< Vprašanje o Svetem pismu iz Marka

Vprašanja, ki se nanašajo na več kot eno evangelij, so obravnavana v prvem evangeliju, v katerem se pojavijo, ali pa so v razdelku o evangelijih.

V: Katere so v Evangeliju po Marku nekatere značilne lastnosti tega evangelija?

O: Markovo evangelij je evangelij dejanj. Marko pogosto uporablja besedo »takoj«. Poudarja Kristusa kot služabnika. Ozdravljal je, nahranil, izganjal demone in dal svoje življenje kot odkupnino za mnoge. V Markovem evangeliju je zabeleženih trinajst čudežev. Kristus je upanje za preproste ljudi. Ključni odlomek je Marko 10,45.

Kar zadeva jezik, nekateri vidijo podobnosti v besedah Petra in Marka. Marko je bil dejansko Petrov tolmač. Marko ima najpreprostejši besednjak med evangeliji.

Kar zadeva podobnosti, ima približno 90 % verzov v Markovem evangeliju kakšno vzporednico v Matejevem evangeliju.

Kar zadeva lažne religije, so Marko 1,9–11 ter Matej 3,16–17 dobri odlomki, s katerimi lahko pentekostalcem, ki verjamejo v enost, pokažemo, da Oče, Sin in Sveti Duh niso identični niti zgolj tri »oblike« ene osebe.

V: Kaj v Markovem evangeliju vemo o Marku kot osebi?

O: Marko je bil Petrov tolmač, zato bi se Markovo evangelij v nekem smislu lahko imenovalo »Petrov evangelij«. Vendar je bil Marko verjetno sam očividec, in tega smo precej prepričani na podlagi podrobnosti, ki je nihče drug ne bi opazil. Marko 14,51 pripoveduje o mladeniču v Getsemanski vrt, ki je pobegnil gol. Tudi zgodnji kristjani so priznavali, da je Marko avtor tega evangelija.

Marko vsebuje več latinskih besed kot druga evangelija, na primer census, denarius, legion in praetorium. Marko je latinsko ime, Janez pa hebrejsko. V delu »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 99) je navedeno, da so bili v Marku 5:9; 6:27; 12:15,42; 15:16,39 uporabljeni latinski izrazi namesto njihovih grških ustreznikov. V dveh stavkih, v Marku 3:6 in 14:65, Marko uporablja latinsko, ne grško besedno zgradbo, kot da bi bila latinščina njegov prvi jezik, grščino pa se je naučil kasneje. V Marku 6:48 in 13:35 se uporablja rimski čas. Aramajski izrazi so prevedeni v grščino v Marku 3:17; 5:41; 7:11,34; 9:43; 10:46; 14:36; 15:22,34.

V: Zakaj v Markovem evangeliju ni rodovnika, kot ga najdemo pri Mateju in Luku?

O: Zdi se, da so bili Markovi nameni pri pisanju nekoliko drugačni kot pri Mateju in Luku.

Matej je pisal bolj za Jude, ki so dajali poudarek rodovniku, in poudarja Kristusa kot kralja, za kralje pa je rodovnik pomemben.

Marko poudarja, da je bil Kristus služabnik, in izpostavlja njegova dejanja ter delovanje.

Luka je poudarjal Jezusovo človeškost in je bil nedvomno namenjen bolj grškemu občinstvu. Luka je zapisal največ prilik.

Janez poudarja Jezusa kot Boga in se osredotoča na sedem znamenj, ki jih je Jezus storil.

V: Marko s svojo rabo besede »takoj« daje vtis, da je Jezusovo delovanje trajalo le nekaj mesecev, od pobiranja žita med žetvijo v Marku 2 do pashe v 11. poglavju. Jezus, prekinjen, str. 42

O: Prebral sem vso krščansko prednicejsko literaturo, razen dveh knjig, ter velik del ohranjene gnostične in ebionitske literature, in nisem našel niti enega prednicejskega pisca, krščanskega ali gnostičnega, ki bi menil, da je Marko nakazoval, da je Jezusovo delovanje trajalo le nekaj mesecev. Učenjaki morajo biti previdni, da v starodavna besedila ne vnašajo svojih lastnih inovativnih teorij. Prepričan sem, da lahko različni ljudje v Svetem pismu najdejo najrazličnejše vtise, če si le dovolj prizadevajo.

V: Ali Marko v Mk 1,2 tukaj dopolnjuje Mal 3,1?

O: Marko je parafraziral Malakija, tik preden se sklicuje na Izaija.

V masoretskem besedilu Mal 3,1 se glasi: »Glejte, pošiljam svojega glasnika, in on bo pripravil pot pred menoj…« (Greenov dobesedni prevod)

V Septuaginti Malaki 3,1 pravi: »Glejte, pošiljam svojega glasnika, in on bo pregledal pot pred menoj…« (Sir Lancelot C. L. Brenton)

Marko 1:2 pravi: »Glejte, pošiljam svojega glasnika pred vašim obrazom, ki bo pripravil vašo pot pred vami.« (Greenov dobesedni prevod) Opozorite na dodatek »pred vašim obrazom« in »vaš/vas« namesto »moj/me«.

V odgovoru je treba upoštevati dve točki.

1. Marko je spremenil zaimke, kar v tem primeru ne spreminja pomena.

2. Ker je »pred menoj« zadnji del stavka, dodajanje »pred tvojim obrazom« za ponovno poudarjanje prav tako ne spremeni pomena.

V: Ali v Mk 1,2 piše »v prerokih« ali »v preroku Izaiju«?

O: Tukaj obstaja različica rokopisa.

»V prerokih« je v naslednjih rokopisih: Alexandrinus, sirski, bohairski koptski, armenski, etiopski, Irenejev in drugih rokopisih. Najpomembneje pa je, da isto navaja tudi bizantinski lekcionar.

»V preroku Izaiju« ali »V Izaiju, preroku« se pojavlja v večini drugih rokopisov, vključno s Sinaiticusom, Vaticanusom, sahidskim koptskim rokopisom, gotskim rokopisom, Bezae Cantabrigiensisom itd., ki omenjajo Izaija. V grškem Novem testamentu (Aland et al., 3. izdaja) je tej različici dodeljena stopnja negotovosti »A«, kar pomeni, da je »besedilo praktično gotovo«, da je bil Izaija omenjen.

To je zanimivo mesto, kjer se Textus Receptus razlikuje od bizantinske družine besedil, vendar se KJV in NKJV držita Textus Receptusa.

V: Ali je v Mk 1,2 Izaija res povedal vse to?

O: Ne, to je seznam treh preroštev (2. Mojzesova knjiga 23:20 (LXX), Malaki 3:1 (masoretski tekst) in Izaija 40:3 (LXX)). V delu »Bible Knowledge Commentary: New Testament« na str. 102 je navedeno, da to odraža običajno prakso navajanja več odlomkov z združujočo temo. Vsaka preroška napoved združuje upanje polno pričakovanje predhodnika z opozorilom v primeru neposlušnosti. To se imenuje »veriga pričevanj«.

V: Kakšne so v Mk 1,2 razlike med temi starozaveznimi verzi v masoretskem besedilu in prevodu Septuaginte (LXX)?

O: Marko 1:2 je veriga pričevanj (imenovana tudi združitev) treh verzov.

2. Mojzesova knjiga 23,20 v masoretskem besedilu pravi: »Glej, pred teboj bom poslal angela, da te bo varoval na poti in te pripeljal na kraj, ki sem ga pripravil.« Prevod Septuaginte (LXX) pravi: »In glej, pred tvojim obrazom pošiljam svojega angela, da te pripelje v deželo, ki sem jo pripravil zate.«

Malaki 3:1 v masoretskem besedilu pravi: »Očistite pot«, medtem ko prevod Septuaginte (LXX) pravi: »Preglejte pot«.

Izaija 40:3 v masoretskem besedilu pravi: »Tisti, ki kliče … naravnost v puščavi cesto.« Prevod Septuaginte (LXX) pravi: »Tisti, ki kliče … naravnost poti.«

Hebrejski prevod je vzet iz »Literal Translation« Jaya P. Greena. Prevod Septuaginte je iz prevoda Sir Lancelota C. L. Brentona »The Septuagint: Greek and English«.

V: Kaj točno pomeni odpuščanje grehov v Mk 1,4?

O: Odpuščanje grehov je isto kot odpuščanje grehov. Pred Jezusovim časom so Izraelci izvajali ponavljajoča se obredna umivanja za očiščenje. V Jeruzalemu je bilo veliko »mikvah«, ki so bile obredne kadi za umivanje. Judje so prav tako izvajali enkratna »krstovanja« spreobrnjencev iz med narodov, da bi odprali njihovo nečistost, ki izhaja iz pripadnosti drugim narodom. Krst z vodo je nekaj, kar opravljamo kot znamenje naše odrešitve. Je tudi zaveza dobre vesti pred Bogom (1. Petrov 3:21).

Za podrobnejši odgovor glej knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 404–406.

V: V Mk 1,4.9 in Lk 3,3 je krst namenjen odpuščanju grehov; zakaj je bil torej Jezus krščen, če je bil po Hebrejcem 4,15; 2 Korinčanom 5,21; Janezu 8,46 in 1 Petru 1,19 brez greha?

O: Janez Krstnik je očitno imel v mislih isto vprašanje, ko je v Mateju 3,14 vprašal Jezusa, zakaj se krsti. Jezus je namigoval na odgovor v Mateju 3,15–16. Jezus ni rekel, da se je sam krstil zaradi odpuščanja, ampak je rekel, da je bilo to zato, da »izpolni vso pravičnost«. Mi moramo slediti Kristusovemu zgledu, Kristus pa se je krstil.

V: V Marku 1,5 piše, da je vsa Judeja šla gledat Janeza. Ali to pomeni vse ljudi?

O: Ne. Ne piše, da je šel vsak posameznik, ampak pomeni, da je veliko ljudi iz vseh delov Judeje prišlo k Janezu.

V: Kako Jezus v Mk 1,8 krsti s Svetim Duhom?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Ko se človek pokesa in veruje v Kristusa, se v Kristusu ponovno rodi in je krščen s Svetim Duhom.

2. Nato Sveti Duh prebiva v njej.

3. Vsi kristjani imajo Svetega Duha. (Rimljanom 8:10, 11, 15)

4. Prejem Svetega Duha se zgodi pred krstom z vodo, kot kaže Apostolska dela 10:44–48.

V: Ker je v Marku 1:10 Sveti Duh prišel iz nebes v podobi goloba, ali to kaže, da Sveti Duh ni oseba, kot morda menijo Jehovove priče?

O: Ne. Zmožnost, da se pojavi v podobi goloba, nikakor ne omejuje inteligence, čustev ali drugih lastnosti Svetega Duha. Podobno tudi v Stari zavezi to, da se je Bog pojavil v podobi gorečega grma, nikakor ni zmanjšalo Božje veličine.

V: Zakaj je v Mk 1,12 Sveti Duh poslal Jezusa v puščavo, da bi bil skušan?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Morda je bilo to potrebno urediti, preden je Jezus lahko začel svoje delovanje. Če ste kristjan, ali obstajajo skušnjave, nad katerimi morate nenehno zmagovati, preden vas lahko Bog uporabi na večji način?

V: Ali je v Mk 1,14 »evangelij Božjega kraljestva« isto kot »evangelij Kristusa«?

O: Da, razen da Jezus v tem času še ni pridigal o svoji smrti, vstajenju in ponovnem prihodu. Torej je to, kar je Jezus tukaj pridigal, predstavljalo le del njegovega končnega sporočila.

V: Zakaj je Marko v Mk 1,14–15 začel z galilejskim delovanjem in preskočil prvo judovsko delovanje iz Jn 1,1–4,54?

O: Jezus je svoje delovanje začel v Galileji. Dogodki iz Jn 1,43–2,12 so se odvijali v Galileji. Dogodki iz Jn 2,13–4,3 so se odvijali v Judeji, dogodki iz Jn 4,4–42 pa v Samariji. Marko teh delov ni zapisal. Čeprav Marko ne pojasni razloga, je mogoče, da v začetnem obdobju Jezusovega delovanja ni bil z njim in zato ni zapisal, kar je o tem povedal Peter.

Ob tem naj omenimo, da je bila Galileja široka le 30 milj in dolga 60 milj. Za primerjavo: Galileja je nekoliko večja od zvezne države Rhode Island (37 milj široka in 48 milj dolga) ter Luksemburga (35 milj širok in 57 milj dolg).

V: Kako je v Mk 1,15 lahko Božje kraljestvo blizu?

O: Božje kraljestvo je bilo blizu, je tukaj v nas in bo prišlo.

Je bilo blizu: Jezus je kralj kraljev, in kjer je On, je mogoče reči, da je Božje kraljestvo blizu.
Je tu v nas: Božje kraljestvo je danes v vernikih. Vendar se na zemlji še ni pojavilo v kakršni koli vidni obliki. Človek, ki veruje v Kristusa, je postal državljan Božjega kraljestva.

Prišlo bo: Božje kraljestvo se v tem svetu ne bo vidno uresničilo, dokler se Mesija ne vrne in na zemlji ne vzpostavi svojega kraljestva.

V: Kako je v Mk 1,16–18 pridobivanje učencev podobno ribolovu?

O: Oboje je umetnost. Oboje zahteva potrpežljivost, spretnost, razsodnost, vztrajnost in tišino. Tišina pomeni, da se postaviš v ozadje, Kristusa pa v ospredje.

V: Kateri so v Mk 1,16–45 peti trditvi o avtoriteti, ki jih je Jezus izrekel v 1. poglavju Evangelija po Marku?

O: Tukaj je pet načinov, na katere je Jezus uveljavljal svojo avtoriteto.

Mk 1,16–20 Jezus uveljavlja avtoriteto, da pokliče ljudi, naj postanejo njegovi učenci.

Mk 1,21–22 Jezus uveljavlja svojo avtoriteto v svojem poučevanju.

Mk 1,23–28 Jezus uveljavlja avtoriteto nad nečistimi duhovi.

Mk 1,29–34 Jezus uveljavlja svojo oblast nad boleznimi, tako nad vročino kot nad boleznimi na splošno.

Mr 1,39–45 Jezus uveljavlja avtoriteto zlasti nad gobavostjo.

V: V Markovem evangeliju vidimo, da Jezus svojo mesijansko identiteto skriva (Mr 1,24; 1,34; 5,43; 8,30; 9,9), v drugih evangelijih pa ga običajno vidimo, kako s svojimi besedami ali dejanji odkrito pritegne pozornost ljudi k sebi kot Božji Sin. Zakaj?

O: Na začetku svojega delovanja med Judi se je Jezus predstavljal kot nekdo, ki opravlja Božja dela, kasneje pa kot Mesija, Božji Sin. Ta začetna skrivnostnost ni značilna le za Markovo evangelij, temveč tudi v Mateju 5,1–11,24 ne najdemo ničesar o tem, da bi bil Mesija ali Božji Sin. Po usmrtitvi Janeza Krstnika Jezus začne razkrivati več, in sicer od Mateja 11,27 naprej. V Luku 6,5 je Jezus trdil, da je Gospod sobote, vendar ni šel dlje, dokler Oče ni storil čudeža spremenitve v Luku 9. Seveda je Jezus postal bolj neposreden, ko je Simona Petra vprašal, za koga ga imajo ljudje.

