–17. Poleg tega so bile tako v 2. Mojzesovi knjigi kot v 5. Mojzesovi knjigi vojne v določenih okoliščinah upravičene.

V Novi zavezi nam je naročeno, naj ljubimo svoje sovražnike (Luka 6:27–36 in Matej 5:43–44), kot posamezniki pa se ne smemo maščevati, kot nas uči Rimljanom 12:17–21. Vendar pa naslednje poglavje uči, da ima vlada odgovornost do Boga, da »nosi meč kot izvrševalec Božjega srda za kaznovanje kršiteljev«, kot kaže Rimljanom 13,4.

V: Kateri so v 5. Mojzesovi knjigi 5:19 in 2. Mojzesovi knjigi 20:15 navedeni načini, na katere lahko ljudje kradejo?

O: Najbolj očitna oblika je kraja denarja ali materialnih dobrin, kot je opisano v 2. Mojzesovi knjigi 22:2. Vendar se nanaša tudi na krajo ljudi, na primer ugrabitev ali zasužnjevanje, kot prikazujeta 5. Mojzesova knjiga 24:7 in 2. Mojzesova knjiga 21:16. Lahko se nanaša tudi na neupravičeno pridobivanje denarja z goljufijo ali zavajanjem. Kraja je lahko nezakonita uporaba stvari, kot so programska oprema, DVD-ji ali pesmi. Kraja je lahko tudi kraja časa delodajalcu. Kraja je lahko nezakonita ali pa se izvaja prek slabih zakonov, vendar je v vsakem primeru v Božjih očeh zlo.

V: Kateri so v 5. Mojzesovi knjigi 5,20 in 2. Mojzesovi knjigi 20,16 nekateri načini, na katere lahko ljudje dajo lažno pričevanje?

O: Poleg krive izjave na sodišču se lahko nanaša tudi na laganje, da bi sklenili prodajo, nekoga obrnili proti nečemu drugemu ali poskušali doseči, da bi vas nekdo imel rad. Bog ni poveličan, če bi rekli nekaj, za kar veste, da ni res, da bi nekoga prepričali, naj postane kristjan. Pri oznanjevanju evangelija se včasih znajdemo pred izbiro med »prikrivanjem resnice«, da bi bili bolj prepričljivi, in iskrenim pripovedovanjem celotne resnice, čeprav je ta manj prepričljiva. Kadarkoli se znajdeš v takšni situaciji, se zavedaj, da je prva možnost – »prikrivanje resnice« – skušnjava, da bi razjezili Boga. Vedno izberi drugo možnost.

V: V čem se ta zapoved v 5 Mz 5,21 in 2 Mz 20,17 razlikuje od drugih devetih?

O: Ko nekdo prekrši katero koli od prvih devetih zapovedi, je to vidno zunanje, fizično, medtem ko lahko človek v sebi hrepeni, ne da bi pri tem pokazal kakršne koli znake. Lahko hrepeniš po nekom bogastvu, zakonskem partnerju, slavi, priljubljenosti ali videzu, ne da bi pri tem karkoli storil. A notranja naravnanost hrepenenja je še vedno greh.

V: Zakaj Dt 5,21, zadnja od desetih zapovedi, [domnevno] uči, da so žene lastnina moških? (To je trdil musliman.)

O: NE uči, da so žene lastnina moških. Piše, da moški ne sme poželiti žene svojega soseda ali njegove lastnine, toda to ne pomeni, da je žena lastnina.

Po drugi strani pa poznam vsaj enega muslimana, ki je, ko je prišel v Ameriko in moral prijaviti svoje premoženje, na seznam uvrstil tudi svojo ženo. Ko boste pojasnili izraz »ženske, ki jih ima vaša desna roka« v Koranu, bi morda želeli pojasniti tudi naslednje iz sunitskih hadisov.

Ko nekdo prejme žensko, služabnika ali živino, naj jo prime za čelo in moli k Alahu. Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 1918, str. 157

»Ženske obravnavajte dobro, saj so pri vas [kot] domače živali (‘awan) in same nimajo ničesar.« al-Tabari, zvezek 9, str. 113. [Drugi muslimanski učenjaki se niso strinjali s Tabarijem, da ženskam ni dovoljeno imeti ničesar v lasti.]

V: Zakaj v 5 Mz 22 piše, da Bog ni dodal ničesar več, čeprav so obstajale še druge zapovedi?

O: Tu gre za manj pomembno in za pomembno točko.

Prvič, v času in na kraju, kjer je Bog podelil Deset zapovedi, Bog takrat ni dodal ničesar več.

Pomembnejši vidik pa je, da Bog nikoli ni določil enajste zapovedi. Bog je dal veliko zapovedi – Judje so jih v Tori našteli 613 –, vendar so to osnovnih »deset velikih« in nobenih dodatnih.

V: V 5 Mz 28–29, s čim natančno je Bog zadovoljen in kaj tu hvali?

O: Ne hvali jih zaradi spoštovanja Desetih zapovedi, saj so bile te šele podeljene in v tem trenutku še niso imeli izkušenj s spoštovanjem tega, kar so prejeli. Bog je namreč zadovoljen z njihovim odnosom spoštljivega strahospoštovanja in njihovo iskreno zavezanostjo, da jih bodo spoštovali. Vendar Bog, ki pozna prihodnost, v 5. poglavju Deuteronomija 29. vrstici izraža, kako močno si je zaman želel, da bi ljudstvo vedno ostalo zvesto svoji zavezi, da mu bo ugajalo.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 6:3, 11:9; 26:9,15; 27:3; 31:20; 2. Mojzesovi knjigi 3:8,17; 13:5; 33:3; Lev 20,24; Num 13,27; 14,8; 16,14; Joz 5,6; Jer 11,5; 32,22; in Ezek 20,6,15; zakaj se Stara zaveza pogosto sklicuje na deželo mleka in medu?

O: Najprej se posvetimo mleku, nato pa medu.

Mleko, ki so ga ljudje pili, je prihajalo od krav, ovac, koz in kamel. Pastirji niso mogli preživeti zgolj z mesno prehrano; mleko pa jim je zagotavljalo večino drugih hranilnih snovi. Konec koncev je mleko edina hrana, ki jo ima mladič. Zato je bilo mleko na voljo skoraj povsod; vendar ga je bilo več tam, kjer so ljudje lahko redili več živine.

Med: Med je bil poslastica, s katero so sladili hrano. Za obilen pridelek medu je potrebno veliko cvetja, česar v Egiptu na splošno ni bilo. Kanaan je bil po podatkih iz revije PEQ 98 (julij–december 1966) znan po medu. Okoli let 1950/1920 pr. n. št. je egipčanski popotnik Sinuhe dejal, da je v Kanaanu obilo medu in oljk (ANET, str. 19–20). Faraon Tutmozis III. (1483–1450 pr. n. št.) je iz Kanaana kot davek zbral na stotine kozarcev medu. Vendar sta izraelska godrnjavca Datan in Abiram v 4. Mojzesovi knjigi 16,13 Egipt imenovala deželo mleka in medu. V Ugaritu (na severozahodni obali današnje Sirije) so o Kanaanu hiperbolično zapisali: »Z neba je deževalo olje; potoki so tekli od medu« (BA, 27. dec. 1965). Meda je bilo v izobilju, saj je Jonatan v 1. knjigi Samuelove 14,29–43 pojedel nekaj medu, ki je ležal kar na tleh. Janez Krstnik se je v Mateju 3,4 prehranjeval izključno s kobilicami in divjim medom. Kralj Ezekija je imel udomačene čebelje panje.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 6,4 je zapisano, da je Bog »Eden«; kaj pa Trojica?

O: Najprej, v mnogih hebrejskih rokopisih ima ta verz na koncih izjemno velike črke, ki se v latinščini in angleščini imenujejo majuscula. Tukaj je nekaj besed za »enega«, ki se uporabljajo v Stari zavezi.

chad: preprosto pomeni »eden« in se redko uporablja.

‘ishshah: ena, vsak, vsaka, ženska

‘oysh: moški ali posameznik. (zelo pogosta v Stari zavezi)

‘echad: pomeni »združen, enak, sam in skupaj« (zelo pogosta v Stari zavezi)

Beseda, uporabljena v 5. Mojzesovi knjigi 6:4, je »echad«. To besedo bi torej lahko prevedli kot »združeni«, čeprav je »eno« širši in bolj primeren prevod. Ista beseda se uporablja tudi v:

Prva Mojzesova knjiga 2:24 pravi, da sta mož in žena eno meso.

V 5. Mojzesovi knjigi 6,4 piše, da je en sam Bog.

Prva Mojzesova knjiga 1,5 pravi: »Večer in jutro sta bila en dan.«

Primer te besede, ki pomeni enotnost, sestavljeno iz več delov, najdemo v 2. Mojzesovi knjigi 26,6.11, kjer petdeset zaponk drži zavese (v množini), da bi šotor bil »eno«. Tudi Ezechiel 37,17.19.22 govori o dveh palicah, ki sta združeni v »eno«, pri čemer uporablja isto besedo.

V: Zakaj ta zapoved, imenovana šema, v 5. Mojzesovi knjigi 6:4 omenja srce, dušo in moč?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, vendar lahko opazimo naslednje.

1. Predstavljajte si, da bi Sveto pismo reklo, naj ljubimo Boga le z dušo. Zaupali bi Mu, da nam bo ohranil življenje, in morda bi želeli ohraniti svojo dušo čisto, vendar to ne pomeni, da bi bili Bogu zavezani.

2. Predstavljajte si, da bi Sveto pismo reklo, naj ljubimo Boga le z močjo. Izpolnjevali bi svojo dolžnost do Boga in trdo delali v Božji službi, vendar zavezanost ne pomeni, da imamo kakršno koli naklonjenost ali ljubezen do Boga.

3. Predstavljajte si, da bi Sveto pismo reklo, naj Boga ljubimo le s svojim srcem. Imeli bi veliko željo po globljem odnosu z Bogom, ne da bi prenehali zaupati vase in ne da bi si prizadevno prizadevali, da bi Mu bili poslušni in Mu služili.

Kljub vsem našim prizadevanjem ne moremo v celoti ljubiti Boga brez vseh treh elementov. Četrti element najdete v Marku 12:30.

Mimogrede, 5. Mojzesova knjiga 6,4 se lahko šteje za povzetek celotnega odlomka 5. Mojzesove knjige 6–11. Beseda »šema« dobesedno pomeni »poslušaj«.

V: Ali naj v 5. Mojzesovi knjigi 6,7.20 vzgajamo svoje otroke ali naj jih pustimo, da odrastejo in se sami odločijo?

O: Učenje ni pranje možganov, in tako kot bi bil starš nedolžen, če svojih otrok ne bi poučeval o varnosti, so krščanski starši nedolžni, če svojih otrok ne poučujejo o Bogu. Naši otroci so naša odgovornost. Bogu nismo odgovorni za izbire, ki jih svobodno sprejmejo, vendar pa smo odgovorni za to, kako smo jih vzgajali in kaj smo jih naučili. Pregovori 22,6 pravi, da naj vzgajamo otroka na poti, po kateri naj hodi. Efežanom 6,4 je zapoved očetom, naj svoje otroke vzgajajo v Gospodovem nauku in pouku. Jezus je v Mateju 19,14 rekel, naj otroci pridejo k Njemu in naj jim ne preprečujemo.

Namesto da se skrbite, kako jih naučiti pravih stvari, se raje posvetite zlim navadam, ki jih lahko prevzamejo iz okolja, če niso previdni. Namesto da jih pustite same, molite zanje in z njimi vsak dan. Družina nosi glavno odgovornost za poučevanje otrok o Bogu, cerkev pa sekundarno, ne obratno.

V: Ali naj verniki v 5. Mojzesovi knjigi 6,8–9 nosijo šema (5. Mojzesova knjiga 6,4) na čelu in rokah?

O: V naslednjem vprašanju si preberite, kako prepoznati, kdaj nekaj razlagate preveč dobesedno in legalistično.

Ni dokazov, da bi kdor koli v Izraelu razumel ta odlomek preveč dobesedno vse do časa farizejev. Nimamo zapisov, da bi to počela sama Mojzes ali Jozue.

Po drugi strani pa imajo kristjani danes pogosto v svojih domovih okraske z biblijskimi verzi. To ne izhaja iz legalizma, ampak iz želje, da bi imeli Božjo besedo v svojih srcih.

V: Ker verniki v 5. Mojzesovi knjigi 6,8–9 ne potrebujejo biblijskih verzov na čelu, kako lahko ugotovite, ali odlomek razlagate preveč dobesedno?

O: Če nameravate ta odlomek razlagati preveč dobesedno, morate biti dosledni in celoten odlomek razlagati na enak način. 5. Mojzesova knjiga 6,6 pravi, da morajo biti besede v naših srcih, in ker se danes opravljajo operacije na odprtem srcu…

Resno, preden poiščete odgovor na vprašanje, kako razlagati odlomek, je pomembno, da v molitvi zastavite pravo vprašanje. Pravo vprašanje je: »Kako sta Bog in človeški pisec nameravala, da verniki razlagajo ta odlomek?« Obstaja petdelni test, ki ga morate uporabiti pri razlagi vsakega odlomka, da bi odgovorili na to vprašanje.

1. Ali je moja razlaga dosledna, ali pa del odlomka razlagam na en način, drugega pa na drug način?

2. Ali moja razlaga naredi dele odlomka brez pomena? Če je tako, je z mojo razlago nekaj narobe.

3. Ali je moja razlaga smiselna v luči konteksta verzov pred in po tem odlomku?

4. Ali je moja razlaga skladna s tem, kar je Bog povedal v preostalem delu Svetega pisma o teh resnicah in o tem odlomku? Vendar imejte v mislih, da lahko odlomek vsebuje več kot eno resnico.

5. Nazadnje je tu še preskus manjše pomembnosti. Poglejte, kako je Bog vodil biblijske kristjane, tako zgodnje kot sodobne, pri razlagi tega odlomka.

V: V 5 Mz 6,10–13, ko pobožni ljudje dosežejo blaginjo ali boljše zdravje, kateri dejavniki ponavadi povzročijo, da nekateri ostanejo hvaležni in blizu Bogu, medtem ko se drugi oddaljijo, ker nimajo več nobenih neposrednih potreb?

O: Verniki se lahko zelo različno odzovejo na skušnjavo, da bi se zaradi bogastva oddaljili od Boga, in sicer zaradi kombinacije številnih razlogov.

Nekateri sploh ne vidijo skušnjave, da bi se oddaljili, dokler vanjo že ne padejo.

Nehvaležni

Ujeti v ljubezni do sveta. (1 Jn 2,15)

Izgubili so stik z Božjo veličastno naravo. (Psalm 50:21)

Ponos, ker so mislili, da so to storili sami. (Psalm 115:1)

Menijo, da zdaj ne potrebujejo več, da bi Bog kaj storil zanje. (Pregovori 30:7–9)

Ujeti v past denarja; bodisi želijo zaslužiti več, bodisi se bojijo, da bi vse izgubili, bodisi se bojijo, da bi kaj zamudili. 1. Timotej 6:9–11

Zapeljali so svoje novo pridobljene prijatelje.

Pozabljajo na Božje dragocene obljube, ki nam jih je dal.

V: Kaj je pomembnega v zvezi z Massah v 5. Mojzesovi knjigi 6:16?

O: V hebrejščini massah pomeni »preizkušnja«. To je ime, ki so ga dali kraju, kjer so godrnjali proti Bogu, ker niso imeli vode. Pozabili so, kako je Bog prej skrbel zanje, ko so bili v nevarnosti zaradi faraonove vojske in med prejšnjimi potovanji po puščavi, in začeli so dvomiti, ali bo Bog še naprej skrbel zanje.

Jezus je ta verz citiral v Mateju 4,7 in Luku 4,12, ko ga je Satan skušal, rekoč mu, naj se vrže s strehe templja. Tudi mi ne smemo storiti ničesar norega samo zato, da bi videli, ali nas bo Bog zaščitil.

Kristjani lahko v življenju doživijo težke čase, ko začnejo dvomiti, ali bo Bog še naprej skrbel zanje. To je lahko za nas kraj z imenom Masa. Ko smo na tem mestu, še naprej slavimo Boga, spominjajmo se, kako je Bog skrbel za nas v preteklosti, in ohranimo upanje, da bo še naprej skrbel za nas na zemlji, dokler ne bo prišel čas, da se vrnemo domov v nebesa.

V: Kaj je v 5. Mojzesovi knjigi 6,20 mišljeno s tem naukom?

O: Starši naj bi svoje otroke poučevali dan za dnem. Ko je otrok imel vprašanje, še posebej tako pomembno kot to, starši naj ne bi odšli in šele pripravili odgovora. Morali bi biti sposobni odgovoriti takoj, ker imamo odgovor že pripravljen. Morali bi biti sposobni poučevati toliko, kolikor otrok želi, na ravni, ki je primerna za otroka.

V: Zakaj v Dt 6,20 niso bile omenjene hčere?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 6:7 naj bi poučevali vse otroke, tako dečke kot deklice. V hebrejščini lahko beseda »človek« pomeni ljudi na splošno, beseda »sinovi« pa otroke na splošno. Glede na članek v reviji Christianity Today z dne 27. 10. 1997, str. 35, v hebrejščini ni besede za »otroke«, ampak le beseda za »sinove« in beseda za »hčere«. Ko je hebrejski govorec mislil tako sinove kot hčere, je uporabil besedo »sinovi«.

V: Koliko je v 5. Mojzesovi knjigi 7,1 po ocenah štelo prebivalstvo sedmih narodov v Kanaanu, ki so bili številčnejši od Izraelcev?

O: Ne. Bistvo je v tem, da Izraelci, ko so razmišljali o svoji identiteti kot narodu in svetem ljudstvu, niso potrebovali izgubljati časa z razmišljanjem o svoji vojaški moči, saj je Bog rekel, da v primerjavi s Kanaanci ta ni bila tako velika. Odgovor sestavljajo trije deli.

1. Izraelci so imeli manj prebivalcev kot skupno število Kanaancev.

2. V tistem času je v Palestini padlo več dežja, zato je zemlja lahko preživela več ljudi. 2,5 milijona Izraelcev v biblijskih časih je še vedno manj kot 5 milijonov Izraelcev danes.

3. Tukaj so podatki o številu prebivalstva v času Jozueja, ocenjeni na± 40 %.

Vir teh podatkov je naveden v naslednjem vprašanju.

V: V Dt 7,1, kakšen je vir podatkov o številu prebivalcev iz prejšnjega vprašanja?

O: Nisem našel nobene literature, v kateri bi bilo število prebivalstva v antiki razčlenjeno na tako podrobno raven, zato je zgornje povzetek mojih lastnih ocen. Tukaj so moje številke. Upoštevajte, da številka ob posameznem mestu ne predstavlja števila prebivalcev, ki živijo znotraj tega mesta, temveč število prebivalcev mesta skupaj z okoliškim podeželjem.

V: Kdo so bili Girgašiti v 5. Mojzesovi knjigi 7:1?

O: Danes ne vemo, kdo so bili. Vendar pa jih poleg svetopisemskih zapisov omenjajo tudi v Ugaritu, kot navajata G. Douglas Young v delu Concordance of Ugaritic, str. 14, in C.H. Gordon v delu UT, str. 381.

V: Zakaj je Mojzes v Dt 7,1 rekel, da bodo ta dan prečkali reko Jordan, saj je bilo to najverjetneje šele več kot 24 ur kasneje?

O: Hebrejska beseda za dan, »yom«, lahko pomeni tudi časovno obdobje, kot na primer »Dan Gospodov«. Drug primer je prihajajoči »Dan Gospodov«, ki bo neposredno pred Kristusovim povratkom in bo trajal več kot 24 ur. Seveda bi lahko reko Jordan prečkali tudi v 24 urah, če bi bila kolona ljudi, ki so prečkali reko, zelo široka.

V: Kakšna je bila v 5. Mz 7,1–5 resnična nevarnost, v katero so se Izraelci odpravljali?

O: Če razmišljamo po človeško, bi se zdelo, da je bila prava nevarnost vstop v deželo, kjer so bili njihovi sovražniki dobro oboroženi in številčnejši od Izraelcev. Toda to ni bila prava nevarnost; Bog bi se s tem lahko spopadel, četudi bi moral za boj proti njim poslati kamne z neba, kar je tudi storil. Vendar pa je obstajala zelo resnična in večja nevarnost, da bi prenehali boriti se in sklenili kompromis. Spoštovali bi njihove bogove, se poročali z njimi in dovolili, da se njihovi otroci poročajo z njimi. Ko so začeli spoštovati kanaanske bogove, jim je Bog odrekel svojo pomoč proti vidni nevarnosti kanaanskih in filistinskih vojsk.

Prihodnost je bila svetla in obetavna, a polna nevarnosti. Odhajali so v čudovito deželo mleka in medu, a so se soočali z velikimi življenjskimi spremembami. Včasih, ko nam Bog podari dobre stvari, spregledamo dejstvo, da se bomo morali spremeniti ali da se bodo tudi nam zgodile velike življenjske spremembe.

Majhna podrobnost je, da problem ni bil v tem, da bi se odvrnili od edinega pravega Boga. Problem je bil v tem, da so se obrnili k drugim bogovom, ne glede na to, ali so še vedno le na videz častili edinega pravega Boga ali ne.

V: Kateri so v 5. Mz 7,2–5 nekateri načini, kako danes ne smemo »sklepati zaveze« z drugimi stvarmi, ko nas k temu vabi skušnjava?

O: Zakaj bi se sicer kristjan ukvarjal z astrologijo, pijančevanjem, marihuano ali drugimi drogami? Zdravo prehranjevanje je v redu, a zakaj bi naivna oseba, kristjan ali ne, hotela plačati za zdravilno moč kristalov? Hudiči imajo skoraj neskončno število stvari, s katerimi lahko skušajo kristjane, da se z njimi ukvarjajo ali da razdelijo svojo zvestobo: LGBTQ+, splav, združevanje krščanstva in islama, združevanje krščanstva in hinduizma, klasična grško-rimska mitologija. Združevanje krščanstva in sekularne psihologije, združevanje krščanstva in sekularne filozofije. Vse to pa lahko razvrstimo v nekaj kategorij.

Užitek ali osebna korist (evangelij blaginje)

1896–1911 Wallace Wattles je bil socialistični pisec gibanja »New Thought«. Napisal je knjigo »The Science of Getting Rich« (Znanost o bogatenju) in so ga metodisti izobčili.

1879–1925 Russell H. Conwell je bil baptist iz Filadelfije, ki je vodil takrat največjo cerkev v Združenih državah Amerike. Učil je, da lahko v svojem dvorišču najdeš diamante, če jih iščeš. (World Christian Trends AD 30–AD 2200, str. 143)

Poskusi uvajanja novih idej (srbeča ušesa)

1831–1844 Laični baptistični pastor William Miller iz severovzhodnega dela New Yorka je ustanovil gibanje Milleritov. Trdil je, da se bo Kristus vrnil med 21. marcem 1843 in 21. marcem 1844. Imel je od 50.000 do 100.000 privržencev. Nato je prišel 22. oktober 1844, dan, ki je kasneje postal znan kot »Veliko razočaranje«. Iz tega gibanja so nastali Jehovove priče (približno 8,8 milijona), Kristadelfijci (danes jih je ostalo le še 60.000) in adventisti sedmega dne (približno 21 milijonov).

1843–1864: Hung Hsiu-Chuan se je imenoval »Jezusov brat«. Začel je upor Tai-ping, v katerem je bilo ubitih 35 milijonov ljudi, medtem ko je poskušal ustanoviti »Veliko mirno nebeško kraljestvo«. Čeprav o tem ve le malo zahodnjakov, se je to zgodilo približno v istem času kot ameriška državljanska vojna, ki je v primerjavi s tem izgledala kot le majhna spopad.

1783–1872 N. F. S. Grundvig je želel nordijsko mitologijo vključiti v luteranstvo.

1867 Prvo nacionalno srečanje gibanja »Holiness Camp« v Vinlandu, New Jersey. Prišlo je do kričanja, plesa v Duhu, svetega smeha in svetega prevračanja, kot navaja publikacija World Christian Trends AD 30 – AD 2200, str. 142

1855–1900 Veliko število prebivalcev pacifiških otokov se je spreobrnilo iz krščanstva v mormonizem. Havajski mormonski tempelj je bil posvečen leta 1909.

1907– »Doba Vodnarja«: L. H. Dowling je napisal »Vodnarjevo evangelij Jezusa Kristusa«. Trdil je, da je Jezus pod vodstvom gurujev študiral hinduizem.

1919– Le Van Trung v Vietnamu ustanovi misijonsko cerkev Cao Da, ki združuje budizem, konfucijansko etiko, čaščenje prednikov in organizacijo po vzoru katoliške cerkve.

1954 – Sung Myung Moon je verjel, da je ponovno prišel Kristus [ne Jezus], napisal je knjigo »Božansko načelo« in ustanovil Cerkev združitve.

1933–1959 – Victor in Florence Houteff sta zapustila Cerkve adventistov sedmega dne in ustanovila Davidianske adventiste sedmega dne. Bog naj bi 22. aprila 1959 pokončal grešne adventiste sedmega dne. Po tem so se razdelili, ena skupina pa je postala Branch Davidians.

1964 – Cerkev Boga Svetovne misijonske družbe (= Cerkev Ahnsahnghonga, = Elohisti) (2 milijona) Verjame v nebeškega Očeta in nebeško Mater. Ustanovil jo je Ahnsahnghong, ki je trdil, da je inkarnacija nebeškega Očeta. Morajo praznovati praznike iz Stare zaveze.

-1978 Jim Jones in Jonestown v Gvajani, kjer je umrlo 925 ljudi. Prebivalcem Jonestowna so dali piti rdeči Kool-Aid s cianidom.

1985 – Apollo Quiboloy je filipinski evangelist, ki zagovarja doktrino »enosti«. Trdil je, da je »imenovani Božji sin«, ki odloča, kdo bo šel v nebesa.

1931–1986: Herbert W. Armstrong je ustanovil Svetovno cerkev Boga. Učil je, da bo »vzpon« prišel leta 1986. Učil je britansko-izraelizem in upošteval Mojzesove prehranske zakone. Menil je, da je Trojica satanska. Po njegovi smrti je prišlo do razkolov, ena skupina pa je sprejela Trojico.

1941–2000 George Hunston Williams, unitarski heretik in zgodovinar socinskih unitari

1985–2014 Andrew B. Murray in Shepherd’s Chapel. Modalisti, doktrina »semena kače«, predobstoj duš, britanski izraelizem, gibanje krščanske identitete, zanikanje vnebovzetja, anihilacionizem

Zmožnost, da s svojim sporočilom dosežete več ljudi

Ne bom rekel, da jih dosežejo z evangelijem, ker morajo pogosto »izprazniti evangelij« in ljudi dosegajo le s okrnjeno različico evangelija. Tukaj je nekaj primerov:

Prevajalci Svetega pisma iz organizacije Wycliffe so pripravili prevod Svetega pisma v arabščino in tudi v turščino, v katerih so besedi »Sin« in »Oče« nadomestili, kadar se nanašata na Boga.

Andy Stanley sprejema praktične pripadnike skupnosti LGBTQ+, ne da bi jim povedal, da se morajo pokesati in zavrniti svoj življenjski slog.

Rick Warren (avtor knjige »Življenje z namenom«) je učil, da muslimani verujejo v istega Boga.

Poskus, da bi se vklopili v okolje ali se izognili preganjanju

To lahko pomeni prevzemanje elementov iz drugih religij in poskuse njihovega združevanja s krščanstvom.

130 – To je v prvih nekaj stoletjih krščanstva počelo okoli trideset gnostičnih kultov, zlasti hermetični gnostiki. Bog je poslal Adama, nato Mojzesa, nato Herkula, nato Jezusa.

1870 – Gibanje »Insider Movement« med hindujci je leta 1870 ustanovil Kali Chan Banurji.

1875/1879 – Mary Baker Eddy je želela v krščanstvo vključiti »znanstvena načela« kot »krščansko znanost«. (Danes ima od 100.000 do 400.000 članov, po prejšnjih razkolih)

1899 – Charles Fillmore je bil ustanovitelj Šole krščanske enotnosti (1 milijon članov)

1870-ta leta – »Chrislam« je sinkretistična religija v Nigeriji

1970-ta leta – Gibanje Insider (C5) med muslimani. Trdi, da sta tudi Koran in Mohamed od Boga, na splošno pa zavračajo Trojico. Ne želijo, da bi jih imenovali kristjane (razen kadar prosijo za denar od zahodnih cerkva).

Liberalni krščanski kompromis s svetom

1930–1945: luteranec Dietrich Bonhoeffer je sledil socialnemu evangeliju. Zanikal je fizično vstajenje Kristusa. Bil je vpleten v zaroto za umor Hitlerja in usmrčen tik pred nemško kapitulacijo.

1848– Svetovni svet cerkva (WCC) je leta 1990 imel 404 milijonov članov. Podpiral je marksistične gverilce v Rodeziji/Zimbabveju, ki so ubili krščanske misijonarje.

1951–1963: Liberalec Paul Tillich: Bog = ljubezen, torej ljubezen = Bog.

1901–1965 Albert Schweitzer, liberalni kristjan in zdravniški misijonar. Pisal je o iskanju zgodovinskega Jezusa.

1955–1968 Martin Luther King ml., ameriški baptistični duhovnik. Pomemben voditelj gibanja za državljanske pravice, ki je zavračal telesno vstajenje Jezusa in imel številne zunajzakonske zveze.

1944–1969 Agnostik, kasneje episkopalski duhovnik James Pike. Kasneje so mu grozili z izključitvijo. V svojih oddajah je dvomil o deviškem rojstvu, peklu in Trojici. Bil je eden prvih na radiu, njegova radijska oddaja pa je bila bolj priljubljena kot oddaja Fultona J. Sheena. Diplomant Union Theological Seminary.

1915–1973 C. H. Dodd je vodil prevod »New English Bible«. Verjel je v »sedanje realnosti«, ne v apokaliptično prihodnost, in menil je, da se je Pavel v nekaterih stvareh preprosto motil.

1966–2021 Desmund Tutu. Južnoafriški anglikanski duhovnik, dobitnik Nobelove nagrade za mir, kasneje politik. Nasprotoval je apartheidu in segregaciji. Podpiral je istospolne poroke v cerkvi in osvobodilno teologijo brez nasilja.

H. Richard Niebuhr je bil barthovski »postliberalec« (1924–1962), ki je liberalno teologijo ustrezno povzel: »Bog brez jeze je ljudi brez greha pripeljal v kraljestvo brez sodbe prek posredovanja Kristusa brez križa.«

Kompromis z agnosticizmom ali ateizmom

1950–1979 Mati Terezija iz Kalkute, Indija. Prejemnica Nobelove nagrade za mir. Ustanoviteljica redovnic ljubezni v Indiji. Rimskokatoličanka, zagovornica življenja, pomagala je revnim. Namesto da bi lajšala bolečino, je menila, da bolečina poveličuje Boga.

Kompromis z marksizmom

1964– Leonardo Boff, teologija osvoboditve. Nekdanji katoliški duhovnik. Papeža Benedikta XVI. (Ratzingerja) je imenoval za vodjo verskega terorizma.

1954–1966 Camilo Torres Restrepo. Marksist-leninist, rimskokatolik, zagovornik teologije osvoboditve. Ubit v boju za gverilsko skupino ELN proti kolumbijski vladi. Njegov najbolj znan citat je: »Če bi Jezus danes živel, bi bil gverilec.«

1950–1971: Gustavo Guitierrez je bil ustanovitelj teologije osvoboditve

1981: Prikazovanje Marije iz Medžugorja ( ) v Bosni. Med drugim je ljudem svetovala, naj preberejo knjigo »Pesem o Božjem človeku«. Ta je na rimskokatoliškem seznamu prepovedanih knjig, ker vsebuje heretično doktrino. Katoliška cerkev jo je odobrila šele leta 2019 pod papežem Frančiškom.

1962–2003 Canaan Banana, nekdanji metodistični pastor in prvi predsednik Zimbabveja. Napisal je knjigo *Evangelij po getu*. Glede svojega stališča do osvobodilne teologije je dejal: »Ko vidim gverilca, vidim Jezusa.« Zaradi homoseksualnosti je preživel šest mesecev v zaporu. Bil je aktiven v Svetovnem svetu cerkva in Organizaciji afriške enotnosti.

Povzetek

Bistvo tukaj ni v tem, da so te stvari napačne (kar tudi so), ampak v tem, da kristjani delajo napako, če katero koli od teh stvari sprejemajo kot krščansko. Da, med temi stvarmi so tudi pravi kristjani, nekateri od njih so bili tukaj celo imenovani. Vendar ne smemo sprejeti, da so te zmote krščanske. Če v Razodetju 2,20–23 pozorno pogledate, ni tukaj grajana lažna prerokinja Jezabel. Grajana je namreč cerkev, ki jo je prenašala in sprejemala. To je del starodavne teme, ki se je začela v Jeremiju in se nadaljuje skozi Razodetje: »Pobegnite iz Babilona«, izstopite in se ločite od njega.

Ali imate vtis, da demonske sile »bombardirajo cerkev z zavajanjem«? No, demoni so dobri v tem, kar počnejo, in so zelo dejavni. To je skoraj kot metafora, da smo vojska kristjanov, ki napreduje, da bi oznanjevala evangelij in služila Bogu, toda naše tovariše po desni in levi pobirajo demonske laži. A ko preberete seznam tega, kar so sprejeli različni kristjani, se prosim izogibajte skušnjavi, da bi mislili, da so kristjani neverjetno neumni, naivni naivneži. To velja le za nekatere (čeprav morda večino) tistih, ki se imenujejo kristjani, ne za vse. Kaj torej mislite, ko krščanski pastor hvali Mater Terezijo, Dietricha Bonhoefferja, Martina Lutherja Kinga mlajšega, Desmonda Tutuja ali Svetovni svet cerkva?

V: Zakaj je Bog v 5. Mojzesovi knjigi 7,6–8 izbral Izraelce?

O: Del odgovora je podan v 5. Mojzesovi knjigi 7,7–9. Ni bilo zato, ker bi bili mogočen ali čudovit narod. Temveč zaradi Božje ljubezni in izbire Abrahama, nato pa Izaka in Jakoba. Pogosto imajo ljudje dobre posledice zaradi tega, kar so storili drugi pred njimi. Ali bodo tudi drugi imeli dobre posledice zaradi tega, kar počnete vi?

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 7,10 Bog čuti potrebo, da se nekaterim ljudem maščuje, še posebej ker se mi sami ne smemo maščevati?

O: Ne smemo se maščevati, ne zato, ker si drugi tega nikoli ne zaslužijo, ampak zato, ker je Bog sodnik, ki izreče ustrezno kazen. Če bi Bog kaznoval nekatere, ki so storili krivico, druge, ki so storili isto krivico ali enako resne krivice, pa bi preprosto prezrl, to ne bi bilo v skladu s tem, kar je Bog v Svetem pismu razodel o svoji pravičnosti. Glej tudi naslednje vprašanje.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 7,10 je zapisano, da mora Bog kaznovati pravično; zakaj pa sploh želi kaznovati?

O: Ali naj Bog vsem dopusti, da jim vse ostane nekaznovano in da kljub temu gredo v nebesa? Kaj pa, če sploh ne bi hoteli iti v nebesa in živeti z Bogom za vedno? Poleg tega, kakšna nebesa bi to sploh bila?

Si predstavljate, da bi bili Hitler, Tamerlan, Stalin, Idi Amin ali drugi »veliki« morilci, ki se niso pokesali, kljub vsemu v nebesih? Kakšno čisto mesto bi to bilo? Če je največja stvar v nebesih častiti Boga, si lahko predstavljate, da bi Bog ljudi silil, da bi bili v nebesih večno proti njihovi volji? Jaz si ne morem.

V: V 5. Mz 7,14 piše, da bo Bog odpravil neplodnost izraelskih žensk, kaj pa Mihala (2 Sam 6,20–23), Ana (1 Sam 1,2.5–8) in Elizabeta (Lk 1,7)?

O: Mikal ni bila nujno neplodna. Verjetneje je, da David z njo ni imel zakonskih odnosov. Hana in Elizabeta sta bili obe neplodni v delu svojega življenja, a Bog je njuno neplodnost spremenil v posebno blagoslov. Včasih, ko nam Bog namerava dati nekaj čudovitega, na primer otroke, moramo počakati na njegov čas.

V: Zakaj je v 5 Mz 7,15 posebej omenjena ne le bolezen, ampak »bolezni Egipta«?

A: V Egiptu so bile nadležne peščene muhe, na zahodnem bregu Nila pa je krožil virus zahodnega Nila; ker pa je Egipt ležal v močvirnati regiji, je tam vladala tudi malarija. Zaradi reke Nila in stoječe vode je bilo tam več bolezni kot na območjih z manj vode. Zgodovinar Plinij Starejši je po obravnavi različnih egiptovskih bolezni Egipt poimenoval »mati bolezni«.

V: Ali odlomki iz 5. Mz 7,19; 2. Mz 13,14; 2. Mz 15,8,12,16; 2. Mz 31,8; Ps 91,4; Heb 4,13 dokazujejo, da ima Bog prste, roke, roke, nosnice, krila, perje in oči?

O: Ne. To je antropomorfni izraz. Odgovor najdete v razlagi o 2 Mz 8,19.

V: Zakaj v 5 Mz 7,22 Bog včasih stvari iz našega življenja odstranjuje postopoma in ne naenkrat?

O: Včasih Bog vidi, da se njegovi nameni najbolje uresničijo postopoma. William Carey je sedem let deloval kot misijonar v Indiji, preden je videl prvo osebo, ki je spoznala Gospoda. Včasih je zamuda posledica priprave, ki jo je treba opraviti v vašem življenju. Vendar pa pogosto razlog, zakaj Bog odlaša, nima prav nič opraviti z vami. Morda pripravlja svetovne dogodke, pripravlja srca nevernikov ali čaka na potrebno pomoč od drugih vernikov. V nebesih bo neverjetno, ko bomo videli, kako je Bog združil toliko niti, med katerimi na prvi pogled ni bilo nobene neposredne povezave, da bi izpolnil eno nalogo. A čeprav tega pogosto ne razumemo, moramo biti potrpežljivi glede tega, kako Bog deluje.

Obstaja prilika o bogatem kralju in njegovem ljubljenem sinu, princu. Enkrat na leto je sin prišel pred očeta in prosil za žepnino, ki mu jo je oče dal. Potem pa oče skoraj celo leto ni videl sina. Kralj ni bil le bogat, ampak tudi moder. Zato je naslednjič, ko je sin prosil za žepnino, oče mu dal le toliko, kolikor je zadostovalo za tisti dan. Tako je moral sin, če je hotel svojo žepnino, vsak dan priti in se pogovoriti z očetom. Ali kdaj občutite, da ravnate s svojim nebeškim Očetom tako, kot je princ prvotno ravnal s svojim očetom?

Prebral sem zgodbo o dveh mladih škotskih moških, prijateljih, ki sta bila oba alkoholika. Sčasoma sta šla vsak svojo pot, nato pa sta oba postala kristjana. Srečala sta se in si izmenjala izkušnje na svoji veri. Eden od njiju je povedal, kako mu je Bog, ko je bil prvič odrešen, na čudežen način odvzel vso željo po alkoholu. Drugi je povedal, kako je bil večkrat močno v skušnjavi, da bi popustil in spet pil, a nikoli ni popustil. Včasih Bog deluje v življenju ljudi tako, da jih osvobodi greha na prvi način, včasih pa deluje na drugi način. Pri drugem načinu je moral moški dan za dnem prositi Boga za pomoč v skušnjavi. Oba načina slavita Boga, toda kdo lahko reče, da drugi način slavi Boga manj kot prvi?

Nekatere stvari torej zahtevajo čas, da lahko vzpostavimo tesen odnos z Bogom. Druge stvari pa preprosto zahtevajo čas, da jih razumemo in se jih naučimo. Celo najboljši učitelj na svetu je potreboval tri leta, da je usposobil svojih dvanajst učencev. Tudi takrat je bilo veliko razočaranj, eden pa je bil popoln neuspeh.

V: Kdaj v 5. Mojzesovi knjigi 7,25–256 ne smemo imeti koristi od tega, kar so storili ljudje, s katerimi ne smemo sklepati zaveze, in kdaj smemo, kot je zapisano v 2. Mojzesovi knjigi 11,2–3; 12,35–36?

O: V teh konkretnih primerih je kratek odgovor: kadar ti Bog reče, da ne smeš, in kadar ti Bog reče, da je v redu. Če to posplošimo, ugotovimo, da je bilo za Izraelce v redu trgovati in sklepati pogodbe z drugimi ljudmi, ki so bili pogani, le ne s Kanaanci. Torej danes lahko na splošno sklepamo sporazume in poslujemo z ljudmi, ne glede na njihova verska prepričanja. Če pa obstaja organizacija, ki nasprotuje kristjanom ali se ukvarja z nemoralnimi dejavnostmi, se z njo ne smemo povezovati. Tako na primer vodenje računa za gangsterje ali igranje klavirja v bordelu za vernike ni v redu.

V: Zakaj se v 5. Mojzesovi knjigi 8,1 to obdobje običajno imenuje »v puščavi«?

O: Ni šlo za puščavo, kot sta Saharska puščava ali Arabski prazen kot. V njej ni bilo dovolj vode za pridelavo poljščin, vendar pa je bilo dovolj rastlinja za pašo. Abraham je bil v puščavi. Tudi David je bil v puščavi, prav tako kot Janez Krstnik. Jezus je bil v puščavi 40 dni. Ženska iz Razodetja 12 bo zaščitena v puščavi. Kot piše v »New International Bible Commentary« na str. 265, je »puščava skozi vse Sveto pismo kraj, kjer se Bog sreča s človekom v vzgoji in osvoboditvi«. Puščava je varen kraj in kraj za rast, zlasti v poslušnosti, veri in intimnem odnosu z Bogom. V puščavi so zaupali v Boga; kakšno drugo možnost so sploh imeli? Puščava pa ni vedno prijeten kraj za bivanje.

V: Kako so se v 5. Mojzesovi knjigi 8,1 obetale velike spremembe?

O: Zapustili bodo puščavo in vstopili v deželo blaginje in skušnjave. Iz puščavskih šotornikov bodo postali prebivalci mest in naselij. Namesto da bi se zanašali na manno, isto hrano že 40 let, bodo prešli na raznoliko, okusnejšo prehrano, ki vključuje med, grozdje, oljke, fige, granatna jabolka, jabolka, jagodičje, pšenico in ječmen. Paziti so morali, da ne pozabijo svoje prve ljubezni: Boga.

V: Kako ravnaš, ko v 5. Mojzesovi knjigi 8,1 vidiš, da se v tvojem življenju bližajo velike spremembe?

O: Okoliščine se morda močno spremenijo, a Bog ostaja isti. V prejšnjih okoliščinah si moral slaviti Boga, biti vesel, poslušen in uspevati. Zdaj moraš enako storiti tudi v novih okoliščinah.

V: Ali je v 5. Mz 8,2 Bog res vseveden?

O: Da. Ničesar, kar se je zgodilo, se dogaja ali se bo kdaj zgodilo, ni skrito pred Bogom. Bog pozna konec že od začetka (Izaija 46,10). Vsak dan našega življenja je bil zapisan v Božji knjigi, še preden je kateri koli od njih sploh nastal (Psalm 139:16). Kdo bo rešen, je bilo znano že preden smo sploh obstajali (Rimljanom 9:10–23; 8:29; Efežanom 1:4). Bog preučuje vse naše poti (Pregovori 5:21).

V Janezu 21:17 je Peter rekel Jezusu, da Jezus ve vse, in Jezus tega mnenja ni popravil. 1 Janez 3:20 pravi, da Bog ve vse. Vendar pa hipotetični primer ni nujno stvar. Na primer, če bi prašiči lahko leteli, bi bilo nebo zeleno? Sveto pismo ne govori o Bogu in »meta-znanju«, torej o tem, da Bog pozna vsako hipotetično podrobnost vsake možnosti. Stališče, da Bog pozna meta-znanje o vsaki možnosti, se imenuje tudi molinizem.

V: Kako je bilo v 5. Mojzesovi knjigi 8:3 uživanje manne ponižanje?

O: To je bilo opozorilo ljudstvu, da 40 let niso jedli predvsem svoje hrane. Vsako jutro so preprosto pobirali manno, ki jim jo je zagotovil Bog.

V: Kako je v 5. Mz 8,4; 29,5 mogoče, da se oblačila in sandali Izraelcev niso obrabljali?

O: Ni naravno, da bi oblačila in sandali v puščavskem soncu zdržali štirideset let. To kaže na en način, kako Bog podeljuje nadnaravne blagoslove. Čudovito je videti, da Bog ne stori le nekaj velikih čudežev, ampak da lahko stori tudi milijone podobnih majhnih čudežev.

V: Ali je v Dt 8,7 današnja Palestina sušnejša kot v Mojzesovem času?

O: Da. V zgodovinskih časih se je vreme zelo spreminjalo. Na primer, klimatologi pravijo, da je v zadnjem delu srednjega veka obstajala »srednjeveška topla doba«. Dokaze za to so našli celo v suši v Kaliforniji leta 1340 n. št. (Natural History, september 1996). Ječmen so gojili na Grenlandiji po letu 1000 n. št. Drugi primer: klimatologi pravijo, da Sahara pred letom 4000 pr. n. št. ni bila puščava.

V: Kje so bile v 5. Mojzesovi knjigi 8,9 gore z bakrom, ki so bile obljubljene Izraelcem?

O: 20 milj (33 km) južno od Mrtvega morja so našli številne peči in bakreno žlindro. Nekatera nahajališča bakra so še vedno vidna na površini.

Tudi v »Expositor’s Bible Commentary«, 3. zvezek, str. 75, so omenjena znamenita Salomonova bakrena rudnika v Ezion-Geberju.

V »New International Dictionary of the Bible«, str. 1124, je navedeno, da so bakreni obdelovalci živeli v Beershebi že v bakreni dobi (4500–3100 pr. n. št.). Ruda je prihajala iz območja, ki je 60 milj južneje. Najstarejši bakreni predmet v Palestini izvira iz Jeriha in datira v obdobje 4500–4400 pr. n. št.

V: Kateri sta dve ključni točki v 5. Mojzesovi knjigi 8,16–20?

O: Ob skušnjavi blaginje so morali imeti v mislih dve stvari.

Ne pripisujte sebi ali svojim lastnim sposobnostim slave, ki po pravici pripada Bogu.

Ker imate zavezo z Gospodom, ne dopustite, da bi kateri koli drug idol »ukradel« predanost, ki po pravici pripada Bogu. Bog jih opozarja, da če se bodo vedli kot Kanaanci, jih bo Bog obravnaval kot Kanaance.

V: V Dt 8,16–20: ko vas blaginja skuša, da bi Boga »postavili na stranski tir« in se zanašali na sebe, kaj lahko storite, da se ponovno usmerite na pravo pot odvisnosti od Boga?

O: Ozri se k Bogu in se spomni. Ni ničesar, kar bi lahko imeli – materialne dobrine, odnosi, zdravje, vaše življenje itd. –, česar vam ne bi mogli v trenutku odvzeti. Danes nujno povejte svoji družini, da jih imate radi, saj ne veste z gotovostjo, ali jim boste to lahko povedali jutri. A čeprav ne veste, kaj prinaša jutri, veste, Kdo drži jutri v rokah. Zato se v tem trenutku, prav zdaj, veselite in črpajte mir in zadovoljstvo od Gospoda.

V: V 5. Mz 9,1, kdaj so prečkali reko Jordan?

O: »Ta dan« pomeni v tem trenutku, ne pa v tem 24-urnem obdobju, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 78. NIV to prevaja kot »zdaj«. V resnici je bilo to približno mesec dni, preden so prečkali Jordan.

V Zahariju 14,7 je izraz »en dan« (yom 'ehad) ista beseda, kot je uporabljena v Prvi knjigi Mojzesovi 1. Ni natančno določeno, ali gre za točno 24 ur ali ne.

V: Ali so bili v 5. Mojzesovi knjigi 9:3–6 Kanaanci uničeni hitro ali pa so bili uničeni počasi, kot je zapisano v 5. Mojzesovi knjigi 7:22?

O: Izraelci so Kanaan zasedli bliskovito hitro. To je zato, ker je Bog Kanaance pred Izraelom večkrat hitro uničil, med drugim v Jerihu in v dolini Aijalon. 5. Mojzesova knjiga 9:3 napoveduje, da bo Bog to storil. Nevarnost pri tem, da bi bili uničeni vsi naenkrat, je v tem, da bi morda mislili, da so to storili z lastno močjo, in bi zaupali vase.

Čeprav so bili nekateri kanaanski narodi popolnoma iztrebljeni, 5. Mojzesova knjiga 9,3 ne pravi, da bo vsak kanaanski narod hitro 100-odstotno iztrebljen. Dejansko bi vsak, ki prebere knjigo, opazil, da 5. Mojzesova knjiga 7,22 omejuje pomen 5. Mojzesove knjige 9,3 s tem, da pravi, da ne bodo vsi Kanaanci hitro uničeni.

V: Kakšna je v 5. Mojzesovi knjigi 9,3 razlika med tem, da je Bog z njimi oziroma med njimi, in tem, da gre Bog pred njimi?

O: Morda imamo težnjo, da to zamešamo, ker je oboje res, vendar sta v resnici ločeni stvari. Bog je bil med njimi in videli so, kako jim je dajal manno in prepelice, oblak podnevi in ognjeni steber ponoči. Vendar je Bog hodil tudi pred njimi, da jim je pripravljal pot. Zato lahko danes slavimo Boga, ker je z nami, lahko pa ga slavimo tudi zato, ker hodi pred nami.

V: Zakaj so ljudje v 5. Mojzesovi knjigi 9,4–6 pogosto tako neradi pripravljeni priznati dar kot dar, namesto tega pa si tako hitro pripisujejo zasluge?

O: Glede na to, da se je delo ali blagoslov že zgodil, si včasih želimo pripisati zasluge in drugim povedati, da je bilo to zato, ker smo bili tako dobri ali močni, čeprav to ni bilo izključno naše lastno prizadevanje ali pa je bilo včasih le delno naše lastno prizadevanje. Drugič, to si želimo dopovedati sami sebi, ker sta naša samozavest in ponos morda vsaj deloma utemeljena na tem, kar smo MI dosegli.

V: Kakšna je v 5. Mz 9,4 razlika med tem, da je Bog z njimi oziroma med njimi, in tem, da hodi pred njimi?

O: Morda imamo težnjo, da to zamešamo, ker je oboje res, vendar sta v resnici ločeni stvari. Bog je bil med njimi in videli so, kako jim je dajal manno in prepelice, oblak podnevi in ognjeni steber ponoči. Vendar je Bog hodil tudi pred njimi, da jim je pripravljal pot. Zato lahko danes slavimo Boga, ker je z nami, lahko pa ga slavimo tudi zato, ker hodi pred nami.

V: Zakaj je Mojzes v 5. Mz 9,7–12.20–24 poudaril negativno stran velikih grehov, ki so jih storili, namesto da bi poudaril pozitivno?

O: Za oboje je pravi čas in pravo mesto. Mojzes je to izpostavil, da ne bi postali arogantni, ampak da bi se izboljšali in si še bolj prizadevali za poslušnost Bogu. Če danes delavec, študent, otrok ali prijatelj resnično »ni opravil svojega dela«, ne želite lažno reči, da je delo opravil dobro, lažno trditi, da to ni bilo pomembno, čeprav je v resnici bilo, ali ga prepričati, da sprememba ni potrebna. Običajno je teologija v mnogih krščanskih pesmih dobra, vendar sem prejšnji teden slišal izjemo. V njej je bilo rečeno, da te Bog ljubi takšnega, kakršen si, in ne želi ničesar spremeniti. Res je, da nas Bog kot vernike ljubi takšne, kakršni smo, vendar nas ljubi preveč, da bi želel, da ostanemo takšni.

Da bi jih odvrnil od arogance v lastni pravičnosti, jim je Mojzes povedal, da so enajst stvari: arogantni (9:4), trmasti (9:6, 13, 27), uporniški (9:7, 23–24), izzivalni (9:8, 18), pokvarjeni (9:12), malikovalci (9:12, 16), grešni (9:16), zlobni (9:18), neverniki (9:23), neposlušni (9:23) in hudobni (9:27). Morda bi lahko na 5. Mojzesovo knjigo 9:7–24 gledali kot na eno veliko vprašanje. Bog sprašuje: »Ali ste se po vseh teh obdobjih upora dovolj naučili, da mi zdaj zaupate?«

Obstaja čas za negativnost. Po drugi strani pa ne želimo razjeziti svojih otrok (Efežanom 6:4) ali drugih. Ne odvzemajte jim upanja, ampak jim tudi v grajanju pokažite sliko tega, kar lahko postanejo in na kar lahko upajo.

V: Zakaj je Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 9,13–18, 25–29 zavrnil Božjo ponudbo, da bi iz Mojzesa ustvaril veliko narod?

O: To je pokazalo Mojzesovo srce. Ali je Mojzesa bolj zanimala lastna moč in slava, ali pa je bil bolj zainteresiran za ljudstvo? Kot pravi voditelj je bil bolj zainteresiran za Božjo čast in za ljudstvo. Današnji cerkveni voditelji bi morali ravnati enako.

Mojzesov argument v 5. Mojzesovi knjigi 9,25–29 je, da bi se v primeru uničenja ljudstva lahko reklo, da Bog ni bil sposoben poskrbeti za svoje ljudstvo in ga ohraniti. Včasih se Bog lahko znajde »med kladivom in nakovalom«, ker upošteva vse posledice svojih dejanj.

Raymond Brown v knjigi The Message of Deuteronomy (Sporočilo Deuteronomija), str. 129–133, ponuja dobro razpravo o značilnostih pobožnega voditelja, kakršen je bil Mojzes. Bil je pokoren (9:18, 25), vztrajen (9:18, 25), pripravljen na žrtvovanje (9:18), natančen (9:14), sočuten (9:20), celovit (9:26, 28–29) in na koncu učinkovit. Mojzes je več časa preživel v molitvi zanje kot v razpravljanju z njimi.

V: Kaj je pomembno pri tej molitvi v 5. Mojzesovi knjigi 9:25–29 in 2. Mojzesovi knjigi 32:9–14?

O: To je bila ključna posredniška molitev za ljudstvo. Prepričan sem, da je bil tudi Aron vesel, da je Mojzes molil zanj. Mojzes ni molil za Datana in Abirama. Opozoriti je treba, da Mojzes v tej molitvi ni molil za ljudstvo ali za »moje« ljudstvo, ampak je v pogovoru z Bogom govoril o »VAŠEM« ljudstvu, s čimer je poudaril ne le njihov odnos do Boga, ampak tudi Božje vodstvo nad njimi.

Druga ključna molitev za posredovanje je bila Samuelova molitev v Mizpi v 1. Samuelovi knjigi 7:5–9.

V: Ali je Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 9,18 res štirideset dni in noči postil, brez vode?

O: To ni bil navaden post, saj bi bil takšen z naravnimi sredstvi nemogoč. Vendar pa v nebesih ne bomo imeli zemeljske hrane, in ko je bil Mojzes z Bogom, je Bog lahko ohranjal Mojzesa pri življenju tudi brez hrane.

V: Ali je imel Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 9,28, 2. Mojzesovi knjigi 32,31–35 in 4. Mojzesovi knjigi 14,11–19 prav?

O: Da. Bog je to rekel Mojzesu, da bi ta na dva načina pokazal, da pravilno razume Božji značaj.

1. Mojzes je Božje besede vzel zelo resno, saj je vedel, da ima Bog zaradi svoje pravičnosti vso pravico, da Izraelce popolnoma uniči.

2. Mojzes je dovolj poznal Božje obljube in zvestobo, da je lahko »spomnil« Boga, da tega trmastih ljudi ne bo uničil.

Tu je lekcija, ki jo lahko iz tega izpeljemo za naš pogovor z Bogom. V naših molitvah je v redu, da se opiramo na obljube, ki jih je dal Bog.

V: Kakšen je v 5. Mz 10,1–3 in 2. Mz 34,1–3 pomen tega, da so bile druge kamnite plošče enake prvim?

O: Ko je Mojzes sestopil z gore s prvim kompletom kamnitih plošč, jih je razbil, ko je videl, da Izraelci prirejajo veliko zabavo v čast zlati telici. Ko je Bog uredil to situacijo, je Mojzes ponovno odšel na goro in prinesel nov komplet kamnitih plošč. Po Izraelčevem neposlušnosti, kazni in pokori je bilo vse tako, kot je bilo prej. Bilo je nekaj razlik, na primer to, da je prvi sklop kamnitih plošč v 2. Mojzesovi knjigi 32:15–16 izdelal Bog, medtem ko je moral Mojzes v 2. Mojzesovi knjigi 34:1 izdelati nov sklop. Toda Bog

Podobno je tudi, ko smo neposlušni in se pokesamo: naš odnos z Bogom je lahko spet takšen, kot je bil prej. Bog je na nove kamnite plošče zapisal Deset zapovedi, prav tako kot na stare, in nadaljevali so pot, kot da bi bil njihov odnos neprekinjen.

V: Ali je bila skrinja v 5. Mojzesovi knjigi 10,3 izdelana po 40 letih potovanja po puščavi ali pred temi 40 leti, kot nakazujejo 2. Mojzesova knjiga 25,10; 35,12 in 37,1?

O: Tu gre za dve zadevi.

1. Peta Mojzesova knjiga na splošno, vključno s 10. poglavjem, je strnjen povzetek njihovih potovanj. Piše, da je bila skrinja izdelana pred drugim nizom kamnitih plošč; ne piše pa, koliko časa pred tem je bila skrinja izdelana.

2. Skrinja je bila izdelana po prvem potovanju na goro Sinaj v 2. Mojzesovi knjigi 19. Komentar »Expositors Commentary«, zvezek 3, str. 83, omenja, da ko 5. Mojzesova knjiga 10:1 pravi »takrat«, se nanaša na čas molitve v 5. Mojzesovi knjigi 9:25–29, ne pa na kasnejši čas, ko je bilo 10. poglavje zapisano.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 10,3 skrinjo zaveze izdelal sam Mojzes ali jo je izdelal Bezalel v 2. Mojzesovi knjigi 37,1–9?

O: Mojzes je natančno usmerjal izdelavo skrinje, ki jo je izdelal Bezalel. Ni neobičajno, da vodja reče, da je nekaj storil (na primer zgradil piramido ali pobiral davke), čeprav so to storili delavci pod njegovim vodstvom. Deuteronomij je povzetek zakona, zato so podrobnosti navedene v knjigah Exodus, Levitikus in Numeri.

V: Ali je bila skrinja v 5. Mojzesovi knjigi 10,3 izdelana po tem, ko je Mojzes sestopil z gore, ali pa pred tem, kot kaže 2. Mojzesova knjiga 37,1–9?

O: Zgradil jo je Bezalel že prej. Deuteronomij 10,3 pravi, da je bila narejena, vendar dogodki tukaj niso nujno v kronološkem zaporedju. Toda tako v Exodu kot v Deuteronomiju se skrinja ni uporabljala za shranjevanje Desetih zapovedi šele kasneje. Običajno sta bili pri suzerenitetni pogodbi dve kopiji; vsako je hranila ena od pogodbenih strani.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 10,6 Aron umrl v Moseri ali pa na vrhu gore Hor, kot navajajo 4. Mojzesova knjiga 20,22–29, 4. Mojzesova knjiga 33,37–39 in 5. Mojzesova knjiga 32,50?

O: Obstajata dva različna odgovora.

Območje Mosere: Tu ni omenjena »gora« Mosera, ampak zgolj Mosera in gora Hor. Čeprav je Aron umrl prav na gori Hor, je bilo to na območju Mosere.

Več krajev z imenom »grenkost«: Beseda Mosera pomeni grenkost in zunaj Svetega pisma ni znana kot ime kraja. Lahko gre za neimenovano območje, Izraelci pa so verjetno več kot enemu kraju dali ime Mosera. Na primer, v Arabiji sta dva kraja, ki sta si precej blizu in se imenujeta Nakhla. Eden je zunaj Meke v smeri proti Ta’ifu, drugi pa je dolina zunaj Meke na poti proti Iraku. V Izraelu sta bila dva mesta, ki sta se oba imenovala Bet-Šemeš in Betlehem.

V: Ali so se Izraelci v 5. Mojzesovi knjigi 10,6 utaborili najprej v Bene Jaakanu in nato v Moseri, ali pa v Moserotu in nato v Bene Jaakanu, kot navaja 4. Mojzesova knjiga 33,37–38?

O: Kristjani imajo dva različna odgovora.

Dve različni mesti: Mosera in Moserot sta različni mesti. Imena sta podobna, vendar so soglasniki v hebrejščini različni. 4. Mojzesova knjiga 33 in 5. Mojzesova knjiga 10 opisujeta različna obdobja med izhodom iz Egipta, ko so se vrnili v isto splošno regijo.

En kraj in eno območje: Mosera je bilo območje, Moserot pa dejanski kraj. Čeprav je Aron umrl prav na gori Hor, je bilo to v območju Mosere.

V: Kaj v 5. Mojzesovi knjigi 10,12 pomeni »hoditi po Božjih poteh«?

O: Deloma pomeni, da moramo spoštovati Božje zakone, delati tisto, kar Bog izrecno zapoveduje, in se izrecno izogibati tistemu, kar Bog prepoveduje. Vendar pa pomeni veliko več kot le to. Moramo si prizadevati, da spoznamo Boga, se mu približamo in ugotovimo, kaj je Gospodu všeč.

Hoja po Božjih poteh je tako enostavna, da jo zmore celo otrok, in hkrati tako zahtevna, da predstavlja izziv celo za najbolj pravičnega in najmodrejšega odraslega.

V: Kakšna vloga imamo danes, da ljudem povemo, da Bog od nas »zahteva« in nam zapoveduje, naj storimo določene stvari (5 Mz 10,12–13)?

O: Če tega ne storimo, potem ne oznanjamo celotnega evangelija. Ljudje morajo sprejeti odločitev, ali bodo sprejeli Jezusa kot Gospoda in storili te stvari ali pa ne. Tudi oni so morali sprejeti odločitev, in Bog je od njih zahteval odgovor, tako v besedah kot v dejanjih.

V: Kaj menite o trditvi v 5. Mojzesovi knjigi 10,12–16, da se je Bog v Stari zavezi ukvarjal z zunanjimi dejanji, medtem ko se Bog v Novi zavezi ukvarja z notranjim srcem?

O: To ni le napačno, ampak dvojno napačno. Na primer, v 5. Mojzesovi knjigi 10,12–16,19 je bilo na prvem mestu strah pred Gospodom. Izraelci so morali »obrezati svoje srce«. Seveda Stara zaveza poudarja tudi dejanja, kot kaže Deuteronomij 10,13–19. Seveda imamo v Novi zavezi Svetega Duha, ki prebiva v nas. Vendar se moramo izogibati nepokornim ljudem, ki trdijo, da so kristjani, a so nemoralni, pohlepni, prevaranti ali malikovalci ter redno pijejo, kot zapoveduje 1 Korinčanom 5,11–12.

V: Ali bi v 5. Mojzesovi knjigi 10,17, ker je Bog Bog bogov in Gospod gospodov, lahko obstajal več kot en Bog?

O: Ne in da. Ne, v tem smislu, da je bil, je in bo za vedno le en pravi Bog. Da, v tem smislu, da poleg enega pravega Boga obstaja veliko ponarejenih lažnih bogov. Medtem ko so narodi okoli njih častili številne narodne in druge idole, Bog Izraela ni bil enakovreden njim. Bil je Bog nad vsemi narodi, idoli in tudi nad vraževerjem. Drugič, če se kdor koli kdaj boji malika ali zlega duha, naj ve, da se zli duh bolj boji edinega pravega Boga, kot se vernik boji zlega duha.

V: Kako je v 5. Mojzesovi knjigi 10,17–18 Bog paradoksalno hkrati nepristransko pravičen ter usmiljen in ljubeč?

O: To je morda bilo skrivnost v časih Stare zaveze, vendar lahko odgovor razumemo enako tudi danes. Bog nagrajuje tiste, ki ga ljubijo in mu sledijo, vendar nepristransko kaznuje vsak greh. Nebo je čudovito mesto, toda če bi vanj lahko šli le popolni, ali bi bilo nebo prazno? Vemo, da je Bog izpolnil zahteve pravičnosti, hkrati pa še vedno podeljuje svojo milost in usmiljenje prek Jezusa Kristusa, ki je prevzel kazen za naše grehe. Naše odrešenje ni brezplačno. Bog nam ga je podaril brezplačno, toda stalo je zelo drago; stalo je smrt Božjega Sina.

V: Kaj je nenavadnega v 5. Mz 11,2–9?

O: Čeprav Stara zaveza prvotno ni imela ločil, se zdi, da je 5. Mojzesova knjiga 11,2–9 en sam stavek. Tudi v Pavlovih pismih najdemo nekaj dolgih stavkov. »Stroga zahteva«, da ne sme biti dolgih stavkov, velja za sodobno angleško pisanje, ne pa za starodavno hebrejščino ali grščino.

Mojzes se verjetno ni zavedal, kako je govoril, saj je bil v tem trenutku zelo zaskrbljen. Ljudstvo, ki je prihajalo iz puščave, je poslušalo Boga, prestalo težke čase ter bilo priča Božjim čudežem in Njegovi sodbi. Toda kako dobro bi bodoče generacije poslušale, če teh stvari ne bi izkusile?

V: Kaj so v 5. Mz 11,6–7 in 2. Mz 16,1–35 storili narobe Datan, Abiram in njihova družina?

O: Storili so narobe, ker so sprožili upor proti Mojzesu in proti Božji avtoriteti. Njihov um ni bil le len ali apatičen; aktivno so zavrnili Božjo pot in hoteli zapustiti Mojzesa ter se vrniti v Egipt. Tudi njihovo srce je bilo na napačnem mestu, ne le zato, ker so se predrzno šteli za enake Mojzesu, ampak tudi zato, ker so hrepeneli po »deželi mleka in medu«, in v 2 Mz 16,13 so rekli, da je to Egipt. Mojzes je videl, da ni bilo ničesar, kar bi lahko rekel ali storil, razen da jim je rekel, naj gredo pred Gospoda, in to je tudi storil.