V: Zakaj so v Marku 1,24 demoni javno priznali Jezusa?

O: Sveto pismo tega ne pove. Morda so hoteli prezgodaj razkriti Jezusovo skrivnost, da je Mesija, vendar to ni zelo verjeten razlog. Verjetneje je, da so upali, da bo Jezus, če ga priznajo, pustil demone pri miru, da bi lahko ostali v ljudeh. Morda je bila to » « logika demonov, ali pa demoni ne ravnajo nujno vedno racionalno.

V: Ali je bil v Mk 1,24–26 v tem človeku en demon ali več?

O: Mogoče je oboje. Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Ko se v Marku 1,24 uporablja beseda »mi«, se lahko nanaša na več demonov, enega demona in človeka, na več osebnosti v človeku ali na enega demona.

2. V Marku 1,25–26 se je Jezus na demona naslovil kot na enega samega.

3. Demon bi lahko bil le eden, a se je predstavljal kot več demonov.

4. Nikjer ni zapisano, da mora biti demon posameznik, podoben živali. Nič v Svetem pismu ne prepoveduje, da bi bili nekateri demoni podobni rastlinam ali celicam, ki se delijo, čeprav Sveto pismo o tej domnevi molči.

V: Zakaj Jezus v Mk 1,34; 3,11–12; Lk 4,34–35 in Lk 4,41 ni dovolil demonom, da bi govorili?

O: Vsi ti dogodki so se zgodili v začetku Jezusovega delovanja. Marko 1,34 pravi, da je bil razlog v tem, da so demoni vedeli, kdo je Jezus. Človeku, ki je bil ozdravljen v začetku Jezusovega delovanja, je bilo zapovedano, naj nikomur ne pove (Marko 1,44–45). Ko je Peter priznal, da je Jezus Kristus, je Jezus takrat učencem ukazal, naj tega nikomur ne povedo (Mt 16,20; Mk 8,30). Zato je bil razlog verjetno v tem, da Jezus še ni hotel, da bi se razglasilo, da je Mesija. Želel je, da bi ljudje videli njegovo življenje, učenje in čudeže ter imeli čas, da se sami odločijo.

Več o tem, zakaj je Jezus želel, da to v tistem času ostane skrivnost, si preberite v knjigi Hard Sayings of the Bible, str. 406–408.

V: Ker v Mk 1,37 piše, da so »vsi« iskali Jezusa, ali je res vsak posameznik iskal Jezusa?

O: Skoraj vsakdo v neposredni okolici je iz kakšnega razloga iskal Jezusa. Na žalost to ne pomeni, da so vsi iskali odrešitev pri Jezusu. Mnogi so Jezusa morda iskali zgolj zaradi vznemirjenja, da bi videli čudež.

V: Zakaj v Mk 1,38 Jezus ni ostal dolgo na enem mestu?

O: Očitno Jezus ni računal na to, da bo ljudi k sebi privabil s ponavljanjem. Ko so ljudje imeli dovolj informacij, da so se o njem odločili, je Jezus odšel k drugim, ki ga še niso videli.

V: Kakšen dvom je imel gobavec v Mk 1,40–41?

O: Gobač ni dvomil, da ima Jezus Božjo moč, da ga ozdravi, ampak je dvomil, ali ga Jezus sploh želi ozdraviti. Nekateri skeptiki danes dvomijo v Božjo moč. Drugi pa dvomijo v Božjo ljubezen ali v to, da se Bog želi zares skrbeti za nas.

Jezus je pokazal, da mu je bilo za tega človeka osebno mar. Po zakonu je postal nečist vsak, ki se je dotaknil gobavca. Jezus ni le izrekel besed za ozdravitev gobavca, ampak se ga je tudi dotaknil.

V: Ali je bil gobavec v Mk 1,40–44 dober ali ne?

O: Gobavec se je spremenil. Niti pred čudežem niti po njem ni bil popolnoma dober ali slab, vendar se je po čudežu spremenil. Pred čudežem je gobavec ponižno in v veri prišel k Jezusu, verujoč v Kristusovo moč. Vendar se je zdelo, da je imel gobavec dvome, ali ga Jezus sploh želi ozdraviti. Po drugi strani pa je gobavec Jezusu ponudil milostno izhodno pot, če ga Jezus takrat ne bi hotel ozdraviti. Po tem velikem čudežu je gobavec čutil potrebo, da bi to povedal vsem. Običajno bi lahko mislili, da je to dobra stvar. Toda Jezus je gobavca prosil, naj mu posluša na en sam preprost način: da o tem čudežu ne pove vsem – vsaj še ne. Gobavec ni mogel poslušati niti pri tej eni preprosti stvari.

V: Zakaj je v Mk 1,44–45 ta človek neposlušal Jezusa in vsem povedal o svojem ozdravljenju?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje, a danes lahko opazimo ljudi, ki si želijo blagoslovov in dobrih stvari, ki jih ponuja krščanstvo, vendar nimajo pojma o poslušnosti ali odgovornosti. Zunaj krščanstva je to morda še bolj razširjeno. Nekateri vidijo privlačnost gibanja New Age in nekaterih drugih duhovnih gibanj v obljubi duhovnosti brez kakršnih koli obveznosti.

To ni bil primer obratne psihologije; Jezus ni hotel, da bi moški to prezgodaj povedal drugim.

V: Kako so v Mk 2,4 lahko odkrili streho in spustili človeka dol?

O: Običajne hiše so bile takrat običajno narejene iz slame, posušene gline in nekaj lesa. Morali so le odstraniti slamo in izkopati luknjo skozi posušeno glino.

To je bilo morda neprijetno tako za paralitika kot za njegove prijatelje, a verjetno o tem niso razmišljali, ampak so želeli le, da bi bil njihov prijatelj ozdravljen. Bi bili pripravljeni iti skozi streho za prijatelja?

V: Zakaj so v Mk 2,7 pismouki sklenili, da Jezus bogokline, ko je rekel, da so moškemu odpuščeni grehi?

O: Judje so se zavedali dejstva, da mora za odpuščanje in ponovno vključitev kršitelj prositi za odpuščanje tistega, ki mu je storil krivico, ta pa mu ga mora podeliti. Ko je Jezus podelil odpuščanje, je stopil na mesto Boga. Samo »grešiti« ne bi bilo krivice proti Jezusu samemu – razen če bi bil Jezus Bog.

V Marku 2,8–9 je sicer enako enostavno reči eno kot drugo, vendar je za navadnega človeka enako nemogoče storiti eno kot drugo.

V: Ali bi bilo v Mk 2,10 bogokletstvo, če bi Jezus rekel, da so mu grehi odpuščeni, če Jezus ne bi bil Bog?

O: V tem kontekstu da. Vendar je Jezus kasneje razglasil Božje odpuščanje za tiste, ki se pokesajo in se obrnejo h Kristusu, in mi lahko v Božjem imenu razglašamo tisto, kar je On razglasil. Zato je sprejemljivo, da tako protestanti kot duhovniki razglašajo, da so grehi neke osebe odpuščeni, saj ne trdijo, da imajo to moč sami, ampak razglašajo tisto, kar je rekel Bog. Za nekatere izmed Jezusovih poslušalcev bi bila to vsekakor težka beseda. Včasih pa nam Bog daje težke besede, da jih predelamo in pridemo do novega in globljega spoznanja o tem, kdo je.

V: Ali je imel Jezus v Mk 2,15 svoj dom?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

1. Jezusova mati je nekje živela, Jezusova »domača baza« pa je bila v Kafarnaumu, zato je morda imel Jezus tam dom.

2. Beseda »njegov« se tukaj verjetneje nanaša na Levija, ne na Jezusa, torej gre za Levijevo hišo, ne za Jezusovo.

3. Seveda v drugačnem smislu Jezus kot Bog poseduje vse domove na svetu. Vendar to tukaj ni pomen besede »njegov« dom.

V: Zakaj je Jezus v Mk 2,17 rekel, da ne kliče pravičnih?

O: Jezus ni izključeval nikogar, kot kaže Rimljanom 3,3–10, 23–24, saj ni bil nihče pravičen. Jezus je tu hotel reči, da ne rešuje tistih, ki so menili, da so tako pravični, da ne potrebujejo odrešenika.

V: Zakaj v Mk 2,18–20 Jezusovi učenci niso postili?

O: Mnogi Judje so postili iz običaja in tradicije, ne pa iz pobožnosti do Boga, zato učenci niso imeli potrebe po postu. Kristjani še danes postijo, da bi se osredotočili na molitve in kot še en način izražanja svoje žalosti ali resnosti prošnje do Boga.

Če gledamo stvar z bolj lahkotne strani, lahko v vsakem kristjanu, ki bi moral izgubiti nekaj funtov teže, vidimo osebo, ki ima čudovit potencial, da svoje molitve izraža s postom.

Resno, kristjani se postijo tudi zato, da bi se približali Bogu. Jezus ni bil proti postu, toda ker so bili učenci že z Jezusom, jim v tistem trenutku ni bilo treba postiti se zaradi tega.

V: Kakšen je pomen dveh prilik o oblačilih in vinskih mehovih v Mk 2,21–22 in Mt 9,16–17?

O: Farizeji so trdili, da bi morali v tem času slediti tradiciji posta, medtem ko je Jezus govoril, da je evangelij nekaj temeljito novega.

Zunanje gledano se nove stvari včasih ne morejo prišiti na stare, ker stare tega ne prenesejo.

Notranje pa se včasih nove vsebine ne morejo vključiti v stare oblike, ne da bi te stare oblike razpadle.

Zlasti kar zadeva evangelij, ga ne morete preprosto prišiti k temu, kar že veste o Stari zavezi; to ni le preoblikovanje tega, kar je v Stari zavezi, ampak »skrivnost«, na katero so se do Kristusovega prihoda le namigovali.

Mimogrede, obstaja nekaj negotovosti, ali je »staro« v teh dveh prilikah pomenilo Staro zavezo ali pa Staro zavezo skupaj s tradicijami farizejev, ki so bile dodane. Ne glede na to, kakšne judovske ali druge verske tradicije ima posameznik, Dobra novica ni nekaj, kar lahko preprosto dodate kateri koli že obstoječi tradiciji. Nazadnje, ohranite svoja srca odprta za Boga; morda vam bo hotel pokazati nove stvari, ki jih ne pričakujete.

V: Kako v Mk 2,22 organizacije postanejo kot stare vinske mehe in izgubijo sposobnost, da se prilagodijo novim stvarem?

O: Ko zamenjujejo cilje s sredstvi. Čeprav so bila sredstva morda prvotno dobra in usklajena s ciljem, lahko postanejo zastarela ali pa se pojavijo pomembnejša sredstva. Takrat še vedno sledijo prvotnim ciljem zaradi tradicije ali zaradi upoštevanja postopka. Tudi s svežimi, dobrimi cilji pa dobri cilji v dobrem postopku ne morejo pokriti vseh primerov. Ko organizacije in ljudje izgubijo prožnost za prilagajanje ter izgubijo sposobnost za kompromise pri stvareh, ki niso pomembne, lahko izgubijo svojo koristnost.

V: Kaj bi se v Mk 2,23–24 štelo za napačno pri trganju žita?

O: Stara zaveza ne pravi, da bi bilo pri tem kaj narobe. Vendar so farizeji vsakršno nabiranje žita, ne glede na to, kako majhno, šteli za žetev. Ker je bila žetev žita delo, so jo na soboto prepovedali.

V: Ali se je dogodek iz Mk 2,26 zgodil v časih Abiatarja ali njegovega očeta Ahimeleha?

O: Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 909) trdi, da gre za »dejansko napako«, vendar se v tem primeru moti. Takrat sta bila živa tako Abiatar kot Ahimeleh, čeprav je bil Abiatarjev oče Ahimeleh kmalu zatem ubit. Po podatkih iz »Enciklopedije biblijskih težav« (str. 362) grški izraz epi Abiathar archiereos tukaj preprosto pomeni »v času Abiatarja, velikega duhovnika«. Abiatar ni bil takrat le živ, ampak je bil tudi prisoten, ko se je to zgodilo. Ta izraz je podoben izrazu »v času Davida, vladarja Izraela«, čeprav je David postal vladar Izraela šele kasneje.

Če povzamemo: to se je zgodilo v času Abiatarja, ki je kasneje postal veliki duhovnik. Kot ugotavlja knjiga *When Critics Ask* (str. 370): »To se je zgodilo v času Abiatarja, vendar ne med njegovim mandatom.«

V: V Mk 2,27 piše, da je bil sobota ustvarjena za človeka (v grščini anthropos). Ali to pomeni, da mora vsa človeštvo spoštovati soboto?

O: Ne, in sicer iz treh razlogov.

1) Tudi če bi bilo vsemu človeštvu zapovedano, da ga spoštuje, Novo zaveza v Pismu Kolosanom 2,16–17 pravi, da po Jezusovem vstajenju sobot (kot tudi novih mesecev in prehranskih predpisov) ni več treba spoštovati. Stara zaveza je zdaj razveljavljena v skladu s Pismom Hebrejcem 8,13.

2) Tudi v časih Stare zaveze Bog ni nikomur razen Judom sporočil, da morajo spoštovati soboto. Sobote, prazniki in mladi meseci so bili trajna zapoved za Izrael, kot navaja 2. Kronika 2,3.

3) V Marku 2,27 je beseda anthropos le splošni izraz za moškega (ali človeka). Vendar ne smemo preveč poudarjati, da se z anthroposom mislijo izključno moški, saj so morale soboto spoštovati tudi ženske. Vendar pa sobota ni bila nikoli zapovedana nikomur razen Judom, saj je bila v skladu z 2. Mojzesovo knjigo 31,12–13 znamenje zgolj med Bogom in Izraelom. V nebesih in tudi zdaj je sobotni počitek iz Pisma Hebrejcem 3–4 (ki je zdaj in v prihodnosti vsak dan) za vse vernike, omenjene v Pismu Hebrejcem, na voljo vsem.

Na splošno se mi in adventisti sedmega dne lahko strinjamo (ali pa bi se vsaj morali strinjati), da:

a) Če bi bili Judje v časih Stare zaveze, bi morali spoštovati soboto.

b) Toda tudi če bi bili Judje v časih Nove zaveze po Kristusovem vstajenju od mrtvih, bi morali poslušati Pavla (kot tudi druge pisce Nove zaveze in Jezusa).

c) Kadar Novo zavezo spremeni, razveljavi ali dopolni kaj v Stari zavezi, ima Novo zavezo prednost.

d) Bolj bi nas moralo skrbeti tisto, kar je Bog naučil in zapovedal v Svetem pismu, kot pa stvari, o katerih Bog ni govoril.

V: Kaj je v Mk 3,6 tako hinavskega pri farizejih in herodijancih (znanih tudi kot saduceji)?