Včasih se v našem življenju soočamo s težavami, pri katerih se nam zdi, da jim ne moremo ničesar storiti. Vendar pa lahko vedno storimo eno stvar: - jih izročimo Gospodu.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 11,6 zemlja ženskega spola, saj je zemlja odprla »svoje« usta?

O: Ne. V prevodu Kralja Jakoba je bil spol hebrejskega zaimka preprosto dobesedno preveden. Danes o ladjah, ki plujejo po oceanih, govorimo kot o »nji«, orkane in tajfun pa poimenujemo z ženskimi in moškimi imeni, a to ne pomeni, da so moški ali ženski.

V: Kaj v 5. Mz 11,10–12 pomeni »zalivana z nogo«?

O: Egipt je bil žitnica sredozemskega sveta zaradi velikega rečnega sistema Nila in namakanja. Očitno se to nanaša na namakalno črpalko, ki jo poganjajo nekakšni pedali. V obljubljeni deželi tega ne bodo potrebovali.

V: Kakšno odgovornost imamo v 5. Mz 11,18–22 do poučevanja lastnih in tujih otrok?

O: Božjo besedo je treba spoznavati, deliti in izpolnjevati. Ti verzi dajejo vtis, da Bog govori staršem in otrokom kot eni skupini. Za svoje otroke in njihove duše bi se morali skrbeti prav tako kot za svoje lastne. Božja resnica bi jim morala biti prosto dostopna, na njihovi ravni. Božjo resnico bi morali poučevati z besedami in jo izkazovati s svojim življenjem.

Če otrok nima krščanskih staršev in ne hodi v cerkev, je naš izziv, kako z njim deliti resnico. Eden od načinov v Ameriki so »Backyard Bible Clubs« (biblični krožki na dvorišču), kjer se otroci iz soseske zbirajo pet dni na teden, vsak dan po 90 minut, za učenje in zabavo.

V: Kdaj je Izrael v 5. Mojzesovi knjigi 11,24 obvladoval tako obsežno območje, celo vse do Evfrata?

O: Izrael je imel najširše območje nadzora, vključno z Damaskom, v času Davida in Salomona. Vendar pa niso živeli v Siriji vse do reke Evfrat; ta ozemlja so jim namreč plačevala davek. Vendar se bo to v celoti izpolnilo med Tisočletjem.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 11,25 piše, da se zaradi strahu, ki ga bo Bog vzbudil v Izraelovih sovražnikih, nihče ne bo upal upreti se Izraelcem; kako je torej mogoče, da so Izraelovi sovražniki včasih premagali Izraelce?

O: 5. Mojzesova knjiga 11,22 se začne z zelo pomembno besedo »če«, celoten odlomek 5. Mojzesove knjige 11,23–25 pa se začne z drugo pomembno besedo, »potem«. To je eden od mnogih primerov pogojne obljube, in kadar pogoji niso izpolnjeni, ni zagotovila, da se bo uresničila.

Če povzamemo: prvi odlomek je bil v kontekstu pogojne Božje obljube. Ko pogoji niso bili izpolnjeni, obljuba ni bila zavezujoča.

V: Zakaj je Bog v 5. Mojzesovi knjigi 11,26–28 pred njih postavil prekletstvo, če jih je vendar ljubil?

O: Bog uporablja prekletstva na različne načine. Prekletstva se lahko uporabljajo kot opozorila, za pritegnitev pozornosti ljudi, kot disciplino, kot kazen in za uničenje. Ker se vse, kar Bog reče, uresniči, so prekletstva tudi Božji način izvrševanja discipline, kazni, sodbe in jeze.

V: Ker je v 5. Mz 11,26–32 zaveza lahko tako blagoslov kot prekletstvo, katere stvari so danes lahko bodisi blagoslov bodisi prekletstvo?

O: Nekatere stvari, ki se lahko uporabijo za dobro ali za zlo, so odnosi, denar, vpliv ali slava.

Odnosi: Če se v odnosu (ali v cerkvi) vi in drugi okoli vas zaradi vašega vpliva »približujete« Bogu, je to dobro. Če pa se to ne dogaja in se vi »oddaljujete«, je morda čas, da greste naprej.

Denar: Nek kristjan (v Arkansasu, če se prav spomnim) je na loteriji osvojil veliko vsoto. Takoj je deset odstotkov tega zneska daroval cerkvi, preostanek pa je obdržal, ne da bi vedel, kaj bo z njim storil. Začel je pogosteje zahajati v bare, nato v striptiz klube, in ga je nekajkrat oropali, ko je hodil med avtomobilom in klubi. Njegovo življenje je bilo v slabem stanju, na koncu pa je rekel: »Želim si, da ne bi nikoli osvojil loterije«.

Vpliv: Amerika je bila v preteklosti »mesto na hribu«, ki je spodbujalo demokracijo in človekove pravice (zlasti pod Jimmyjem Carterjem). Vendar pa Amerika od takrat po vsem svetu financira splave in pritiska na države, naj jih dovolijo. Naši davčni denarji, tudi tisti kristjanov, so bili uporabljeni za spodbujanje in financiranje stvari, nad katerimi bi se Bog jezil.

Slava: Zdi se, da so bili mnogi ljudje na začetku spodobni, a ko so postali slavni, so začeli slabo ravnati z ljudmi. Zanje bi bilo bolje, če nikoli ne bi postali slavni.

Skupni dejavnik v vseh teh primerih je, da ko je nekdo bolj kot karkoli drugega želel imeti odnos ali pa je želel imeti denar, vpliv ali slavo, so te stvari na koncu prevzele nadzor nad njim.

V: Kje v 5. Mojzesovi knjigi 11,26–32 je »tretja gora«, ki predstavlja vmesno stanje?

O: Ni bilo srednje poti; ni bilo tretjega hriba, kjer bi se lahko zadrževal in prejemal Božje blagoslove, hkrati pa bil prost odgovornosti. Ali si spoštoval zavezo ali pa je nisi. Danes si pripravljen izročiti svoje življenje Jezusu kot svojemu Gospodu in Odrešeniku,

V: Kakšen je pregled tega odlomka v 5. Mojzesovi knjigi 12,1–13,18?

O: Tematsko ta odlomek obravnava čaščenje, ki je sprejemljivo, združujoče, žrtvovalno, radostno, sočutno in dosledno. Strukturalno je v odlomku veliko ponavljanja. Mojzes jim tu ne pove veliko novega; raje namerno ponavlja, da se bodo spomnili, ko bodo vstopili v Obljubljeno deželo in bodo v skušnjavi. Tukaj je groben pregled.

Dt 12,1–4 proti malikom

Dt 12,5–14: Urejeno čaščenje in žrtvovanje na primernem mestu

- Dt 12,15–16 Hrano, ki ni žrtvena, lahko jeste, kjerkoli želite; krvi pa ne smete jesti.

Dt 12,17–18: Daritve pa je treba zaužiti na določenem mestu

Dt 12,19 Ne pozabite poskrbeti za levite

Dt 12:20 Meso lahko jeste, kjerkoli želite

Dt 12:21 Če je kraj čaščenja predaleč, prodaj svojo daritev za denar, pojdi tja z denarjem in tam kupi, kar je potrebno.

Dt 12:22–25 Lahko jeste katero koli čisto meso, ki si ga želite, če ni daritev; krvi pa ne smete jesti.

Dt 12:26–28 Pazite, da upoštevate: žrtvovano meso jejte le na predpisanem mestu [ne na kakšnem kanaanskem mestu].

Dt 12:28–13:18 Častite samo Boga, kanaansko čaščenje je gnusno

Dt 13:1-11 Skupnost naj usmrti vsakogar, ki je lažni prerok, tudi če je iz bližnje družine

Dt 13:12–18 Narod naj popolnoma uniči vsako mesto, ki se je v celoti obrnilo k lažnim bogovom

Končno, ko častite, za koga boste v prvi vrsti častili? Ali predvsem zase, kot zgled za druge ali za Boga?

V: Zakaj v Dt 12:1–13:18 to pridiganje ni bilo malo bolj privlačno ali navdušujoče?

O: Pridigovanje na splošno ni namenjeno predvsem temu, da se ga posluša; temveč je namenjeno predvsem temu, da se mu uboga. Nekoč je bil mlad pastor, ki je pravkar končal semenišče in prejel svoje prvo poklicno mesto, da bi pridigal v majhni podeželski cerkvi ob reki. Ko je spoznaval mesto, je izvedel, da so lesna podjetja gor po toku sekala drevesa, jih spuščala po reki in jih zbirala v žagi dol po toku. Da bi lahko spremljali, čigav les je čigav, so na koncih hlodov označili ustrezen simbol podjetja. Pogosto so vaščani vzeli nekaj hlodov, odsekali konce in jih uporabili za lastne namene. Zato je bila ena od prvih pridig, ki jih je pastor pridigal, »Ne kradi«. Po bogoslužju mu je veliko ljudi čestitalo za pridigo. Toda teden kasneje je opazil, da še vedno kradejo les iz reke. Zato je naslednji teden pridigal popolnoma enako pridigo, le da je vsakič, ko je uporabil besedo »krasti«, to spremenil v »vzeti hlode iz reke in odsekati njihove konce«. Končno je pridigal na način, ki je bil blizu vernikom. Ne vem pa, kako dolgo je bil po tem še njihov pastor.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 12,1 je zemlja dar, ki ga je Bog dal Izraelcem. Kako si lahko pomagamo, da se zavedamo, da so naša hiša ali stanovanje, služba, prevoz, hrana, družina in prijatelji vsi darovi za nas (in ne pravice)?

O: Najprej se Bogu vsak dan zahvaljuj za te stvari. Zahvali se mu tudi za naše zdravje, za nevarnosti, ki smo se jim izognili, in celo za težke čase, ki so bili za nas poučne izkušnje – tudi to so Božja darila. Drugič, povej drugim o Božji dobrotnosti do tebe in do njih.

V: Zakaj so morali v 5. Mojzesovi knjigi 12,3 zažgati svete gaje dreves?

O: Drevesa sama po sebi niso niti dobra niti slaba. Vendar, ko se drevesa uporabljajo v malikovalskem čaščenju, so za te ljudi namenjena zlu. Kanaanci niso imeli le posameznih dreves, ampak tudi svete gaje. Bog ni hotel, da bi se Izraelci pomešali z drugimi religijami.

V: Kakšen je v 5. Mz 12,5–14 in 3. Mz 7,3–4 pomen tega, da se bodo v prihodnosti žrtvovanja opravljala le na enem mestu, ki bo sprva Šilo, nato pa Jeruzalem?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar lahko vidimo vsaj tri razloge.

a) Kanaanci so pod drevesi darovali žrtve poganskim božanstvom. Kako bi razlikovali žrtvovanje pravemu Bogu od teh? Zakaj ne bi preprosto opravljali obeh vrst žrtvovanj na istem mestu? Ne, ker je Bog svet in ni hotel, da bi se njegovo sveto ljudstvo mešalo s čaščenjem lažnih bogov.

b) To bi pripomoglo k druženju med Izraelci. Srečevali bi se z drugimi iz različnih mest in plemen ter tako utrdili zavest, da so en narod.

c) Skupno čaščenje bi pomagalo preprečiti razdor. To je mogoče videti v primeru, ko je uporniški kralj Jeroboam odvedel severna plemena. Namerno je želel razdor, zato jih je prisilil, da so častili na ločenem mestu. Nekateri so to morda videli kot čaščenje pravega Boga na ločenem mestu, a v resnici je šlo za malikovanje zlatih telet.

Seveda so Izraelci lahko jedli meso, ki ni bilo darovano v žrtvovanje, kjerkoli so hoteli, imeli pa so tudi številna lokalna zbirališča, imenovana sinagoge, za študij Tore. Metaforično gledano lahko še danes molimo in častimo kjerkoli želimo.

V: Kako se v Dt 12,5–14 čaščenje na »svetem mestu« nanaša na nas danes?

O: Lahko bi rekli, da častimo Boga v »duhovni hiši«, vendar 1. Petrov 2,5 pravi, da smo mi sami duhovna hiša. Kaj bi menili o tem, če bi za krščanske bogoslužje najeli mošejo ali budistični tempelj? Kaj pa, če bi cerkvi prinesli malo več prihodkov s tem, da bi jo oddali v najem za hindujske in muslimanske obrede? 5. Mojzesova knjiga 12,5–14 razkriva Božje srce in to, da mora biti Njegovo čaščenje ločeno. Uporaba nereligiozne stavbe, kot je dom ali splošna javna stavba, pa bi bila v redu.

Prav tako ne bi smeli imeti skupnih bogoslužij s hindujci, muslimani ali celo satanisti, če smo že pri tem.

V naši cerkvi so nekoč prišli nekateri muslimani in vprašali, ali bi lahko enkrat tedensko uporabljali eno od sob za molitev. Ena od rešitev je bila, da smo v sobo obesili križ. Muslimanski hadisi pravijo, da je v redu iti v cerkev, dokler v njej ni podob ali križev.

Vendar je dobro, da se skupaj in v enotnosti bogoslužimo z drugimi pristnimi verniki, bodisi v njihovi bogoslužni stavbi, naši ali na drugem mestu. Tudi če se od nas razlikujejo v drugotnih zadevah in manj pomembnih stvareh, dokler se držijo glavnih, bistvenih stvari.

V: Kaj pomeni v 5 Mz 12,10; Iz 11,10; 28,12; 32,18; 66,1, da jim Bog daje počitek?

O: V enem smislu 1. Kraljev 8,56 pravi, da so imeli počitek, ko so bili v Obljubljeni deželi. V drugem smislu pa Božje ljudstvo ne bo imelo popolnega počitka, dokler se Jezus ne vrne. Psalm 9,11 pravi, da tisti, ki so umrli med 40-letnim potovanjem po puščavi, ne bodo vstopili v Božji počitek. Podobno Hebrejcem 4:3,5 pravi, da tisti, ki odpadajo, ne bodo vstopili v Božji počitek, Hebrejcem 4:11 pa pravi, naj si prizadevajo, da bi vstopili v ta počitek. Hebrejcem 4:8 pravi, da jim Jozue ni dal počitka. Mihej 2:10 pravi, da kraj, kjer so, ni njihovo počivališče.

V: Kateri so v 5. Mojzesovi knjigi 12,13–14 nekateri načini, na katere bi tisti, ki so danes poklicani v Božje ime, lahko darovali drugim bogovom?

O: To se lahko počne na subtilen način; ne z odkritim odvračanjem od Boga, ampak tako, da imajo »ob strani« še eno vero. Vsak kristjan, ki se ukvarja z astrologijo, tarot kartami ali okultizmom, to počne. Tisti, ki poskušajo združiti čaščenje edinega troedinskega Boga s hinduizmom, islamom ali čimerkoli drugim, kar izrecno zanika enega Boga ali da je Jezus Bog, to očitno počnejo. Bolj prikrite oblike so prostozidarstvo, joga, transcendentalna meditacija, nekateri psihološki pristopi ter vsaka verska zvestoba, ki ni podrejena Bogu. Toda to lahko počnemo tudi mi, če zaupamo v Boga, hkrati pa svoje zaupanje polagamo tudi v srečo, denar ali celo izobrazbo – s tem se morda klanjamo tudi drugemu Bogu.

V: Ali Dt 12,15.22 pravi, da so Izraelci včasih lahko jedli tako nečiste kot čiste živali?

O: Ne. Piše namreč, da so obredno čisti in nečisti ljudje lahko jedli čiste živali.

V: Zakaj so v Dt 12,15–19 lahko kjerkoli zaklali vola, ovco ali kozo, medtem ko je v Lev 17,3–6 zapisano, da so to morali storiti pri šotoru zaveze?

O: Levitikus 17,3–6 je veljal za 40 let, ko so bili v puščavi. Zdaj pa so vstopali v drugačen, ustaljen način življenja v obljubljeni deželi, mana pa se bo prenehala. Ne bi bilo praktično, da bi morali vsi ljudje, razpršeni po deželi, vsakič, ko bi jedli meso, oditi v Šilo ali Jeruzalem.

V: V knjigi » « (Vodnik po Svetem pismu), 5. Mojzesova knjiga 12:16, 23–25 in 1. Mojzesova knjiga 9:4; 3. Mojzesova knjiga 7:26–27; 17:10–14 ; 19:26, zakaj je bila prepoved uživanja krvi takrat tako pomembna in ali je uživanje krvi prepovedano tudi danes?

O: Bog očitno pripisuje krvi posebno svetost. Ne gre toliko za to, da je Kajn prelil Abelovo kri, ampak za to, da je Kristus kasneje na križu prelil svojo kri za nas. Čeprav je prepoved uživanja krvi zapisana v Mojzesovi postavi, ta prepoved sega še pred njo, vse do Noeta v 1. Mojzesovi knjigi 9:4. Ko je Apostolska dela 10:11–16 razglasila vsa živila za »čista«, to ni veljalo za kri, saj kri ni bila obravnavana kot hrana. Če bi bila kri obravnavana kot »hrana«, ki je zdaj čista, apostoli ne bi še naprej prepovedovali uživanja (ali pitja) krvi v

Apostolska dela 15,20,28–29. Tudi zgodnja apostolska cerkev je verjela in učila, da se morajo kristjani vzdržati krvi. Seveda so neznatne količine krvi sprejemljive, saj je bilo Judom v 3. Mojzesovi knjigi 17,13 dovoljeno jesti divjad, ki so jo ulovili in [hitro] izkrvavili na polju.

V: Kateri so v 5. Mojzesovi knjigi 13,1–18 trije viri skušnjave, ki jih uporabljajo demoni?

O: Uporabljajo vsaj tri, hkrati pa se lahko uporabi več virov.

Verski vpliv (lažni prerok) v 5. Mojzesovi knjigi 13,1–5.

Družinski in družbeni vplivi v 5. Mojzesovi knjigi 13:6–11.

Vpliv skupnosti in oblasti v 5. Mojzesovi knjigi 13:12–18.

V: Ali bi morali danes v skladu z Dt 13,1–16 in Dt 18,10–12 ubiti čarovnike, nekromante in vse tiste, ki jih Stara zaveza narekuje ubiti?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Vladna preiskava: Že takrat ni bilo mogoče, da bi nekoga, ki ste ga sumili tega, preprosto sami ubili. 5. Mojzesova knjiga 13:14 pravi, da mora mesto najprej opraviti temeljito (in verjetno uradno) preiskavo.

2. Le v okviru teokracije: Izraelci so živeli v »teokraciji«, kjer so tisti, ki so živeli v deželi, sklenili zavezo z Bogom, da je Tora pravni kodeks. Ko so pobožni Judje, kot so Daniel, Jona, Ezekiel in Nehemija, živeli in potovali zunaj Izraela, kjer niso bili podvrženi teokraciji, si niso prizadevali, da bi škodovali čarovnikom, malikovalcem ali drugim.

3. Danes ne živimo v »teokraciji«. Čeprav so nekateri, kot so puritani, poskušali vzpostaviti teokracijo, Novo zaveza ne daje nobenega takšnega namiga, da bi morali to poskušati. Zato kristjani danes ne bi smeli škodovati nemoralnim heteroseksualcem, aktivnim homoseksualcem, malikovalcem, pripadnikom sekt in podobnim. Čeprav je treba umore, kraje in druge zločine še danes kaznovati, je to naloga vlade; krščanskih samooklicanih varuhov reda ne bi smelo biti. Vendar pa tudi danes ne bi smeli teh stvari početi sami.

Kot piše v »The Tony Evans Bible Commentary« na str. 222: »Preizkus pravega preroka ni v njegovi magiji, ampak v njegovem sporočilu.« (kurziva v izvirniku)

V: Kaj v 5. Mojzesovi knjigi 13,5 pomeni ta verz v zvezi s smrtno kaznijo?

O: Ta verz ovrže vsak argument proti smrtni kazni, ki se sklicuje na Sveto pismo. Najmočnejši argument proti smrtni kazni je zgolj ta, da so včasih ljudje napačno obsojeni zaradi lažnih pričevanj ali zaradi policijske brezbrižnosti. Toda tudi za to obstaja rešitev. Če nekdo zavestno lažno obtoži nekoga, naj prejme kazen, ki jo je zavestno naložil nedolžni osebi.

Tukaj so kazniva dejanja, za katera je v Stari zavezi veljala smrtna kazen.

Iz MacArthurjeve študijske Biblije, 1977, str. 270

V: Kaj v 5. Mojzesovi knjigi 13:5 piše o lažnih prerokih v cerkvi?

O: Čeprav 5. Mojzesova knjiga 13:5 kaže na resnost lažnih prerokov in lažnega učenja, v novozaveških časih ne smemo ubiti ljudi, ki lažno poučujejo. Vendar to ne zmanjšuje resnosti njihovih dejanj, zato je pomembno, da se jih izključi iz cerkve, kot to kažejo , 2. Timotej 3:5 ; 2. Janezovo pismo 9–11 in Razodetje 2:20–23. Prav tako bi se morali izogibati tistim, ki vztrajajo v grehu, kot navajata 1. Korinčanom 5:5–13 in Matej 18:17.

Bog jemlje našo vero in prakso čaščenja Boga zelo resno, kot kažejo 5. Mojzesova knjiga 17:7,12; 19:19; 21:21; 22:21–22,24; 24:7.

V: Zakaj bi si v 5. Mojzesovi knjigi 14,1 nekdo obril lase in se nato porezal zaradi mrtvih?

O: Čeprav se vam to morda ne zdi smiselno, je bilo to smiselno za starodavno ljudstvo iz Ugarita na obali Sirije. Glave so si obrilili, kot navajata Craigie, str. 229–230, in S. R. Driver v knjigi »Deuteronomija«, str. 155 in naprej. V žalovanju so se tudi rezali, kot navaja Coogan, str. 45–46. Tukaj je ugaritski tekst. »Reže si lica in brado, si razreže podlakti. Prsni koš orje kot vrt; hrbet si razreže kot dolino.« Ugaritski učbenik, tablica 67 VI, vrstice 20–22 iz dela Elmerja B. Snicka »Israel’s Struggle with the Religion of Canaan« v: W. Robert Godfrey in Jesse L. Boyd III, Through Christ’s Word: A Festschrift for Dr Philip E. Hughes, str. 117.

Na žalost so se tudi nekateri Izraelci po Jeremiju 41:5 rezali zaradi mrtvih.

V novejših časih ima majhno število dvanajstih šiitskih muslimanov, na primer v Iranu, Pakistanu in Indiji, biče s kovinskimi konicami, ki jih med praznikom Ašura vržejo čez ramo, da si zarežejo hrbet, v žalovanju za Husajna, ki so ga suniti ubili, ker se ni podredil sunitskemu kalifu Mu’awijahu I. Nekateri ljudje v Novi Gvineji si v žalovanju odstranijo sklep prsta. Koliko stanejo nekateri pogrebi v zahodnih državah? Ali bi se ta denar lahko porabil za pomoč revnim ali za širjenje evangelija?

Čeprav je majhno število rimskokatoliških menihov prakticiralo samobičanje, so to počeli zaradi svojih grehov, ne pa v žalovanju za nekoga, ki je umrl, in njihova cerkev tega ni spodbujala.

V Novi zavezi, v 1. pismu Tesaloničanom 4,13, piše, da ne smemo žalovati kot ostali svet, ki nima upanja.

V: Zakaj je Bog v 5. Mojzesovi knjigi 14,2 Izraelcem tako pogosto opominjal, da so Božje posebno, sveto ljudstvo?

O: Kolikokrat jim je Bog to opominjal v Stari zavezi? Po podatkih iz knjige »The MacArthur Bible Commentary« (str. 216–217) več kot 250-krat. Poleg tega, da je ljudi opominjal, naj »delajo to« in »ne delajo tistega«, jim je Bog opominjal tudi na njihov motiv za poslušnost; ta je izhajal iz tega, kdo so bili. Danes, ko te mika, da bi grešil, preberi Sveto pismo, da ti Bog spomni, »kdo si« in »koga poznaš«.

V: Zakaj so bile v 5. Mojzesovi knjigi 14,3–20 prav te živali štete za nečiste, druge pa ne?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Te živali so bile razvrščene v skupine: kopenske, vodne in zračne živali.

Vidimo, da je bilo »higienično pametno«, da nekaterih od teh živali nismo jedli. Premalo kuhano svinjsko meso lahko povzroči trihinelozo, premalo kuhano zajčje meso pa tularemijo; morska bitja, ki se hranijo na dnu, kot so kozice in raki, lahko imajo parazite, ptice, ki se hranijo z mrhovino, pa lahko prenašajo še več bolezni. Vemo tudi, da so bile nekatere od teh živali uporabljene v poganskih obredih. Prašiče so zakoljevali v verskih obredih Kanaancev, Sircev in Hetitov. Vrane so nekateri Arabci šteli za svete. Vendar so govedo in ovce uporabljali v številnih poganskih obredih, a jih kljub temu še vedno lahko jedli. Nekateri so poskušali v živalih najti simboliko, na primer da je prežvekovanje podobno študiju zakonov, da so prašiči nečisti itd. Vendar bodite previdni pri pripisovanju simbolike nečemu, česar Bog ne omenja. Edini gotov odgovor je, da nam Bog tega ni povedal; pravzaprav nam tega sploh ni bilo treba povedati. Bogu moramo še vedno biti poslušni, tudi kadar ne poznamo razloga.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 14,21 je zapisano, da je bilo napačno jesti žival, ki je že bila mrtva; zakaj je bilo torej v redu, da so jo prodajali tujcem? Tudi neizraelci, ki so živeli v Izraelu, po 3. Mojzesovi knjigi 17,10–12 niso smeli jesti krvi.

O: Živalim, ki so same poginile, niso izpustili krvi. Uživanje živali, ki je poginila, ne da bi ji izpustili kri, je bilo manj resna kršitev kot uživanje krvi. Medtem ko Levitikus 17,10.12 pravi, da je treba osebo, ki uživa kri, usmrtiti, Levitikus 17,15 pravi, da mora tisti, ki uživa mrtvo žival, ki ji niso izpustili krvi, umiti sebe in svoja oblačila ter bo nečist do večera. S higienskega vidika je manj verjetno, da bi se ljudje okužili z boleznijo, če ne bi jedli živali, ki je umrla sama, na primer zaradi bolezni.

Na prvi pogled se ti verzi morda zdijo zastareli, vendar vsebujejo sporočilo, ki je pomembno tudi danes. Kristjani bi si morali želeti zakone, ki vsem prepovedujejo določena dejanja: umor, krajo, posilstvo itd. Vendar pa, čeprav so nekatere druge stvari grešne, je v redu, da se tistim, ki želijo grešiti, to dovoli. Na primer, čeprav pitje alkohola ni greh, opitost pa je greh, je v redu, da kristjan dela v verigi trgovin z živili, ki prodaja alkohol.

V: Zakaj v 5. Mz 14,21; 2. Mz 23,19; 34,26 niso smeli kuhati kozlička v materinem mleku?

O: To je bila grozljiva podoba: vzeti materino mleko, ki je bilo namenjeno hranjenju njenih mladičkov, in v njem skuhati njenega mladička.

Obstajajo tudi dokazi, da je šlo za kanaansko/ugaritsko/siransko versko prakso, ki sega vse do 15. stoletja pr. n. št. Vendar je ugaritski tekst, ki to podpira, zgolj domneva. Poleg tega se meso s smetano hitreje pokvari.

V: Ali so v 5 Mz 14,22–25 lahko odkupili prvorojence živali z denarjem ali pa tega niso smeli storiti, kot pravi 4 Mz 18,17?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati pet točk.

1. 4. Mz 18,14 pravi, da je treba vsakega prvorojenca vsake vrste ločiti ali odkupiti z denarjem.

2. Odkup z denarjem pomeni, da plačaš denar in obdržiš žival.

3. 4. Mz 18,17 to omejuje z navedbo, da prvorojenca vola, ovce ali koze ni mogoče odkupiti z denarjem.

4. Tudi v 5. Mojzesovi knjigi ni navedeno, da bi bilo mogoče vola, ovco ali kozo odkupiti z denarjem.

5. V 5. Mojzesovi knjigi 14,24–25 piše, da če je razdalja prevelika, lahko »zamenjaš žival«, kar je pomenilo, da žival prodaš za denar, odideš v Jeruzalem in z denarjem kupiš enakovredno žival.

V: Kako so v 5. Mojzesovi knjigi 14:22–27 navadni Izraelci lahko jedli svoje desetine, če so bile te dane Levitom za hrano?

O: Obstajata dve desetini. Prva desetina v višini desetih odstotkov je bila namenjena Levitom in njihovim družinam za prehrano. Druga desetina, imenovana praznična desetina, je znašala približno tri odstotke iz enega vira ali pa deset odstotkov preostalih devetdesetih odstotkov vsako tretje leto, kot navaja publikacija *The Bible Knowledge Commentary: Old Testament*, str. 289–290. Obe desetinici skupaj znašata približno enako vsoto. Tako verniki kot Leviti so jo lahko jedli. V tretjem letu so desetinico lahko jedli tudi vdove, sirote in celo tujci (tj. neizraelci), kot navaja 5. Mojzesova knjiga 14:28–29.

Josephus in nekateri rabini so to napačno razumeli kot »tretjo desetino«, vendar gre v resnici le za uporabo druge desetine.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 14:26 in 2. Mojzesovi knjigi 29:40 močan alkoholni napitek dovoljen, ali pa je, kot pravi Pregovori 20:1, namenjen le kraljem in, kot pravi Pregovori 31:4–7, le tistim, ki so blizu smrti?

O: Ker je bilo v normalnih okoliščinah dovoljeno, da ljudje pijejo alkohol, vendar se ne opijajo, bi bilo še toliko bolj primerno, da se ga uporablja kot pomirjevalo za ljudi, ki so blizu smrti. Alkohol ni bil dovoljen duhovnikom, ko so vstopali v šotor zborovanja (Levitikus 10:8–10), kralji pa bi morali dosegati višji standard, kot nakazuje Pregovori 20:1.

V: Zakaj so se ljudje v starih časih zadolževali, kot piše v 5. Mojzesovi knjigi 15,1–3?

O: Čeprav bi lahko bil razlog pretirano trošenje za alkohol, razkošje itd., je bil ta dejavnik v antiki verjetno manj pomemben kot danes. Morda je bilo manj ljudi, ki so pretirano trošili, saj so pogosto videli, kaj se je zgodilo drugim. Ker takrat ni bilo zdravstvenega zavarovanja, življenjskega zavarovanja, državne socialne pomoči ali zdravstvene oskrbe niti drugih finančnih varnostnih mrež, so lahko bolezen, nesreča, ki je komu preprečila delo, ali smrt glave družine družino potisnila v dolgove. Slaba letina, vojna ali celo pretirani davki zatiralskih vladarjev so prav tako lahko povzročili dolgove, iz katerih se mnogi niso mogli izkopati. Glede na to, da mnogi pogosto niso bili sposobni odplačati dolgov, so bile obrestne mere lahko visoke. V sirskih Nuzi-tablicah, napisane v 15. stoletju pr. n. št., so obrestne mere dosegale kar 50 %.

V: V 5. Mz 15,1–3 so morali vsakih sedem let odpisati vse dolgove svojim izraelskim bratom; zakaj pa niso odpisali tudi dolgov neizraelcem?

O: Posojila so bila odpuščena izraelskim sodržavljanom iz sočutja. Sveto pismo ne navaja, zakaj posojila niso bila odpuščena tudi neizraelcem, vendar ni težko ugotoviti razloga.

Ker naj bi Izraelci bili lastniki zemlje v Izraelu, so bili tujci z dolgovi tam zaradi trgovskih razlogov ali kot najeti delavci. Tujci so se vedno lahko vrnili k svojemu ljudstvu.

V: Kako se Stara zaveza v 5. Mojzesovi knjigi 15 primerja z drugimi starodavnimi zakoni?

O: Medtem ko je v Deuteronomiju suženj postal svoboden po šestih letih, je po Hammurabijevem zakoniku suženj lahko postal svoboden že po treh letih. Babilonski zakonik Lipit-Ištar pravi, da je suženj lahko postal svoboden, ko je oddelal dvakratno vrednost svojega dolga ali dvakratno vrednost svoje odkupnine. To očitno daje prednost lastniku.

V: Kako se Dt 15,1–11 navezuje na Ex 23,10–11?

O: »Sedmo leto« ali jubilejno leto je v obeh primerih isto. To je bilo leto, ko se polja niso orala, dolgovi so se odpisali in sužnji so bili osvobojeni. Za več informacij glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 149–150.

V: Zakaj v Dt 15,4 piše, da med Izraelci ne sme biti revnih, če pa Dt 15,11 pravi, da bodo revni vedno med njimi?

O: Bog jim je naložil dolžnost, da skrbijo za vse revne med Izraelci. Vendar je Bog vedel, da ne bodo vsi izpolnili svojih obveznosti in da bodo med njimi vedno obstajali revni.

Sveto pismo je knjiga idealnih ciljev in realizma; tudi mi moramo imeti visoke ideale in hkrati biti realistični. Če ima nekdo cilje, a je odtrgan od realnosti, njegov idealizem ni preveč koristen. Tudi gledanje na realnost brez idealov ni preveč koristno.

V: Zakaj se v 5. Mojzesovi knjigi 15,12–13 Sveto pismo zdi tako moško šovinistično in vedno uporablja »on«?

O: V hebrejščini niso nikoli uporabljali razlikovanja med »on« in »ona«, kot to včasih počnejo v angleščini. Podobno kot v angleščini so včasih uporabljali »on«, da so pomenili »on« ali »ona«. Primer, tako v hebrejščini kot v angleščini, je 5. Mojzesova knjiga 15,13, kjer piše »on«, čeprav je iz konteksta v 5. Mojzesovi knjigi 15,12 jasno razvidno, da gre za moškega ali žensko.

V: Ali se 5. Mojzesova knjiga 15,12–18 nasprotuje 2. Mojzesovi knjigi 21,26?

O: Ne. 2. Mojzesova knjiga 21,26 pravi, da je imel vsak suženj pravico do osvoboditve, če mu je gospodar poškodoval oko ali izbil zob. 5. Mojzesova knjiga 15,12–18 pravi, da je bilo treba hebrejske sužnje osvoboditi vsakih sedem let, v jubilejnem letu. Edina izjema so bili hebrejski sužnji, ki so ljubili svoje gospodarje in se prostovoljno odločili, da bodo njihovi sužnji do konca življenja.

Če jim je gospodar kasneje po nesreči poškodoval oko ali izbil zob, je imel suženj pravico do osvoboditve, vendar ga niso silili, da to pravico uveljavi.

Ta zakon je zanimiv v tem, da se kazen za gospodarja zdi sicer blaga, vendar bi bila kljub temu učinkovita pri odpravljanju vseh spodbud za grdo ravnanje s sužnji.

V: Ali je bilo v 5. Mojzesovi knjigi 16,5 predpisano, da se pashalno jagnje zakolje v svetišču ali doma, kot pravi 2. Mojzesova knjiga 12,7?

O: V Egiptu, preden je obstajalo svetišče ali tempelj, je bilo treba pashalno jagnje zakolati doma. Ko je bilo svetišče zgrajeno, je bilo treba jagnje zakolati tam. Kasneje, ko so prebivali v Obljubljeni deželi, so Judje praznovali pasho v Jeruzalemu.

V: Zakaj so v 5. Mojzesovi knjigi 16,16–17 morali priti moški, ženske in otroci pa niso bili omenjeni?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 16,16–17 piše, da se je moral vsak moški pojaviti in da ni smel priti praznih rok. Z drugimi besedami, noben moški kot glava družine ni bil izvzet iz prinašanja predpisanih desetine in daritev.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 16,21 Judje niso smeli saditi drevesa v verske namene?

O: Zaradi treh dobrih razlogov.

1. V 5. Mojzesovi knjigi 16,21 je preprosto zapisano, da tega ne smejo početi, in morali so ubogati, kar je rekel Bog.

2. Drevesa nikoli niso bila del žrtvovanja pravemu Bogu.

3. 5. Mojzesova knjiga 12:3 kaže, da so bili sveti gaji dreves del čaščenja drugih bogov. Drevesa so imela pomembno vlogo pri čaščenju Bala in nekaterih grških bogov.

Tretji razlog je še posebej pomemben. Če je neka dejavnost del poganske vere in bi

a) vas zapeljalo k čaščenju poganskih bogov

b) zapeljalo druge k čaščenju poganskih bogov ali

c) ustvarila vtis, da častite poganske bogove,

potem tega ne počnite.

V: Ali je v 5. Mz 17,6; 5. Mz 19,15 in 4. Mz 35,30 narobe obsoditi kogar koli za umor, če nista prisotna dva ali več človeških prič?

O: Zahteva po dveh pričah je veljala za prešuštvo in krajo, pa tudi za umor, pri čemer dva očividca redko vidita prešuštvo ali krajo. Dve točki, ki jih je treba obravnavati v zvezi z uporabo hebrejskega izraza za pričo.

1. 3. Mojzesova knjiga 5,1 kaže, da priča ni le očividec zločina. Priča je tudi vsakdo, ki pozna dokaze, s katerimi se lahko dokaže nedolžnost ali krivda osebe.

2. Beseda za »pričo« lahko pomeni tako dokaz kot tudi osebo. Na primer, v 2. Mojzesovi knjigi 22:13 so lahko tudi deli mrtve živali priča. Za več informacij glej Encyclopedia of Bible Difficulties, str. 143.

V: Kaj v 5. Mojzesovi knjigi 18:10 pomeni, da ne smemo »svojih otrok voditi skozi ogenj«?

O: To je bil običaj Kanaancev, da so svoje prvorojence žrtvovali tako, da so jih sežgali, kot pojasnjuje 5. Mojzesova knjiga 12:31.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 18,10 ne smemo pustiti živeti čarovnikov in duhovnikov?

O: Nekaterim se to zdi resna kazen za ljudi, ki drugim ne povzročajo fizične škode. Vendar pa drugim povzročajo duhovno škodo, saj jih vodijo v pekel. Zato je bila pod teokratsko vlado v Stari zavezi kazen enaka kot za malikovalce.

V: Ali prepoved stika s nadnaravnim v 5. Mojzesovi knjigi 18,10 nasprotuje obstoju prerokov v Svetem pismu, kot trdi nek ateist?

O: Ne. To je smešno iz dveh razlogov.

1. Tudi če bi obstajala prepoved »vseh« nadnaravnih stikov, zagotovo noben resen raziskovalec Božje besede ne bi razumel, da Bog prepoveduje vse molitve k Njemu.

2. Nikoli ni bilo prepovedi vseh nadnaravnih stikov, kot si to očitno predstavlja ateist. Prepoved se nanaša na vedeževanje in čarovništvo. Ljudje ne smejo poskušati stopiti v stik z dušami umrlih, demoni ali angeli. Čeprav so se angeli kasneje res pojavili pobožnim ljudem, kot je bil Daniel, je stik vzpostavil angel, ne pa človek.

V: Ali je bil v 5. Mojzesovi knjigi 18,17–19; 33,1–2 in 34,10–11 napovedan Mohamed, kot trdijo nekateri muslimani?

O: Ne. V 5. Mojzesovi knjigi 18,15–18 piše, da bo Bog vzpostavil preroka, ki ga bodo poslušali, podobno kot Mojzesa izmed njih, med njihovimi brati. Ali je bil Jezus prerok? Ali so Jezusa poslušali mnogi Judje? Ali je bil Jezus med Judi? Ali je bil Jezus Jud? Muslimani ne bi smeli imeti težav s tem, da se strinjajo, da ta verz bolj ustreza Jezusu kot Mohamedu. Tukaj je še nekaj točk.

a. V 5. Mojzesovi knjigi 33,1–2 piše »Gospod«, muslimani pa Mohameda ne imenujejo svojega Gospoda. (Alawitski muslimani in druge skrajne skupine (ghulat) Mohameda štejejo za Boga, vendar so to izjeme.)

b. V 5. Mojzesovi knjigi 34,10 piše: »Od takrat v Izraelu ni več vstal prerok, kakršen je bil Mojzes.« Ta epitaf je verjetno napisal Jozue, dolgo pred Jezusovim prihodom.

c. V 5. Mojzesovi knjigi 34:10 je omenjeno »iz oči v oči«, Mohamed pa nikoli ni rekel, da je svoje besede prejel neposredno od Alaha, ampak prek angelov (Sura 2:97). Jezus je po Janezu 1:18 in drugih odlomkih neposredno komuniciral z Bogom Očetom.

d. Naslednji verz, 34:11, pravi, da noben drug prerok ni storil takih veličastnih čudežev, kot jih je storil Mojzes. Mohamed v Koranu na splošno ni delal čudežev, razen domnevnega obiska mošeje v Jeruzalemu (za katero se lahko dokaže, da takrat še ni obstajala) in razcepa lune na dvoje (kar ni videl nihče drug).

e. V samem Koranu, v suri 29:27, piše, da se je prerokovanje preneslo prek Izaka in Jakoba. V prevodu Korana, ki ga je pripravil Yusuf Ali, piše: »In (Abrahamu) smo dali Izaka in Jakoba ter med njegovimi potomci določili prerokovanje in razodetje, …« Čeprav so oklepaji okoli imena »Abraham« v prevodu Yusufa Alija, v arabščini beseda »Abraham« sploh ni navedena, zato je Yusuf Ali čutil potrebo, da doda »Abrahama« k temu, kar muslimani obravnavajo kot Božjo besedo.

f. Nazadnje je Jezusov apostol Peter v Apostolskih delih 3,22–26 dejal, da se je to izpolnilo v Jezusu. Apostol Peter je bil v odličnem položaju, da bi to vedel.

1. Ali je Jezus storil veliko napako, ko je dopustil, da je prevarant, kot je Peter, skoraj 2.000 let zavajal ljudi, ki so poskušali slediti Bogu, in Bog ni niti prsta premaknil, da bi ljudem povedal resnico.

2. Ali pa je Jezus vedel, kaj dela, ko je izbral Petra, in Bog ni popravil nekaj, kar ni potrebovalo popravka.

3. Ali pa Peter tega ni rekel, in Apostolska dela so bila popačena še pred prvo zunajbiblijsko omembo, ki jo imamo o tem v zvezi s Kristusom, kar je bilo okoli leta 138 n. št.

Tukaj so najstarejši grški rokopisi, ki jih imamo, in njihovi datumi, iz Apostolske zgodbe 3:22–36.

Vaticanus [B] 325–350 n. št.

Sinaiticus [Si] 340–350 n. št.

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

Alexandrinus [A] okoli leta 450 n. št.

Sahidski koptski [Sah] 3./4. stoletje

Efraemov reskript [C] 5. stoletje

Bezae Cantabrigiensis [D] 5., 6.

Tukaj so prevodi teh verzov v drugih jezikih

armenski [Arm] 5. stoletje

gruzinščina [Geo] 5. stoletje

Latinska Vulgata [Vg] 4. do 5. stoletje

etiopščina [Eth] 6. stoletje

Sirski Peshitta [SyrP] 4.–7. stoletje

Zgodnji cerkveni pisci so ta verz omenjali kot sklic na Jezusa. Med njimi so bili

Justin Mučenik se je rodil okoli leta 114 n. št., čeprav nekateri menijo, da leta 110 n. št. Svojo Prvo apologijo je napisal med letom 138 n. št. in svojo smrtjo leta 165 n. št. Očitno je moral prebrati to preroštvo, ki se nanaša na Kristusa, preden ga je zapisal.

Irenej je pisal med letoma 182 in 188 n. št.

Tertulijan med letoma 220 in 220 n. št.

Origen 225–254 n. št.

Arhelaj (262–278 n. št.) prav tako obravnava 5. Mojzesovo knjigo 18,15 in v delu »Disputation with Manes« (Pogovor z Manesom), poglavje 43, str. 219, pokaže, kako se ta odlomek nanaša na Jezusa Kristusa

Hrizostom, 407 n. št.

Musliman bi moral trditi ne le, da se je Justin motil, ampak da so vsi rokopisi Novega testamenta napačno zapisali Petrove besede.

Poleg tega so bili prevodi v druge jezike narejeni že zelo zgodaj; zgornji datumi niso datumi prvih prevodov, ampak le datumi najzgodnejših rokopisov, ki so se ohranili do danes. Ti so dragoceni, ker predstavljajo neodvisno verigo prenosa, ki jo lahko ljudje uporabijo za navzkrižno preverjanje grških rokopisov. Veriga prenosa teh rokopisov, od Afrike do Azije, se v celoti strinja, da se to, kar je rekel Peter, nanaša na Jezusa.

V: Kako lahko v 5. Mojzesovi knjigi 18,20–22 ugotovimo, ali je prerok lažni prerok?

O: Sveto pismo navaja dva razloga in prikazuje dva pogoja.

1. Če zagovarjajo čaščenje drugih bogov ali prerošujejo oziroma poučujejo stvari o Bogu, ki jih Bog ni zapovedal. 5. Mojzesova knjiga 18,20–21; 1. Janezovo pismo 4,1–3; Jeremija 6,13

Prvo merilo: Če prerok izraža svoje mnenje o tem, kaj želi pravi Bog, ne da bi prerokoval, so njegova mnenja lahko napačna, tako kot mnenja vseh drugih. Za primer glej Nataneve besede Davidu v 1. Kroniki 17,2–4.

2. Če prerok poda napoved, ki se izkaže za napačno. 5. Mojzesova knjiga 18,21–22.

2. pogoj: Če prerok poda pogojno preroštvo, pogoji pa niso izpolnjeni. Preroštva o sodbi in uničenju so vedno pogojena s tem, da se oseba ali narod ne pokesa. Za primer glej Jona 3:1–10.

V: Kako naj ravnamo v primeru iz 5. Mojzesove knjige 19,1–6, ko nekdo nehote povzroči škodo drugemu?

O: Po eni strani to ne bi smelo biti enako kot namerno dejanje, saj ni bilo zlonamernosti ali namena, da bi to storili. Po drugi strani pa morda niso povsem nedolžni, ker morda niso bili dovolj previdni. Kaj pa najstniški voznik, ki med dirko po cesti po nesreči ubije nekoga, ki prečka cesto? Ali ljudje, ki vedo, da so pijani, a menijo, da lahko to »kompenzirajo« in vseeno vozijo. V eni evropski državi je nekoč veljalo, da si, če so te ujeli pri vožnji pod vplivom alkohola, izgubil vozniško dovoljenje – za vedno.

Nekoč sem v nedeljski šoli vprašal skupino najstnikov, ali bi bilo treba majhnega otroka, ki je po nesreči prevrnil svetilko in jo razbil, udariti ali ne? Približno polovica je rekla da, polovica pa ne. Pravilen odgovor bi morda bil: »Potrebujemo več podrobnosti.« Če je bil otrok preveč nepreviden, se je grobo igral ali tekal po hiši s svojimi brati in sestrami, potem da. Če pa je otrok po nesreči spotaknil ali ga je nekdo potisnil, potem ne.

Zanimivo je, da je v hebrejščini beseda za sorodnika-odkupitelja v zakonu v Knjigi Rut »go’el«. Hebrejska beseda za maščevalca krvi je »go’el haddam«, ali v nekem smislu sorodnik-odkupitelj, ki uveljavlja pravico za umorjenega.

V: Kako lahko ljudje danes »premikajo mejnike«, kot je zapisano v 5. Mojzesovi knjigi 19:14; 27:17; Jobovi knjigi 24:2; Pregovorih 22:28; 23:10, Izaiju 5:8 in Hozeji 5:10?

O: Pred nekaj desetletji so v Teksasu nekateri ljudje izdelovali ponarejene listine, s katerimi so si prisvojili lastništvo nad zemljišči. Zloraba zakona, vključno s ponarejenimi dokumenti, lažnimi pričevanji in podkupninami, lahko ustvari vtis, da je »zakonito«, ko nekdo ukrade tisto, kar pripada drugemu.

Mimogrede, v poznejših časih je v rimskem pravu kazen za premikanje mejnega kamna bila smrt, kot navaja Keil-Delitzschov komentar k Stari zavezi, 1. zvezek, 3. del, str. 399.

V: Zakaj je v 5. Mojzesovi knjigi 19,16 en sam priča lahko obtožil nekoga, če pa 4. Mojzesova knjiga 35,30; 5. Mojzesova knjiga 17,6; 5. Mojzesova knjiga 19,15 in drugi odlomki navajajo, da mora biti vse potrjeno z dvema ali tremi pričami?

O: V idealnem primeru bi moralo biti vse potrjeno z dvema ali tremi pričami, pri čemer je treba upoštevati, da je priča lahko dokaz in ne le oseba. V 5. Mojzesovi knjigi 19,16 pa je predvideno, da lahko nekoga obtoži tudi le ena oseba. Z drugimi besedami: oseba ne sme biti oproščena zgolj zato, ker je priča le ena, niti se ne sme vedno verjeti tej eni priči, ki bi lahko lagala. Namesto tega je treba opraviti temeljito preiskavo, da se poiščejo dodatni dokazi ali še več prič.

V: Ali ni v 5. Mojzesovi knjigi 19,19 preveč strogo, da se lažnega priče kaznuje z enako kaznijo, kot bi jo prejel tisti, ki je bil lažno obtožen?

O: Sploh ne. Človek lahko z besedami ubije prav tako zlahka kot z rokami. Ne glede na to, ali bi uporabili roke ali zlonamerno prevaro in pravni sistem, bi lažno obtoženi vseeno umrl. Vsaj pri umoru z lastnimi rokami ostane ugled žrtve nedotaknjen. Umor z besedami uniči ugled osebe in hkrati ubije njeno telo.

Za primerjavo: tudi babilonski Hammurabijev zakonik pravi, da je treba tistega, ki je drugega lažno obtožil umora, usmrtiti. Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 126.

V: Zakaj Sveto pismo v 5 Mz 19,21, 3 Mz 24,20 in 2 Mz 21,22–24 pravi: »oko za oko«?

O: Ti trije sklici iz Stare zaveze so del kazenskega prava. Izplačana odškodnina in kazen sta morali ustrezati zločinu: ne več in ne manj. V enem verzu iz Nove zaveze Jezus vernikom pravi, naj namesto »oko za oko« izkazujejo odpuščanje in usmiljenje. Tukaj so ti štirje sklici.

2. Mojzesova knjiga 21:22–24 omenja pravne sodbe, vključno s sodiščem, kadar moški udari žensko tako, da ta prezgodaj rodi.

Levitikus 24:20 omenja sodbo za poškodovanje ali uboj drugih. Vendar so bila mesta zatočišča na voljo za nenamerno ubojstvo in verjetno tudi za nenamerno poškodovanje.

V 5. Mojzesovi knjigi 19,21 je govora o lažnem priču, ki naj bi doživel tisto, kar bi njegove laži povzročile drugemu.

Jezus je v Mateju 5:38 rekel, da čeprav ste slišali, da je bilo rečeno: »Oko za oko…«, se ne smemo upirati zlobnemu človeku, ampak mu ponuditi še drugo lice.

Tertulijan je v delu Pet knjig proti Marcionu, knjiga 2, poglavje 18 (207/208 n. št.) kot prvi, o katerem vemo, odgovoril na to vprašanje in svoje bralce spomnil, da je bil namen tega zakona omejiti nasilje. V knjigi »Kar misliš, da veš, morda ni res: pojasnilo 220 napačnih razlag svetopisemskih besedil« (str. 62–63) je navedeno, da to omejuje maščevanje. V družbi brez policije maščevanje ne sme biti strožje od prvotnega dejanja. Kazen za zločin, storjen proti revnemu človeku, mora biti enaka kazni za zločin, storjen proti bogatemu človeku.

Poleg tega so se ljudje morali najprej naučiti, kaj je pravičnost, preden so se lahko naučili, kaj sta usmiljenje in odpuščanje.

V: Zakaj se v 5. Mojzesovi knjigi 19,21 zdi, da Sveto pismo uči »oko za oko« na neljubeč način?

O: Čeprav se to nanaša na pravičnost in ne na ljubezen, moraš razumeti pravičnost, preden lahko ceniš usmiljenje. Če se ne zavedaš, da imajo napačna dejanja resne posledice, je nemogoče ceniti odpuščanje za ta dejanja. Glej prejšnje vprašanje, zakaj je bila ta zapoved dana.

Predstavljajte si za trenutek, da ljudem nikoli ne bi bilo rečeno »oko za oko« in da trije odlomki iz Stare zaveze, kjer je to omenjeno, ne bi obstajali.

V 2. Mojzesovi knjigi 21,22–24 potem ne bi bilo nič resnega, če bi ubijali dojenčke ali opravljali splave.

V 3. Mojzesovi knjigi 24,20 bi bilo zlonamerno poškodovanje odraslega le manjši problem.

V 5. Mojzesovi knjigi 19,21 bi priča, ki je lagala, da bi nekoga nepravično kaznovala, ostala nekaznovana.

Družba, ki ima pravičnost in tudi ljubezen, je dejansko bolj ljubeča družba kot tista, ki (zaman) poskuša imeti ljubezen brez pojma pravičnosti. Na žalost nekateri menijo, da je prav takšna družba tista, kakršna bi lahko bila.

V: Zakaj je Bog v 5. Mojzesovi knjigi 20,1–15 dovolil napadalno vojno?

O: Tu ni navedeno, ali gre za Kanaance ali ne-Kanaance. Izraelci so se morali boriti, da bi se osvobodili zatiranja Midjancev, Amonitov, Sircev in drugih.

To kaže, da Bog v Stari zavezi ni bil pacifist, prav tako pa v Novi zavezi v Rimljanih 13,4 ni proti vsakemu ubijanju, kot so usmrtitve iz utemeljenih razlogov.

V: Ali naj bi Izraelci v 5. Mojzesovi knjigi 20:16–18 ubili vsakega sovražnika ali naj bi nekatere prizanesli, kot pravi 5. Mojzesova knjiga 20:11–14?

O: Med verzi 11–14 in verzi 16–18 je verz 15. Verz 15 pravi, da so se prejšnji verzi nanašali na mesta, ki so bila daleč od kraja, kjer so živeli. Verz 16 pravi, da se naslednje nanaša na kanaanska mesta v Obljubljeni deželi.

V: V 5. Mz 20,17, ker je Bog vedel, da bodo Hetiti (= Gibeonci) v Palestini postali njegovi zvesti služabniki v templju, zakaj je Bog tukaj rekel, naj jih iztrebijo?

O: To je zanimiv primer, ko se je Božja razodeta volja razlikovala od Njegove želene volje, vendar je Božja razodeta zapoved prispevala k uresničitvi Njegove želene volje.

1. Niti Hetitom niti Izraelcem ni bilo rečeno: »Ne skrbite, Hetiti bodo prizaneseni.« Gibeonci so imeli enake strahove kot drugi Kanaanci, vendar so zaradi svoje zaskrbljenosti ukrepali in skušali skleniti mir z Izraelci.

2. Nato je Božja previdnost, ki se je pokazala skozi napako izraelskih voditeljev, povzročila, da so Gibeončane prizanesli.

3. Gibeonci so uporabili prevare in laži, toda Bog ni omejen na uporabo dobrih sredstev za uresničevanje svoje volje.

4. Kasneje v zgodovini so Gibeonci postali zvesti služabniki v templju.

Drugi, zelo podoben primer bi nam moral biti danes znan. Bog želi, da bi bili vsi rešeni. Bog ve, kdo so izbranci. Vendar Bog (resnično) opozarja vsakogar, da bo šel v pekel, če zavrne Jezusa. Po eni strani se izbranci nimajo česa bati, saj bodo postali Božji otroci. Po drugi strani pa Bog ni povedal, kdo so izbranci.

Misel, o kateri je vredno razmisliti v zvezi z izvoljenostjo in svobodno voljo, je, da nič ni preprečilo vsem drugim Kanaancem, da bi storili to, kar so storili Gibeonci. Vendar ni nobenega zapisa, da bi kateri koli drugi Kanaanci to poskušali storiti ali da bi si to sploh želeli.

Za več informacij glej razpravo o 1. Mojzesovi knjigi 20:3–6, 5. Mojzesovi knjigi 20:17; Jeremiju 15:6; Jonu 3–4; Jonu 3:10 in Jonu 4:1–2.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 20,19–20 niso smeli posekati dreves, ko so oblegali mesto?

O: Če bi Izraelci zmagali, bi posek sadnih dreves osiromašil deželo. Če bi izgubili, bi posek sadnih dreves vplival ne le na sedanje odrasle, ampak tudi na njihove otroke in potomce. Oljke so sadna drevesa in lahko živijo tisoč let. Bog je dopuščal, da se borijo, vendar ni dopuščal, da uničujejo deželo. Poleg tega imajo drevesa ključno ekološko vlogo pri stabilizaciji tal in preprečevanju erozije. V nasprotju s tem so Egipčani in Asirci uporabljali taktiko izžgane zemlje. Egipčanska stenska slika prikazuje nekaj vojakov, ki se vzpenjajo po mestnem obzidju, druge pa podirajo drevesa. Egipčanski zapis o invaziji na Sirijo pravi: »Odvzel sem jim same vire življenja, saj sem jim posekal žito in podrl vse njihove gaje ter vsa njihova prijetna drevesa. Uničil sem jo.« Prav tako so dejali: »Postala je dežela, »na kateri ni dreves.« Po J. B. Pritchardu, Ancient Near Eastern Texts, str. 240, 276–279, 288, 299–300.

V: Kako so v 5. Mojzesovi knjigi 21,1–9 reševali primere, v katerih ni bilo mogoče doseči jasne odločitve, in kako naj to storimo mi?

O: Tukaj lahko opazimo nekaj točk. Poskušali so najti morilca. Zavedali so se, da je bilo dejanje še vedno napačno,

Žrtvovanje je poudarilo, da je bilo to še vedno narobe in greh, čeprav niso uspeli ujeti storilca. To vključuje pravni pojem, ki ga v današnjem zahodnem pravu ni: skupnostni greh. Ker se je umor zgodil, je bila najbližja vas kriva za umor, saj ni uspela pripeljati morilca pred sodišče, morilec pa je najverjetneje živel v tej vasi. Zato je vas darovala žrtvovanje za svojo krivdo; starešine so si umile roke, s čimer so izrazile, da o zločinu ali identiteti morilca niso vedele ničesar, in s tem so prekrile svojo krivdo. To ni bilo žrtvovanje v običajnem pomenu, saj ni bilo prelitja krvi, ni se izvajalo v svetišču in ga niso opravili duhovniki ali leviti. Vendar so bili duhovniki prisotni, da so poskrbeli za pravilni potek. Seveda bi morilec, če bi ga kasneje ujeli, še vedno prejel enako kazen.

V hetitskih zakonih je odgovornost za nerazrešen umor najprej padla na lastnika polja, če pa lastnika ni bilo, pa na najbližjo vas, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 130–131.

Danes se moramo zavedati, da če sodišče nekoga razglasi za »nekrivega«, to ne pomeni, da je nedolžen ali da ni kriv, temveč da je sodišče ugotovilo, da ni bilo dovolj dokazov, da bi njegovo krivdo dokazali brez razumnega dvoma. Neurejena rešitev je »razdelitev razlike«, kot jo je David uporabil v primeru Mefibošeta in Zibe v 2. Samuelovi knjigi 19,24–30.

V: Kako naj v 5. Mojzesovi knjigi 21,1–9 ravnamo z negotovostjo glede tega, s kom sodelovati in komu zaupati pri poslovnih in drugih odločitvah?

O: Kot bi rekel predsednik Ronald Reagan: »Zaupaj, a preveri«. Če je nekdo nepošten v majhnih stvareh, ki mu prinašajo le majhno korist, kaj ga bo zadržalo, da ne bo nepošten tudi v velikih stvareh, ki bi mu prinesle veliko koristi? Zakaj pri preverjanju preteklih zaposlitev v finančnem sektorju želijo vedeti vašo bonitetno oceno ali pa, ali imate dolgove zaradi iger na srečo? Za to obstaja dober razlog.

Če bi imel razgovor z nekom za delovno mesto, ki zahteva veliko zaupanja, bi ga vprašal: »Če bi lahko ukradel milijon dolarjev iz podjetja in vedel, da ti bo to uspelo, bi to storil?« Odgovor ne bi bil ravno zanimiv, saj bi seveda skoraj vsak kandidat rekel »ne«. Nato pa bi ga vprašal, zakaj? Njegov odgovor morda ne bi bil enak mojemu, a bolje, da ima odgovor – in to hitro.

V: Kako naj v Deuteronomiju 21,1–9 na splošno ravnamo z negotovostjo pri odločanju?

O: Tukaj je pet predlogov.

Najprej v ponižnosti; vse je negotovo, kar nihče ne more vedeti razen Boga. Vedno se zavedajte, da se lahko motite.

Drugič, molite. Bog vas pogosto ne bo obvaroval pred napakami, vendar vam lahko pomaga, da se iz njih opomorete.

Tretjič, imejte rezervne možnosti ali rezervni načrt.

Četrtič, razumite običajne človeške slabosti pri sprejemanju odločitev. Pogosto nelogično dajemo prednost predvidenemu izidu, ki si ga želimo, ali možnosti, o kateri smo slišali najprej, ali možnosti, za katero drugi menijo, da se bo uresničila.

Petič, išči samozavest, ne gotovosti. Uspešen borzni trgovec je začel vlagati tudi za svoje starše. Denar svojih staršev je vložil v iste delnice kot svojega, a sčasoma je opazil, da so imele nižji donos. Iskal je razlog za to in ugotovil naslednje: ko je menil, da bo cena delnice morda narasla, je najprej sam vložil vanjo. Šele ko je bil prepričan, da tveganje ni preveliko, je vložil denar svojih staršev. Ker pa je bil z denarjem svojih staršev še posebej previden, niso zaslužili toliko. Če pred sprejetjem odločitve čakate na gotovost, je večina koristi te priložnosti morda že minila. Ne smete preveč analizirati in čakati na gotovost o nečem, lahko pa to analizirate toliko, da boste imeli zaupanje, pri tem pa se zavedajte, da se lahko motite.

V: Zakaj so v 5. Mojzesovi knjigi 21,11–16 imeli te zakone o ujetnicah?

O: Vojak je lahko imel ujetnico za ženo, vendar na dostojen način, sicer pa sploh ne. Ta zakon izraža višje spoštovanje do žensk, kar je v ostrem nasprotju s tipičnimi običaji večine narodov, tako v antiki kot v sodobnosti.

Edina velika izjema je bila mornarica kitajskega pirata Zheng Yi Sao (1801–1844), ki je štela do 400 ladij. Imeli so okoli 40.000 do 80.000 mornarjev. Kitajska dinastija Qing se je borila proti piratom, a se je umaknila, potem ko je izgubila polovico svojih ladij. Niti Kitajci niti Portugalci skupaj niso mogli premagati piratov. Na koncu je vlada piratom ponudila zemljo in amnestijo, če ne bi več piratovali. Ti so ponudbo sprejeli in obe strani sta držali besedo. Yi Sao je odredila, da se vsakemu posiljevalcu odseka glava. Pirat se je moral poročiti z žensko, preden je smel imeti spolne odnose z njo. Tudi nezvestoba novi ženi je pomenila obglavljenje. Mimogrede, Zheng Yi Sao je bila ženska.

V starih časih, ko je bilo mesto na robu zavzetja, so se ženske včasih oblekle v svoja najboljša oblačila, da bi morda dosegle višji status kot žena ali priležnica namesto navadne sužnje. Upoštevajte, da so lahko ujeto žensko spremenili v sužnjo, vendar se je niso smeli dotakniti spolno, ne da bi jo najprej vzeli za ženo, prav tako pa je niso smeli najprej vzeti za ženo in jo nato spremeniti v sužnjo.

Čakanje en mesec in zamenjava lepih oblačil bi ženski dala čas, da žaluje za svojo družino, ki je bila bodisi ubita bodisi je verjetno ne bo nikoli več videla. Mesec bi zagotovil, da jo je moški resnično imel rad tudi brez njenih elegantnih oblačil, hkrati pa bi se ugotovilo, ali je noseča ali ne. Če pa moški ženske ni maral, morda zato, ker ona ni marala njega, jo je moral izpustiti na prostost. Da bo popolnoma jasno: 5. Mojzesova knjiga 21:15 pravi, da je moški ne sme prodati niti z njo grobo ravnati.

V nasprotju s tem so v poznejših časih Vikingi, ko so se zbrali, lahko barantali ali izmenjevali ujetnice.

V ostrem nasprotju z Božjim zakonom v Tori v islamu nemuslimani napačno menijo, da bi muslimanski moški lahko imeli odnose le z največ štirimi ženami (razen Mohameda, ki je potreboval izjemo). V Koranu pa muslimanski moški lahko imajo do štirih žena ter »ženske, ki jih imajo v lasti njihove desne roke«. To so bile ujetnice in sužnje, in pobožni muslimanski moški je lahko imel odnose s toliko od njih, kolikor je hotel. Vendar so morali pred poroko počakati en menstrualni cikel, da bi vedeli, ali je sin, rojen ujetnici, njihov ali ne.

»…Odšli smo z Allahovim poslanikom (naj bo mir z njim) na pohod proti Bi’l-Mustaliqu in zajeli nekaj odličnih arabskih žensk; in želeli smo si jih, saj smo trpeli zaradi odsotnosti naših žena (vendar hkrati) smo si za njih želeli tudi odkupnino. Zato smo se odločili, da bomo z njimi imeli [spolne odnose], vendar ob upoštevanju … A smo rekli: »Počnemo dejanje, medtem ko je Allahov poslanec med nami; zakaj ga ne vprašamo?« Zato smo vprašali Allahovega poslanca (naj bo mir z njim), in on je rekel: »Ni pomembno, če tega ne storite, kajti vsaka duša, ki se bo rodila do dneva vstajenja, se bo rodila.« Sahih Muslim, zvezek 2, knjiga 8, št. 3571, str. 732–733.