O: Človek je lahko »zakonit« in kljub temu zlo (nekateri odvetniki za kazenske zadeve to vedo). Judje so imeli zakone proti ubijanju živali ob soboti, a ker ni bilo pisnega zakona proti zaroti ob soboti, da bi ubili svojega Mesija, so očitno menili, da je to v redu. To se je zgodilo na začetku Jezusovega delovanja, in čeprav Jezusa niso hoteli sprejeti kot svojega Mesija, so spletali zaroto, da bi ubili človeka, ki iz njihovega vidika ni prekršil nobenega zakona, ki bi zaslužil smrt.

Farizeji so imeli trdovratna srca v tem smislu, da so se odločili, da se ne dajo poučiti. Danes se ljudje pogosto ne dajo poučiti. Včasih to ni njihova izbira, včasih pa je.

Ker je kralj Herod usmrtil Janeza Krstnika, so morda upali, da bodo lahko prepričali Heroda, naj stori enako z Jezusom.

V: Zakaj Jezus v Mk 3,11–12 ni sprejel resničnega pričevanja o sebi, čeprav je prišlo od demonov? Ali obstaja danes pričevanje, ki ga Bog ne sprejme?

O: Odgovor obsega več točk.

Demonji, ki si prisvajajo sporočilo: Ko bi ljudje slišali, kako demoni hvalijo Jezusa, bi se zdelo, da so na njegovi strani. Ko bi Jezus odšel, bi bili ljudje morda še vedno pripravljeni poslušati te demone, saj so vendarle hvalili Jezusa. Pavel je v Apostolskih delih 16,16–19 izgnal demona iz deklice iz podobnega razloga. Danes voditelji sekt pogosto z besedami častijo Jezusa, nato pa učijo stvari, ki kažejo, da ne verjamejo v to, kar je Jezus učil in zapovedal.

Bog pozna srce: Jezus nikoli ni sprejel pričevanja demonov. Kar zadeva ljudi, 1. Samuelova knjiga 16,7 pravi, da ljudje gledajo na zunanji videz, Bog pa gleda na srce. Bog se manj ukvarja z zvoki, ki jih izgovarjamo, kot s srcem, iz katerega ti zvoki izhajajo. Danes nekateri lahko hvalijo Boga le navidezno, ne pa iskreno.

V: V Mk 3,14.19 je Jezus imenoval dvanajst učencev; kako je torej mogoče, da je eden izmed njih, Juda Iškariot, kasneje Jezusa izdal?

O: V Apostolska dela 2,23 piše, da je bil Jezus izročen smrti po Božji odločitvi in predznanju. Izdati Jezusa je bila Judova odločitev, toda Jud je bil postavljen v položaj, v katerem je lahko izvršil svojo odločitev.

Mnogi so se morda počutili izdane s strani Jezusa v Janezu 13:21. Njegove čudeže in trditve so lahko razlagali tako, da je imel moč, da bi izgnal Rimljane, a se je odločil, da tega ne bo poskusil. Če misliš, da je Bog tu, da služi tvojim namenom, se boš verjetno prej ali slej počutil izdan tudi s strani Boga – dokler ne spoznaš, da smo tu, da služimo Njegovim namenom, in ne obratno.

V: Zakaj je Jezus v Marku 3,14–19 želel imeti dvanajst učencev?

O: Ne vemo z gotovostjo, vendar lahko vidimo vsaj tri razloge.

Da bi se lahko učili, ko so bili v njegovi bližini.

Da bi jih Jezus lahko poslal oznanjevat

Da bi imeli moč, da ozdravljajo bolnike in izganjajo demone.

V: Zakaj misliš, da Jezus v Mk 3,14–19 ni izbral nobenega strokovnjaka za Sveto pismo ali ljudi, ki so že pridigali?

O: Med dvanajstimi učenci so bili štirje ribiči, eden je bil davčni izterjevalec, eden pa zelot. O šestih drugih ne vemo ničesar. A kar zadeva svet, so vsi izgledali kot navadni ljudje. Pomembno ni, kdo si, ko prideš h Kristusu; pomembno je, v koga te Kristus spremeni.

V: Kako v Mk 3,17 beseda »boanerges« pomeni »sinovi groma«?

O: Ta vzdevek so dobili zaradi svojega vročekrvnega značaja. Beseda »boanerges« je grška transliteracija aramejskega izraza »benai regesh«, kar pomeni »sinovi jeze«. Vendar pa »regesh« in »nerges« nista ravno podobna.

V: Kaj ali kdo so v Mk 3,27 Satanovi »posesti«?

O: Obstajajo ljudje, ujeti v suženjstvo Satanu. Nikomur ni všeč, če se nekdo vmešava v tisto, kar misli, da je njegovo, in tudi Satanu to ni všeč. A mi moramo vzeti tisto, kar Satan misli, da je njegovo, in ga pripeljati k Bogu.

V: Zakaj je Jezus v Mk 3,31–35 omenil svojo mater, brate in sestre?

O: Jezus je nedvomno ljubil in cenil svojo družino, vendar njegova družina ni imela prednosti pred sledovanjem Bogu in Jezusovim delovanjem. Njegova družina je potovala približno 30 milj iz Nazareta v Kafarnaum, da bi Jezusa odpeljala nazaj, toda Jezus ni nameraval iti z njimi. Tudi mi moramo imeti pravi odnos. V Gospodu moramo biti poslušni svojim staršem, vendar so trenutki, ko moramo biti neposlušni neposrednim ukazom svojih staršev ali ravnati v nasprotju z njihovimi implicitnimi željami, če to, kar hočejo, ni Božja volja.

V: Ali je Jezus v Mk 3,31–35 grešil, ker tu ni počastil svoje matere?

O: Ne, ker ga niso prosili, naj sredi pridiganja preneha in pride k njim prav v tistem trenutku, Jezus pa je vedel, da Bog Oče želi, da zdaj pridiga. Jezusova družina je v Marku 3,20–21 menila, da je Jezus izgubil razum. Hipotetično gledano, če bi ga mati prosila, naj za vedno preneha s pridiganjem , bi moral Jezus ne upoštevati tega (hipotetičnega) ukaza, da bi izpolnil Božji ukaz.

V: Zakaj v Mk 3,31–35 Jožef ni bil prisoten?

O: Sveto pismo tega ne navaja. Vendar cerkvena tradicija pravi, da je bil Jožef precej starejši od Marije in da je morda takrat že umrl.

V: Zakaj je Jezus v Mk 4,10–20 pomen teh prilik razložil le dvanajstim učencem?

O: Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj množice niso slišale vseh razlag, vendar je Jezus še posebej želel, da njegovi učenci ne bi narobe razumeli. Seveda je lahko vsakdo iz množice, ki je to želel, postal Jezusov učenec in se učil tudi od Jezusa in dvanajstih apostolov.

Tako je nekako tudi danes. Vsakdo lahko sliši kaj o evangeliju, toda če želi resnično v celoti razumeti, mora preučevati Božjo besedo in se učiti skupaj z drugimi kristjani.

Toda tudi za vernike je lahko naporno brskati po Svetem pismu, da bi odkrili Božji pomen. Očitno Bog včasih želi, da si prizadevamo za spoznavanje Njegove resnice; morda si jo bomo na ta način bolje zapomnili. V Pregovorih 25,2 piše: »Božja slava je, da skriva stvar, kraljeva slava pa, da jo raziskuje.«

Za drugačen, a dopolnjujoč odgovor glej knjigo »Hard Sayings of the Bible«, str. 417–419.

V: Zakaj bi Jezus v Mk 4,11–12 namerno zameglil evangelij s pripovedovanjem prilik, da ljudje ne bi razumeli, se spreobrnili in jim ne bi bilo odpuščeno? Ali ni prišel zato, da bi bili vsi ljudje rešeni? (To je izpostavil Ahmad Deedat.)

O: Jezus se je skliceval na Izaija 6,9–10. Jezus je govoril v prilikah, da bi bil usmiljen! Tukaj so štiri točke odgovora.

1) Bog želi, da bi bili vsi rešeni (2. Petrov 3,9; Ezekiel 17,23).

2) Vendar so se nekateri odločili, da bodo zavrnili Božjo besedo, in za to v tem življenju nosijo posledice. Takšni ljudje postanejo otrpli v sluhu in si otrdijo srca (2. Mojzesova knjiga 8:15, 32; 9:17, 34; Pismo Rimljanom 1:18–20; Pismo Hebrejcem 3:12–15; Zaharija 7:12).

3) Za ljudi, ki zavračajo Boga, je bolje, da ne poznajo resnice, kot da jo poznajo in se ji obrnejo hrbet, kot piše v 2. Petrovem pismu 2:20–22.

4) Prilika je primerna, ker tiste, ki želijo slediti Bogu, lahko vodi k spoznanju njenega pomena, tisti pa, ki ne želijo slediti Bogu, je ne bodo razumeli.

Če je nekdo že zavrnil resnico o Bogu, ki jo pozna, Bog ni dolžan, da mu razkrije še več resnice.

V: V Mt 13,1–23; Mk 4,14–20 in Lk 8,5–15, v priliki o sejalcu, kako so ljudje podobni štirim vrstam prsti?

O: Tukaj je nekaj primerov.

1. Nekateri se za evangelij sploh ne zanimajo. Satan je deloval tako, da se evangelij sploh ne more zasidrati v trdih tleh. Nekateri ljudje so zelo proti krščanstvu. Drugi niso, vendar, kot sem slišal, »bodo prišli na študij Svetega pisma, če ne bodo imeli nič boljšega za početi«.

2. Nekateri želijo evangelij sprva sprejeti, a se v težavah ali preganjanju odvrnejo.

3. Nekateri rastejo v evangeliju, a jih zadušijo skrbi tega življenja ali skušnjave njihove družbe. Materializem, gledanje nemoralnosti in nasilja ter alkoholizem so nekatere od večjih »trnov«, na katere je treba paziti v zahodni družbi. Če te hudič ne more ustaviti s težavami, te bo zadušil z motnjami.

4. Nekateri se odzovejo in vztrajajo. Med njimi različni prinašajo različne plodove. V tistih časih je bil pridelek 10 proti 1 veljal za zelo dober, kot navaja The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 118.

V: Ali v priliki v Mk 4,14–20 sejalec ni bil preveč nepreviden z semenom?

O: Ne, ni bil nepreviden, bil pa je radodaren s semenom. Ni »pete vrste« zemlje, ki bi bila rodovitna, razen če bi sejalec pozabil tam posejati. Resnica je, da nobena zemlja ne more izgovoriti: »Bila bi rodovitna zemlja, a lahko krivim sejalca, ker ni posejal semena na mene.« Lahko bi se sejalcu očitalo, da je bil »preveč radodaren s semenom«, saj je vsaki zemlji dal priložnost, čeprav je bil to izgubljen boj. Vendar pa nihče ne more upravičeno očitati sejalcu, da je bil preveč skop s semenom.

V: Kako naj danes »sijemo« v skladu z Mk 4,21–25; Mt 5,14–16; Lk 8,16–17?

O: Ko pridemo h Kristusu, še vedno ostajamo na zemlji kot priče Božje ljubezni, ki sije skozi nas, da bi ljudje lahko videli Kristusa skozi naše besede, dejanja in življenja. Smo pismo Kristusa svetu iz 2 Korinčanom 3,3. Dejansko smo morda edino pismo, ki ga bodo nekateri ljudje prebrali. 2 Korinčanom 3,7–18 primerja slavo, ki danes sije v nas, kot bolj veličastno od slave, ki je sijala skozi Mojzesa, tako da si je moral na obraz natakniti tančico. Zato mora ta luč sijati iz nas, kot pravi 2 Korinčanom 4,6. Sijati moramo kot zvezde na črnem nebu sveta, kot pravi Filipljanom 2,15–16.

V: Katere stvari v Mk 4,21–25, na primer košara, kradejo, skrivajo ali ugasnejo svetlobo?

O: Obstajata dve vrsti »košar«.

Večino časa je ta »košara«, ki zakriva svetlobo, prav tista, ki jo verniki sami odločijo, da jo postavijo nad svojo svetlobo. Ne želijo ljudem povedati, da so kristjani, ali pa ne želijo deliti zgodb o svojem življenju in o tem, kaj je Jezus v njem storil. Preprost, majhen korak, da to premagamo, je, da se o tem pogovorimo z drugim kristjanom, pri čemer lahko to slišijo tudi drugi.

Včasih pa nam ta košaro naloži družba, mi pa se temu le pasivno prilagodimo. Ko se hvali zlo, dobre stvari in dobri ljudje pa se ponižujejo, ali naj kar molčimo? Ali pa naj v primernih trenutkih in na primeren način spregovorimo, branimo zatirane in pomagamo tistim, ki potrebujejo podporo?

V: V Mk 4,22, kakšne stvari se bodo kasneje razkrile?

O: Vsako dejanje, dobro in slabo, se bo razkrilo na sodni dan. Za vsako prazno besedo, ki jo izrečemo, bomo morali odgovarjati, kot piše v Mateju 12,36–37. Bog je sodnik značaja, in nekdo je nekoč rekel, da je značaj tisto, kar si, ko misliš, da te nihče ne gleda.

V: Kaj v Mk 4,24, Lk 6,38 in drugih verzih pomeni, da bo mera, ki jo uporabljaš/daješ, tudi mera, ki jo boš prejel?

O: Vsi ti verzi v bistvu pravijo: »Uporabi ali izgubi«, vendar obstajajo tri razlage.

Marko 4,24 poudarja, da boš prejel toliko več Božje modrosti in darov, kolikor jih boš uporabil. Če ne boš uporabil tistega malo, kar imaš, ti bo odvzeto tudi to.

Lk 6,38 je podoben, vendar poudarja, kaj daješ drugim, naj gre za dobre stvari ali za odpuščanje in usmiljenje, kot omenja Lk 6,37.

Matej 18:35; 6:12 nas učita, da nam bo Bog odpustil, kakor mi odpuščamo drugim. Mera usmiljenja in odpuščanja, ki jo izkazujemo drugim, kaže, kaj bomo prejeli.

Če povzamemo: nekateri vidiki Božje sodbe na koncu in blagoslova v tem življenju so absolutni in nespremenljivi za vse. Nekateri vidiki so odvisni od znanja, ki ga ima posameznik (Rimljanom 4:15; 5:13; 2. Petrov 2:21–22 itd.). Nekateri vidiki tega, kar posameznik prejme, so odvisni od tega, kar daje drugim.

V: Kakšen je smisel te prilike v Mk 4,26?

O: To je edina prilika, ki jo najdemo izključno v evangeliju po Marku. Niti oseba, ki seje seme, niti zemlja, ki seme sprejme, ne zavedata, kaj se dogaja, medtem ko seme raste. Vidita le rezultat in korist.

Nekoč je bil majhen deček, ki je posadil grahovo seme v skodelico zemlje. Zalival ga je in mu zagotovil sonce, a grahova rastlina ni nikoli vzklila. Ni razumel, zakaj. Vsak dan je izpulil seme, da bi videl, kako mu gre. Včasih se preveč osredotočamo na rezultate, ki jih lahko takoj vidimo, in morda spregledamo pomembnejše stvari.