Tudi Bukhari, zvezek 3, knjiga 34, poglavje 111, št. 432, str. 237; zvezek 5, knjiga 59, poglavje 31, št. 459, str. 317; zvezek 8, knjiga 76, poglavje 3, št. 600, str. 391 uči, da je moralno sprejemljivo, čeprav ne vedno zaželeno, prisiliti sužnje v spolni odnos. Glej tudi Sahih Muslim, zvezek 2, knjiga 8, št. 3371–3376, str. 733; Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 2517, str. 506. Spolni odnos s sužnjami je v skladu z Ibn-i-Majahom, zvezek 1, št. 89, str. 52; zvezek 3, št. 1920, str. 158; zvezek 3, št. 1927–1928, str. 162, sprejemljiv. Glej tudi Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 1851, str. 117.

V: Zakaj je bilo v 5. Mojzesovi knjigi 21:15–17 moškemu zapovedano, da dediščino razdeli na ta način, medtem ko je v drugih verzih navedeno, da lahko s svojim denarjem ravna, kakor želi?

O: Podobne primere najdemo v 1. Mojzesovi knjigi 27 in 48:14. Sinovi so lahko vnaprej vedeli, kakšen delež bodo prejeli, četudi je oče morda eno ženo imel raje od druge ali enega sina raje od drugega.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 21,15–16 je zapisano, da oče ne sme zapustiti dediščine mlajšemu sinu in s tem prezreti starejšega; zakaj so to storili Abraham, Izak in Jakob? Zakaj je David za naslednjega kralja imenoval Salomona in ne Adonija?

O: Kar zadeva Abrahama, Izaka in Jakoba, je zapoved iz 5. Mojzesove knjige 21,15–16 prišla šele po njihovi smrti. Ljudje niso odgovorni za izpolnjevanje zapovedi, ki jih Bog še ni dal.

V Davidovem primeru se je zakon nanašal na osebno lastnino, kraljestvo pa ni osebna lastnina – čeprav so nekateri cesarji in kralji v zgodovini morda tako mislili.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 21,15 Bog [domnevno] uči, da naj moški ljubi eno ženo in sovraži drugo? Ali je to pravičnost s strani biblijskega Boga? (To je trdil musliman.)

O: Nič takega ne uči. 5. Mojzesova knjiga 21,15–16 v resnici pravi: »Recimo, da ima moški dve ženi, eno, ki jo ljubi bolj kot drugo, in obe mu rodita sinove, pri čemer je prvorojenec otrok manj ljubljene žene. Na dan, ko deli dediščino, ne sme imenovati za prvorojenca sina najljubše žene namesto sina druge žene, ki je dejansko prvorojenec.« (NET) Torej, če moški ljubi eno ženo, druge pa ne, ne sme sinu, ki ni prvorojenec, podeliti pravic prvorojenca. Bog NE pravi, da bi moral poligamni moški eno ženo ljubiti bolj kot drugo. Vendar pa bi ta musliman morda lahko pojasnil Mohamedomovo ravnanje v zvezi s tem.

Ko je bila Sauda stara, se je bala, da se bo Mohamed z njo razvezal, zato je svojo vrsto prepustila Aiši. Abu Dawud, zvezek 2, št. 2130, str. 572

Enako je storil še en musliman. Moški je bil dolga leta poročen z ženo, ki mu je rodila veliko otrok. Nameraval jo je »zamenjati« (tako je to opisal Majah), a jo je obdržal, ko se je ona strinjala, da se odpove svojemu pravici do intimnosti z njim. Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 1914, str. 188.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 21,15–17 pravica prvorojenca pripada prvorojenemu sinu; zakaj je torej v 1. Mojzesovi knjigi 27 prvorojenstvo prejel Jakob in ne Ezav?

O: Najprej dve dejstvi, ki nista del odgovora, nato pa odgovor. Jakob je prvorojenstvo odkupil v Prvi knjigi Mojzesovi 25:29–34. Poleg tega je Jakob ravnal narobe, ko je v Prvi knjigi Mojzesovi 27 prevaral svojega očeta Izaka, da mu ga je dal.

Odgovor je, da sta Jakob in Ezav živela več kot 400 let, preden je Bog dal to zapoved v 5. Mojzesovi knjigi 21,15–17.

V: Zakaj je bil zakon v 5. Mojzesovi knjigi 21,18–21 tako strog, da je očetu dovoljeval, da svojega sina zaradi neposlušnosti usmrti s kamenjanjem?

O: To ni veljalo zgolj za enkratno neposlušnost, ampak za trdovratno zavračanje, da bi kdaj koli ubogal, potem ko je bil opozorjen. Ta zakon kaže, kako resno je Bog mislil, da morajo otroci ubogati svoje starše. Vendar pa, ne glede na to, kako strogo je bilo to opozorilo, ni nobenega zapisa, da bi bila ta kazen kdaj koli izvršena. Seveda, če bi bilo treba sina najprej opozoriti, bi se verjetno spet vrnil na pravo pot.

Zanimivo je, da starši niso morali predložiti nobenega dokaza. Če sta oče in mati, ki sta običajno ljubila sina, to rekla o njem, je to zadostovalo.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 21,22–23 truplo usmrčene osebe ni smelo ostati čez noč na drevesu?

O: Tu je šlo za razstavljanje trupla umrlega na drevesu, ne pa za usmrtitev na drevesu. O križanju nimamo zapisov vse do Perzijcev, ki so ga očitno izumili. Kartaginci/Feničani in Rimljani so ga kasneje prevzeli od njih.

Ko je bil zločinec usmrčen, so njegovo truplo razstavili na ogled vsem, da bi ga osramotili in opozorili ljudstvo. Toda tudi usmrčenim zločincem so priznali nekaj dostojanstva. Pokopali so jih pred mrakom, tako da bi izkazali spoštovanje do vsega človeštva in morda tudi zato, da divje živali ne bi prišle do trupla. Jozue v Joz 8,29 ni dopustil, da bi truplo kralja Aja ostalo čez noč na drevesu, verjetno zato, ker je poznal to zapoved.

V: Če je v 5. Mojzesovi knjigi 21,23 vsak, ki je obesil na drevesu, prekleti od Boga, ali bi bil Jezus prekleti, če bi križ lahko šteli za drevo?

O: Križ bi bil iz lesa debla ali velikih vej, zato bi lahko rekli, da je bil Jezus obesil na drevesu. To potrjuje tudi Pavel, ko citira ta verz v Pismu Galatcem 3,13 in naprej. Torej, da, to bi pomenilo, da je bil Jezus preklet. Jezus je bil preklet, ne zato, ker bi grešil, ampak da bi plačal kazen za naše grehe, kot pravi Pismo Galatcem 3,13.

V: Zakaj je moral v 5. Mojzesovi knjigi 22,1–4 človek vrniti sosedovo žival, tudi če sosed ni bil všeč?

O: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« je bilo prvič zapisano v 3. Mojzesovi knjigi 19,18, in to vključuje Jezusovo zlato pravilo: »Stori drugim, kar želiš, da storijo tebi«, iz Mateja 7,12. Morda je lahko ljubiti bližnje, ki jih imaš rad, toda ljubiti moraš tudi tiste, ki jih nimaš rad. Poleg tega žival ni storila ničesar, kar bi zaslužilo tvojo zanemarjenost.

»Kdor najde, ta ima« ali »posest je devet desetin zakona« sta pojma, ki sta Tori tuja. Nasprotno, če si našel žival ali kaj drugega, si jo vrnil lastniku, če je bil v bližini in si vedel, kdo je, sicer pa si jo hranil zanj, dokler ni prišel iskat.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 21,15–16 piše, da oče ne sme zapustiti dediščine mlajšemu sinu in s tem prezreti starejšega; zakaj so to storili Abraham, Izak in Jakob? Zakaj je David za naslednjega kralja imenoval Salomona in ne Adonija?

O: Kar zadeva Abrahama, Izaka in Jakoba, je zapoved iz 5. Mojzesove knjige 21,15–16 prišla šele po njihovi smrti. Ljudje niso odgovorni za izpolnjevanje zapovedi, ki jih Bog še ni dal.

V Davidovem primeru se je zakon nanašal na osebno lastnino, kraljestvo pa ni osebna lastnina – čeprav so nekateri cesarji in kralji v zgodovini morda tako mislili.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 21,15 Bog [domnevno] uči, da naj moški ljubi eno ženo in sovraži drugo? Ali je to pravičnost s strani biblijskega Boga? (To je trdil musliman.)

O: Nič takega ne uči. 5. Mojzesova knjiga 21,15–16 v resnici pravi: »Če ima moški dve ženi, eno, ki jo ljubi bolj kot drugo, in mu obe rodita sinove, pri čemer je prvorojenec otrok manj ljubljene žene, ne sme na dan, ko deli dediščino, imenovati za prvorojenca sina najljubše žene namesto sina druge žene, ki je dejansko prvorojenec.« (NET) Torej, če moški ljubi eno ženo, druge pa ne, ne sme sinu, ki ni prvorojenec, podeliti pravic prvorojenca. Bog NE pravi, da bi moral poligamni moški eno ženo ljubiti bolj kot drugo. Vendar pa bi ta musliman morda lahko pojasnil Mohamedomovo ravnanje v zvezi s tem.

Ko je bila Sauda stara, se je bala, da se bo Mohamed z njo razvezal, zato je svojo vrsto prepustila A’iši. Abu Dawud, zvezek 2, št. 2130, str. 572

Enako je storil še en musliman. Moški je imel dolga leta ženo, ki mu je rodila veliko otrok. Nameraval jo je »zamenjati« (tako je izrazil Majah), vendar jo je obdržal, ko se je ona strinjala, da se odpove svoji vrsti z njim. Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 1914, str. 188.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 21,15–17 pravica prvorojenca pripada prvorojenemu sinu; zakaj je torej v 1. Mojzesovi knjigi 27 prvorojenstvo prejel Jakob in ne Ezav?

O: Najprej dve dejstvi, ki nista del odgovora, nato pa odgovor. Jakob je prvorojenstvo odkupil v Prvi knjigi Mojzesovi 25:29–34. Poleg tega je Jakob ravnal narobe, ko je v Prvi knjigi Mojzesovi 27 prevaral svojega očeta Izaka, da mu ga je dal.

Odgovor je, da sta Jakob in Ezav živela več kot 400 let, preden je Bog dal to zapoved v 5. Mojzesovi knjigi 21,15–17.

V: Zakaj je bil zakon v 5. Mojzesovi knjigi 21,18–21 tako strog, da je očetu dovoljeval, da svojega sina zaradi neposlušnosti usmrti s kamenjanjem?

O: To ni veljalo zgolj za enkratno neposlušnost, ampak za trdovratno zavračanje, da bi kdaj koli ubogal. Ta zakon kaže, kako resno je Bog mislil, da morajo otroci ubogati svoje starše. Vendar pa, ne glede na to, kako strogo je bilo to opozorilo, ni nobenega zapisa, da bi bila ta kazen kdaj koli izvršena.

V: Zakaj v 5. poglavju 22. knjige Mojzesove moški ne sme nositi ženskih oblačil in obratno?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Glede na številna druga načela tako v Stari kot v Novi zavezi se zdi, da je razlog v tem, da Bog ne želi, da bi pozabili, da imajo moški in ženske v družini različne vloge.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 22,5 v redu, da ženske nosijo kavbojke in da oba nosita majice?

O: Nekaj iskrenih kristjanov meni, da to ni v redu. Vendar večina kristjanov v tem ne vidi nobenega problema. V Svetem pismu so tako moški kot ženske nosili plašče in sandale. Danes kavbojke in majice niso niti izključno moška niti ženska oblačila.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 22,6–7 niso smeli vzeti matere ptice skupaj z njenimi mladiči?

O: Sveto pismo ne pojasnjuje razloga, razen da je tako zapovedal Bog. Če bi vzeli mladiče ali jajca za hrano in pustili mater, bi naslednje leto morda imeli več mladičev ali jajc.

V: Zakaj bi morali imeti v 5. Mojzesovi knjigi 22,8 ograjo? (Nekemu skeptiku je to povzročalo težave.)

O: Če gledamo z bolj lahkotnega vidika, je to povezano z »padcem človeka«. Resno pa gre tukaj za pravni pojem krivde za uboj iz malomarnosti (nenamerno uboje). Če se nekdo ubije ali poškoduje ob padcu s strehe, je to krivda neprevidne osebe, vendar je kriv tudi lastnik, če je bil malomaren in ni poskrbel za ustrezne varnostne ukrepe.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 22,9 ne smemo sejati različnih vrst semena?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Vendar pa se, če leto za letom sejemo isto kulturo, kopičijo škodljivci, kot so žuželke in glive, ki napadajo to kulturo. Če izvajamo kolobarjenje, to zmanjša napade istih škodljivcev in prepreči izčrpavanje hranilnih snovi v tleh.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 22,10 ne smemo vpreči vola in osla skupaj?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Vendar pa imata pogosto različno moč in hodita z različnim tempom. Zato se ta zapoved, skupaj s Pregovori 12,10, nanaša na prijaznost do živali.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 22,11 ne smemo nositi volne in lanu skupaj?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. V praksi je volna zelo uporabna kot izolacijski material, ki se tudi ob navlaženju ne poslabša preveč. Mogoč razlog je, da bi prepletanje volne in bombaža zmanjšalo izolacijsko vrednost oblačila.

V: Ali lahko danes v 5. Mojzesovi knjigi 22,11 nosimo volno in lan skupaj?

O: Da. Služimo po novem načinu Duha, ne po starem načinu pisnega zakona (Rimljanom 7:6; 2 Korinčanom 3:6–7; ~Rimljanom 2:29). Čeprav še vedno upoštevamo moralne zahteve zakona, ne upoštevamo pravil glede obredov, prehrane in oblačil.

V: Ali je bil v 5. Mojzesovi knjigi 22,13–21 preizkus, ali je bila ženska devica, rjuha v poročni noči, ali pa je bil preizkus za nezvesto ženo, da je morala popiti grenko vodo, kot pravi 4. Mojzesova knjiga 5,13–22?

O: Oboje drži, vendar v različnih okoliščinah. V 5. Mojzesovi knjigi 22:13–21 je obravnavano obdobje pred poroko, v 4. Mojzesovi knjigi 5:13–22 pa obdobje po poroki. Za več informacij glej knjigo *When Critics Ask*, str. 127, in Haleyevo knjigo *Alleged Discrepancies of the Bible*, str. 258–259.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 23,1 kastrirani moški niso smeli vstopiti v skupščino?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Vemo pa, da so bili nekateri duhovniki poganskih bogov kastrirani kot pogoj za duhovniški poklic. Druge so kastrirali, da bi služili v palačah, zlasti ženskam. V poznejših časih so muslimani, ki so prevažali sužnje iz Zanzibarja in drugih krajev v vzhodni Afriki, pogosto kastrirali moške sužnje.

Ni bilo rečeno, da kastrirani moški ne bi smeli služiti ali častiti Boga, le da niso smeli vstopiti v skupnost, tj. v Šotor zaveze, in seveda kasneje v Tempelj. To je bilo pohabljenje narave moškega, kakršnega je ustvaril Bog.

V času Nove zaveze pa te prepovedi ni. Vsi, ne glede na morebitne operacije, ki ste jih morda imeli – bodisi prisilne bodisi prostovoljne – in ne glede na vašo preteklost, ste vabljeni. Edine izjeme so tisti, ki poučujejo heretična prepričanja (2. Janezovo pismo 9–11), ter tisti z nepokesanim grehom in zlimi dejanji (1. Korinčanom 5:2–5; 9–13; 2. Timoteju 3:5; Razodetje 2:20–23).

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 23,2 potomec nezakonskega otroka do desete generacije ni smel vstopiti v skupnost?

O: Hebrejska beseda je nejasna. Lahko pomeni nekoga, rojenega zunaj zakonske zveze, ali pa nekoga, rojenega iz prepovedane zveze ali zakonske zveze; tj. incest, ali pa lahko pomeni oboje. Levitikus 18:16–20; 20:10–12, 14, 17–21 navaja vrste prepovedanih zakonskih zvez. Ne glede na to ima Bog pravico izbrati kogar koli želi, da vstopi v Njegovo skupnost. Sveto pismo ne navaja neposredno Božjih razlogov, vendar obstajajo štiri točke, ki dajejo namig.

1. Ta in drugi verzi se zdijo slediti določenemu vzorcu. Ljudje niso smeli vstopiti v skupnost, če so veljali za nečiste. To vključuje ljudi, ki so se dotaknili mrtvega telesa, in ljudi z nalezljivimi kožnimi boleznimi. To ne pomeni, da so bili moralno krivi, temveč le, da so bili obredno nečisti.

2. Nečistost ni pomenila, da oseba greši, da je bolj grešna od drugih ali »preveč grešna«, da bi lahko vstopila. Na primer, duhovniki (razen veliki duhovnik) so morali pokopati svoje bližnje sorodnike, kar bi jih naredilo nečiste. Na Dan sprave je bil tisti, ki je vodil grešnega kozla v puščavo, zaradi tega nečist, čeprav je delal tisto, kar mu je Bog zapovedal.

3. Neudeležba v skupnosti je sramota, vendar ne za otroka, temveč za starše. Če je nekdo nezakonski otrok, to še ne pomeni, da ga Bog ne more uporabiti. Perez, Jezusov prednik, je bil nezakonski sin Judov. V Knjigi sodnikov je Bog uporabil sodnika Jeftaha Gileadca, da je premagal Amonite. Zaradi ozadja Jeftahove matere je imel Jeftah težave s svojimi polbrati, vendar to Bogu ni predstavljalo nobene ovire, da ga je uporabil.

4. To pravilo je veljalo le za skupnosti Izraelcev v Stari zavezi. V novozaveških časih so v Božjih cerkvah dobrodošli vsi ljudje, ki iščejo Boga, ne glede na narodnost ali okoliščine njihovega rojstva.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 23,3 Amonit ali Moabit ne sme vstopiti v skupnost vse do desete generacije?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 23,2 ni smel vstopiti nihče, ki je bil rojen iz prepovedane poroke, vse do desete generacije.

Razlog za to je, da je bil otrok »nezakonski« ne le, če je bil rojen zunaj zakonske zveze, ampak tudi, če je bil rojen iz »nezakonite« zakonske zveze. Bog je Izraelcem zapovedal, naj se ne poročajo zunaj Izraela. Glej razlago o 5. Mojzesovi knjigi 23:2, zakaj so bili nezakonski otroci izključeni iz skupnosti.

Če je bila oseba Amonit ali Moabit, to ni bilo zato, ker bi ti narodi izvirali iz Lota in njegovih hčera, ampak zato, ker so bili tako sovražni do Izraela. Glavni razlog je bil v tem, česa Amoniti niso storili in česa so storili Moabiti. Amoniti jim niso nudili nikakršne pomoči ali hrane, ko so šli mimo. Spomnite se tudi, da je moabski kralj Balak najel Balaama, da bi preklel Izraelce (Številke 22–24). Balaam je Balaku svetoval, naj moabke ženske pošlje v posteljo z izraelskimi moškimi, da bi Izraelci postali gnus v Božjih očeh.

Seveda, če je bila oseba uvrščena med »tujce, ki so se povezali z Izraelom« (Izaija 56,6), kot na primer Rut, potem »tvoj narod bo moj narod in tvoj Bog bo moj Bog« (Rut 1,16). Ni nobenega dokaza, da Izraelci niso v celoti sprejeli Rutine spreobrnitve in spremembe državljanstva. Pravzaprav je bil kralj David Rutin pravnuk, kot navajajo Rut 4,21–22, Matej 1,5–6 in Luka 3,31–32. Podobno tudi Izaija 56,3 pravi, da tujci, ki so se povezali z Gospodom, ne bodo izključeni iz Božjega ljudstva, čeprav nekateri Izaija 56,3 razlagajo kot nanašajočega se na končne čase.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 23,3 deseta generacija pomenila deseto generacijo od časa prepovedane poroke ali deseto generacijo naprej od vstopa v Obljubljeno deželo?

O: Lahko gre za oboje. Vendar je verjetneje, da gre za deseto generacijo od prepovedane poroke.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 23,7–8 Edomci in Egipčani do tretje generacije niso smeli vstopiti v skupnost?

O: Verjetno iz podobnih razlogov, kot da se Amonci in Moabci niso smeli pridružiti do desete generacije. Sveto pismo to le navaja, ne pa tudi pojasnjuje, zakaj je Vsevedni Bog to določil. Razlogi pa bi lahko bili, da so bili Edomci tesneje povezani z Izraelom, Egipčani pa so Izraelce prvotno dobro obravnavali.

V: Kako je v 5. Mojzesovi knjigi 23,15–16 dejstvo, da se pobeglega sužnja ni vrnilo gospodarju, povezano z ameriško državljansko vojno?

O: Suženj po imenu Dred Scott je pobegnil od svojega gospodarja in se zatekel v Missouri, svobodno državo. Gospodar je zahteval njegovo vrnitev. Vrhovno sodišče ZDA pod predsednikom Taneyjem je odločilo, da je treba sužnje, ki so pobegnili v svobodne države, vrniti njihovim gospodarjem v suženjskih državah, ne glede na zakonodajo svobodne države. Državljanska vojna je potekala med suženjskimi državami, ki so zahtevale eno državno pravico – imeti sužnje –, in tistimi, ki so nasprotovale drugim državnim pravicam, kot je na primer zavračanje suženjstva.

V Hammurabijevem zakoniku, v členih 15–19, je bilo določeno, da se lahko vsak, ki je dajal zatočišče pobeglemu sužnju, usmrti.

Danes, četudi sami ne zatiramo drugih ali ne počnemo drugega zla, ne smemo podpirati tistih, ki to počnejo, niti siliti drugih, da jih podpirajo.

Za več informacij glej knjigo Raymonda Browna The Message of Deuteronomy, str. 222.

V: Kaj je v Dt 23,17 »sodomit«?

O: To se nanaša na moškega prostituta, kot navajajo Strongova konkordanca, NIV in NET Bible. New King James to prevaja kot »izprijenec«, Interlinear Bible (Jay P. Green) pa kot »homoseksualec«.

V: Ali je bila v Dt 23,17 homoseksualnost obsodena le zato, ker je bila povezana z malikovanjem, kot trdijo nekateri pripadniki gibanja New Age?

O: Ne, tako kot žrtvovanje dojenčkov in prostitucija je bila homoseksualnost absolutno obsodena, ne glede na kontekst. To ni osamljen verz, saj tudi 3. Mojzesova knjiga 18:22,24; 3. Mojzesova knjiga 20:13; Pismo Rimljanom 1:26–27 in 1. Pismo Korinčanom 6:9–10 obsodijo homoseksualnost. Za več informacij glejte razpravo o Rimljanom 1:26–27 v knjigi When Cultists Ask, str. 44, in v knjigi When Critics Ask, str. 127–128.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 23:18 ne bi smeli nekateri svojega zaslužka prinesti v Božjo hišo za izpolnitev obljub?

O: Bog ni navdušen nad ljudmi, ki mu dajejo denar, ki ni bil njihov in ki so ga ukradli drugim. Očitno je bil »pes« slengovski izraz za moškega prostituta. Prostitucija obeh spolov je bila v Kanaanu in pri čaščenju Astarte pogosta. Toda četudi je bilo nekaj pogosto, to še ne pomeni, da je manj gnusno. Na podoben način bi David lahko brezplačno vzel zemljišče, na katerem naj bi bil zgrajen tempelj, vendar je vztrajal, da za zemljišče plača. Prav tako denar, ki je bil »zaslužen« (če tako rečemo) ali pridobljen z zlim ravnanjem, ni bil primeren za darovanje Božji hiši.

V Luku 19,1–10 se je Zachej, pokvarjeni davčni izterjevalec, ko je veroval v Jezusa, odločil, da bo povrnil denar ljudem, ki jih je ogoljufal, in polovico svojega premoženja (pridobljenega predvsem z goljufanjem) podaril revnim.

V: Kako se 5. Mojzesova knjiga 24,1–22 primerja z drugimi zakoni tistega časa?

O: V babilonskem Hammurabijevem zakoniku (1755–1750 pr. n. št.) sta v členih 14 in 22 ugrabitev in rop kaznovana s smrtjo. V hetitskem pravu pravice delavca niso bile upoštevane.

V: Zakaj se v Dt 24,1–4 to učenje o razvezi nesporno razlikuje od Mk 10,2–12 in 1 Kor 7,10–16?

O: Jezus je na to odgovoril v Marku 10,5: Bog je dovolil razvezo, ker so bila njihova srca trda. V Stari zavezi (Malaki 2,16) Bog pravi, da sovraži razvezo.

Ko lahko nekaj utemeljimo kot nekaj, kar ni v nasprotju s Svetim pismom, a kljub temu vemo, da je Bog s tem še vedno nezadovoljen, tega ne smemo storiti. Rimljanom 14:23 pravi, da je vse, kar ne izhaja iz vere, greh, Jakob pa v 5:17 pravi, da greši vsak, ki ve, kaj dobrega bi moral storiti, pa tega ne stori.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 24,1–5 zakonski par po razvezi ni smel ponovno skleniti zakonske zveze, če se je žena medtem poročila z nekom drugim?

O: Sveto pismo ne navaja razloga, vendar se vsi verzi v tem poglavju nanašajo na ohranjanje svetega standarda med ljudmi. Ločitev, čeprav je bila v časih Stare zaveze dovoljena, ni bila nekaj, kar bi se smelo jemati zlahka. Če bi ženska »prehajala« med možmi, to ne bi izgledalo preveč sveto. Prav tako bi to poudarilo resnost ločitve.

To je skoraj popolno nasprotje islama, kjer je razveza lahko tako preprosta, da moški trikrat reče: »Razvezujem se z vami.« Če bi se razvezani par želel ponovno poročiti, v islamu tega ne bi smela storiti, dokler ženska ne bi sklenila zakonske zveze z drugim moškim in bi se ta zakonska zveza razveljavila (bodisi z razvezo bodisi s smrtjo moškega). V islamskem svetu so bili nekateri moški, ki so »delali« kot mustahili, nekakšni moški poročni prostituti. Če bi se ločeni par želel ponovno poročiti, bi plačala mustahilu, da bi za en dan sklenil začasno zakonsko zvezo z žensko, nato pa bi se lahko spet združila. Če vas to morda zanima: za moške takšnega pravila ni. Če torej iščete poklic ali dodatno delo, obstajajo nekatere poklicne možnosti, ki jih krščanski moški ne morejo izbrati, medtem ko jih muslimanski moški lahko. Za dokumentacijo o »mustahilih« v šeriatskem pravu glej Abu Dawud, zvezek 2, št. 2192, str. 592–593; zvezek 2, št. 2302, str. 629, al-Bukhari, zvezek 7, knjiga 63, št. 186, 187, str. 136; Ibn-i-Majah, zvezek 3, št. 1933–1936, str. 165–168.

V: Ali moramo v skladu z 5. Mojzesovo knjigo 24,15 svojim zaposlenim izplačati plačo ob koncu vsakega dneva?

O: Običajno krščanski delodajalci tega ne potrebujejo. Kot del starozavezne postave Deuteronomij 23:15 ne narekuje, da je treba vsak dan plačati vsem delavcem, ampak le revnim in potrebnim delavcem, ki to potrebujejo. Svojim zaposlenim pa moramo plačati ob primernem času na dan izplačila in jim ne smemo zadrževati denarja. Pomembna lekcija za današnji čas pa je, da ljudem plačamo tisto, kar smo jim obljubili in kar jim dolgujemo, v času, ki smo ga obljubili; odlašanje je namreč prevaranje.

Če to učenje združimo z zapovedjo, da ne smemo zatirati revnih (Jakob 5,4), ter z dejstvom, da je suženjstvo trajalo le sedem let, po izteku časa pa so sužnji prejeli darilo, je jasno, da je šlo za družbo, v kateri se je pričakovalo, da se bo revna oseba s svojim delom rešila iz revščine. V mnogih družbah, takrat in danes, to ni mogoče.

V: Zakaj v 5 Mz 24,16 piše, da se otrok ne sme ubiti zaradi grehov njihovih očetov, če pa so bili ubiti zaradi grehov očetov, kot so bili sinovi Saula v 2 Sam 21,5–9 in otrok Davida in Batšebe v 2 Sam 12,15–18?

O: Tudi Saulovi sinovi so bili krivi. Po smrti Saula in Jonatana 2. Samuelova knjiga 3:1 pravi, da je vojna med hišo Saula (kar pomeni Saulove sinove) in Davidom trajala dolgo časa. Več o tem lahko preberete v 2. Samuelovi knjigi, poglavjih 3 in 4.

V 2. Samuelovi knjigi 21,5–9 so bili Saulovi sedem sinov dva sinova Saula in Aije ter pet sinov Saulove hčere Merab. (Upoštevajte, da sta bila dva princa z imenom Mefibošet; Jonatanov sin je bil prizanesel, sin Saula in Aije pa ne.) Saul je bil star trideset let, ko je začel vladati, in vladal je 42 let, kot navaja 1. Samuelova knjiga 13:1.

Kar zadeva otroka, ki ga je rodila Batšeba, tako ta odlomek kot sodobne izkušnje kažejo, da majhni otroci pogosto nosijo posledice za zlo drugih. Bog lahko vzame življenje, kakor se odloči, vendar 5. Mojzesova knjiga 24:16 pravi, da otrok ne smejo usmrtiti zaradi grehov njihovih očetov.

Nasprotno pa je v babilonskem Hammurabijevem zakoniku, v 230. členu, včasih veljalo, da se je lahko sin usmrtil namesto očeta. Če je torej neprevidnost gradbenika povzročila smrt sinu lastnika, so kot kazen usmrtili gradbenikovega sina. Tudi Perzijci, Makedonci in drugi so usmrtili sinove zaradi očetovih grehov.

V: Zakaj je v 5. Mojzesovi knjigi 25:3 predpisana meja 40 udarcev z bičem?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar bi ga brez omejitve lahko pretepali do smrti. Dejansko so v rimskih časih nekateri zločinci, obsojeni na križanje, tega niso doživeli, ker so bili udarci tako hudi, da so umrli že prej. Nasprotno pa je babilonski Hammurabijev zakonik v 200. členu predpisoval največ 60 udarcev z bičem. Kasneje so Asirci izvajali med 40 in 50 udarci z bičem. V 2 Korinčanom 11,24 so Judje na podlagi tega verza izvajali 39 udarcev z bičem. Ta verz navaja 40, vendar so Judje izvajali 39, za vsak primer, da bi se pri štetju zmotili. Ko so bičali Jezusa, so ga bičali Rimljani, ne Judje, zato ne vemo, koliko udarcev z bičem je Jezus prejel.

V Mojzesovem času so pretepanje verjetno izvajali po egipčanskem načinu, s palico namesto z bičem, pri čemer so krivca položili na tla in ga držali za roke in noge.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 25,4 ne smejo volu natakniti nagobčnika, medtem ko mlati žito?

O: Odgovor ima dva dela.

Natančneje, to je bil izraz dobrote do živali. Kmet bi morda pomislil, da bi to storil, da bi vola odvrnil od jedanja žita. Toda načelo tukaj je, da ker kmet uživa koristi od dela vola, bi moral tudi vol imeti delež teh koristi.

Na splošno velja, da če oseba ali žival dela za pridobivanje koristi, bi ji moralo biti dovoljeno, da ima delež pri teh koristih. 1 Korinčanom 9:9 in 1 Timoteju 5:18 oba navajata ta verz v kontekstu cerkve, ki podpira pastorje, ki jim prinašajo koristi.

V: Zakaj bi moral v 5. Mojzesovi knjigi 25,5–10 brat pokojnega moža poročiti vdovo?

O: To ni bilo obvezno, saj je moški lahko zavrnil in s tem utrpel sramoto, da je »brez sandalov«. Seveda je spolno razmerje z bratom svojega moža, medtem ko je mož še živ, prešuštvo, pred čimer izrecno svarijo 3. Mojzesova knjiga 1:8,16; 20:21. To se imenuje »leviratna poroka«, po latinski besedi levir ali svak. Ta vrsta poroke se je v tisti družbi sklepala iz več razlogov.

Hebrejska beseda za sina, ben, lahko pomeni sina ali otroka, odvisno od konteksta. Grška Septuaginta, Jožef Flavij in mnogi judovski rabini so jo razlagali kot »otrok«, čeprav so jo nekateri judovski rabini razlagali kot »sin«. Hčere so dedovale, kadar ni bilo sinov, kot v primeru Zelofhada v 4. knjigi Mojzesovi 27:4–8. »Otrok« in ne »sin« je verjetno mišljeno tudi v 1. Mojzesovi knjigi 38,8–10 in v knjigi Rut 4,1–17.

Peta Mojzesova knjiga 25,5–10 uči, da če je moški umrl brez otrok, je bil njegov brat dolžan poročiti se z vdovo, prvi sin pa naj bi nadaljeval ime umrlega brata. Primere najdemo v Prvi knjigi Mojzesovi 38,8–10, v Knjigi Rut 1,11–13 in v Knjigi Rut 3,12–4,10. Boaz ni bil zainteresiran le za to, da stori pravo stvar, ampak tudi za to, da stvari stori na pravi način.

Šele veliko kasneje, konec 16. stoletja, je premožen, a brez otrok par v kolonijah posvojil mladeniča, ki naj bi podedoval njuno premoženje; pod pogojem, da bo spremenil svoj priimek v njihovega: Pemberton.