V: Zakaj v Mk 4,31 piše, da je gorčično seme najmanjše od vseh semen, saj obstajajo še manjša semena?

O: Gorčična semena so izredno majhna; približno 725–760 jih tehta en gram. Vendar pa niso najmanjša rastlinska semena, ki obstajajo na svetu. Bila so najmanjša semena, ki so jih ljudje sejali na polju, in bila so najmanjša semena, ki so jih ljudje v tistem času poznali.

V: Zakaj je v Mk 4,32 gorčična rastlina največja med vsemi zelišči, saj obstajajo večja zelišča?

O: Jezus tu ni hotel dati lekcije iz botanike. Govoril je v korist svojih poslušalcev in uporabil izraze, ki so jim bili razumljivi. Gorčična rastlina je bila največja med vsemi rastlinami, ki so jih prepoznavali kot zelišča.

V: Ali so ptice v Mk 4,33 tukaj dobre ali slabe?

O: Medtem ko so bile ptice v Marku 4,4 slabe, so tukaj nevtralne. Predstavljajo ljudi, ki imajo korist od vej drevesa, ne da bi karkoli prispevali k temu, da je drevo tam zraslo.

V: Zakaj je Jezus v Mk 4,34 vse poučeval v prilikah?

O: Z uporabo te posebne oblike poučevanja je Jezus lahko poučeval tiste, ki so se hoteli učiti, in to skrival pred tistimi, ki mu niso hoteli slediti.

V: Kako je Jezus v Mk 4,38 lahko spal v ladji med nevihto?

O: Jezus je bil morda utrujen po vsem svojem pridiganju. Poleg tega je morda Oče posebej želel, da bi Jezus v tem trenutku globoko spal, da bi učencem pokazal, kako pomembno je, da prosijo.

V: Kako je v Mk 4,39 veter lahko tako nenadoma prenehal?

O: Veter je posledica razlik v tlaku med dvema območjema. Čeprav se veter lahko naravno nenadoma ustavi, ta odlomek kaže, da je bilo prenehanje vetra čudež. Izraz, preveden v angleščino kot »be still« (v grščini pephimoso), je » «, ki se natančneje prevede kot »be muzzled«, kot v Marku 1,25. Gre za strokovni izraz za odvzem moči demonu, kot navajata The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 122, in The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 656.

V: V Mk 4,39 so bile nevihte precej nevarne, ribiči pa so vedeli, da so v resni nevarnosti, če ne bi bilo osebe, s katero so sedeli v čolnu. Kako lahko v nevihtah, s katerimi se srečujemo v življenju, prepričani, da smo »v čolnu« z Jezusom?

O: Obstajata dva vidika.

Pridružite se njegovi skupini: Najprej se prepričajte, da resnično sledite Jezusu tja, kamor vas vodi, in ne prosite Jezusa le za pomoč pri tem, kamor želite iti sami. Ko Bog zapre vrata, se lahko močno trudite, da jih ponovno odprete, in včasih vam to tudi uspe. A končni rezultat ne bo uspeh, temveč neuspeh.

Pustite ga v naš čoln: Drugič, Jezusa ne vabite le v svoje življenje, ampak ga vabite v vsak vidik svojega življenja. Ali so v vašem življenju stvari, ki jih niste izročili Bogu, ampak ste mu rekli: »To je v redu, to bom uredil sam.« V življenju so stvari, pri katerih Bog želi, da sami preučite različne možnosti in se naučite sprejemati dobre odločitve. Toda tako kot vaši otroci včasih sprejmejo slabe (upajmo, da majhne) odločitve in se učijo iz svojih napak, tudi vaš nebeški Oče vam lahko dovoli, da sprejmete slabe odločitve in se iz njih učite. Vendar dajte Bogu priložnost, da vam spregovori, in z veseljem mu dovolite, da prevlada nad vašimi odločitvami.

V: Kje v Mk 5,1 se nahaja dežela Gadarenov?

O: To je območje ob mestu Gerasa, ki leži približno 35 milj jugovzhodno od Galilejskega morja v današnji Jordaniji. Eno miljo južno od današnje vasi Khersa je strm hrib, 40 jardov od obale. Dve milj stran so jamske grobnice, ki so bile očitno uporabljene tudi kot domovi.

V: V Mk 4,39 se je Jezus na zelo različne načine odzval na učence, ki so ga tu spraševali, ter na demone in ljudi, ki so mu nasprotovali. Kako naj se mi odzivamo na ljudi, ki nas na različne načine sprašujejo ali nam nasprotujejo?

O: Tukaj je šest korakov, ki jih je treba upoštevati.

Korak 1: Preden se ukvarjamo z drugimi, se moramo najprej ukvarjati sami s seboj in s kakršnim koli ponosom, ki ga morda gojimo. Nekateri menijo, da je vsaka kritika njihovih dejanj ali odločitev osebni napad nanje. Ne razumejo pojma »lojalne opozicije« v času vojne. Nekateri menijo, da morajo vedno sprejeti pravo odločitev, in če tega ne storijo, se bojijo, da bi kdo ugotovil, da so naredili napako. Prepričajte se, da vam ne moti, če ljudje vidijo, da delate napake, še preden sploh poskušate obravnavati druge. Nazadnje pozorno poslušajte. Včasih se oseba, ki govori z vami, moti, in njenega nasveta NE SMETE upoštevati, vendar je morda sredi njenega napačnega predloga kanček resnice, ki ga morate vseeno upoštevati. Bodite sposobni to prepoznati.

Korak 2: Zavedajte se, da ni vsak, s katerim se pogovarjate, sam opravil korak 1. Poskusite ugotoviti, ali bo vsako kritiko razumel kot osebni napad nase. Ko govorite, potrdite njegovo stališče, poudarite dejanje ali odločitev, ki jo je naredil narobe, in kaj naj zdaj stori glede tega.

Korak 3: Ko vam ljudje dajejo nasvet, za katerega veste, da ga ne smete upoštevati, vljudno pojasnite, zakaj ga ne boste upoštevali, vsaj toliko, kolikor vam bodo dovolili govoriti. Ne dopustite, da bi tisto, kar poznate kot dobro, označevali za zlo, kot pravi Rimljanom 14,16.

4. korak: Ko vam ljudje dajo nasvet, ki bi ga morali upoštevati, se hitro strinjajte, se jim zahvalite za pouk ali pomoč in ga nato upoštevajte. Ni potrebe, da se prepirate o tem, kar veste, da je prav, samo da bi ohranili ugled. Če je oseba, ki daje dober predlog, otrok ali je v nižjem položaju od vas, to ni pomembno. Če je nasvet dober, ga vseeno upoštevajte.

Korak 5: Ko menite, da nasvet ni niti posebej dober niti posebej slab, bodite pripravljeni na kompromis. Če je za nasvet močno zavzet, premislite, koliko škode bi povzročili, če bi se v tej zadevi, ki je za vas nepomembna, preprosto strinjali. To je še posebej koristno v zakonu.

Korak 6: Ko je oseba v položaju nad vami, na primer šef, vladni uradnik ali vaš mož, in če je njeno navodilo ali nasvet neprimeren, je lahko to težko. Najprej poskusite tej osebi razložiti prednosti druge možnosti. Če pa vas še vedno ne bo poslušala, je morda razlog v tem, da se motite, ali pa imate prav, vendar ne veste nečesa, kar ona ve. Po drugi strani pa morda ta oseba v tem primeru sprejema neumno odločitev. Ko ste jo opozorili, kar je (ponavadi) vaša dolžnost, se morate včasih prilagoditi.

V: Kako je v Mk 5,3–4 lahko bil ta od demonov obsedeni človek tako močan, da je lahko pretrgal verige in okove?

O: Znano je, da tudi ljudje, ki niso obsedeni z demoni, v stresnih situacijah, ko gre za življenje in smrt, pokažejo izjemno moč. Slišal sem za alarm zaradi neposredne nevarnosti eksplozije v kemični tovarni (ki se na srečo ni zgodila), in eden od delavcev v tovarni je preskočil ograjo iz žice, visoko osem čevljev. Ko se je vrnil v tovarno, je z začudenjem gledal tisto ograjo, saj skoraj ni mogel verjeti, kaj je storil.

Slišal sem tudi za žensko, ki je, ko je parkirani avtomobil skoraj zmečkal njenega otroka, dvignila en kot avtomobila.

V: Zakaj je v Mk 5,6 demonizirani moški tekel k Jezusu, da bi ga častil?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne pojasnjuje, je tu ena domneva. Če je demon mislil, da Jezus prihaja po njega in da ne more pobegniti, je morda hotel najprej teči k Jezusu, da bi ga prosil, naj ga prizanese. Demon je vedel, da Jezus prihaja, in v obupu je Jezusu izkazal spoštovanje ter ga prosil, naj mu prizanese mučenje, čeprav je bil prav demon tisti, ki je mučil tega moškega.

Kot stranska opomba: medtem ko je prejšnja zgodba pokazala Jezusovo moč nad naravo, ki jo uporabljajo demoni, ta zgodba neposredno ponazarja Jezusovo moč nad demoni.

V: Zakaj je bilo v Mk 5,9 in Lk 8,30 ime demona »Legion«?

O: Rimski legij je štel okoli 5.000 do 6.000 vojakov. Z drugimi besedami, ta človek ni imel enega samega problema z demonom, ampak 5.000 ali 6.000 problemov z demoni. Bogu je vseeno, koliko problemov imamo; Gospod jih lahko vse reši.

Lahko se sprašujemo, ali je vsak demon, ki trenutno obstaja, imel samostojno obstoj že od časa rajskega vrta ali ne. Morda se demoni lahko razmnožujejo (nekako podobno kot mikroorganizmi) bodisi zunaj bodisi v plodnem terenu človeka. To je seveda le špekulacija.

V: Zakaj se je v Mk 5,10–14 in Lk 8,32 zdelo, da je Jezus »sklenil dogovor« z demoni?

O: Čeprav je imel Jezus svobodo, da to stori, Sveto pismo dejansko ne pravi, da je storil kaj več kot to, da jim je dal dovoljenje. Jezus demonom ni nujno naredil uslugo; prašiči so se utopili.

V: Ali bi kristjani danes v Mk 5,10–14 sploh smeli sklepati dogovore z demoni?

O: Ni nobenega dokaza, da bi to morali. Nimamo znanja, ki ga je imel Jezus. Glede na to, da demoni vidijo v drugi dimenziji poleg naše, so morda pametnejši, in ker ni nobenega zagotovila, da so pošteni ali zanesljivi, se ne zdi, da bi obstajala kakršna koli nujna potreba, da bi sploh govorili s katerim koli demonom, razen da jim ukazujemo, naj se zavežejo ali naj odidejo.

V: Zakaj so v Mk 5,12 in Lk 8,30–33 demoni hoteli vstopiti v prašiče?

O: Sveto pismo nam daje le najkrajši vpogled v misli demona. Očitno so sklenili, da je vstop v prašiče v tem trenutku boljši kot odhod v brezno.

Sveto pismo ne navaja, ali so demoni namerno povzročili utopitev prašičev, ali so to storili po nesreči, ali pa sploh niso vedeli, da se bodo prašiči utopili. Nazadnje, Sveto pismo ne navaja, ali so demoni in Satan popolnoma pri sebi ali pa so včasih nori.

V: Kaj bi morali vsi vedeti o obsedenosti z demoni iz tega dogodka v Mk 5,13?

O: Cilj demonov, ki obsedejo nekoga, je uničiti svoje gostitelje, naj gre za prašiče ali ljudi. Ljudje, ki so trdili, da komunicirajo z demoni, so pogosto živeli krajše življenje. Če se nekdo poigrava z okultizmom ali pa to jemlje resneje, ga morate vprašati, zakaj? Ali si redno vbrizgava strup v kri? Če tega ne želita početi, zakaj bi potem želela komunicirati z demoni, ki bi ju ubili prav tako, kot so ubili prašiča?

V: Zakaj naj bi Jezus v Mk 5,13 uničil 2000 prašičev, da bi ozdravil enega človeka? (To je izpostavil Ahmad Deedat.)

O: Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

a) Domnevam, da bi se Deedat strinjal, da smo vredni več kot mnogi prašiči. Ljudje, bodisi v Savdski Arabiji, Indiji ali na Zahodu, ves čas ubijajo veliko živali za hrano. Ti prašiči, ki so jih vzrejali nejudje, ki so živeli na vzhodni strani Galilejskega morja, so bili vzrejeni za hrano, saj za razliko od ovac ali mlečnih krav vzreja prašičev nima drugega namena.

b) Prašiče so ubili demoni, ne Jezus. Ko je legija demonov zapustila človeka, so vstopili v prašiče, kar je povzročilo njihovo utopitev.

c) Preseneča me, da Deedat pretvarja sočutje do teh prašičev, ko pa Koran pripoveduje o Božjem preroku, modrejšem od Mojzesa, ki je preprosto pristopil k majhnemu dečku in mu zlomil vrat, s čimer ga je ubil. (Ne, deček po tem ni bil oživel ali kaj podobnega; deček je preprosto ostal mrtev.) To je zapisano v suri 18:63–82. V hadithih Bukhari, zvezek 1, knjiga 3, št. 124, str. 92, je podrobneje opisana zgodba o al-Khidru. Abu Dawud, zvezek 3, št. 4688–4690, str. 1319

to utemelji z besedami, da je bil deček, ki ga je al-Khidr ubil, rojen kot nevernik. Torej, ali je v očeh muslimanov dovolj, da si majhen deček, ki ni verjel v Boga, da ti zlomijo vrat?

V: Zakaj je v Mk 5,17 in Lk 8,37 množica prosila Jezusa, naj odide?

O: Ti ljudje so jasno videli Jezusovo dobroto in moč, pa so ga kljub temu prosili, naj jih zapusti. Gojili so prašiče, za katere med Božjim ljudstvom, ki je sledilo Božjemu zakonu, ni bilo trga.

Eno od napačnih prepričanj je, da se morajo ljudje spremeniti, preden pridejo k Kristusu. Ne, saj tega sami ne morejo. Jezus jih bo spremenil. Kaj pa, če se ne želijo spremeniti? Takrat ne bodo hoteli priti k pravemu Jezusu.

Danes je pogosta reakcija popolnoma zlobnih ljudi, ko vidijo Božjo dobroto in čisto ljubezen, da poskušajo to odpraviti. To še posebej velja za tiste, ki danes duhovno »prodajajo prašiče«. Toda ti ljudje so bili drugačni; zdelo se je, da nimajo nič proti Jezusu osebno (za razliko od pismoukov in farizejev). Prej je bil Jezus, čeprav je bil zanimiv in mogočen, preveč drag gost za njihov trenutni način življenja.

V: Zakaj Jezus v Mk 5,18–20 ni dovolil, da bi ga ta človek spremljal?

O: Jezus je nedvomno videl, da bi bil osvobojeni mož, ki ostane med tistimi, ki ga poznajo, večje služenje kot pa zdaj že normalen poganski človek, ki bi šel k Judom, ki ga ne poznajo in so že videli Jezusove čudeže.

Danes imamo morda naravno težnjo, da želimo opravljati bolj »razkošna« služenja, toda Bog ima morda za nas večji namen, ko nas pošilja drugam ali nas zadržuje tam, kjer smo. Namesto da se sprašujete, zakaj vas Bog ne postavi v službo drugje, se raje vprašajte, kako lahko ste učinkovitejši tam, kjer ste.

V: Zakaj je Jezus v Mk 5,27–34, ko ga je dotaknila ženska z krvavitvijo, javno vprašal, kdo ga je dotaknil?

O: Obstajata dva možna odgovora.

1. Ker je Jezus, ko je prišel na zemljo, prevzel nekatere omejujoče človeške lastnosti, kot je to, da ni vseveden, Jezus resnično ni vedel, kdo je bil čudežno ozdravljen z dotikom.

2. Ne glede na to, ali je Jezus vedel, kdo je bila, je želel, da stopi naprej. Tu je bila še neka nedokončana zadeva, in sicer, da je Jezus želel govoriti z njo ter izjaviti, da jo je ozdravila njena vera, da naj gre v miru in da bo osvobojena svojega trpljenja.

V: V Mk 5,30–33, ker je Jezus lahko vedel, kaj je v človeku, zakaj jo je Jezus vprašal?

O: Jezus jo je vprašal zaradi nje, ne zaradi sebe. Želel ji je pomagati, vendar je hotel, da ga ona najprej prosi za pomoč.

V: Zakaj so v Mk 5,35 in Lk 8,49 rekli, naj Jezusa ne motijo, ko je umrla Jairova hči?

O: Čeprav je Jezus lahko ozdravljal bolnike, so verjetno mislili, da niti Jezus ne more obuditi mrtvih.

V: Zakaj je Jezus v Mk 5,39 in Lk 8,52–53 rekel, da Jairova hči ni mrtva, ampak da spi?

O: Obstajata dva možna odgovora.

Koma: Morda hči res ni bila mrtva, ampak je bila le v komi, blizu smrti. Sveto pismo dejansko ne pravi, da je bila mrtva. V Lk 8,49 je namreč zapisano, da so drugi rekli, da je mrtva, v Lk 8,53 pa, da so »vedeli«, da je mrtva, v Lk 8,55 pa, da se je njen duh »vrnil«. Vendar je naslednji odgovor verjetnejši.

Smrt: Dejansko je bila mrtva. Vendar se smrt obravnava kot končno fizično stanje, Jezus pa je uporabil metaforo, da je le spala, saj je vedel, da jo bo obudil.

V: Zakaj je Jezus v Mk 5,41 in Lk 8,54 rekel: »Dekle, vstani«?

O: Če bi Jezus rekel le »vstani«, bi morda vsi mrtvi vstali. Ne bi bilo primerno, da bi Jezus rekel »vstani«, da bi vsi mrtvi vstali, nato pa bi Jezus dodal: »Pa vendarle…«

V: Zakaj je Jezus v Mk 5,42 in Lk 8,56 dekličinim staršem rekel, naj nikomur ne povedo o tem čudežu?

O: Morda je šlo za pravi trenutek; morda Jezus ni hotel, da bi se o tem čudežu govorilo, medtem ko je bil v mestu. Ljudje bi zagotovo sčasoma izvedeli, toda Jezus ni hotel, da bi ga še več ljudi poskušalo slediti »samo zaradi predstave«.

V: Zakaj Marko v Mk 5,41 in 7,34 svojim bralcem razlaga aramejske izraze?

O: Evangelij po Marku je bil napisan v grščini, in čeprav so mnogi v Palestini govorili obe jeziki, je Marko predvidel, da mnogi njegovi grški bralci ne bi razumeli aramejskih izrazov. V nasprotju s tem Papias pravi, da je bil Evangelij po Mateju najprej zapisan v hebrejščini. Glej pa The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 11–12, kjer je navedena nejasnost glede te izjave.

Skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 911) vsebuje tukaj koristen komentar. Asimov pravi, da se Markov slog zdi bližji aramejščini celo kot Matejev. »Dejansko se zdi, da je del nepopolnosti grščine v tem evangeliju v tem, da vsebuje številne aramejske izraze, dobesedno prevedene, kot da bi Mark pisal v grščini, a razmišljal v aramejščini.«

V: Ali je Jezus v Mk 5,41 govoril aramejsko ali grško?

O: Jezus je vsekakor govoril aramejsko, kar dokazujejo njegovi aramejski izrazi. Vendar so mnogi v Galileji in Dekapolu govorili oba jezika, a so se bolje počutili v grščini. Ker je bil Jezus od tam, je verjetno, da se je z ljudmi pogovarjal v obeh jezikih.

Tukaj so navedeni konkretni aramejski izrazi

A1. »Sinovi groma« Marko 3,17

A2. »Deklica, pravim ti, vstan!« Marko 5,41

A3. »Odpri se / popolnoma se odpri« (ephphatha) Marko 7:34

A4. »Praznoglavec« Matej 5,22

A5. »Abba, Oče« Marko 14:36

A6. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Matej 27:46; Marko 15:34

A7. »Ali bo ozdravil na soboto, da bi našli obtožbo proti njemu?« (Luka 6:7) je grški izraz s posebno slovnično strukturo (odvisni dopolnilni nedoločnik), ki bi lahko nakazoval aramejski odtenek, kot navaja knjiga A Wandering Aramean, str. 12–13.

Jezus je v Pavlovem videnju v Apostolska dela 26:13–15 govoril hebrejsko.

Tukaj so štiri stvari, ki kažejo, da je Jezus uporabljal tudi grščino.

G1. Matej 16,15–18 (Petros, Petra)

G2. Imena Filip in Andrej sta bila grška. Ime Bartimej je aramejsko-grška mešanica, kot navaja knjiga *Dictionary of Jesus and the Gospels*, str. 316.

G3. Ko je Jezus odšel iz Palestine na sever v Tir in se pogovarjal s sirsko-feničansko žensko v Marku 7,24–29, je izredno verjetno, da je ona govorila samo grško.

G4. Nazadnje bi bilo težko verjeti, da Jezus, ob upoštevanju vsaj treh evangelijev, prvotno napisanih v grščini, ter pisem, ki so jih v grščini pisali Pavel in drugi, ne bi poznal jezika, ki so ga poznali celo galilejski ribiči.

Tudi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 911) obravnava Jezusove aramejske izraze.

V: Kaj je bila v Mk 6,1 Jezusova »domovina«?

O: To bi bila regija okoli Nazaret v Galileji.

V: Zakaj v Mk 6,1–6 mnogi v Jezusovem rojstnem kraju niso verjeli vanj?

O: Nekateri so verjeli. Vendar pa je mnogim ljudem bilo težko sprejeti, da bi nekdo, ki je bil nekoč otrok in je odraščal v bližini kraja, kjer so odraščali tudi oni, lahko bil velik, še manj pa Mesija.

V: Kako danes ljudje v Mk 6,1–6 jemljejo Jezusa za samoumevnega, ne da bi ga odkrito zavračali?

O: Jezusa lahko jemljejo za samoumevnega tako neverniki kot verniki.

Neverniki lahko Jezusa jemljejo za samoumevnega, ker vedo, da je bil vedno tam. Ko se naveličajo svojega življenja, mislijo, da se lahko vedno obrnejo nanj. A ne vemo, kdaj se bo naše življenje končalo, in pravzaprav niti ne vemo z gotovostjo, ali bomo sploh dočakali jutri.

Tudi verniki, ki so svoje življenje že predali Kristusu, lahko Jezusa jemljejo za samoumevnega. Njihova ljubezen lahko ohladne, in vedo, da se lahko vedno pokesajo in se vrnejo k Njemu. A spet, dejansko ne vemo z gotovostjo, ali bomo sploh imeli jutri. Najboljši čas, da se spravimo z Bogom, je prav zdaj.

V: Kako bi v Mk 6,3 lahko spodbudili ljudi, naj Jezusa ne jemljejo za samoumevnega?

O: Molite zanje in poskusite jih spodbuditi, da na Jezusa pogledajo z novimi očmi. Razmislite, kaj je Jezus prestal zaradi nas (Hebrejcem 12:2–3). Razmislite, zakaj je Jezus to hotel storiti, kot je zapisano v sredini Hebrejcem 12:2. Nazadnje, »osredotočite se na nagrado« in ne pozabite na cilj, da boste za vedno z Jezusom v nebesih.

V: Ali v Mk 6,5 dejstvo, da Jezus ni mogel storiti nobenega čudeža, dokazuje, da ni Bog, kot trdijo Jehovove priče v publikaciji Razmišljanje iz Svetih spisov, str. 150 (1989)?

O: Ne. Pri odgovoru je treba upoštevati dve točki.

Na zemlji se je Jezus prostovoljno izpraznil, tako da je prevzel podobo sužnja, kot pravi Filipljanom 2:6–7. Jezus je na zemlji doživel poslušnost, trpljenje in telesno bolečino.

Odločitev, da ne bo storil čudeža, je nekaj drugega kot fizična nezmožnost, da bi ga storil. Ne glede na to, da se je Jezus izpraznil, bi se Bog Oče lahko odločil, da se čudež zgodi, vendar se zaradi pomanjkanja vere pri ljudeh za to ni odločil.

V: Zakaj Jezus v Mk 6,5 ni mogel storiti nobenega mogočnega čudeža v svojem rojstnem kraju?

O: Ker so ljudje na splošno zavračali vero v fanta iz svojega rojstnega kraja, izvršitev čudeža ne bi okrepila njihove vere. To bi lahko bilo tudi dejanje usmiljenja s strani Jezusa. 2. Petrov 2,21–22 pravi, da je bolje, da nekdo ne pozna poti resnice, kot da jo pozna in se ji obrne hrbet.

V: Zakaj v Mk 6,8–9 učenci niso smeli vzeti s seboj torbe, kruha ali bakrenih kovancev v pasu?

O: Preprosto zato, ker jim je naš Gospod to prepovedal. Lahko domnevamo, da je hotel, da se zanašajo na Boga in druge, ne pa na svoje finančne vire.

V: Zakaj v Mk 6,10 in Lk 9,4–5 niso smeli obiskati več hiš v enem mestu?

O: Jezus tega ni povedal, vendar lahko vidimo več praktičnih razlogov, zakaj ne bi smeli obiskati več hiš.

1. Obstajala je večja verjetnost, da bi se ljudje počutili užaljene, da bi prišlo do nesporazumov ali da bi med ljudmi nastali spori glede tega, kdo bo gostil goste.

2. Za ljudi, da ne omenjamo učencev, bi bilo moteče, če bi se morali nenehno skrbeti, kje bodo prenočili.

V: Če bi v tistih časih, kot piše v Mk 6,11, živeli in bi imeli preroštvo o tem, kaj bo storil Juda Iškariot, ali bi morali Juda sprejeti v svojo hišo?

O: Da, če bi vedeli, da je to tisto, kar bi Jezus želel, da storite. Najpomembnejše vprašanje pri vsaki odločitvi je: »Kaj bi Jezus želel, da storite?«

V: V Mk 6,14–29: zakaj nekateri ljudje, kot je tukaj Herod, počnejo zla dejanja, za katera vedo, da jih ne želijo storiti?

O: Herod je bil v dilemi. Užitek mu je bilo, da je Janeza držal živega kot ujetnika. Po drugi strani pa ni hotel pred svojimi gosti javno pokazati, da ne drži besede. Herod je kot kralj ubil veliko ljudi, zato mu verjetno ni bilo tako hudo, če bi ubil še eno osebo.

Držati besedo je častno, toda nekateri menijo, da je vedno častno držati besedo pred vsem drugim. Herod ni hotel storiti ničesar, kar bi izgledalo nečastno. Morda je enako čutil tudi Jefta, ko je storil zlo dejanje in ubil svojo hčer, da bi držal besedo.

V: V Mk 6,14–29 Herod sicer ni zares zavrnil Janeza Krstnika, vendar v čem se Herodovo jemljanje Janeza Krstnika za samoumevnega razlikuje od tega, da drugi jemljejo Jezusa za samoumevnega?

O: Herod je imel z Janezom Krstnikom odnos ljubezni in sovraštva. Sovražil je, da je bil Janez svoboden in ga je javno kritiziral ter morda povzročal težave. Po drugi strani pa je rad govoril z Janezom Krstnikom, prav tako pa mu je bilo všeč, da je lahko tega potencialnega povzročitelja težav zaprl in imel pod svojim nadzorom. Rad je imel Janeza Krstnika, oziroma raje rečeno, rad ga je imel tam, kjer ga je lahko nadzoroval. Nekateri danes imajo radi Jezusa, radi se učijo o njem, vendar jim ni všeč, da Jezus postavlja zahteve glede njihovega življenja in da jih želi imeti pod Kristusovim nadzorom.

V: Zakaj v Mk 6,17–18 ni bilo zakonito, da je Herod Antipa imel ženo svojega brata?

O: Janez je dobro poznal Staro zavezo. Herodova poroka z ženo svojega brata, medtem ko je bil njegov brat še živ, je bila v nasprotju z 3. Mojzesovo knjigo 18,16; 20,21.

V: Kako je Herod Antipa v Mk 6,20 spoštoval in se bal Janeza, če je Janeza kasneje ubil?

O: Glede na Janezovo odločenost, da se odreče udobnemu življenju in se odloči za življenje v puščavi, ter njegovo drznost, da je pridigal resnico ne glede na ceno, je Herod do Janeza gojil iskreno spoštovanje. A ne glede na to, kako veliko je bilo Herodovo spoštovanje, sta bila njegova nepremišljena prisega, da bo vzel z ovo posvojeno hčer, in njegov strah, da bi ga imeli za tistega, ki je prelomil prisego, močnejša od njegovega spoštovanja in želje, da bi storil tisto, kar je prav, kot kaže Marko 6,22–28.

Čeprav se sliši čudno, je pri nekaterih ljudeh želja, da ne bi prelomili svoje besede, in želja, da bi se kazali kot pravični, večja od njihove želje, da bi dejansko bili pravični.

V: Ali v Mk 6,21, Mt 14,6–10 in 1 Mz 40,20–22 – ker je Herod dal ubiti Janeza Krstnika na svoj rojstni dan, faraon pa glavnega pekarja na svoj rojstni dan – ti verzi nakazujejo, da ne smemo praznovati rojstnih dni, kot trdijo Jehovove priče v knjigi Razmišljanje iz Svetih spisov, str. 68–69 (1989)?

O: Ne. Zli sta bila Herod in faraon, ne pa rojstni dan. Sam dogodek ni bil niti dober niti slab. Dejstvo, da sta se obe stvari zgodili v zaprtih prostorih, tudi ne pomeni, da ne smemo nikoli biti v zaprtih prostorih.

V: Zakaj so v Mk 6:30–34 potrebovali počitek in ali je bil ta nujen?

O: Učenci so bili tako zaposleni, da niso imeli niti časa za hrano. Potrebovali so čas ne le za hrano, ampak tudi za počitek in sprostitev.