Za žensko sta poskrbela, da jo je finančno podpiral njen novi mož, kasneje pa tudi otrok. V takratni družbi ni bilo uradne vladne oskrbe za starejše.

V starodavnem Bližnjem vzhodu zunaj Svetega pisma tudi Nuzi-tablete navajajo, da kadar oče poišče ženo za svojega sina, se v primeru sinove smrti dekle poroči z drugim sinom. Druge starodavne kulture, kot so Hetiti in Asirci, so upoštevale enake zakone, razen da so imeli Asirci svojo posebnost. Če je bila ženska le zaročena z zaročencem in je ta umrl, se je z njo moral poročiti zaročenčev brat. Leviratska poroka se zahodnjakom zdi zelo čudna, vendar so jo mnoge druge kulture štele za naravno. Wikipedija navaja, da so običaj leviratske poroke prakticirali Skiti, kasneje Kurdi, Hsiung-Nu (Xiongnu) iz Kitajske, Huni, Kirgizi, ljudstvo Karo iz Indonezije, mnogi Somalci, pleme Mambila iz Nigerije in severnega Kameruna, nekateri deli Nigerije, pleme Marogoli iz zahodne Kenije, Julu, Shona iz Zimbabveja ter plemena Dinka in Nuer iz južnega Sudana.

Od časa Nove zaveze velja razumevanje, da morajo verniki skrbeti za svoje družine, vključno s širšo družino, glede na strogo naravo zapovedi v 1. pismu Timoteju 5,8. Čeprav danes za kristjane leviratna poroka ne obstaja, bi morali še vedno finančno pomagati tudi širši družini.

V: Zakaj se v 5. Mojzesovi knjigi 25,5–10 zakon razlikuje od tega, kar se je pričakovalo od Jude, Onana in Tamare v 1. Mojzesovi knjigi 38?

O: Ne pozabite, da v Judovem času Mojzesova postava še ni bila dana. Juda je verjel, da ima obveznost do Tamare, in je kršil svojo vest, ko se je odločil, da te obveznosti ne bo izpolnil.

V: Zakaj zakon v 5. Mojzesovi knjigi 25,11–12 pravi, da je treba ženski odsekati roko?

O: Hebrejski glagol tukaj označuje nasilno dejanje, ne le naključnega. Stara zaveza veliko govori o dostojanstvu obeh spolov. Na primer, v 5. Mojzesovi knjigi 21,10–14 ni bilo dovoljeno izkoriščati ujetnic, ženi, ki je izgubila naklonjenost svojega moža, pa se ne smejo zmanjšati dediščinske pravice njenih otrok. Obstajajo tako odgovornosti kot tudi privilegiji. Tudi v boju obstajajo meje, ki jih ne smemo prekoračiti. To bi lahko povzročilo trajno poškodbo moškega, kar bi vplivalo na njegovo zmožnost imeti otroke in na njegove zakonske odnose.

To je edino mesto v Tori, kjer je predvidena kazen v obliki odrezanja kakršnega koli dela telesa. V nasprotju s tem so imeli drugi bližnjevzhodni zakoni in poznejša islamska šaria druge razloge za pohabljanje. Na primer, v Asiriji bi moškemu, ki bi na ulici poljubil žensko, ki ni bila njegova žena, odrezali ustnico.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 25,13–15, Pregovorih 11,1; 20,10,23 in 3. Mojzesovi knjigi 19,35–36 ne smejo imeti različnih uteži?

A: To se nanaša na zlobno prakso, pri kateri trgovec pri prodaji žita ali drugih izdelkov uporablja lažjo tehtnico, pri nakupu pa nekoliko težjo. Seveda je bilo to zelo resno, če so te ujeli, vendar je bilo v Božjih očeh enako resno, tudi če te niso ujeli. A ko si pošten, to slavi Boga, tudi če tega na zemlji nihče ne opazi. Očitno je bil to še vedno problem v Amosovem času, kot navaja Amos 8:5.

V: Zakaj so morali v 5. Mojzesovi knjigi 25,17–19 iztrebiti Amalekite?

O: Amalekiti so bili potomci Elifaza, ki je bil v 1. Mojzesovi knjigi 36,12 vnuk Ezava. Amalekiti so se po navedbah v 5. Mojzesovi knjigi 25,17–19 prikradli k Izraelcem in pobijali stare in šibke zaostale. Izraelci so se z njimi bojevali v 2. Mojzesovi knjigi 17,8–16 in 4. Mojzesovi knjigi 14,39–45. Savel se je z njimi bojeval v 1. knjigi Samuelovi 15,1–3, David pa v 2. knjigi Samuelovi 1,1. Ponovno se pojavijo v 1. knjigi Kronik 4,41–43 v času Ezekija.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 26,1–4 naj bi ljudstvo svojo deželo štelo za dediščino. Kaj vse je danes dediščina za nas?

O: Dediščina je nekaj, česar si nisi zaslužil, a ti je bilo zapuščeno od staršev ali drugih. To je lahko naša država, naši zakoni, naša zemlja, bogastvo, naš čas, naše zdravje, naša cerkev in naša soseska. Lahko jo cenimo, moramo zanjo skrbeti, vendar ne smemo biti arogantni in misliti, da smo si jo zaslužili bolj kot drugi.

Kot kaže 5. Mojzesova knjiga 26,2–4, moramo biti za to hvaležni Bogu. Prav tako moramo biti ljubeznivi in deliti z drugimi.

V: Kateri so v 5. Mojzesovi knjigi 26,2 nekateri načini, kako danes ne le darujemo Bogu, ampak mu darujemo prve plodove?

O: Če ste bili brezposelni in ste pravkar dobili novo službo, ali počakate, da se postavite na noge in imate na računu udoben znesek, preden darujete Bogu, ali pa Bogu darujete takoj? Nasprotno pa velja, ko imate dobro naložbo, na primer delnice: ali vanjo vložite vse, z utemeljitvijo, da boste najprej počakali, da se poveča, preden Bogu kaj darujete, ali pa Bogu darujete takoj? Seveda je v redu, da darujete delnice neposredno, namesto da jih delno unovčite in nato darujete denar.

Bog lahko darujete prve plodove svojega časa, ne le preostanek časa, ki vam ostane, ko ste že utrujeni.

V: Zakaj so morali Izraelci v 5. Mojzesovi knjigi 26,5–10 to reči, ko so prinašali svoje prve plodove?

O: Prinašanje daritve, prvih plodov in desetine, ni bilo zgolj poslovna transakcija; bilo je dejanje čaščenja. Ko so prinašali svoje daritve, so morali to izgovoriti in o tem razmišljati v svojih srcih. Spominjati so se morali, kaj so in od kod prihajajo. Bilo je tudi dejanje skupnega čaščenja; ljudje so bili skupaj in so lahko slišali, kako to govorijo drugi.

V: Zakaj bi morali ljudje v 5. Mojzesovi knjigi 26,13–16 pred Bogom pričati, da sami niso pojedli ničesar od svoje desetine?

O: Očitno je Bog že vedel, kaj so storili in česa niso. Toda to slovesno pričevanje pred Bogom bi videli drugi in bi povzročilo še večjo krivdo, če bi oseba o tem lagala pred Bogom.

V: Kaj je ključna točka tega odlomka v 5. Mojzesovi knjigi 26,16–19?

O: S tem se zaključi celoten del z določbami iz 5. Mojzesove knjige 12,1–26,19. Na visoki ravni povzema Božje blagoslove za ljudstvo in odgovornosti, ki jih ima ljudstvo pred Bogom zaradi te zaveze, ki so jo sklenili.

V: Zakaj v 5. Mz 27,1 tako starešine kot tudi Mojzes dajeta ljudstvu ukaze?

O: To je edino mesto v Deuteronomiju, kjer ljudem zapovedujejo tako starešine kot tudi Mojzes. Mojzes je star in bo kmalu umrl, zato ne bo prisoten na slovesnosti. Ljudem je bilo naročeno, kaj naj storijo na gori Gerazim in gori Ebal, ko bodo vstopili v Obljubljeno deželo, Mojzesu pa je bilo rečeno, da bo umrl, preden bodo vstopili vanjo. Mimogrede, Mojzes je omenjen v tretji osebi na začetku prvega nagovora v 5. Mojzesovi knjigi 1:1,5, na koncu prvega nagovora v 5. Mojzesovi knjigi 4:41,44; na začetku drugega nagovora v 5. Mojzesovi knjigi 5:1 in na začetku tretjega nagovora tukaj v 5. Mojzesovi knjigi 27:1.

V: Zakaj so bile te besede v 5. Mojzesovi knjigi 27,2–8 tako izpostavljeno zapisane?

O: Prvi ljudje, ki so to storili, so te besede lahko slišali, vendar je bilo to namenjeno jasnemu prikazu, da bi jih vsi lahko prebrali, takrat in v prihodnosti.

V: Zakaj so v 5. Mojzesovi knjigi 27,4–14 tukaj obnovili svojo zavezo?

O: To je bilo zelo veliko, enkratno zborovanje, pri katerem niso sklenili nove zaveze, temveč so obnovili obstoječo zavezo. To je podobno, kot če bi se starejši mož in žena odločila za ponovno poročno slovesnost, da bi obnovila svoja poročna obljuba. Drugi primeri obnovitve (ne sklenitve) zaveze so ponovna potrditev Jozueja, sina Nuna, kot njihovega voditelja v Jozueju 24 in 1. Samuelovi knjigi 12, posvetitev Salomonovega templja v 1. Kraljevi knjigi 8 in 2. Kroniki 5 ter do neke mere veliko praznovanje pashe Ezekija v 2. Kroniki 30. Slednje sicer ni bilo ločen dogodek obnovitve, vendar so darovali veliko več žrtvovanj in praznovali še dodatnih sedem dni.

V: Kdaj naj v 5. Mojzesovi knjigi 27,4–14 obnovimo svojo zavezo?

O: Čeprav obnovitev zaveze ni obvezna, je na splošno dobro, da jo izvedemo, da tako ljudi, ki jih vodimo, kot tudi sebe spomnimo na prejšnjo zavezo, da bomo Bogu služili iz vsega srca. Konkretno v 5. Mojzesovi knjigi 27 vidimo obnovitev zaveze tik pred tem, ko se lotevajo pomembnega prizadevanja, pri katerem bi bila velika skušnjava, da bi se sprijaznili s kompromisi in se podali za drugimi bogovi ali pa bi bili leni in poskušali Bogu služiti le na pol. V 1. knjigi kraljev 8 in 2. knjigi kronik 5, podobno kot pri posvetitvi templja, bi morali zavezo obnoviti ob posvetitvi stavbe ali dojenčka Gospodu. Podobno kot v 2. knjigi kronik 30 pri Ezekiju lahko obnovimo zavezo, ko smo mi ali ljudje, ki jih vodimo, prenehali biti predani sledenju Bogu, se pokesali in želimo ponovno zavezati, da ga bomo spet popolnoma sledili.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 27,5 niso smeli uporabljati železnih orodij pri gradnji oltarja, saj bi z njimi dosegli lepši in bolj izklesan videz kot s kamnom, mehkejšimi kovinami ali brez orodja?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, vendar lahko vidimo dva razloga. Prvič, Hebrejci niso imeli železnih orodij in bi bili za njih odvisni od okoliških narodov. To je bilo še pred železno dobo na Bližnjem vzhodu. Egipčani so imeli razkošna železna orodja že tisoč let prej, vendar so bila v Egiptu redka, saj so jih pridobivali le s kovanjem meteoritnega železa. Torej so poznali železo, vendar je bilo orodja tako malo, ker (z izjemo Hetitov) večina kultur ni vedela, kako narediti peči, ki bi bile dovolj vroče za taljenje železa. Drugič, železna (ne jeklena) orodja bi na prvi pogled dala lep rezultat, toda če bi nekaj železa ostalo na kamnu, bi zarjavelo in kamen bi kasneje postal grd rjav.

V tem je metafora za nas danes. Ko delamo stvari za Boga, bodisi iz sebičnih motivov bodisi z neetičnimi ali kako drugače nebožanskimi sredstvi, je rezultat morda trajen, a ostane v njem grdost, paradoks našega človeškega prizadevanja, da bi delali stvari za Boga brez Božjega vodstva ali celo brez njegove želje. Pomislite na osvajalce, ki so trdili, da osvajajo kraljestva ali jemljejo ljudi v ujetništvo, ali celo na rimskokatoliško inkvizicijo, ki je trdila, da te stvari počne »za Gospoda«. Včasih bi Bog raje videl, da je človek preprosto len in ne stori ničesar, kot da počne zla dejanja in trdi, da jih počne zanj.

V: Kaj je v 5. Mojzesovi knjigi 27,9 pomembnega v tem, da so Izraelci postali Gospodov narod?

O: Obstajata dva vidika, oba podrobno opisana v 5. Mojzesovi knjigi 27,12–13. Ker je bil ta narod poseben za Gospoda, je Bog njihovo poslušnost še posebej blagoslovil. Po drugi strani pa bi bili zaradi neposlušnosti Bogu prekleti še bolj kot drugi narodi. Ne pozabite, da so Izraelci poznali Božjo voljo bolje kot drugi narodi tistega časa in so bili odgovorni tako za to, kar so vedeli, kot tudi za svojo zavezo, da bodo Božje ljudstvo.

Za vernike iz Nove zaveze Jakobovo pismo 3,1 pravi, da se mnogi ne bi smeli postati učitelji, saj bodo učitelji sodeni strožje. Za nevernike pa 2. Petrov pismo 2,21 pravi, da je za človeka bolje, da ne pozna poti resnice, kot da jo pozna in jo zavrne.

V: Zakaj sta v 5. Mojzesovi knjigi 27,12 omenjeni gori Gerizim in Ebal?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, vendar lahko vidimo, da sta ti dve gori ležali prav v sredi dežele, med njima pa je bilo mesto Šekem. Gora Gerizim je bila približno 28 milj, gora Ebal pa približno 40 milj severno od Jeruzalema. Obe sta bili približno 24 oziroma 18 milj zahodno od reke Jordan, med njima pa je bil prelaz; Šekem je ležal na vzhodni strani ozkega prelaza, približno 18 milj od Jordana. Leviti so stali med njima, v Šekemu, kot navaja Jozue 8,33.

Na katero goro, Ebal ali Gerizim, se boste povzpeli? Za več informacij glejte knjigo Raymonda Browna The Message of Deuteronomy, str. 23.

V: Zakaj so morali v 5. Mojzesovi knjigi 27,15–26 vsi ljudje reči »amen«?

O: To NE pomeni le, da menijo, da je to dobra ideja, ali da se strinjajo. Gre namreč za to, da se zavežejo pod prisego, da se prostovoljno podrejajo temu zakonu in njegovim posledicam. Potrjujejo zavezo tako zase kot za svoje potomce.

Podobno je bil izraz »amen« uporabljen za prisego podpisnika pogodbe v Esarhaddonovi pogodbi iz Nimruda ter kot odgovor hetitskih vojakov. Glej Wiseman, *Vassal-Treaties*, str. 26, in *Ancient Near East Texts*, str. 353–354.

V: Zakaj bi bil v Dt 27,19 nekdo preklet zaradi svojih odnosov s tujci, sirotami in vdovami?

O: To je del odlomka iz 5. Mojzesove knjige 27:16–19, ki govori o nepravičnem ravnanju z drugimi ljudmi. Ta prekletstvo je namenjeno tistim, ki izkoriščajo ali brez razloga škodujejo tujcem v deželi ali drugim, ki se ne morejo oglasiti in braniti. Sveto pismo tu ne navaja konkretnega motiva za krivico, ki jo nekdo stori drugemu; to je lahko pohlep, neprizanesljivost do revnih ali tujcev ali pa zgolj sadistično zadovoljstvo; ne glede na motiv je to vedno narobe. Sveto pismo je tu izredno nejasno glede tega, kaj natančno jim je prepovedano početi. Več podrobnosti tu ni potrebnih, saj to zajema vse, kar bi lahko storili, kar je nepravično ali neprijazno do nemočnih. To je druga stran medalje načela »stori drugim, kar želiš, da storijo tebi«.

V: Zakaj je v Dt 27,21 navedena ta prekletstvo proti tistim, ki so imeli spolne odnose z živalmi?

O: Po besedah Raymonda Browna v knjigi The Message of Deuteronomy, str. 266, je bil to vidik, kako je vernik postal eno s hetitskimi bogovi.

V: Zakaj je v 5. Mz 27,24 prekleta skrivna napad?

O: Za morilca ali razbojnika bi bilo neumno napasti odkrito, saj bi ga ujeli. A bistvo tukaj je, da bi Bog vedel tudi, če bi bil napad skrivni, tako skrivni, da ga nihče na svetu ne bi nikoli odkril. Ne bodite drugim v hrbet.

V: Katere so v 5. Mojzesovi knjigi 28,1–14 glavne kategorije teh blagoslovov?

O: To vključuje kmetijstvo (28,8; 11a; 11c; 12a), družino (28,11b), finančno področje (28,12b), vojaško področje (28,7; 10; 13) in duhovno področje (28,9).

V: Zakaj je v 5. Mojzesovi knjigi 28. poglavje tako podobno knjigi Žalostinkam?

O: Po slogu sta si zelo različni, saj so bile »Žalostinke« napisane tisoč let kasneje v natančnem, pesniškem slogu. Vendar pa »The Bible Knowledge Commentary: Old Testament« (str. 1209) poudarja, da obstaja petnajst vsebinskih podobnosti. To je verjetno zato, ker je avtor »Žalostink« (najverjetneje Jeremija) namerno skušal pokazati, da se je nesreča, ki se je zgodila, ni zgodila naključno, ampak da je Bog namerno izpolnil preroške prekletstva iz 5. Mojzesove knjige 28.

Celotno knjigo Žalostink lahko obravnavamo kot odgovor na vprašanje iz 5. Mojzesove knjige 29:34.

V: Zakaj so v 5. Mojzesovi knjigi 28,15–68 prekletstva štirikrat daljša od blagoslovov v 5. Mojzesovi knjigi 28,1–14?

O: V starodavnih suzerenih pogodbah je bilo običajno, da so bile blagoslovi in prekletstva navedeni na koncu. Pogosto je bilo, da je bilo prekletstev za kršitev pogodbe več kot blagoslovov. Pavel je govoril o tem, da so tisti, ki so pod zakonom, pod prekletstvom; in to je veljalo, ko so kršili zakon. Vendar pa suzerenih pogodb, za razliko od Deuteronomija, niso vsebovale določb o odpuščanju.

V: V 5. Mz 28,20. Kaj je ta »zmeda«, ki je tu napovedana?

O: To besedo je bolje prevesti kot »panika«. Lahko si jo predstavljate kot božansko poslano paniko. Ista beseda se uporablja za Egipčane, ki so se utopili v Rdečem morju v 2. Mojzesovi knjigi 14,23–28.

V: Kako se Dt 28,28–40 navezuje na vojaške izjeme v Dt 20,5–8?

O: Tri vojaške izjeme so veljale, če je moški pravkar zasadil vinograd, če se je zaročil z ženo ali če se boji iti v boj. 5. Mojzesova knjiga 28:30 omenja dve od njih, in sicer zaročenost z ženo in zasaditev vinograda. 5. Mojzesova knjiga 28:39–40 preklinja neposlušne, da bodo zasadili vinograde, a jih ne bodo uživali. V 5. Mojzesovi knjigi 28,28, 34 in 65 je govora o tem, da bodo zblazneli, se tresli in bili v paniki (zmedeni).

V: Zakaj je v 5. Mojzesovi knjigi 28:55–58 Bog odločil, da bodo neposlušni Izraelci kanibali in bodo jedli svoje otroke?

O: Bog si tega ni želel, ampak jih je opozoril, da bo njihova kazen za neposlušnost obleganje Jeruzalema, ki bo tako hudo, da je predvidel, da se bo to zgodilo. Na žalost se je to dejansko zgodilo, kot navajata 2. Kraljev 6:24–29 ter Žalostinke 2:20; 4:10.

V: Zakaj je bilo v 5. Mojzesovi knjigi 28,64 in 3,27 napovedano izgnanstvo?

O: To se je zgodilo severnemu kraljestvu, ko so ga Asirci osvojili leta 722 pr. n. št., in južnemu kraljestvu, ko so ga Babilonci osvojili leta 586 pr. n. št. Vendar to prvim bralcem verjetno ni bilo preveč šokantno, saj je bilo že okoli leta 1800 pr. n. št. znano, da je osvajalec izgnal osvojene prebivalce, kot omenja Keneth A. Kitchen v knjigi J. B. Payneja *New Perspectives on the Old Testament* (str. 507) ter v svoji knjigi *The Bible* (str. 120–122).

V: Ali je 5. Mz 28,68 prerokoval drugo suženjstvo v Egiptu, kot trdi musliman Ahmad Deedat?

O: To je pogojna prerokba, če bi vztrajali v uporu. Ne napoveduje suženjstva v Egiptu, ampak to, da bodo prostovoljno pobegnili v Egipt. Potem ko so Babilonci izgnali večino Judov v Babilon, se je veliko tistih, ki so ostali, odločilo pobegniti v Egipt in s seboj vzeli nevoljnega Jeremija. Jeremija 41,11–44,30 podrobno opisuje, kaj se je zgodilo.

Kasneje, ko so Rimljani leta 70 n. št. zatrli judovski upor, potem ko so zavzeli Jeruzalem, so 17.000 odraslih Judov poslali v Egipt na prisilno delo, vse tiste, mlajše od 17 let, pa so prodali, kot navaja Jožef Flavij v delu Vojne Judov, knjiga 6, poglavje 9.2. Okoli leta 135 n. št. je rimski cesar Hadrijan prav tako prodal veliko Judov v suženjstvo, kot navaja Jeronimovo »Pismo k Jeremiju 31«.

V: Ali je 5. Mojzesova knjiga 29,1–29 povzetek 28. poglavja ali uvod v 30. poglavje?

O: Oboje, saj ga je mogoče obravnavati kot prehod. Je povzetek prejšnjega in uvod v naslednje. Judovske Biblije namesto 5. Mojzesove knjige 29:1 navajajo 5. Mojzesovo knjigo 28:69.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 29,3–4 čudežni znaki in čudeži sami po sebi ne morejo voditi k veri v Boga?

O: Zaradi grešnosti ljudi in njihove spretnosti pri iskanju alternativnih razlag je potrebno Božje razodetje. Božje ljudstvo je to takrat spoznalo in to povedalo svojim otrokom in vnukom, ti pa svojim potomcem. Vendar se otroci pogosto ne učijo iz težav svojih staršev; vztrajajo pri tem, da se iz težav učijo sami. To kažejo tudi Jn 2,18–21; 6,30; 9,40–41; 10,38; 13,7 in drugi verzi.

V: Kako se v 5. Mojzesovi knjigi 29,16–18 nekateri cerkveni obiskovalci poskušajo »izogniti« poslušnosti Bogu?

O: Navzven morda delajo vse prav in so Bogu poslušni na mnogih področjih, vendar pa obstaja morda eno ali dve področji, kjer zmotno menijo: »Božja zapoved se v tem primeru zame ne velja.« To je lahko racionalizacija, da morajo lagati, da bi dosegli prodajo; da morajo biti spolno nezvesti, ker menijo, da so v slabem zakonu; da morajo krasti, ker jim Bog drugače ne zagotavlja dovolj; da je njihov slab temperament ali jezik v redu, ker se ne morejo spremeniti – to je njihova osebnost; ali da lahko nekaj počnejo na skrivaj, ker ljudje tega ne bodo izvedeli. Ampak Bog ve, in Bog ni nikogar »izvzel« iz prizadevanja za svetost v Njem. Kristus ni prišel, da bi se postavil na našo stran. Prišel je, da bi bili mi Njegovi in na Njegovi strani.

V: Kaj je v 5. Mojzesovi knjigi 29,18 in Hebrejcem 12,15 naveden kot koren grenkosti?

O: Ljudje, celo verniki, lahko postanejo zagrenjeni zaradi mnogih razlogov. To so lahko trenutne težave, zavist do drugih ali na splošno nesprejemanje tega, kar Bog dela. To lahko vodi k iskanju malika ali česa drugega ali k rušenju ovire proti grehu, če čutite, da Bogu ni mar ali ste jezni na Boga. Ključni razlogi so: odvrnitev od Boga (28:20); neposlušnost (28:15, 20, 45, 58), nehvaležnost do Boga (28:47) in posledica čaščenja drugih bogov (28:64; 29:16–17).

Vendar pa hebrejščina in grščina namesto zgolj »grenkosti« dejansko govorita o »korenini grenkosti«. Slika, ki se tu kaže, je slika škodljive rastline, ki sčasoma zraste, saj jo sovražno okolje neguje.

V: Kako v Dt 29,18 in Heb 12,15 nekateri ljudje danes postanejo zagrenjeni in kaj lahko storimo, da se temu izognemo?

O: Najprej se zavedajte nevarnosti. Drugič, molite k Bogu, naj vas pred tem obvaruje. Tretjič, odločite se, da boste »v pesku potegnili črto« in se odločite, da ne boste postali takšni. Četrtič, usmerite svoj pogled na Boga in Njegove obljube. Nazadnje, zavedajte se, da je ta svet tako ali tako začasen in da so naše sedanje težave nič v primerjavi z radostmi, ki nas čakajo v nebesih, kot pravi 2 Korinčanom 4:17.

V: Zakaj bi Bog v 5. Mojzesovi knjigi 29,28 izkoreninil svoj neposlušen narod in ga izgnal v drugo deželo?

O: Obrnimo vprašanje. Če so bili neposlušni Bogu, zakaj bi potem mislili, da bi Bog želel, da še naprej uživajo v deželi, ki jim jo je dal? Če se je ljudstvo odločilo, da se bo odvrnilo od Boga, se lahko tudi Bog odvrne od njih. To se je zgodilo med izgnanstvom. V drugem smislu smo vsi izgnanci, saj je bilo človeštvo izgnano iz raja.

V: Kaj v 5. Mojzesovi knjigi 29,29 pomeni, da skrivnosti pripadajo Bogu, tisto pa, kar je razodel, pa je za vedno naše?

O: Tukaj se razlikujeta dve vrsti znanja.

1. Skrivne (skrite) stvari, ki nam jih Bog ni razodel. Nismo dolžni jih poznati ali se jim podrejati. Nekaterih od teh stvari morda ne bomo vedeli, dokler ne pridemo v nebesa, drugih pa morda nikoli ne bomo vedeli. A to je v redu. Božje misli in poti so višje od naših, kot pravi Izaija 55,8–9.

2. Razkrite (odkrite) stvari, ki nam jih je Bog razodel, moramo poznati, se jim podrejati ter jih poučevati svoje otroke in druge.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 30,1–2 bi lahko pomislili, da so bili Izraelci izredno neumni, ker so videli vse te stvari, a so se kljub temu odvrnili od Boga. A katere so danes stvari, ki jih ljudje vidijo v zvezi z Bogom, pa se iz tega še vedno ne naučijo lekcije?

O: Disciplina ni nujno v pomoč vsakomur; odvisno je od tega, ali jo sprejmejo in se pokesajo. Včasih lahko ljudi naredi še bolj trmastih. Ali obstajajo grehi, ki jih ljudje še naprej zagrešajo, celo potem, ko so videli resne negativne posledice zaradi njih? Ne gre le za droge in alkohol, ampak tudi za čistost, poštenost in lepo ravnanje z ljudmi. Achan in Juda sta stremela k materialnemu dobičku. Gideon in Samson sta v bistvu častila sama sebe.

V: Ali je v 5. Mojzesovi knjigi 30,6 Bog obrezal srca Izraelcev, ali pa so to morali storiti sami Izraelci, kot pravi 5. Mojzesova knjiga 10,16?

O: To je podobno vprašanju, ali smo odgovorni za vero ali pa nam jo daje Bog. Pravilen odgovor je oboje, saj tako pri odrešitvi kot pri predanosti Bogu obstaja medsebojno delovanje med Bogom in človekom. O tem, da Bog obrezuje naša srca, govori tudi Kol 2,11.

V: Kako v Dt 30,11–14 in Rim 10,8 odgovorite nekomu, ki pravi, da je Sveto pismo preveč težko za razumevanje?

O: Včasih je to lahko le izgovor: če ne morem razumeti vsega, mi ni treba slediti ničesar. Tistim pa, ki imajo tu resničen ugovor, lahko odgovorimo s tremi točkami.

Najprej, Sveto pismo je »večplastno« v smislu razumevanja. Nekateri deli so tako preprosti, da jih otrok v osnovni šoli popolnoma razume. Celo tretješolec ve, da se lahko odloči, ali bo, ko odraste, »dober človek« ali »slab človek«. Vsi lahko razumejo, da je Bog ustvaril vse, da smo vsi grešili, da je Jezus za nas umrl na križu in vstal od mrtvih. Moramo se pokesati in verovati vanj. Drugi deli so zelo zapleteni, in visoko izobraženi učenjaki se spopadajo z implikacijami nekaterih doktrin. Na primer, koliko metaznanja (o hipotetičnih primerih) ima Bog? Kako smo se rodili z grešno naravo? Ko je Satan skušal Jezusa, ali je bil Jezus brez greha? Kako bodo ob vstajenju naša telesa podobna, a hkrati drugačna od Jezusovega telesa? Poleg tega se isti odlomek včasih lahko bere in razume na različnih ravneh: na osnovni (a resnični) ravni in na globlji (a prav tako resnični) ravni.

Drugič, verniki bi morali moliti za razumevanje od Svetega Duha. On nas lahko vodi pri tem, katere razlage so pravilne in katere napačne. Pavel namiguje na to, ko v Pismu Rimljanom 10,8 citira 5. Mojzesovo knjigo 11,14.

Nazadnje imamo drug drugega; druge vernike, tako tiste, ki živijo v istem času kot mi, kot tudi tiste, ki so svoje spoznanje in modrost zapisali že davno.

V: Ali je Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 30,15–20 rekel, da je bil človek (pred Kristusom) opravičen s spoštovanjem Zakona?

O: Pravzaprav Mojzes in Sveto pismo tega nikoli ne pravita. Ta odlomek prikazuje blagoslove in skupnost z Bogom zaradi spoštovanja Zakona ter prekletstva za Božje zavezniško ljudstvo, ki Zakona ne spoštuje, vendar Zakon ni rešil. Jezus Kristus je zagotovil opravičenje za vse, ki so verovali, bodisi v časih pred Kristusom bodisi po njem.

V: Zakaj je v 5. Mz 30,19 in Joz 24,15–18 poudarek na izbiri?

O: Njihova naloga ni bila le poslušati in se intelektualno strinjati, ampak so se morali odločiti, da bodo živeli pobožno življenje, kar je vključevalo tudi zavračanje nebožanskih stvari. To je nasprotje nekaterih ljudi, ki jih Pavel omenja v 2 Timoteju 3,7, ki se vedno učijo, a nikoli ne morejo priznati resnice. Kar zadeva evangelij, se moraš odločiti.

V: Kako se v 5. Mojzesovi knjigi 31:1–3, 7–8 izognemo misli, da je uspeh v službi odvisen le od ene osebe?

O: Bog je problem rešil tako, da je Mojzesa vzel k sebi. A pred tem je Mojzes pripravil Jozueja, da prevzame vodenje. Danes, če vodi skupina ljudi, ne bo prišlo do nenadnega pretresa, če ena oseba odide. Prav tako moramo razmisliti o nasledstvu in o tem, kdo bo prevzel vodenje po nas. Nazadnje, organizacija, ki jo vodijo starešine, je bolj odporna kot tista, ki jo vodi le en vodja.

V: Kakšni so bili v 5. Mojzesovi knjigi 31,3 narodi Kanaana in ali obstajajo danes kakšni narodi, ki so jim podobni?

O: V deželi Kanaan je živelo veliko ljudstev. Kolonije Hetitov in Amorejcev so prišle iz Male Azije. Nekaj Filistincev in Morskih ljudstev je v tistem času prišlo s severozahoda. Eno izmed bolj nenavadnih ljudstev so bili Anakimci. Najdene so bile kosti, ki kažejo, da so bili nekateri med njimi visoki 10 1/2 feet. Večina Kanaancev pa naj bi prišla iz severne Arabije. Meni se, da je eno od današnjih ljudstev »sorodnikov« Kanaancev; živijo v državi Katar.

Kanaan je upravljalo veliko število majhnih mestnih držav; med seboj so imele bogate izkušnje z vojnami. Njihovi mestni obzidji so bili debelejši od izraelskih, zgrajenih stoletja kasneje. Tako severni kot južni del Kanaana sta plačevala davek Egiptu. Jozue je v obeh delih premagal enaintrideset kraljev. Ravnine pa niso bile osvojene, ker so Kanaanci uporabljali bojne vozove, ki so bili na ravninah učinkovito orožje.

Vera Kanaancev je bila tako dekadentna kot kruta. Vsaka regija je častila lokalnega vladarja, imenovanega Baal. Kanaanci so častili tudi boginjo Aštarto (ali Ištar), boginjo spolnosti in vojne. Po eni legendi je svojega moža, boga Tamuza, poslala v pekel (lepa gospa!). Trije »privlačni« elementi te vere so bili spolnost, nasilje in materializem. Ne le da so žrtvovali živali, ampak so morali tudi njihovi prvorojenci »preiti skozi ogenj«. Vsak tempelj se je preživljal z žrtvovanji in deloma s »sveto« prostitucijo svečenic. Ker so imeli Kanaanci bolj razvito civilizacijo in je njihova vera zagotovo bolj nagovarjala meso kot čaščenje Boga, je bila za Izraelce velika skušnjava, da se odvrnejo od Živega Boga.

Zlahka se zgodi, da ob pogledu na umore dojenčkov in prostitucijo spregledamo še eno resnično zlo. V večini kultur nekaj ljudi ubije in postane prostitutka, toda veliko zlo je v tem: če bi Kanaancan iskreno želel poiskati Stvarnika in živeti dobro, moralno življenje, so ga naučili, da je edina pot v tem, da ubije svojega prvorojenca in stori prešuštvo. Si lahko predstavljate, kako bi bilo skoraj nemogoče iskati moralnega Boga, če bi bila edina pot, ki jo poznate, prav ta nebožanska dejanja?

Zaradi velikega greha Kanaancev (1 Mz 15,16) in zaradi skušnjave (5 Mz 7,16) jim je Bog ukazal, naj se jih popolnoma uniči (5 Mz 20,16–18). Lahko razmišljamo, kako hudo mora postati greh, preden Bog iztrebi nek narod, vendar resnično ne moremo dvomiti v Božjo pravico, da s svojim stvarstvom ravna, kakor želi.

V: Zakaj je v 5. Mojzesovi knjigi 31:6, 31:7 ter v Jozue 1:6–7, 8–18 poudarek na tem, da moramo biti močni in pogumni?

O: Morda zato, ker imamo nekateri nagnjenost k šibkosti in strahu. Ne smemo biti arogantno samozavestni, ampak moramo zaupati v to, kar lahko Bog stori skozi nas. Vendar obstaja še drugi razlog. Namesto da bi se prestrašili in zpanikarili, bi se mnogi raje odločili za varno pot in ne bi hoteli povzročati nemira. Proti obema tem stvarema morajo verniki biti močni in pogumni.

V: Kako v 5. Mojzesovi knjigi 31,7–8,23; 32,44; 34,9 modro izberete nekoga za svojega naslednika?

O: Najprej se morate zavedati, da morate izbrati naslednika. Nato molite in prosite Boga. Vendar morate osebo še vedno preizkusiti in uporabiti tudi svojo razsodnost. Jozue je preživel veliko časa z Mojzesom in v šotoru. Dokazal se je, ko sta bila on in Kaleb edina dva izvidnika, ki sta podala dobro poročilo z vero, da lahko vstopita. Mojzes je imel Jozueja pogosto ob sebi, zato ga je lahko vsak dan usposabljal. Tako Jozue ni bil le izbran, ampak je bil tudi pripravljen. Ko je Mojzes tukaj javno omenil Jozueja, ni bilo nikogar presenečenega.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 31,24–26 ta zakon ni bil shranjen v skrinji?

O: Ta zakon, tj. Knjiga Deuteronomija, je bil položen ob skrinjo. V skrinji so bile le tri stvari: Deset zapovedi, Aronova palica, ki je pognalo, in lonec manne. Toda ta zakon je bil namenjen ljudem, zlasti kraljem, da ga berejo. Duhovniki so ga morali ljudem prebrati vsakih sedem let, kot je zapisano v Deuteronomiju 31,9–10, ob prazniku šotorov. Koliko ljudi danes prebere Sveto pismo, vsaj enkrat na sedem let? Lahko bi mislili, da je bila naloga duhovnikov predvsem branje Svetega pisma, a to bi bilo spregledanje bistva. Duhovniki so namreč tako s spodbujanjem kot z zgledom morali pozivati k branju Svetega pisma in spoznavanju Božjega zakona; branje Deuteronomija enkrat na sedem let je bilo del tega. Vendar pa MacArthurjev komentar Svetega pisma (str. 238–239) meni, da je šlo za celotno Toro, ne le za Deuteronomij.

V: Kaj je zanimivega v tej pesmi v 5. Mojzesovi knjigi 32,1–44?

O: Gre za »učenje s petjem«. To ni v prvi vrsti hvalna pesem ali žalostinka, ampak poučna pesem, ki služi izobraževanju in preroštvu, pri čemer nekateri verzi (32,3–4, 8) hvalijo Božji značaj. Ne gre le za lepo zveneče besede, ampak za izraz Božje volje in vodilo za življenje in smrt med Božjim ljudstvom. Če bi si nekdo to pesem zapomnil, bi imel povzetek pomembnosti zakona. Za razliko od sodobnih oporok je bila oporoka, sestavljena v tistih časih, nepreklicna.

V: Zakaj je v Dt 32,1–4 vedno poudarek na hvaljenju Boga?

O: To poveličuje Boga, vendar vpliva tudi na nas. Kot je dejal C. S. Lewis (v knjigi Razmišljanja o psalmih, str. 94–95), ni mogoče pravilno uživati v nečem brez spoštovanja.

V: Zakaj se v 5. Mz 32,5 omenja pokvarjena in izkrivljena generacija?

O: To bi bila generacija, ki je zavrnila Božjega Mesija. Jezus je generacijo svojega časa tako imenoval v Mateju 17,17. Tudi Peter in Pavel uporabljata ta izraz v Apostolskih delih 2,40 in Pismo Filipljanom 2,15.

V: Kako je prevod Septuaginte v 5. Mojzesovi knjigi 32,8 in naprej vplival na to besedilo?

O: Septuaginta pravi: »Ko je Najvišji razdelil narode, ko je ločil Adamove sinove, je določil meje narodov glede na število Božjih sinov/angelov.«

V: Kaj pomeni »zrno očesa« v 5 Mz 32,10; Ps 17,8; Zah 2,8?

O: To se nanaša na zenico ali središče očesa. Pomeni nekaj, kar velja za zelo dragoceno in kar ti je zelo pri srcu.

V: Kako v 5. Mojzesovi knjigi 32,11a orel »razburja« gnezdo?

A: Človek bi moral zelo dobro poznati orle, da bi to vedel. Mladi orelček ima v gnezdu precej dobro življenje; ničesar mu ni treba početi in ves čas dobi brezplačno hrano. To ve in ponavadi ne želi tvegati izgube te dobre stvari ter oditi. Toda mati začne uničevati gnezdo, v katerem je orelček, s čimer prisili mladiča, da začne leteti in skrbeti zase. Včasih orel poskusi leteti, se spusti na tla in tam nekaj časa obtiči. To ni problem; starši bodo prinašali hrano orlu, ki je obtičal na tleh, dokler ne bo mogel leteti sam.

V: Katere ptice v 5. Mojzesovi knjigi 32,11 in naprej nosijo svoje mladiče na krilih?

O: Le ptice roparice (v Palestini jih je 44 vrst) imajo krila, ki so dovolj močna za to. Vsaj ena od njih, skalni orel, je znana po tem, da svoje mladiče ujame v krila. Ko se mladiči učijo leteti, se spustijo pod njih in poletijo navzgor z njimi na hrbtu, kot navaja številka revije National Geographic iz aprila 2001.

Za več informacij glej https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_birds_of_Palestine 29. 6. 2025.

V: V 5. Mz 32,15; 33,5; 33,26 in Iz 44,2, kdo je tukaj Jeshurun?

O: To je metafora, Jeshurun pa je ljubkovalno ime za Izrael, ki pomeni »pravični« ali »pošteni«. Ideja je, da je Izrael prvotno ugajal Gospodu. Toda tako kot bi dobro nahranjena žival lahko brcnila lastnika, ki jo hrani, je to pesniška preroška napoved, da se bo Božje ljudstvo Izrael uprlo Bogu. Častili bodo druge bogove, ki so bili v resnici demoni, kot navaja 5. Mojzesova knjiga 32:16–17.

V: Zakaj se v 5. Mojzesovi knjigi 32,15 nekateri otroci vernikov, ko odrastejo, odvrnejo od Boga?

O: Razlogov je lahko več.

Skušnjava, da bi sledili drugim stvarem. To vključuje skušnjavo s strani romantičnega partnerja, zakonca ali drugih družinskih članov.

Materializem

Ponos in arogantnost

Neskladnost in hinavščina vernikov, ki so jo videli.

Strah in preganjanje

Apatija zaradi blaginje. Tu se lahko naučimo lekcijo: blaginja je lahko nevarnejša preizkušnja kot težki časi.

V ozadju večine teh stvari sta dve vprašanji, na katera se odzivajo pritrdilno. Ali je Bog dovolj? In »Ali je Božja pot najboljša pot?«

V: Zakaj je v 5. Mojzesovi knjigi 32,12.16 Gospod tako razjarjen zaradi tujih bogov?

O: V 5. Mojzesovi knjigi 2,16 piše, da to v Bogu vzbuja ljubosumje. Tako kot bi mož ali žena lahko čutila ljubosumje, če bi imel/a partner/ka afero, tudi Bog čuti ljubosumje, ko ljudje sledijo drugim bogovom. Prav tako v verzu 16 Bog njihovo čaščenje imenuje gnusobe. V nekem smislu je zemlja bojišče, na katerem se demoni borijo proti Bogu. Cilj ali »nagrada« je pridobiti ljudi, ki so zvesti demonom ter verjamejo v demone, jim sledijo ali jih častijo.

Nekoč, ko sem igral za šolsko košarkarsko ekipo, sem zadel zmagoviti met. Bilo je namreč pri skoku za žogo, sodnik pa nas je po nesreči postavil v napačen vrstni red. Žogo sem odbil, jo dobil in vrgel. Žoga je šla v koš, a na žalost sem jo po nesreči vrgel v koš nasprotne ekipe. Še huje, tekmo smo izgubili za eno točko. Bil sem tako osramočen. Eno od nepisanih pravil košarke je: ne dosegaj točk za ekipo, ki je proti tebi. To je nekako podobno temu, kar pomeni čaščenje tujih bogov.

V: Ali se v 5. Mojzesovi knjigi 32,21 »neumni ljudje« nanašajo na predislamske Arabce, kot trdi musliman Ahmad Deedat?

O: To se lahko prevede tudi kot »ljudje, ki se počasi učijo«, vendar ne glede na to ni razloga, da bi se to nanašalo na Arabce bolj kot na pogane na splošno. Natančneje, zgodnji kristjani, ki niso imeli judovskega porekla, so bili večinoma pogani iz Rimskega imperija. Arabci niso bili zelo številčna etnična skupina.

V: Kako je v 5. Mz 32,28–33 »slabo razsodstvo« greh, ki vodi v propad?

O: Ko ne moreš razlikovati med pravim in napačnim – bodisi zaradi strahu, pritiska ali morebitne izgube –, ne moreš voditi drugih. Ko sam sploh ne veš, kaj je prav in kaj napačno, se lahko zapleteš v karkoli. Ni vsaka nevednost nedolžna. Nekatera izhaja iz namernega prizadevanja, da te ne zanima, ali je nekaj prav ali napačno.

Metaforično bi imeli zlobni ljudje obilo vina, vendar sami niso spoznali – ali pa so spoznali, a jim je bilo vseeno –, da je bilo njihovo vino vino kačjega strupa. Danes ljudje počnejo stvari, kot so uživanje drog, opijanje in kajenje, s čimer sami zastrupljajo svoja telesa.

V: Ali je bil v 5 Mz 32,48 Mojzesov gnev »greh, ki vodi v smrt«, kot je omenjeno v 1 Jn 5,16–17, ker je bil kaznovan s smrtjo, preden je vstopil v obljubljeno deželo?

O: Ne, to se bistveno razlikuje od primera Ananija in Safire (Apostolska dela 5,1–11), nekaterih vernikov, ki so Gospodovo večerjo jemali zlahka (1 Korinčanom 11,31–32), Korahovega upora (Številke 16) in Ahanovega greha (Jozue 7,16–26). Ostali so umrli takoj, medtem ko je Mojzes živel še mnogo let, preden je umrl. Mojzesov greh je bil greh, ki vodi v smrt, le v tem smislu, da bodo Adam, Eva in vsi mi umrli kot posledica greha.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 32:49, kako daleč je Mojzes videl z gore Nebo?

O: Gora Nebo je bila 2.700 čevljev nad morsko gladino in 4.000 čevljev nad Mrtvim morjem. Ob jasnem dnevu je od tam mogoče videti severno od Galilejskega morja in južno od Mrtvega morja.

V: V 5. Mz 32,50 piše, da obstaja življenje po smrti; kaj torej pomeni »pridružil se je svojemu ljudstvu«?

O: To preprosto pomeni, da se je Mojzes pridružil Izraelcem, ki so že umrli. Z drugimi besedami, Mojzes je umrl.

V: Kdaj in kako naj danes izgovarjamo besede blagoslova nad drugimi, kot je zapisano v 5. Mojzesovi knjigi 33,1–29?

O: Druge ljudi bi morali blagoslavljati tako, da skrbimo zanje in jim izkazujemo ljubezen, vendar to tukaj ni v ospredju. Obstajajo trije načini.

Molite zanje (ko jih ni v bližini): Kako pogosto molite za svojo družino, ljudi v cerkvi in nevernike?

Daj jim besede spodbude: Ojačaj jih z vizijo tega, kdo bi lahko bili, in, upajmo, v koga se spreminjajo. Spodbujaj jih, naj vztrajajo in si prizadevajo za središče Božje volje, ne le za obrobje. Spomni jih, da je Božja pot najboljša pot. Konec koncev ni ničesar takega kot »uspešno grešenje«. Mojzesova blagoslova so bila kombinacija molitev, hvalnic, preroštev in zapovedi.

Molite zanje v njihovi prisotnosti: Poleg tega, da molite z njimi, molite tudi zanje, da bi jih Bog blagoslovil s tistim, kar je resnično pomembno; spoznanjem samega sebe, trdno zgrajeno vero in da bi Božja ljubezen prelivala v njihovih življenjih.

V: Ali se v 5. Mojzesovi knjigi 33,2 Božje sijajno razodetje z 10.000 svetniki nanaša na Mohamedovo osvojitev Meke, kot trdi musliman Ahmad Deedat?

O: Ne. Čeprav je bila vojska iz Medine številčna okoli 10.000, je to edina podobnost v tem primeru. Paran je bil v Edomu, v današnji Jordaniji, in v Svetem pismu ni bil pomemben. Tako Meka kot Medina sta daleč južno od Parana, zato je to, milo rečeno, »razlika« v stotine milj.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 33,6–27 Simeon ni omenjen v tej preroški napovedi?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, vendar se bo Simeon v prihodnosti združil z Judom in izgubil svojo identiteto kot pleme z neodvisnim ozemljem (1 Kron 4,24–42).

V: Ali v 5. Mojzesovi knjigi 33,6 hebrejski izvirnik pravi »naj« bo njegovih mož malo ali »naj ne bo/niti naj ne bo« njegovih mož malo?

O: Prevesti se lahko na oba načina. Septuaginta je bila precej zanesljiv grški prevod prvih petih knjig, in tam so to razumeli kot »naj jih bo veliko«.

V: Zakaj v 5. Mojzesovi knjigi 33,6 Mojzes pravi, naj njegovo ljudstvo ne bo malo, samo za Rubena?

O: Druga plemena so prejela številna preroštva o blaginji, Rubenovo pa ne. Sveto pismo tega ne pojasnjuje, vendar lahko ugotovimo razlog. Plemena Rubena, Gada in polovice Manaseja so prosila za zemljo zunaj Kanaana, na vzhodni strani reke Jordan; Rubenovo pleme je bilo najjužnejše vzhodno pleme. Dobili so, kar so prosili, pod pogojem, da obljubijo, da bodo pomagala drugim plemenom pri pridobivanju njihove zemlje. Kolikor lahko vidimo, so ta plemena držala svojo obljubo. Vendar je bilo reko Jordan večino leta naravno zelo težko prečkati, vzhodna plemena pa so bila izpostavljena napadom Edomcev, Moabcev, Amoncev, Sircev in Arabcev. V Kanaanu je bilo dovolj zemlje, zato ni bilo modro od teh plemen, da so prosila za zemljo zunaj Kanaana, ki jo je bilo težje braniti. Morda so, ko so videli, da lahko živijo na tej zemlji, vprašali: »Zakaj bi šli še dlje?«

Danes je veliko takih, ki, ko vidijo, da nekaj ni slabo, prav tako vprašajo: »Zakaj bi šli še dlje?« Če nisi očitno zunaj Božje volje, ali želiš ostati v stanju »zakaj bi šel še dlje« ali pa želiš biti v samem središču Božje volje zate? Eden od dobrih razlogov, da so šli naprej, je bil, ker so bili izpostavljeni nevarnosti, da bi jih odneslo – tako vojaško kot duhovno. Dejansko v Davidovem času o dveh in pol vzhodnih plemenih ni več slišati. Podobno, če hodiš z Bogom, a si na ranljivem mestu, morda zaradi skušnjave, namesto da se sprašuješ: »Zakaj bi šel naprej?«, spremeni svoje okoliščine ali se umakni s tega mesta.

V: Kaj ta blagoslov v 5. Mojzesovi knjigi 33,7 pravi o Judu?

O: To je bil blagoslov, povezan z močjo, vendar se razlikuje od blagoslovov moči za Gada in Dana v 5. Mojzesovi knjigi 33,20–22. Ta blagoslov za Judovo se osredotoča izključno na to, da Bog daje moč in pomoč za zaščito Božjega ljudstva.

V: Ker v 5. Mojzesovi knjigi 33,7 ni omenjeno Judovo kraljestvo, ali to kaže, da je bil ta odlomek sestavljen po odcepitvi severnih plemen, kot trdi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu na str. 206?

O: Ne, enako veljavno bi bilo trditi, da kraljevine Judove ne bi bilo omenjeno, če bi bilo to pred Davidom in združenim kraljestvom, kot pa trditi, da je bilo to po času združenega kraljestva. Dejansko, ker so bili to Mojzesovi blagoslovi, ni bilo potrebe, da bi kraljevino Judovo omenjal ali pa je ne omenjal.

V: Kaj v 5. Mojzesovi knjigi 33,8–11 piše o Leviju in zvestobi?

O: Ko so Midjanci skušali Izraelce, so Leviti v poslušnosti Božjemu ukazu vzeli meče in ubili svoje lastne rojake. Zvestoba Bogu in zvestoba drugim Izraelcem bi običajno bila enaka, toda ko sta se razlikovali, so se Leviti odločili, da bodo zvesti Bogu. Levi je bil preklet s tem, da bo razpršen po Izraelu. Vendar je to primer, kako se prekletstvo spremeni v blagoslov.

Lojalni lahko smo Bogu, svoji državi, predsedniku, cerkvi, družini, podjetju, prijateljem itd. Upajmo, da pri lojalnosti do vseh teh ni nobenega konflikta ali protislovja. A kadar pride do tega, moramo biti prepričani, da je naša največja lojalnost namenjena Bogu, pred državo, cerkvijo, družino, podjetjem ali prijatelji.

V: Kaj v 5. Mojzesovi knjigi 33,12 piše o Benjaminu in varnosti?

O: Nekateri ljudje ves čas razmišljajo o varnosti. Nekateri živijo v območjih, kjer morajo večino časa razmišljati o varnosti, na primer v vojni razdejani deželi. Vendar lahko mirno počivaš v zavedanju, da te Bog varuje. Ni obljube, da kristjani nikoli ne bodo trpeli ali da jih ne bodo ubili. Vendar ne boš umrl, dokler te Bog ne bo hotel vzeti domov.

Obstaja zgodba o letalu, ki ga je zajela nevihta in je bilo letenje zelo burno. Vsi so se zdeli prestrašeni, razen ene starejše gospe. Vprašali so jo, zakaj se ne boji, ona pa je odgovorila, da ve, da bo videla svojega sina. Njen sin je bil v mestu, kjer naj bi pristali. Imela pa je še enega sina, vernika, ki je že umrl. Rekla je, da ne ve, ali bodo varno pristali ali ne, vendar ve, da bo v vsakem primeru videla svojega sina.

V: Ali naj v 5. Mojzesovi knjigi 33,16 piše o Božji milosti, ki je bila na »Sinaju« ali v »grmu«?

O: Ker se samoglasniki prvotno niso zapisovali, je beseda »SN«, kar bi lahko pomenilo bodisi goro Sinaj bodisi grm (kot v gorečem grmu). Ne glede na to je bistvo isto. Ozri se k Bogu, ki se je nadnaravno pojavil, bodisi v gorečem grmu bodisi na gori Sinaj.

V: Kaj v 5. Mz 33,25 pomeni obljuba Ašerju: »Tvoja moč bo enaka tvojim dnem«?

O: Ašer bo dobro končal; bodo močni, dokler bodo na zemlji, namesto da bi postajali vse šibkejši in šibkejši. Kristjani danes imamo izbiro, ko se staramo; lahko postanemo fizično in duševno šibkejši. Upajmo pa, da bomo vsi duhovno imeli »moč, ki bo enaka našim dnem«. Prizadevati si moramo, da »dobro končamo«, namesto da bi postajali duhovno šibkejši, ko se spreminjajo naše okolje in okoliščine. Moramo si namerno prizadevati, da zapustimo zapuščino in dobro končamo.

V: Kakšno blagoslov je to za Zabulona in Isaharja v 5. Mojzesovi knjigi 33,18–19?

O: Ti dve plemeni sta živeli na skrajnem severu, Ašer pa je bil tik ob obali, od severno od Tirja do današnjega Tel Aviva. Omenjena gora je verjetno gora Tabor, ki ločuje Zabulona in Isaharja. Poleg darovanja pravičnih žrtvovanj je bil to blagoslov za materialno blaginjo. Med libanonskimi gozdovi in asimilacijo s Feničani so postali zelo premožni; vendar na račun svojega duhovnega življenja. V Davidovem času se o Ašerju ali Zabulonu ni več govorilo, saj je bil velik del plemena del Feničije. Pravzaprav je bil arhitekt Salomonovega templja, Hiram iz 1. Kraljev 7,13, po materini strani iz Neftalija, po očetovi strani pa iz Tira. V 1. Kraljev 9,10–12 je Salomon Hiramu, kralju Tira, podaril 20 vasi v Galileji. Morda bi rekli, da je šlo le za 20 vasi, vendar pa ne bi smel podariti nobene vasi. Salomon je svoj tempelj zgradil s pomočjo pomembnega prijateljstva s svetom. To prijateljstvo je imelo svojo ceno – podaritev 20 mest Božjega ljudstva poganskemu kralju. Bolje bi bilo, če tempelj ne bi bil tako lep, vendar pa ne bi bilo treba Božjega ljudstva izročiti poganstvu.

V: Kaj pomeni to preroštvo v 5. Mojzesovi knjigi 33,20–23 o plemenih Gad in Dan ter moči, podobni levu?

O: Ta plemena so bila bojevita, in prerokovano je bilo, da bodo močni bojevniki. Mimogrede, »Bašan« je rodovitna regija severovzhodno od Kanaana, kamor se je preselil Dan. Povezana je tudi z ugaritsko besedo basan, ki pomeni viper. Ta prerokba se zelo razlikuje od prerokbe o blaginji za Zabulona in Isaharja, navedenih pred njima, ali za Ašerja, navedenega za njima. Bog bi Gadu in Danu podelil uspeh. Vendar ta plemena niso obstala, ampak so bila asimilirana. Ni dovolj, da si dober bojevnik; paziti moraš tudi, za koga se boriš. Pravijo, da so drugo svetovno vojno zmagali zahodnoevropska odločnost, ameriško jeklo in ruska kri, saj je Rusija utrpela relativno veliko več smrtnih žrtev kot Amerika ali Zahod. A morda ne bi bilo toliko izgub, če ne bi začeli druge svetovne vojne na napačni strani in pomagali nacistični Nemčiji.

V: Kako je v 5. Mojzesovi knjigi 34,1–12 lahko 5. Mojzesovo knjigo napisal Mojzes, saj je tam omenjena njegova smrt?

O: Večina kristjanov meni, da sta bila zadnja dva poglavja Deuteronomija zapisana po Mojzesovi smrti. Mojzes najverjetneje ni pisal o dogodkih po svoji smrti, saj v Deuteronomiju 33 piše »je rekel (tretja oseba)« v Dt 33,2, 7, 8, 12, 13, 18, 20, 22, 23, 24. Vendar pa je bilo običajno, da so ljudje o sebi pisali v tretji osebi. Ne glede na to pa je vsaj 34. poglavje morda napisal avtor knjige Jozue ali sam Jozue.

V: Kako je Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 34,1–2 videl »vso« deželo?

O: Ko je nekdo dobil zemljo v last, na primer z nakupom, je uradno »ogledal deželo«, ki jo je nameraval prevzeti. »Vso« tu ne pomeni vsakega posameznega kvadratnega čevlja (niti zemlje na drugi strani vsake gore in stavbe). Pomeni namreč, da je Mojzes videl deželo kot celoto.

V: Kako se odzoveš v 5. Mz 34,4, ko ti Bog dovoli, da nekaj vidiš od daleč, vendar ne moreš biti del tega?

O: Včasih Bog to stori zaradi vzgoje, včasih zaradi naše zaščite, včasih se to odloži, včasih pa razloga ne vidimo. Včasih nam Bog lahko da nekaj, na primer dediščino, vendar jo pridobimo šele kasneje, čeprav bi morda radi imeli vse takoj. Ne glede na to ne smemo biti zagrenjeni, ampak se zavedati, da je tisto, kar Bog dela, najboljše za Njegovo slavo.

Tako kot mi je tudi Mojzes lahko pogledal nazaj na svoje življenje in na ljudstvo z mešanico dosežkov in razočaranj, z veselo zadovoljstvom in bolečino.

Ali je torej res, da Mojzes nikoli ni vstopil v deželo Kanaan? Morda to ni res, saj sta se Mojzes in Elija pogovarjala z Jezusom na gori spremenitve v Mateju 17,1–3. Čeprav gora ni natančno navedena, bi to pomenilo, da je bil Mojzes, če je bila v Kanaanu, na koncu vendarle tam.

V: Zakaj je bil Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 34,5 pokopan na skrivnem mestu?

O: Mojzes je sam plezal na goro Nebo, zato ni nihče videl, kje je umrl. Sveto pismo tega ne navaja, obstajata pa dve domnevi.

Judovski pisec Jožef Flavij je dejal, da bi Izraelci, če bi bilo mesto znano, morda naredili idole iz Mojzesovega telesa. Glej 1001 odgovorov na biblijska vprašanja, str. 311.

V Judovem pismu 9 piše, da sta se nadangel Mihael in Satan spopadla zaradi Mojzesovega telesa. Morda je to povezano s tem ali pa s tem, da se je Mojzes kasneje prikazal Jezusu ob spremenitvi.

V: Kako je v 5. Mojzesovi knjigi 34,7 mogoče, da je bil Mojzes star 120 let in še vedno močan ter z dobrim vidom?

O: Bog lahko ohrani mladost in jo celo obnovi, kot kažejo Job 33,25; Psalm 103,5 in morda Psalm 110,3.

V: Ali je bil Mojzes v 5. Mz 34,7 tako močan kot v mladosti, ali pa ni mogel več hoditi ven in noter, kot pravi 5. Mz 31,2?

O: Mojzes je bil močan, tako kot v mladosti. A kot pravi tudi 5. Mojzesova knjiga 31:2, je Mojzes izgubil nekaj gibljivosti, saj »ni mogel več hoditi ven in noter«. V 5. Mojzesovi knjigi 34:1 pa je Mojzes še vedno lahko hodil na goro Nebo, ker »je moral iti na pogreb«. Pravi razlog, zakaj Mojzes ni mogel vstopiti v obljubljeno deželo, je naveden v 5. Mojzesovi knjigi 31,3, kjer Mojzes ljudstvu pove, da je Bog rekel, da bo Mojzes umrl tik pred prihodom v obljubljeno deželo. Zato je Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 31,1–8 vodstvo ljudstva predal Jozuetu.

V: V 5. Mojzesovi knjigi 34:9, kje drugje v Stari zavezi je Gospodov Duh prišel nad ljudi?

A: Tukaj je seznam iz knjige »The MacArthur Bible Commentary«, str. 245.

2. Mojzesova knjiga 31:3; 35:30,31 – Bazalel mu je dal spretnost

Številke 11:17 – Mojzes

Številke 11:25 – Sedemdeset starešin

Številke 24:2 – Balaam pri prerokovanju o Izraelu

Peta Mojzesova knjiga 34:9 – Jozue bo nasledil Mojzesa

Sodniki 3:10 – Otniel

Sodniki 6:34 – Gideon

Sodniki 11:29 – Jefta

Sodniki 14:6, 19; 15:14 – Samson

1. Samuelova knjiga 10:10; 11:6; 19:23 – Savel

1. Samuelova knjiga 16:13 – David

1. Samuelova knjiga 19:20 – Kraljevi poslanci

1. Kronika 12:18 – Amasa

2. Kronika 24:20 – Zaharija

Izaija 61:1 – Izaija

Ezekiel 3:24; 11:5 – Ezekiel

2 Mz 28,3 – duh modrosti, podeljen tistim, ki so izdelovali duhovniška oblačila.

V: Kako je lahko Mojzes v 5. Mojzesovi knjigi 34:10 zapisal, da je bil večji prerok kot Jezus? (To je vprašal ateist.)

O: Mnogi konzervativni kristjani ne verjamejo, da je Mojzes epilog k Deuteronomiju napisal po svoji smrti. Moram pa priznati, da je to prvič, da sem slišal za ateista, ki misli, da je Mojzes pisal po svoji smrti. Kakorkoli že, odgovor je isti.

V 5. Mojzesovi knjigi 34,10 piše, da ni bilo večjega preroka »do tega časa«. Avtor epiloga k 5. Mojzesovi knjigi je bil natančen, saj je bilo to napisano dolgo pred Jezusovim prihodom.

Ateistom pa je treba priznati zasluge za njihovo vztrajnost pri preučevanju Svetega pisma in njihovo bistrost pri odkrivanju težav, ki jih nihče drug ne vidi.

V: Kdo je dejansko napisal knjigo Deuteronomij?

O: Peta Mojzesova knjiga je bila izrečena s strani Mojzesa (5. Mojzesova knjiga 1:1–5; 4:1; 4:44–46; 5:1; 29:1–2) ali pa jo je napisal sam (31:9; 31:22, 24–26). To se je zgodilo okoli leta 1406 pr. n. št., čeprav je bil del o Mojzesovi smrti verjetno dodan kmalu zatem. Liberalni »višji kritiki« trdijo, da jo je napisal nekdo drug, bodisi leta 701 pr. n. št., med letoma 520–400 pr. n. št. ali med Josijevo reformo. Tukaj so točke, ki podpirajo običajno stališče, da jo je napisal Mojzes.

1) Ključni del Jošijine reforme je bil, da se žrtvovanja ne smejo opravljati nikjer drugje razen v Jeruzalemu, zato ne bi bilo smiselno, da bi poznejše delo omenjalo žrtvovanja v Šekemu, na gori Ebal in na gori Gerizim, Jeruzalema pa sploh ne bi omenjalo. Jeruzalem je bil omenjen na eblaških tablicah že v 24. stoletju pr. n. št., zato bi pričakovali, da bi besedilo iz Josijinega časa (okoli 620 pr. n. št.) vsaj enkrat omenilo jeruzalemski tempelj.

2) Amalekiti so omenjeni v 5. Mojzesovi knjigi 25,17–19. Čeprav so bili v Mojzesovem času strašen sovražnik in so obstajali še v Davidovem času, so v poznejših časih že davno izginili.

3) V 5. Mojzesovi knjigi 17,14–20 bi bilo čudno omenjati, da bodo nekega dne imeli kralja, če so jih že imeli več stoletij.

4) Podrobnosti o geografiji v 5. Mojzesovi knjigi 2:8, 10, 13, 36; 3:14, 17 bi bile za poznejšega pisca v najboljšem primeru nesmiselne, verjetneje pa mu sploh ne bi bile znane.

5) Zakaj se v 5. Mojzesovi knjigi 3:17 omenja Chinnereth/Kinnereth? To je bilo ime Galilejskega morja, ko so Izraelci prvič prišli tja, kasneje pa ne več.

6) Kot je bilo že omenjeno, se ujemajo s suzerenitnimi pogodbami iz obdobja med letoma 2000–1000 pr. n. št., ne pa s tistimi iz poznejšega obdobja.

V: Kako v 5. Mojzesovi knjigi vemo, da je tisto, kar imamo, res tisto, kar je prvotno napisal Jud Filon?

O: Kot kristjani verjamemo, da je Kristus potrdil Staro zavezo, ki jo imamo. Kar zadeva muslimane, njihov Koran v suri 5:46 pravi, da je Jezus prejel Toro. Imamo zgodnje rokopise iz Kristusovega časa, o katerih govori naslednje vprašanje. Vendar obstaja še en sklop dokazov. Filon Aleksandrijski je bil judovski učenjak, ki je živel od leta 15/20 pr. n. št. do leta 50 n. št. Pisal je v grščini, vendar je zanimivo, da se njegovi grški citati iz Stare zaveze bolj ujemajo s hebrejskim masoretskim besedilom kot z grško Septuaginto. Zelo podrobno je razlagal pomen različnih verzov. Tukaj so verzi iz Deuteronomija, na katere se je skliceval.