Vendar je bila njihova potreba po počitku podrejena množicam, ki so jim sledile. Ker je bila trava zelena, to pomeni, da se je zgodilo pozimi ali zgodaj spomladi. Ta čudež se ne bi zgodil, če bi učenci ostali pri načrtu in se le spočili, kot nam pove »Believer’s Bible Commentary« na str. 1336.

V: Kakšno mesto ima v krščanskem življenju počitek, kot je opisano v Mk 6,30–32?

O: Včasih Bog želi, da si vzamemo čas, ki bi ga sicer porabili za službo, da se sprostimo in približamo Njemu.

Vendar to ne opravičuje razkošnih počitnic za krščanske voditelje, kot nas opominja »Believer’s Bible Commentary« na str. 1335–1336.

V: Zakaj je Jezus v Mk 6,38 in Mk 8,5 pred vsako od obeh nahranitev vprašal, koliko hrane je na voljo?

O: V retrospektivi se zdi, da količina hrane, s katero je Jezus začel, ni bila pomembna. Jezus bi lahko vse nahranil že z eno drobtino, če bi to želel. Namesto tega je Jezus hotel, da vidijo, da hrane ni bilo dovolj za vse, da je bilo na koncu več hrane kot na začetku, uporaba pomembnih številk 12 in 7 pa preprosto kaže, da zadevne količine niso bile zgolj naključje.

Ti kruhi so bili majhni; po podatkih iz The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 763, bi lahko v enem obroku pojedli kar nekaj celih kruhov. Sosednji vasi Kafarnaum in Betsaida sta imeli le od 2.000 do 3.000 prebivalcev, kot navaja The Expositor’s Bible Commentar , zvezek 8, str. 675. Zato bi bilo za okoliške vasi težko nahraniti vse te ljudi.

V: Zakaj je Jezus v Mk 6,38 ukazal nemogoče?

O: Ko je Jezus učencem ukazal, naj nahranijo množico, je v grškem besedilu poudarek na besedi »vi« (množina). To zagotovo ni bil zadnjič, ko je Bog komu ukazal, naj stori nekaj, kar je z človeško močjo nemogoče, toda z Božjo močjo je vse mogoče.

V: Kakšno duhovno lekcijo o kruhih nam ponuja Mk 6,38–44?

O: Vir tega čudeža je bil Jezus, ki je Kruh življenja. Prvotni kruhi, preden jih je Bog blagoslovil in preden so bili prelomljeni, niso zadostovali za takratno potrebo. A to je bilo vse, kar so imeli, in Bog jih je vseeno vzel. A z Božjim blagoslovom so bili razlomljeni. In s tem blagoslovom in razlomljenostjo niso le zadovoljili takratne potrebe, ampak je ostalo celo nekaj ostankov. In ne le, da je ostalo nekaj ostankov, ampak je bilo celo več, kot so imeli na začetku. Bog ni neposredno nahranil teh ljudi, ampak je hrano dal svojemu ljudstvu, učencem, da so jih nahranili. Bilo je več kot dovolj za vse, a niso zapravljali, ker so zbrali ostanke.

V: Zakaj je Jezus v Mk 6,48 hotel iti mimo njih?

O: Jezus, ki je hodil po vodi, je napredoval hitreje kot učenci, ki so veslali proti vetru. Kljub temu Jezus ni hodil proti čolnu, ampak je hodil mimo njih, dokler ga niso poklicali.

Danes se Jezus in Božja blagoslova morda približujeta nam, a bosta šla mimo nas, če ne bomo poklicali Boga, naj pride k nam, ne le mimo nas. Ali živimo tako, da ne želimo biti preveč oddaljeni od Boga, ali pa živimo tako, da želimo biti čim bližje Njemu?

V: Kaj vemo o pokrajini Genezaret iz Mk 6,53–56?

O: Za razliko od prejšnjih oddaljenih krajev je bil Genezaret zelo rodovitna pokrajina na zahodni strani Galilejskega morja in zato precej gosto naseljen, kot navaja The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 676. V tej pokrajini je bilo več mineralnih izvirov, kjer so invalidni ljudje iskali tolažbo in upanje.

V: V Mk 6,53–56 bi ljudje to lahko razlagali tako, da je Jezus le naš vir preživetja. Zakaj je Jezus kljub temu to storil in kaj je storil, da bi to ublažil?

O: Mnogi niso prišli v prvi vrsti zato, da bi sledili Jezusu ali se celo učili iz njegovega učenja. Prišli so zaradi tega, kar je Jezus lahko storil zanje. Jezus je hotel pokazati, kdo je, a morda je bil eden od razlogov, zakaj se je Jezus tako pogosto selil naprej, ta, da bi po tem, ko je pokazal, kdo je, zapustil tiste, ki so iskali le hrano ali ozdravljenje. Vendar so ga še vedno sledili, kamorkoli je šel.

Danes morajo cerkveni voditelji paziti na tiste, ki pridejo v cerkev le zaradi obroka ali zaradi tega, kar jim cerkev lahko ponudi. Morda se bo njihova motivacija kasneje spremenila na bolje. Vendar morajo cerkveni voditelji najti ravnovesje med izkazovanjem ljubezni in tem, da jih ne bi izkoriščali.

V: Kaj v Mk 7,2–5 velja za napačno pri jedi z neumitimi rokami?

O: Farizeji so starozaветni pojem čistega in nečistega razširili na številna področja. To ni bilo nič narobe, toda ko so svoja mnenja enačili z Božjo besedo, je prišlo do spora z Jezusom. 1. Korinčanom 4:6 in Pregovori 30:5–6 kažeta, da je napačno presegati Božjo besedo.

V Jezusovem času je šlo le za ustno izročilo, vendar so bile okoli leta 200 do 300 n. št. številne tradicije zapisane v judovski Mišni. Po podatkih iz »New International Bible Commentary« (str. 1165) niso le Jezus, ampak tudi saduceji zavrnili farizejsko tradicijo.

V: V Mk 7,6–8 bi bili farizeji precej presenečeni nad Jezusovim odgovorom. Kako so farizeji – in drugi danes – prakticirali umetnost samozavajanja?

O: Samozavajanje je danes za ljudi preveč enostavno in se lahko izvaja na več načinov. Lahko je nenamerno ali namerno, lahko pomeni videti stvari, ki v resnici niso tam, ne videti stvari, ki so tam, in zanikati tisto, kar dejansko vidiš. Včasih, ko ljudje najprej zavajajo druge, ne pa sebe, sčasoma začnejo verjeti v to, kar so sprva vedeli, da je laž.

V eni od študij so udeležence prosili, naj si ogledajo videoposnetek in poskušajo prešteti, kolikokrat je nekdo odbijal košarkarsko žogo. Videoposnetek je prikazoval zabavo, na kateri so se ljudje pogovarjali, ena oseba pa je spredaj driblala s košarkarsko žogo. V nekem trenutku je nekdo v gorilskem kostumu prečkal sredino zabave. Po ogledu videoposnetka so udeležence prosili, naj navedejo število in povedo, ali so med ogledom opazili kaj nenavadnega. Vsi so odgovorili, da ne. Njihove oči so bile tako osredotočene na košarkarsko žogo, da sploh niso opazili osebe v gorilskem kostumu, ki je hodila skozi zabavo!

Včasih je samozavajanje bolj namerno. Ko oseba odloča, kaj je res, na podlagi tega, kar si želi, da bi bilo res, bo popolnoma prezrla ali vsaj omilila dokaze, ki kažejo nasprotno. Nekega poletja sem bil na misijonskem potovanju v Utahu, da bi pričeval mormonom. Približno polovica kristjanov v skupini je bila nekdanjih mormonov, druga polovica (vključno z mano) pa ne. Zanimivo je bilo postavljati nekdanjim mormonom vprašanja o času, ko so bili še mormoni. Eno od vprašanj je bilo: »Kako si lahko ponoči spal ob vseh teh številnih protislovjih v mormonizmu?« On je odgovoril, da je kot mormon spal povsem v redu. Da, vedel je za nekatera od teh protislovij in vedel je, da nanje ne more odgovoriti, a ga to ni motilo, ker je mislil, da je v mormonski cerkvi nekdo, ki lahko. Kot mormon je sčasoma spoznal, da nihče ne more odgovoriti na ta protislovja, in kasneje je odšel.

Farizeji so trpeli zaradi t. i. »kognitivne disonance«. »Vedeli« so, da so edini učitelji Izraela in da se ne motijo. A tu je bil ta človek, Jezus, ki je razbijal njihov svetovni nazor s tem, da je poučeval z avtoriteto in delal čudeže, ki jih je lahko delal le nekdo od Boga. Te velike napetosti se je bilo mogoče znebiti le tako, da bi Jezusa razkrili kot prevaranta, spoznali, da je bila njihova prejšnja »gotovost« napačna, ali pa se znebili tistega, kar je povzročalo napetost, in Jezusa ubili.

V: Kako v Mk 7,7–8 veš, ali je pravilo od Boga ali od človeka?

O: Če ne berete Božje Svetega pisma sami, je to zelo težko vedeti.

Katolik po imenu Paul, ki je bil pravi kristjan, je bil v majhni skupini za študij Svetega pisma, ki sem jo eno leto vodil. Zdelo se mi je nenavadno, da je pogosto izpostavljal zelo osnovne stvari in me spraševal, ali izhajajo iz Svetega pisma. (Večinoma so.) Kasneje mi je povedal, zakaj je zastavljal vsa ta vprašanja. Dejal je, da se je teh stvari naučil med odraščanjem v katoliški šoli, kjer niso razlikovali med tem, kar je učila katoliška cerkev, in tem, kar je Bog učil v Svetem pismu.

Ko krščanski učitelj, ne glede na skupino, iz katere prihaja, ne razlikuje med Božjo besedo in svojim učenjem, ki presega Božjo besedo, povzdigne pomen svojega učenja na račun svojih učencev, ki se sprašujejo, kaj je Bog resnično rekel. Tako 1. Korinčanom 4,6 kot Pregovori 30,5–6 opozarjata vse kristjane, naj ne dodajajo ničesar k Božji besedi. Morda je to del razloga za strožje sodbe, ki jih imajo učitelji, kot navaja Jakobovo pismo 3,1–2.

V: Ali v Mk 7,7–8 ne smemo slediti nobenim pravilom, ki jih postavljajo ljudje?

O: Seveda ne, kot kažejo Rimljanom 13,1 in 1. Petrovem pismu 2,13–18, moramo biti poslušni človeškim oblastem. Marko 7,10–14 pa kaže, da je bil Jezus odločno proti neupoštevanju Božjih zakonov zaradi spoštovanja človeških zakonov.

V: Zakaj je bil v Mk 7,11 »korban« slab in kako nekateri danes počnejo podobne stvari svojim staršem?

O: »Korban« pomeni, da je bilo nekaj posvečeno Bogu, verjetno za darovanje v templju. Vendar to NI nujno pomenilo, da bi bilo to tudi dejansko darovano templju. Oseba je lahko to še vedno uporabila zase, kot navajata » « v »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 678–679, in »Believer’s Bible Commentary«, str. 1337.

Če nekdo daruje veliko denarja Bogu, a kljub temu skrbi za svojo družino, vključno s starši, je to v redu. Če pa nekdo ne skrbi za svojo družino, čeprav bi lahko, Pavel v 1. pismu Timoteju 5,8 pravi, da je takšen človek slabši od nevernika. Celo večina nevernikov skrbi za svojo družino.

V: Ko je Jezus v Mk 7,15 rekel, da nič, kar vstopi v človeka, ga ne more oskruniti, ali je govoril o nečem, kar je veljalo v časih Stare zaveze, ali pa je šlo za novo učenje?

O: To je ponovitev iz Mateja 15,10–20.

Jezus ni razveljavil starozaveških prehranskih zapovedi, ampak jih je nadomestil. Pri tem je treba upoštevati štiri točke.

1. Čeprav so Jezus in njegovi učenci včasih kršili človeške tradicije farizejev, so sami živeli v poslušnosti starozaveznemu zakonu.

2. Tudi v času Stare zaveze je Bogu šlo za njihovo poslušnost, njihova prehrana pa je bila le eden od načinov – vendar ne edini –, s katerim so lahko izkazovali svojo poslušnost.

3. Ko je Jezusovo vstajenje zaznamovalo začetek novega obdobja, se učenci niso odločili, da bodo jedli vse vrste mesa. V Apostolskih delih 10,11–16 je prišel Božji angel in naročil oklevajočemu Petru, naj je. Kdo je bil Peter, da bi se prepiral z angelom iz nebes?

4. Muslimani ne bi smeli imeti nobenih težav s tem odgovorom, saj naj bi Mohamed storil isto. Govoril je o razveljavljenih zakonih (čeprav je razveljavitev nekoliko drugačen pojem kot Nova zaveza skozi Jezusa). Prav tako je pokazal, da lahko muslimani jedo kamelje meso, Stara zaveza pa kamelje meso obravnava enako kot svinjsko meso (Levitikus 11:4,7,26; Deuteronomij 14:7,8).

V: Zakaj je bil Jezus v Mk 7,18 presenečen nad njihovim nerazumevanjem?

O: To niso bile množice, ampak Jezusovi lastni učenci, ki niso razumeli. Jezus je mislil, da bi do zdaj že morali ugotoviti, da v Novem kraljestvu ni pomembna zunanja hrana, ampak tisto, kar je v človeku.

V: Ker učenci v Mk 7,18 do binkošti še niso imeli Svetega Duha, ali bi sploh lahko pričakovali, da bodo razumeli karkoli, kar je rekel Jezus?

O: Včasih ljudje napačno razumejo, kaj Sveti Duh dela in česa ne. Sveti Duh prepričuje svet o grehu in nas razsvetljuje v resnici, vendar lahko ljudje tudi brez Svetega Duha vidijo nekaj resnice.

V: Kako je Jezus v Mk 7,18–23 razglasil vso hrano za čisto?

O: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Mnoge prepovedane hrane v Stari zavezi so bile hrana mrhovinarjev (kot so prašiči in školjke) ter mesojedcev. Te bi, če ne bi bile dobro skuhane, vsebovale več bolezni in parazitov kot hrana, ki so jo smeli jesti. Toda to ni bistvo. Bistvo je bilo, da jim je Bog dal zakone, ki jih morajo spoštovati, in da so lahko Bogu ugajali ali mu neugajali s tem, ali so upoštevali njegove zapovedi ali ne.

Odgovor: Jezus, ki je bil utelešeni Bog, je razglasil, da je zdaj vsa hrana čista. To je bilo ponovno poudarjeno Petru v Apostolskih delih 10,11–16. Tudi Pavel je o tem govoril v Pismu Kolosanom 2,16. Ključno je, da Jezus ni razglasil »vsega« za čisto; razglasil je le, da je vsa hrana, ki vstopi v naše telo, čista. Zle stvari, ki lahko izhajajo iz našega srca, nikoli niso bile čiste in še vedno niso.

V: Zakaj je v Mk 7,26 ženska imenovana sirsko-feničanka?

O: Upravno je bila Fenicija del rimske province Sirije. Morda je Marko uporabil ta izraz, da bi jo ločil od libijsko-feničanov, ki so prihajali iz Severne Afrike.