1:17, 31, 43; 4:1, 4, 6, 12, 19, 29, 39; 5:16, 27, 31; 6:7, 10, 11, 13; 7:1, 7; 8:2, 3, 12, 14, 15, 17, 18; 9:5; 10:9, 10, 16, 17, 18, 20–22; 11:8; 12:28, 31; 13:1, 4, 6; 14:1, 4, 10; 15:1, 6, 8, 12, 16; 16:3, 19–22; 17:6, 15, 18; 18:18; 19:14–17, 19; 20:1, 5, 10, 19, 20; 21:10, 14, 15, 17–21, 23; 22:8, 10, 13, 27; 23:1–5, 12–14, 16, 18, 19, 21; 24:4, 7, 10, 15, 19, 20; 25:4, 11–13, 17, 18; 26:1, 13; 27:2, 3, 9, 15, 17, 19; 28:12, 15, 23, 28, 33, 65; 29:4; 30:4, 9–12, 14–15, 20; 32:4, 5, 7, 8, 13, 15, 18, 32, 34, 39; 33:1, 4, 6, 9; 34:4–6, 10

V: Kateri so nekateri najstarejši rokopisi iz knjige Dt, ki so se ohranili do danes?

A: Tukaj so najzgodnejši.

Prednicejski rokopisi Deuteronomija

Zvitki iz Ketef Hinnom so iz obdobja 650–587 pr. n. št., napisani na srebrnih listih (zato so se ohranili), in vsebujejo odlomke iz 2. Mojzesove knjige 20:6; 4. Mojzesove knjige 6:24–26; 5. Mojzesove knjige 5:10; 7:9; Nehemijeve knjige 1:5 ter Danielove knjige 9:4.

Svitki iz Mrtvega morja: (pred Kristusom) 29 ločenih rokopisov. The Dead Sea Scrolls Today, str. 30. Glede na publikaciji The Dead Sea Scrolls Translated: The Qumran Texts in English, 2. izdaja, in The Dead Sea Scrolls in English, 4. izdaja, so to:

4QPaleoDeut[r] vsebuje Dt 19:2–3

1Q4

1Q5

2Q10

2Q11

2Q12

4Q28 (= 4QDeut a) (Peta Mojzesova knjiga 23:36?; 24:1–8) (175–150 pr. n. št.)

4Q29 (= 4QDeut b) (5. Mojzesova knjiga 29:24–27; 30:3–14; 31:9–17, 31:24–32:3) kaže podobnosti s hebrejskim besedilom, na katerem temelji Septuaginta. (Datiran v obdobje 150–100 pr. n. št.)

4Q30 (= 4QDeut c) (120 verzov iz 19 poglavij, vključno s 31:16–19) (okoli 150–100 pr. n. št.) Dt 3:25–26; 4:13–17, 31–32; 7:3–4; 8:1–5; 9:11–12, 17–19, 29; 10:1–2, 5–8; 10:8–12; 11:3, 9–13, 18; 12:18–19, 26, 31; 15:1–4, 15–19; 16:2–3, 6–11, 21–22; 17:1–5, 7, 15–20; 18:1; 26:19; 28:1–14, 20, 22–25, 29–30, 48–50, 61; 29:17–19; 31:16–19; 32:3

4Q31 (= 4QDeut d) (Peta Mojzesova knjiga 2:26–33; 3:14–29; 4:1)

4Q32 (deli 5. Mojzesove knjige 3,8)

4Q33 (=4QDeut[f]) deli 93 verzov: Dt 4:24–26; 7:22–25; 8:2–14; 9:6–7; 17:17–18; 18:6–10, 18–22; 19:17–21; 20:1–6; 21:4–12; 22:12–19; 23:21–26; 24:2–7; 25:3–9; 26:18–19; 27:1–10

4Q34 »je v praktično vseh vidikih – v pisavi, razdelitvi odstavkov in vsebini – identičen tradiciji, na kateri temelji masoretski tekst.« Enciklopedija Mrtvomorskih zvitkov, zvezek 1, str. 199

4Q35 (Peta Mojzesova knjiga 1–2, 31, 33 v grški Septuaginti)

4Q36

4Q37 (=Peta Mojzesova knjiga (j)) (vključuje Peto Mojzesovo knjigo 37 in Drugo Mojzesovo knjigo 12:43–13:5)

4Q38 (11 fragmentov Deuteronomija 5, 11, 19, 20, 23, 25, 26, 32) Ti verjetno pripadajo dvema različnima rokopisoma.

4Q39

4Q40

4Q41

4Q42

4Q43 (=4QDt(p)) vsebuje Dt 6,4–11

4Q44 5. Mojzesova knjiga 32:37–43 se ujema s hebrejskim izvirnikom, na katerem temelji Septuaginta.

4Q45 92 verzov

4Q46 paleo-Deuteronomij (250–200 pr. n. št.) Deuteronomij 26:14–15

4Q122 (grška Septuaginta)

5Q1 (okoli 200–165 pr. n. št.) poglavja 7, 8, začetek 9.

6Q3 (nekaj črk iz Deuteronomija 26:19)

11Q3 (=11QDeut) Deuteronomij 1:4–5

V Wycliffe Bible Dictionary, str. 436–438, je navedeno, da obstaja 25 izvodov, vendar morda niso upoštevani fragmenti Septuaginte. V New International Dictionary of the Bible, str. 261, je navedeno, da je samo v jami št. 4 vsaj 14 različnih rokopisov Deuteronomija.

Med Mrtvomorskimi zvitki je veliko filakterijev in mezuzot (ki se nosijo na čelu oziroma na rokah) z odlomki iz Exodusa in Deuteronomija, kot navaja knjiga The Dead Sea Scrolls Today, str. 33.

Nashov papirus, datiran v leto 150 pr. n. št., vsebuje Deset zapovedi, združenih iz 2. knjige Mojzesove 20,2–17 in 5. knjige Mojzesove 5,6–6,4f. To je bil najstarejši znani svetopisemski tekst, dokler niso odkrili Mrtvomorskih zvitkov. Fotografija tega papirusa je objavljena v »New International Dictionary of the Bible« na str. 228.

Septuaginta je grški prevod Stare zaveze in apokrifov. Po podatkih iz knjige »The Encyclopedia of Religious Knowledge« (str. 746) imamo fragmente Septuaginte iz knjige Deuteronomija, ki segajo v 2. stoletje pr. n. št.

V knjigi »Rokopisi grške Biblije« (str. 34) je navedeno, da obstaja več kot sto ohranjenih grških izvodov odlomkov iz 5. Mojzesove knjige 17–33. Najstarejši izvod iz 2. stoletja pr. n. št. (fragment B papirusa Rylands 458) vsebuje 5. Mojzesovo knjigo 25:1–3 in se nahaja v knjižnici Johna Rylandsa v Manchestru v Angliji. Drug fragment iz 5. Mojzesove knjige 31,28–30 in 32,1–7 izvira iz 1. stoletja pr. n. št. Slike teh fragmentov ter podrobnejšo razpravo o njih si lahko ogledate v knjigi »Manuscripts of the Greek Bible« na str. 60–61. V galeriji Freer v Washingtonu se nahaja kopija knjig Deuteronomija in Jozue iz 5. stoletja n. št. Sliko enega lista, Deuteronomija 10,6–15, si lahko ogledate v knjigi Greek Manuscripts of the Bible, str. 84–85.

Papirus Fouad Inv. 266 obsega več kot sto fragmentov delov Deuteronomija 17–33 v grškem jeziku. Izvira iz prvega stoletja pred našim štetjem. Med drugim vsebuje Deuteronomij 31:28–30; 32:1–7

Nahal Hever (50 pr. n. št. do 50 n. št.) vsebuje XHev/Se3 iz 5. Mojzesove knjige 9:5–6, 21–23

V Masadi (pred letom 69 n. št.) je bil najden Mas1C, ki vsebuje 5. Mojzesovo knjigo 33:17–21; 34:2–6

Na najdišču Wadi Murabba’at (okoli 132 n. št.) so se ohranili odlomki iz 5. Mojzesove knjige 10:1–3; 11:2–3; 12:25–26; 14:29; 15:1 ali 2, imenovani Mur 2.

Skupaj je v Mrtvomorskih rokopisih, na Masadi, v Nahal Heverju in v Wadi Murabba’atu ohranjenih naslednjih 620,5 hebrejskih verzov iz 959 verzov v Deuteronomiju (64,7 %).

1:1–17, 22–25, 29–39, 41, 43–46; 2:1–6, 8, 24–36; 3:14–29; 4:1, 13–17, 24–26, 30–34, 47–49; 5:1–33; 6:1–11; 7:2–7, 12–26; 8:1–20; 9:1–2, 5–7, 10–14, 17–19, 21–23, 27–29; 10:1–3, 5–12, 14–15; 11:2–4, 6–13, 18, 27–32; 12:1–5, 11–12, 18–19, 22, 25–26, 31; 13:1–14, 16, 19; 14:1–4, 19–22, 24–29; 15:1–6, 8–10, 14–19; 16:2–4, 6–11, 21–22; 17:1–5, 6?, 7, 12–20; 18:1, 6–10, 18–22; 19:2–3, 8–21; 20:1–19; 21:4–12, 16?, 23; 22:1–9, 11–19; 23:6–8, 12–16, 22–26; 24:1–8, 10–22; 25:1–9, 14–19; 26:1–5, 14–15, 18–19; 27:1–10, 24–26; 28:1–18, 20, 22–25, 29–30, 44–50, 61, 67–68; 29:2–5, 9–20, 22–27; 30:3–14, 16–20; 31:1–19, 24–30; 32:1–3, 6–11, 13–14, 17–29, 33–35, 37–43; 33:1–24, 29; 34:1–6, 8?.

British Museum MS Oriental 7594 sahidski koptski Dt 1:39–2:19; 4:49–8:3; 9:7–13:17; 14:18–18:10; 19:1–20:6; 22:3–26:10; 28:1–6, 9–12; 28:14–31:10; 31:12–34:2; Jona 1:1–4:11; Apostolska dela 1:1–20:4; 20:6–24:16; 26:7; 26:20–27; 27:10–16; 26:21f–26a; 26:32–27:7; 27:10–16, 21f–26a; 27:29f–28:20; 28:23–27, 30–31

Skupaj je v Mrtvomorskih rokopisih, v Masadi, Nahal Heverju in vadi Murabba’at ohranjenih naslednjih 620,5 verzov od skupno 959 verzov v Peti Mojzesovi knjigi (64,7 %).

1:1–17, 22–25, 29–39–46; 2:1–19, 24–36; 3:14–29; 4:1, 13–17, 24–26, 30–34, 47–49; 5:1–33; 6:1–25; 7:1–26; 8:1–20; 9:1–2, 5–7–29; 10:1–22; 11:1–32; 12:1–32; 13:1–17,19; 14:1–4,18–29; 15:1–23; 16:1–22; 17:1–20; 18:1–10,18–22; 19:1–21; 20:1–19; 21:4–12, 16?, 23; 22:1–21; 23:1–25; 24:1–22; 25:1–9–19; 26:1–10, 14–15, 18–19; 27:1–10, 24–26; 28:1–68; 29:1–29; 30:1–20; 31:1–30; 32:1–3, 6–11, 13–14, 17–29, 33–35, 37–43; 33:1–24, 29; 34:1–6, 8?.

Krščanski biblijski rokopisi iz okoli leta 350 n. št. vsebujejo Septuaginto Stare zaveze, vključno z Deuteronomijem. Po podatkih iz Enciklopedije verskega znanja (str. 746) papirusi Chester Beatty (2.–4. stoletje n. št.) vsebujejo Deuteronomij. Freerjev kodeks iz Washingtona (4./5. stoletje) vsebuje Deuteronomij 10:6–15.

Lucianova redakcija je bila kopija Septuaginte, ki jo je izdelal Lucian, presbiter in mučenik (312 n. št.) iz Antiohije. Popravil je grško slovnico in slog. Lucianova redakcija se je ohranila v papirusu Johna Rylanda Greek 458, in sicer v 5. Mojzesovi knjigi 23:24–24:3; 25:1–3; 26:12, 17–19, 28:31–33.

Vaticanus (325–350 n. št.) vsebuje celoten Deuteronomij

Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebuje liste iz 5. Mojzesove knjige 3:8–4:21; 28:68–30:16.

Alexandrinus (okoli 450 n. št.) vsebuje celoten Deuteronomij

Samaritanci so v 2. stoletju pr. n. št. izdelali svoj izvod Tore, čeprav so najstarejši ohranjeni samaritanski izvodi iz srednjega veka. The Dead Sea Scrolls Today, str. 125–126.

Sirski prevod Septuaginte je izdelal škof Pavel iz Telle (616–617 n. št.), ki ga imamo še danes, kot navaja delo »Rokopisi grške Biblije«, str. 35 (opomba).

Zgodnji cerkveni pisci so Deuteronomij priznali kot del Svetega pisma. Za popoln seznam pred Nicejskim koncilom glejte naslednje vprašanje.

V: Kateri zgodnji pisci so se sklicevali na Deuteronomij?

O: Pisci iz obdobja pred Nicejskim koncilom, ki so citirali ali namigovali na verze iz Deuteronomija, so naslednji. Podčrtani so tisti, za katere se pravi, da ga je napisal Mojzes.

Klement Rimski (96–98 n. št.) v 1. Klementovem pismu, poglavje 29, zvezek 1, str. 12–13, citira 5. Mojzesovo knjigo 13,8–9.

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 8. poglavje, str. 142, citira 5. Mojzesovo knjigo 10:16.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) v delu »Dialog z Judom Trifonom«, 20. poglavje, str. 204, navaja 5. Mojzesovo knjigo 32,15 kot »po Mojzesu«. V istem delu, 126. poglavje, str. 262, navaja tudi 5. Mojzesovo knjigo 10,16 kot po Mojzesu.

Meleto/Melito iz Sardis (170–177/180 n. št.) je v pismu Onesimu v delu »O pashi«, str. 72, uvrstil Deuteronomij med knjige Stare zaveze. Ohranjeno v Euzebijevi »Cerkveni zgodovini«, knjiga 4, poglavje 26.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) citira 5. Mojzesovo knjigo 8 kot »Mojzes je rekel« v delu »Proti herezijam«, knjiga 3, poglavje 6.5, str. 420.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) na mnogih mestih citira Deuteronomij, vključno z Deuteronomijem 6,4 kot besede Mojzesa v delu »Povabilo poganom«, poglavje 8, str. 195, in isti verz v delu »Stromata« (193–202 n. št.), knjiga 5, poglavje 14, str. 471.

Tertulijan (198–220 n. št.) piše: »Tudi v tem smislu v Deuteronomiju«, nato pa citira Deuteronomij 6:4, 12, 27; 12:2, 3, 30; 13:1, 6, 16; 27:15 v delu »Scorpiace«, poglavje 2, str. 635

Teodot, verjetno montanist (okoli 240 n. št.), citira polovico 5. Mojzesove knjige 17:6 v »Izbrankah Teodota«, poglavje 13, str. 44

Hipolit (222–235/6 n. št.) navaja 5. Mojzesovo knjigo 9:3 kot besede Mojzesa. »Ovržba vseh herezij«, knjiga 6, poglavje 27, str. 88. Obravnava tudi 5. Mojzesovo knjigo 5,22 z besedami: »In Mojzes o tej točki ni molčal, ko pravi, da obstajajo tri Božje besede: ›tema, mrak, nevihta‹, in ni dodal ničesar več.« »Ovržba vseh herezij«, knjiga 8, poglavje 1, str. 118

Origen (240 n. št.) se po imenu sklicuje na Deuteronomij. Komentar k Visoki pesmi, knjiga 3, poglavje 6, str. 187

Novatian (250/254–256/7 n. št.) v delu O judovskih jedeh, poglavje 5, str. 648, citira 5. Mojzesovo knjigo 8,3 kot »besedo zakona«

Novatian (250/254–256/7 n. št.) citira 5. Mojzesovo knjigo 32:8 kot »5. Mojzesovo knjigo« v delu »Traktat o Trojici«, poglavje 17, str. 627

Traktat »Proti Novatianu« (250/4–256/7 n. št.) navaja 5. Mojzesovo knjigo 1:17 kot del 5. Mojzesove knjige.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) citira iz »Deuteronomija« v »Traktatu 12«, tretja knjiga, 18.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) »V Izaiju … v 117. psalmu … Tudi v Zahariju … Tudi v Deuteronomiju: … Tudi v Jezusu [Jozueju], sinu Naveja« – Kiprianove razprave, razprava 12, poglavje 2.16

Gregor Čudežnik (240–265 n. št.) citira 5. Mojzesovo knjigo 22,26–27, kot je zapisano v 5. Mojzesovi knjigi. Kanonično pismo, Kanon 1, str. 18.

Dionizij Aleksandrijski (246–256 n. št.) citira 5. Mojzesovo knjigo 19:14 v Pismu 7 Filemonu, presbiterju, str. 102

Dionizij iz Rima (259–269 n. št.) omenja »Mojzesa v veliki pesmi Deuteronomija« v delu Proti sabelijancem, poglavje 2, str. 365.

Adamantius (okoli 300 n. št.) (posredno) citira 5. Mojzesovo knjigo 25,4 kot del Mojzesove postave. »Dialog o pravi veri«, prvi del, poglavje 22b, str. 65

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) namiguje na 5. Mojzesovo knjigo 32,8 kot na »Zakon« v Komentarju k Apokalipsi iz devetega poglavja, 13,14, str. 352.

Metodij iz Olimpa in Patare (270–311/312 n. št.) citira 5. Mojzesovo knjigo 32,32–33 kot Mojzesovo besedilo. »Pogostitev desetih devic«, razprava 5, str. 327

Atanazij iz Aleksandrije (318 n. št.) citira del 5. Mojzesove knjige 30:14 kot besede Mojzesa. Atanazij: Proti poganom, poglavje 30.1, str. 29

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) »Tudi Mojzes pravi v Peti Mojzesovi knjigi« in v delu »Epitome Božjih ustanov« (poglavje 46, str. 241) citira 5. Mojzesovo knjigo 28:66

Po Nicejskem koncilu so se na Peto Mojzesovo knjigo sklicevali tudi:

Euzebij iz Cezareje (318–339–340 n. št.)

Afrahat Sirski (337–345 n. št.)

Hegemonius iz Sirmiuma (okoli leta 351 n. št.), ki citira Archelausa (262–278 n. št.), se sklicuje na Mojzesovo knjigo Deuteronomij 18:15. Disput z Manesom, poglavje 42, str. 217

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.)

Atanazij (325–373 n. št.)

Efraem Sirski (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) navaja Dt 13,6; 13,8–9 (Septuaginta) kot besede »Mojzesa« in »Knjige Deuteronomija«; Pismo 3, poglavje 17,1, str. 58

Didimus Slepi (398 n. št.) navaja Dt 32,8 kot v Deuteronomiju. Komentar k Zahariju 11, str. 272

Sirijska Knjiga stopnic (Liber Graduum) (350–400 n. št.) citira iz Deuteronomija 27:24 kot »rečeno v Zakonu«; Memra 22, poglavje 10, str. 259. Citira tudi iz Deuteronomija 5:16–22; 6:4 in 32:15. Navezuje se na 5. Mojzesovo knjigo 6:5; 19:14,21; 22:1; 32:4.

Rufinus (374–406 n. št.)

Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.)

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Jerome (373–420 n. št.) obravnava knjige Stare zaveze. Posebej obravnava Genezo, Exodus, Levitikus, Numeri, Deuteronomij, Toro, Job, Jezus, sin Nave [Jozue], Sodniki, Rut, Samuelove knjige (2 knjigi), dvanajst prerokov, Hozeja, Joel, Amos, Obadja, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagaj, Zaharija, Malaki, Izaija, Jeremija, Ezekiel, Daniel, Estera, Ezra, Nehemija, Pismo 53, poglavja 7–8, str. 99–101.

Pelagianec Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) se sklicuje na 5. Mojzesovo knjigo 24,1–2. Komentar k Malakiju, poglavje 2, str. 412. Sklicuje se na 5. Mojzesovo knjigo 29,23. Komentar k Hozeji, poglavje 11, str. 87

Avguštin iz Hipona (388–430 n. št.)

Janez Kasijan (419–430 n. št.)

Teodoret iz Kira (423–458 n. št.).

V: Katere so v Dt nekatere razlike v prevodu med hebrejščino, grško Septuaginto in drugimi različicami?

O: Tukaj je nekaj primerov izmed 959 verzov v Deuteronomiju. Razen kjer je drugače navedeno, je prvi stavek iz masoretskega besedila (MT), drugi pa iz Septuaginte (LXX).

Dt 1,1 »Arabah« proti »Rdeče morje« (en rokopis Septuaginte, Targum, Vulgata)

Dt 1:4 »v Edreju« proti »in v Edreju« (Septuaginta, sirski prevod, Vulgata)

Dt 1,8 »Gospod« proti »jaz« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta)

Dt 2:5 »Njihove dežele vam ne bom dal, niti za korak stopala, ker sem goro Seir dal Ezavu v last.« proti »Njihove dežele vam ne bom dal niti toliko, da bi vanjo stopili, ker sem goro Seir dal Ezavovim sinovom v dediščino.« (Septuaginta)

Dt 2,8 in 10,6–7 temeljita na Num 20,17–18 in Num 33,31–38a v Samaritanskem Pentatevhu. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)

Dt 2,37 »in vse« v primerjavi z »celo vse / prav tako« (Septuaginta, Targum)

Dt 3,9 in Dt 4,48 »Sion« proti »Siryon« (Septuaginta) proti »Sirion« (sirščina)

Dt 3:12 »ob soteski Arnon« proti »na robu soteske Arnon«

Dt 5:5 »beseda« proti »besede« (Svitki z Mrtvega morja, Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, sirščina, Vulgata, Targum)

Dt 5:15 »Spomni se« (MT) proti »In spomni se« (Svitki z Mrtvega morja) (The Meaning of the Dead Sea Scrolls, str. 112)

Dt 5,15 »sobotni dan« (MT, SP, LXX) proti »sobotni dan, da ga posvetiš. Kajti v šestih dneh je Gospod ustvaril nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan počival; zato je Gospod blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.« (Svitek iz Mrtvega morja 4QDt41) (The Meaning of the Dead Sea Scrolls, str. 112)

V Samaritanskem Pentatevhu na Dt 5,21 neposredno sledi Dt 27,2–7. (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 937)

Dt 8,4 »mehurji« proti »trdi koži« (Septuaginta)

Dt 9,24 »Jaz sem vedel« proti »on je vedel« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta)

Dt 9,28 »Da ne bi dežela« proti »Da ne bi ljudstvo dežele« (Septuaginta, Samaritanski Pentatevh)

Dt 10,13 »Gospod« proti »Gospod, tvoj Bog« (Svitki z Mrtvega morja, Septuaginta, sirščina)

Dt 11,13 »moje zapovedi« proti »vsaka zapoved« (Septuaginta)

Dt 11:14 »jaz« proti »on« (Samaritanski Pentatevh, nekateri izvodi Septuaginte, Vulgata, citat iz mezuzah iz zvitkov z Mrtvega morja) Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 90.

Dt 11:30 »hrasti ali terebinti« v primerjavi z »hrastom« (Septuaginta, sirščina)

Dt 11:30 »Moria« (MT, Septuaginta) v primerjavi z »Moria, nasproti Šekema« (Samaritanski Pentatevh. Glej The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 938)

Dt 12:5 »kraj, ki ga bo izbral GOSPOD, tvoj Bog« (MT, Septuaginta) v primerjavi z »kraj, ki ga je izbral GOSPOD« (Samaritanski Pentatevh)

Dt 12:14 »na kraju, ki ga bo izbral GOSPOD« (MT, Septuaginta) v primerjavi z »na kraju, ki ga je izbral GOSPOD« (Samaritanski Pentatevh. The Meaning of the Dead Sea Scrolls, str. 95.)

Dt 12,28 »vam zapovedujem« v primerjavi z »vam danes zapovedujem« (Samaritanski Pentatevh, sirščina) (opomba v NRSV navaja, da je v grškem besedilu »danes«, vendar Brentonova različica Septuaginte tega ne prikazuje.)

Dt 13,6 »sin tvoje matere« proti »sin tvojega očeta ali sin tvoje matere« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, Targum) (V tem kontekstu ni spremembe pomena)

Dt 14:13 »črni kragulj« v primerjavi s »črnim kraguljem, jastrebom/sokolom« v Septuaginti, Samarijskem Pentatevhu in nekaterih hebrejskih rokopisih.

Dt 15:2 »izterjaj od svojega soseda in svojega brata« (MT, samarijanski Pentatevh) proti »izterjaj od svojega soseda« (Septuaginta) proti »izterjaj« (4QDeut( c ))

Dt 18:15,18–19 »…prerok izmed vas, izmed vaših bratov. Takšnega, kot sem jaz – njega boste poslušali… Vstajil jim bom preroka izmed njihovih bratov, takšnega, kot si ti; in svoje besede bom položil v njegova usta: in on jim bo govoril vse, kar mu bom zapovedal. In kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, od njega bom zahteval odgovornost.« (Masoretski tekst) v primerjavi z: »…preroka izmed vaših bratov, takšnega kot sem jaz; njega boste (množina) poslušali… Vam bom vzpostavil preroka izmed vaših bratov, takšnega kot ste vi; in svoje besede bom položil v njegova usta, in on jim bo govoril, kakor mu bom zapovedal. In kakršne koli besede bo ta prerok govoril v mojem imenu, se bom maščeval nad njim.« (Septuaginta) v primerjavi z: »…preroka, podobnega meni, izmed vaših bratov. Njemu boste poslušali v vsem, kar vam bo rekel. In vsak, ki ne bo poslušal tega preroka, bo popolnoma iztrebljen izmed ljudstva.« (Qumran 4QTest, Apostolska dela 3:22–23) (The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 9, str. 299–300)

Dt 18,19 »to od njega zahteval« (MT) v primerjavi z »maščeval se mu« (LXX, Euzebij iz Cezareje)

Dt 20:8 »uradniki« (MT, Samaritanski Pentatevh, Septuaginta) proti »sodniki« (4QDeut(k2)) The Dead Sea Scrolls Bible, str. 174

Dt 20:8 »da ne bi omagalo srce njegovih bratov« (MT, Targum) proti »da ne bi omagal srce svojega brata« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, sirski prevod, Vulgata)

Dt 20:19 »človek je drevo na polju« v primerjavi z »Ali so drevesa na polju ljudje?« (razlika v eni črki)

Dt 23:2 »skupščina YHWH, niti eden izmed njegovih ne sme vstopiti v skupščino YHWH do desete generacije« v primerjavi z »skupščina Gospodova«

Dt 25:11 »njegovi spolni organi« proti »njegovo meso« (Samaritanski Pentatevh)

Dt 26:3 »Izjavi danes Gospoda, svojega Boga« proti »Izjavi danes Gospoda, mojega Boga« (Septuaginta)

Dt 27:4 »Gora Ebal« (MT, Septuaginta) v primerjavi z »Gora Gerizim« (Samaritanski Pentatevh in stara latinska/italijanska različica) [Samaritanci so to verjetno spremenili, da bi utrdili svoj trditev, da je Gerizim, in ne Jeruzalem, gora, na kateri naj bi častili.] Za več informacij glej The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 161.

Dt 28:30 spreminja »se je dotaknil svojih spolnih organov« (sgl) v »se je dotaknil svojega mesa« (yshbn) (Samaritanski Pentatevh)

Dt 28:11 »govedo … zemlja« (MT, nekateri prevodi Septuaginte, Samaritanski Pentatevh) v primerjavi z »zemlja, … govedo« (4QDeut(c), nekateri prevodi Septuaginte)

Dt 29:10 »vaši voditelji, vaša plemena, vaši starešine« v primerjavi z »glavami vaših plemen, vašimi starešinami« (Septuaginta po Brentonu) v primerjavi z »vašimi plemeni, vašimi starešinami« (sirščina, grščina po opombi NRSV)

Dt 29,11 »vaši otroci, vaše žene« (MT) v primerjavi z »vaše žene in vaši otroci« (Septuaginta) v primerjavi z »vaši otroci in [vaše] ž[ene]« (1QDeut(b)) Biblija iz Mrtvega morja, str. 186

Dt 30:9 »govedo … zemlja« (MT) v primerjavi z »zemlja … govedo« (4Deut(b), Samaritanski Pentatevh, Septuaginta) Biblija iz Mrtvega morja, str. 187

Dt 30:11 »daleč« (MT) v primerjavi z »daleč od vas« (4QDeut(b), Septuaginta) Biblija iz Mrtvega morja, str. 187

Dt 30:16 »kar ti zapovedujem« v primerjavi z »Če boš poslušal zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki ti jih zapovedujem« (Septuaginta)

Dt 30:28 »nam in našim otrokom« je označeno s posebnimi pikami.

Dt 31:1 »je šel in govoril« proti »je končal govoriti vse« (Svitki z Mrtvega morja, Septuaginta)

Dt 31:7 »Pojdeš« v primerjavi z »Prineseš« (nekateri masoretski teksti, Samaritanski Pentatevh, Vulgata)

Dt 32:6 »se je pokesal« v primerjavi z »je odpustil« (Samaritanski Pentatevh) (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 938)

Dt 32:8 »Postavil je meje narodov glede na število Izraelovih sinov« (MT) v primerjavi z »postavil je meje narodov glede na število Božjih angelov« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitki, Klement Rimski, Justin Mučenik, Klement Aleksandrijski, Origen, Novatian, Viktorin iz Petaua) v primerjavi z »Božjimi sinovi« (Mrtvomorski zvitek 4Q37, Simak, latinščina) v primerjavi z »Adamovimi sinovi«

Dt 32,10 »ga je našel« v primerjavi z »ga je podpiral« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta)

Dt 32,13 »je jedel« proti »ga je nahranil z« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, sirščina)

Dt 32,15 »Jeshurun« proti »Jakob se je nasitil; Jeshurun« (svitki z Mrtvega morja, samarijski Pentatevh, Septuaginta)

Dt 32:19 »videl je to« proti »videl je to in bil je ljubosumen« (zvitki z Mrtvega morja, Septuaginta)

Dt 32:43 »narodi« proti »nebesom« (zvitek iz Mrtvega morja 4Q44, Septuaginta)

Dt 32:43 (ni navedeno) (MT) proti »Naj ga častijo vsi Božji angeli.« (Septuaginta, Hebrejcem 1:6 in zvitek iz Mrtvega morja 4Q44 (=4QDeut(q)), Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) Homilije o Hebrejcem, Homilija 4, št. 2, str. 382–383)

Dt 32:43 »služabniki« v primerjavi z »otroci« (Svitek iz Mrtvega morja 4Q44 (=4QDeut(q)), Septuaginta)

Dt 32,43 (ni navedeno) v primerjavi z »tistim, ki ga sovražijo, bo povrnil« (svitek iz Mrtvega morja 4Q44 (=4QDeut(q)), Septuaginta)

Dt 32,43 »očisti svojo deželo, svoj narod« proti »očisti deželo za svoj narod« (Svitek iz Mrtvega morja 4Q44 (=4QDeut(q)), Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, Vulgata)

Dt 32:44 »Hoshea« (MT) v primerjavi z »Joshua« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, sirski prevod, Vulgata) – Hosea je bilo ime Joshuaja, preden ga je Mojzes preimenoval.

Dt 33:2 »nad/njimi« v primerjavi z »nad/nami« (Septuaginta, sirščina, Vulgata)

Dt 33:2 »Prišel je iz Ribebot-kodesh« proti »z njim so bile miriade svetih« (Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, sirščina, Vulgata)

Dt 33:8 »tvoj Tummim« v primerjavi z »Daj Leviju svoj Tummim« (zvitki z Mrtvega morja, Septuaginta)

Dt 33:12 »bo varno prebival nad njim« (MT) v primerjavi z »bo varno prebival« (Samaritanski Pentatevh) v primerjavi z »nad Bogom« (Septuaginta, zvitek iz Mrtvega morja 4Q35)

Dt 33:17 »Njegov prvorojenec med biki« v primerjavi z »prvorojenec med biki« (zvitki iz Mrtvega morja, Septuaginta, sirščina, Vulgata)

Dt 34:10 »v Izraelu ni več vstal prerok, podoben Mojzesu« v primerjavi z »ne bo več vstal« (Samaritanski Pentatevh) (The Anchor Bible Dictionary, zvezek 5, str. 938)

Bibliografija za to vprašanje: Hebrejski prevod je iz Jay P. Greenove knjige Literal Translation, prevod Septuaginte pa iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona The Septuagint: Greek and English. (Nekateri grški prevodi so bili vzeti tudi iz različnih opomb v Svetem pismu.) Uporabljeni so bili tudi: »The Expositor’s Bible Commentary«, »General Introduction to the Bible«, »Mystery and Meaning of the Dead Sea Scrolls«, str. 151–152, »The Anchor Bible Dictionary«, zvezek 5, ter opombe v biblijskih prevodih NASB, NIV, NKJV in NRSV.

Če ni drugače navedeno, so citati iz Svetega pisma vzeti iz Berean Standard Bible (BSB), ki je v javni domeni. https://berean.bible/

www.biblequery.org