V: Kaj je v Mk 7 boljše: poskušati živeti čisto, nedolžno življenje ali poskušati biti blizu Jezusu?

O: Resnično si želimo oboje. A če vernik živi čisto življenje, a se želi držati daleč od Jezusa, ne bo postal bolj podoben Kristusu. Po drugi strani pa, če je vernik v grehu, a se želi pokesati in približati Jezusu, bo postal bolj čist in podoben Kristusu.

V: Kje je v Mk 8,10 Dalmanuta?

O: To bi bilo jugozahodno od Galilejskega morja. Dolgo časa učenjaki niso poznali natančne lokacije. Vendar pa je bila južno od Genezaretske ravnine odkrita jama z imenom »Talmanutha«.

V: Zakaj Jezus v Mk 8,11–12 ni ubogal farizejev ali jim vsaj ustregel, tako da bi jim na njihovo zahtevo pokazal znamenje z nebes?

O: To se je zgodilo kmalu potem, ko je Jezus nahranil 4.000 ljudi. Kaj bi še en čudež v tem primeru dokazal farizejem? Niso hoteli iti ven, da bi poslušali Jezusa, vendar bi zagotovo slišali za ta čudež. Upoštevajte, da njihova prošnja ni izvirala iz vere, ampak je bila posledica nevere. Farizeji so očitno domnevali, da mora Jezus odgovoriti na vsa njihova vprašanja. Toda Jezus jim ni bil dolžan ničesar dokazovati. Jezus jim v bistvu pravi: »Znaka na zahtevo ne boste videli, saj ste že videli in slišali.«

V: Zakaj je v Mk 8,15 neko napačno učenje primerjano s kvasom?

O: Potreben je le ščepec kvasa, primerno okolje (testo) in malo časa, pa spremeni celotno okolje. Politična korektnost je poskus, da se prepreči sprememba okolja (ali njegova vrnitev v prejšnje stanje), tako da se določena stališča ali teme opredelijo kot »prepovedane«. Če hočeš spoznati Boga, moraš slediti farizejem. To je bilo samoumevno in vsi so to razumeli. V poznejših časih, če hočeš slediti Bogu, moraš slediti vsemu, kar reče duhovnik. Čeprav so bili biblični kristjani obtoženi, da imajo »papirnatega papeža« in da zgolj sledijo Knjigi, v resnici želimo le slediti Bogu in besedam, ki nam jih je dal. Nobena zgolj človeška verska osebnost, niti dobra, in nobeno veroizpoved ali koncil, niti dober, še vedno ne more nadomestiti Boga in Njegove besede.

V: Kakšen pomen bi lahko imele te številke v Mk 8,17–21?

O: Jezus jih je pravkar opozoril na farizeje in saduceje, a učenci niso poslušali njegovih besed; osredotočeni so bili na pomanjkanje kruha. Zato se je Jezus prilagodil njihovemu stanju in temu, na kar so bili osredotočeni. Vprašal jih je, kakšne so bile številke: pet hlebov za dvanajst »košaric za kosilo« v Izraelu; sedem hlebov za sedem »košar« med pogani. Obstajata dva dopolnjujoča se odgovora.

Na splošno je Jezus poudarjal, da so na koncu imeli več ostankov, kot so jih imeli na začetku. Zato se jim ni treba skrbeti, da Jezus ne bi mogel zagotoviti kruha.

Natančneje, število sedem je v Svetem pismu pogosto simbol popolnosti ali popolnosti v Bogu. Čeprav se število dvanajst v Svetem pismu pogosto nanaša na dvanajst rodov, v tem primeru to ne velja. Bilo je dvanajst apostolov, ti pa so bili namenjeni vsem narodom. Števili pet in dvanajst sta bili preprosto drugačni od številk sedem in sedem, košare za kosilo in košare pa so bile posode različnih velikosti, kar kaže, da gre za ločena dogodka, in da je Jezus zagotovil odrešitev tako Judom kot poganom.

V: Katere so v Mk 8,22–26 tri vrste duhovne slepote?

O: Mož je bil slep, kasneje pa fizično delno slep, učenci pa so bili še vedno duhovno delno slepi.

Nenamerna: Ljudje so lahko fizično slepi, ker so se tako rodili, kot je opisano v Jn 9,1–2, so kasneje popolnoma oslepeli ali pa so delno slepi. Duhovno so mnogi neverniki slepi, ker ne poznajo Kristusove luči in resnice.

Namerna: Posmehljivci in trmasti neverniki zavračajo Kristusa, ker nočejo videti resnice, ki jim je že bila dana. Farizeji niso bili neumni; bili so vešči v iskanju ugovorov in razlogov, da se odločijo, da ne bodo videli. Tako kot se zdrava oseba ne more parkirati na mestu za invalide in si nato natakniti prevezo za oči, obstaja razlika med namerno in nenamerno slepoto.

Verniki: Tudi verniki, ki so svoje življenje izročili Jezusu, so lahko delno slepi za resnico. Tukaj niti učenci niso mogli videti.

V: Zakaj se zdi v Mk 8,23–25, da je Jezus slepca ozdravil postopoma?

O: Sveto pismo tega ne pojasnjuje. Morda je imel slepec več kot en problem, ali pa je v tem zate skrita globlja lekcija. Tako kot se je fizična slepota slepca ozdravila postopoma, se včasih tudi duhovna slepota človeka ozdravi postopoma.

Tako kot je bil slepec do konca delno slep, so lahko tudi nekateri ljudje duhovno delno slepi. Nekatere stvari vidijo pravilno in domnevajo, da vidijo vse pravilno, ne vedoč, da so še vedno delno slepi. Na primer, nekateri so Jezusa videli kot preroka, ne pa kot Mesija. Nekateri danes vidijo Jezusa kot Odrešenika, ne pa kot Gospoda. Nekateri vidijo Boga kot ljubezen, ne pa tudi kot pravičnost in jezo.

V: Zakaj je v Mk 8,24 ozdravljeni slepec sprva videl ljudi kot drevesa, ki hodijo?

O: Morda moževi vidni živci niso jasno sprejemali svetlobe. Za slepoto bi lahko bilo več razlogov, povezanih z zenico, šarenico, roženico in vidnim živcem.

Druga možnost je, da je imel moški sprva popoln vid, vendar njegov možgani niso bili navajeni na obdelavo teh vzorcev. Možgani ljudi dejansko sprejemajo prevrnjeno sliko sveta. Naši možgani se sami naučijo, kako sliko obrniti. V filmu Moody Science so moškemu dali posebna očala, ki so sliko obrnila na glavo. Po dovolj dolgem nošenju so se možgani tega moškega popolnoma prilagodili in ni imel nobenih težav pri hoji ali spopadanju z okolico – vsaj dokler mu niso odstranili očal, ko so se morali možgani ponovno privaditi.

Na spletni strani http://www.answersingenesis.org/docs/4146.asp si lahko ogledate nekaj zanimivih sodobnih primerov ljudi, ki so sicer fizično vidni, a sprva še vedno ne morejo prepoznati stvari.

V: Zakaj je Jezus v Mk 8,26 slepcu rekel, naj gre naravnost domov in ne v vas?

O: Sveto pismo tega ne navaja, a očitno sta bila moški in njegova družina iz drugega mesta ali pa sta živela zunaj mesta. Jezus pa je bil tu zelo jasen. Najprej je Jezus slepca popeljal izven mesta, ne da bi ga takoj ozdravil. Nato ga je Jezus ozdravil postopoma, potem pa mu je izrecno ukazal, naj se ne vrača v vas.

V »New International Bible Commentary« (str. 1166) se domneva, da je bilo primerno, da moški najprej obvesti svoje sorodnike, namesto da bi ti novico najprej izvedeli od koga drugega. Druga možnost je, da Jezus ni hotel, da bi to videli farizeji v mestu, saj jim je pravkar v Marku 8,11 povedal, da ne bodo videli nobenega znamenja od Jezusa. Ali pa so morda bili še drugi ljudje, ki jim Jezus ni hotel dopustiti, da bi opazili čudež. Nazadnje pa Jezus morda ni hotel, da bi nekateri ljudje ozdravljenje videli v več stopnjah.

V: V Mk 8,38 skeptik Bart Ehrman poudarja, da se Jezus ne identificira izrecno kot Sin človekov (Jesus, Interrupted, str. 159).

O: Jezus tega tu ni moral storiti. Za Sina človeka se je izdal v Marku 2,5–12. Jezus je v Marku 2,8a–12 rekel: »Zakaj razmišljate o tem v svojih srcih? … Kaj je lažje: reči paralitiku: ›Tvoji grehi so odpuščeni‹, ali reči: ›Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi‹? A da boste vedeli, da ima Sin človekov na zemlji oblast odpuščati grehe …« Rekel je paralitiku: »Pravim ti: vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov.« In takoj je človek vstal, vzel svojo posteljo in odšel pred vsemi. Zaradi tega so bili vsi osupli in so slavili Boga, rekoč: »Tega še nikoli nismo videli!«« (BSB) Jezus je ta izraz v evangelijih uporabil 81-krat. Zakaj bi Ehrman menil, da je pomembno, da Jezus tega na tem mestu ni ponovno izrecno poudaril?

V: Kaj v Mk 8,38 pomeni, da se bo Jezus sramoval tistih, ki so se v tem življenju sramovali Jezusa?

O: Tukaj imajo razlagalci dve mnenji.

1. Izbrani verniki, ki se sramujejo Jezusa, bodo v nebesih trpeli sramoto. To je stališče iz Believer’s Bible Commentary, str. 1341. Nekateri kristjani resnično verujejo, vendar so se preveč vživeli v svet, da bi se zavzeli za Jezusa ali širili evangelij.

2. Tako imenovani kristjani, ki se sramujejo Jezusa, bodo ugotovili, da sploh ne bodo prišli v nebesa. To stališče zagovarjata »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 141–142) in »The NIV Study Bible« (str. 1510). Tudi 2. Timotej 2,12 pravi, da če zanikamo Kristusa Jezusa, bo tudi On zanikal nas. Nekateri ljudje iz različnih čustvenih razlogov nočejo sprejeti Jezusa. Jud je bil očitno razočaran, ker Jezus v tistem trenutku ni nameraval sprejeti nobenih vojaških ukrepov. Nekateri trdijo, da so ljudje tako dobri, da ne potrebujejo odrešitve, ali da je »preveč primitivno« trditi, da potrebujemo žrtev za nas. Drugi ne želijo, da bi nekdo z nebes gledal navzdol in sodil o tem, kar počnejo.

Seveda je verjetno res oboje, saj Jezus v tem verzu ni natančno opredelil te »stopnje sramote«. Resna stvar je verovati v Jezusa, ga zanikati in se pokesati (kot je to storil Peter), a še resnejša stvar je, da svojega življenja sploh nikoli nisi izročil Njemu.

V: Zakaj misliš, da je Bog v Mk 9,1–2 dopustil spremenitev?

A: Najprej je treba opozoriti, da do Jezusove smrti o tem ni vedel nihče razen učencev. Torej to ni pomagalo nikomur drugemu, vsaj ne do Jezusove smrti in vstajenja. Čeprav Sveto pismo ne pojasnjuje, zakaj se je to zgodilo, lahko opazimo vsaj šest razlogov.

1) To bi okrepilo vero učencev. Učenci bi dobili vpogled v Jezusovo končno slavo.

2) To bi bilo spodbudo za samega Jezusa, preden je šel na križ. Morda sta tudi Elija in Mojzes Jezusu povedala nekaj stvari, ki so bile potrebne.

3) Da bi se izpolnilo preroštvo: Malaki 4,5–6 pravi, da bo Elija prišel pred velikim dnevom Gospodovim. Medtem ko je bil Janez Krstnik v duhu in moči Elije, je Elija v spremenitvi prišel fizično sam.

4) Dva priča, Mojzes in Elija, sta prišla k Jezusu, vsaj za kratek čas. Elija ni nikoli umrl (2. Kraljeva 2,11), Mojzes pa je sicer umrl, vendar njegovo telo ni bilo nikoli najdeno (5. Mojzesova knjiga 34,6). V Razodetju 11 bosta tik pred Jezusovim drugim prihodom dva priča, in to bi lahko bilo predznamenje tega dogodka.

5) Za tiste med nami, ki živimo po vstajenju, bi to potrdilo, da je imel Bog vse pod nadzorom in je ves čas vedel, kaj se bo zgodilo s križanjem in vstajenjem.

6) Nazadnje pa se je izpolnila prerokba, ki jo je Jezus podal v Marku 9:1

V: V Mt 17,1, Mk 9,2 in Lk 9,28–29, na kateri gori se je zgodila spremenitev?

O: Sveto pismo tega ne navaja, vendar vemo naslednje. Najprej, šlo je za visoko goro, gora Tabor pa je le 1.843 čevljev nad morsko gladino (približno 5 nogometnih igrišč), zato ne izpolnjuje meril za visoko goro. Nahajala se je deset milj jugozahodno od Galilejskega morja in ni bila blizu Cezareje Filipove. Poleg tega je takrat na vrhu gore Tabor stala rimska trdnjava.

Gora Hermon, visoka več kot 9.000 čevljev, je najvišja gora v regiji in bi se lahko zgodilo tam. Vendar je precej daleč stran, severno od Golanskih višav, na meji med Sirijo in Libanonom. Takšno mnenje je izraženo v »Believer’s Bible Commentary« na str. 1400.

Gora Meron / Jebel Jermaq, zahodno od Galilejskega morja, je visoka 3.926/3.962 čevljev, in to je predlagal W. Liefield.

V: V Mk 9,7 in naprej je bil od vseh stvari, ki bi jih Bog lahko rekel, zabeležen le ta en stavek. Zakaj menite, da je bilo to za učence tako pomembno vedeti?

O: Krščanstvo ni v prvi vrsti o zakonih, doktrini ali službi. Čeprav so te stvari prisotne, niso glavno. Glavno ni niti naša izkušnja, niti skupnost, niti molitev. Edina glavna stvar je ljubezen do Jezusa. Vendar verniki lahko to pozabijo. Pavel v 2 Korinčanom 11,2–3 pravi: »Z božansko ljubosumnostjo sem ljubosumen na vas. Kajti obljubil sem vas enemu možu, da vas kot čisto devico predstavim Kristusu. Bojim se pa, da vas, tako kot je kača s svojo zvijačnostjo zavedla Evo, ne bi odvrnili od vaše preproste in čiste predanosti Kristusu.«

V: Kako se v Mk 9,14–16 upremo skušnjavi, da bi ostali predolgo na vrhu gore, ko pa Jezus želi, da pridemo dol?

O: Ne pozabite, da ne gre za nas, za naše znanje in izkušnje, ampak za Boga. Bog želi, da služimo drugim. Na sodbi pred prestolom nas Jezus ne bo vprašal, koliko smo se naučili ali kaj smo doživeli, ampak kaj smo storili in kako smo živeli. Izkušnja na vrhu gore je dobra, da nas utrdi, da rastemo in da se osvežimo za duhovni boj za srca in misli ljudi v tem svetu. Trener v ekipi nima veliko koristi od nadarjenega igralca, ki noče tekmovati.

V: Kaj nam v Mk 9,18.28–29 pove o moči kristjana brez vere?

O: V tistem času so učenci vedeli več o Bogu kot kateri koli drug smrtnik na zemlji. Učenci so se vsak dan osebno srečevali z Jezusom. Učenci (vsaj vsi razen enega) so vsi verovali in živeli v skladu s tem, kar so verovali. Imeli so vero, vendar njihova vera ni bila dovolj močna, da bi izgnali tega demona.

V: Kako danes v Mk 9,18.28–29 jemljemo Božjo moč in modrost za samoumevno?

O: Neverniki lahko varnost, mir, zdravje in blaginjo jemljejo za samoumevne stvari, do katerih menijo, da so upravičeni. Celo nekateri verniki lahko mislijo, da ne bodo imeli težkih časov, ker so kristjani. Jemanje Božjih darov za samoumevne je nasprotje hvaležnosti.

V: Zakaj misliš, da je Jezus v Mk 9,19 rekel: »O neverni rod«, namesto: »O neverni učenci«?

O: Jezus je videl, da je nevera učencev odražala družbo, v kateri so odraščali. Do neke mere tudi naše prepričanje in vera kot vernikov oblikujeta naša generacija, tj. naša kultura in družba. Kot verniki moramo to ponižno in odkrito priznati ter si prizadevati, da to presežemo in se od tega osvobodimo.

V: Zakaj je oče v Mk 9,24 izrekel oksimoron?

O: Oksimoron je retorična figura, pri kateri se za izražanje zapletene resnice uporabljajo protislovne izjave ali podobe. Oče je v sebi čutil nasprotujoča si čustva. Rekel je: »Verjamem«, ker je resnično verjel, vendar je rekel tudi: »Pomagaj moji nevernosti«, ker je vedel, da ima tudi resnične dvome.

Tudi mi moramo biti iskreni glede svojih občutkov pred Bogom. Bog je dovolj velik, da lahko obvladuje naše dvome, in ko svoje občutke izpostavimo na svetlobo, tako da mu jih priznamo, lahko Bog lažje poskrbi za tisto, kar mu priznamo.

V: Kaj misliš, kaj v Mk 9,24 stori Bog z nepopolno vero, kakršno je imel oče?

O: Bog je uporabil vero dečkovega očeta; nepopolno, a iskreno in pristno vero. To je bolje kot hinavski, neiskren videz vere. Bodite iskreni glede svoje vere v Boga, da jo bo lahko poglobil, prečistil in odstranil nečistosti, ki vanjo ne sodijo.

V: V Mk 9,25 je Jezus večinoma le ukazal zlemu duhu, naj izstopi, zakaj pa je tokrat rekel, naj izstopi in naj ne vstopi več?

O: V Lk 11,24–26 je Jezus rekel, da ko zli duh izide iz človeka, se lahko poskuša vrniti s sedmimi drugimi. Zato je pomembno, da se oseba, ki je bila obsedena z demoni in je osvobojena suženjstva, obrne h Kristusu, da se demoni ne vrnejo v še večji moči.

V: Zakaj mislite, da so se v Marku 9,33, prav v tem trenutku, takoj po veliki spremenitvi, učenci prepirali o tem, kdo je največji med njimi?

O: Na prvi pogled se to zdi smešno. Takoj potem, ko jim je bila milostno podeljena velika privilegija, da so videli to veličastno dogajanje, namesto da bi šli in povedali, kako velik je Jezus, so se prepirali o tem, kako veliki so sami. Namesto da bi bilo vse osredotočeno na Jezusa in na to, kako lahko služijo za njegovo slavo, so Jezusa izkoriščali, da bi bili v središču pozornosti sami.

Ta slika je absurdna. Če bi kdo hotel naslikati rožnato, pobeljeno sliko Jezusovih svetniških učencev, bi to zagotovo izpustil! To preprosto izgleda slabo. A potem, ko so verovali v Jezusa, videli čudeže in doživeli spremenitev, so bili še vedno takšni. Jezusova potrpežljivost z njimi je neverjetna.

V: Kako naj v Mk 9,33 ravnamo s somišljenikom, ki poskuša poudarjati lastno veličino?

O: Ne gojite zamer do njega, ampak molite zanj in hrepenite, da bi se tega pokesal. Ne smemo ga odpisati kot skrivnega nevernika ali padlega odpadnika, ki se nikoli ne bo več vrnil, saj Jezus ni odpisal učencev. Treba jih je opozoriti v njihovo lastno dobro, njihov vpliv, s katerim spodbujajo druge, da storijo enako, pa je treba zmanjšati na minimum.

V: Ali bi morali učenci v Mk 9,34 Jezusu povedati, zakaj so se prepirali, ali bi morali molčati, kot so storili?

O: Verjetno so molčali zaradi zadrege ali sramu. Bog ve, kaj mislimo in govorimo, ne glede na to, ali to priznamo ali ne, vendar je bolje, da mu povemo, kar imamo v srcu, četudi je to pokvarjeno ali polno ponosa. Na ta način lahko Bog vse to očisti toliko hitreje, če si pripravljen to priznati.

V: Kaj menite o izreku v Mk 9,35: »Velikost pride skozi služenje«?

O: To ni povsem res. Najprej moraš služiti pravemu. Ne smeš služiti svojim ambicijam, ne smeš služiti cerkvi, ampak tvoje glavno služenje mora biti Bogu. Drugič, moraš služiti z pravimi motivi. A če upoštevaš te omejitve, je to precej pravilno.

V: Zakaj sta v Mk 9,38–40 Janez in drugi učenci nekomu prepovedali, da bi izganjal demone, in kdo je bil ta človek?

O: Najprej si oglejmo nenavaden potek dogodkov tukaj. Najprej učenci niso bili sposobni izgnati demona. Nato so se prepirali o tem, kdo je največji. A čeprav sami niso mogli izgnati demona, so prepovedali nekomu drugemu, ki je veroval v Kristusa, da bi izgnal demona v Jezusovem imenu, potem ko sami tega niso zmogli.

Ker ta človek ni bil del njihove skupnosti, so učenci domnevali, da ga Bog ne more uporabiti. Danes verniki včasih delajo isto napako, ko mislijo, da drugih pristnih kristjanov, ki niso del njihove cerkve, Bog ne uporablja ali pa jih uporablja le v manjši meri.

V: V Mk 9,38–40 in drugih odlomkih, kako »resničen« je hudič in njegov vpliv? Ali ti vnaša misli v glavo?

O: Hudič in njegovi demoni so resnična bitja z mislimi in čustvi. Lahko nam podtaknejo misli, vendar vernikov ne morejo »posesti«. Čeprav nam lahko podtaknejo misli, imamo moč, da rečemo »ne« in gremo naprej. Čeprav so močni in njihove moči ne smemo podcenjevati, je naša zaščita pod Kristusovo krvjo še močnejša. Na primer, slišal sem za šamana, ki je preklel kristjana, a se je prekletstvo obrnilo proti njemu. V drugem, nepovezanem primeru sem slišal za drugega čarovnika, ki je napovedal, da bo krščanski misijonar umrl v 30 dneh. Na 30. dan je umrl čarovnik.
Kot Kristusovi otroci nimamo nobenega razloga, da bi se pogajali z hudičem, ga izzivali ali sploh poskušali komunicirati z njim ali z demoni.

V: Kako v Mk 9,38–40 ravnati z nekom, ki izpolnjuje Božjo voljo, vendar ga ljudje »ne priznavajo«?

O: Najprej se vprašajte, ali sploh potrebuje odobritev ljudi? Če je to Božja volja, potem morda ne. Če menite, da to povzroča razdor, se najprej prepričajte, da niste vi in vaša skupina tisti, ki povzročate razdor. Po drugi strani pa, če to vzbuja spore ali upravičeno povzroča razdor, se morate z njimi pogovoriti, poskusiti jih prepričati in moliti, da boste vi in oni enotni v mislih.

V: Kaj menite, da je v Mk 9,42 tako resno pri tem, da se majhne otroke privede k grehu?

O: Čeprav je družba v tistem času pogosto gledala zviška na otroke, Marko 9,42 pravi, da bi bilo bolje, da se nekdo sploh ne bi rodil, kot da bi povzročil, da otrok greši. Ko gledate majhnega otroka, ki se morda vede neumno in ne ve veliko, se spomnite, da Bog skrbi zanje enako kot za odrasle in da so v Božjih očeh prav tako pomembni.

Evangelist D. L. Moody je nekoč nekomu povedal, da sta bila na srečanju rešena dva in pol človeka. Oseba ga je vprašala: »Misliš dva odrasla in enega otroka?« »Ne,« je odgovoril Moody, »dva otroka in enega odraslega.«

V: Zakaj v Mk 9,48 črvi v peklu ne bi umrli?

O: Jezusova prispodoba se ne nanaša na majhne živali, ampak na razpadanje in uničenje v peklu. Knjiga When Critics Ask, str. 372, podaja drugačen odgovor. Ker piše »njihov črv« in ne »črv«, gre za prispodobo fizičnega telesa nekoga, ki gre v pekel.

V: Kaj v Mk 9,49 pomeni »posoljeni z ognjem«?

O: Obstajajo tri glavne razlage, na koga se ta verz nanaša

Verniki, ki prestajajo trpljenje in očiščenje

Izgubljene, ki gredo v pekel

Vsi, ki so preizkušeni in sodeni. To stališče lahko zajema tudi druga dva stališča.

Skratka, verzi 43–48 govorijo o peklu, verz 50 pa se nanaša na vernike. Verz 49 je prehodni verz, izraz »vsi« pa se nanaša tako na izgubljene, omenjene neposredno pred tem, kot tudi na vernike, omenjene neposredno po tem.

V: Kako se v Mk 9,49–50 »soljenje z ognjem« navezuje na »izgubo slanosti«?

O: Farizeji so takrat učili, da je Izrael sol med narodi, ki jih očisti. Sol je bila pomembno konzervansko sredstvo. Izraz »posoljen z ognjem« pomeni konzerviranje hrane z ognjem, na primer sušenje sadja. Če ima celo ogenj konzervativni učinek, lahko sol izgubi večino svojega konzervativnega učinka, če se izpere z vodo ali če se razredči z drugimi snovmi.

V: Kaj Jezus v Mk 10,1–2 in Mt 19,3–9 uči o razvezi?

O: Preden odgovorimo na vprašanje, moramo najprej razumeti, kaj je Jezus učil o zakonu.

Zakon v Marku 10,7 in Prvi knjigi Mojzesovi 2,24 pomeni, da postaneta dva eno meso. Ko se mladenič ali mladenka pripravlja na poroko, se mora zavedati, da bo zaradi tega postal spremenjen človek. Vsaj študija v Združenih državah Amerike kaže, da poročeni moški v povprečju živijo nekoliko dlje kot tisti, ki se nikoli niso poročili. Še pomembneje pa je, da vam lahko vaš zakonski partner veliko pomaga pri približevanju Bogu ali pa vas od njega oddalji. Zakonska zveza ni le zaljubljenost ali čustva, ampak zaveza pred Bogom in drugimi. Metaforično gledano to pomeni, da nista več dva organizma, ampak le eno.

Razdelitev tega »organizma« ni naravna in ni nekaj, kar si Bog želi. Čeprav je v Mateju 19,9 dovoljeno razvezati se z zakoncem, če ta stori spolno nemoralnost, to ni nujno potrebno. Pavel v 1. Korinčanom 7,12–15 uči, da ni dovoljeno razvezati se z nekom zato, ker je ali je sprejel drugo vero, vendar če on ali ona sproži ločitev, je dovoljeno to sprejeti.

Kaj pa, če se zakonski partner zasvoji z drogami? Težko si je predstavljati, da bi nekdo padel v to in bil hkrati pravi kristjan. A ne glede na to, v tej težki situaciji, če ni pripravljen prenehati, ga lahko prijavite policiji. Če je nevernik in se po tem želi z vami razvezati, naj bo tako.

Kaj pa, če zakonec grozi z nasiljem nad vami ali družino? Razumno je, da se zaradi varnosti ločite, in spet je težko si predstavljati, da bi nekdo to počel in bil pravi kristjan. Tudi to je težka situacija. Včasih je morda najbolje, da ga prijavite policiji.

V: Zakaj misliš, da so farizeji v Mk 10,1–2 Jezusa vprašali prav o razvezi?

O: Lahko je bilo zaradi enega ali več od treh razlogov, pri čemer noben od razlogov ni bil, da bi farizej zaradi Jezusovih besed sledil določenemu stališču.

1) Da bi ugotovili, ali je bil Jezus bližje šoli Hillela, ki je dovoljevala razvezo, ali šoli Šamaja, ki je razvezo prepovedovala, razen v primeru prešuštva. Med privrženci znanega judovskega rabina Hillela je bila razveza dovoljena v Mišni Gittin 1:1–3; 7:2.

2) Preveriti, ali bi Jezus učil kaj drugačnega kot Stara zaveza v 5. Mojzesovi knjigi 24:1–4 (in Jezus je to storil).

3) Upajmo, da bi Jezus rekel, da razveza ni dovoljena, kar bi pomenilo, da bi Jezus kritiziral vladarja Heroda Antipasa in njegovo ženo Herodijo, ki sta se že razvezala. Po judovskem pravu žena ni mogla sprožiti razveze, po rimskem pravu pa je to lahko storila, kot je to storila Herodija. Jezus je bil takrat v Pereji, ki jo je vladal Herod Antipas.

V: Zakaj bi v Mk 10,5 Bog prek Mojzesa dovolil nekatere stvari zaradi trdote njihovih src?

O: Čeprav Bog ni prisiljen prilagajati se nam in našim trdim srcem, se včasih odloči, da to stori. V časih Stare zaveze večina vernikov ni imela Svetega Duha, ki bi prebival v njih. V časih Nove zaveze pa, ko Sveti Duh prebiva v nas in je zakon vpisan v naša srca, imamo na tem področju višji standard kot svetniki iz Stare zaveze.

V: Zakaj so v Mk 10,13 učenci grajali ljudi, ker so k Jezusu pripeljali svoje majhne otroke?

O: Učenci so ravnali narobe. Morda so napačno sklepali, da otroci, ker Jezusovega učenja intelektualno ne morejo razumeti tako kot odrasli, ne bi smeli zapravljati Jezusovega časa. Jezus ni le popravil, ampak je okaral tiste, ki so napačno okarali druge.

Po navedbi iz »Believer’s Bible Commentary« (str. 1346) je George MacDonald dejal, da ne verjame v krščanstvo človeka, če se pred njegovimi vrati nikoli ne igrajo dečki ali deklice.

V: Zakaj je Jezus v Mk 10,13–15 želel, da otroci pridejo k njemu?

O: Edini razlog, ki ga je Jezus navedel, je bil: »Takšnim pripada Božje kraljestvo«. Jezus je otroke uporabil kot nazoren primer, da moramo vsi imeti ponižnost in pripravljenost na učenje, kakršno imajo otroci, da bi prišli k Bogu. K Bogu ne moremo priti v ponosu, ampak moramo priznati, da sami po sebi nismo dovolj. Moramo biti pripravljeni priznati, da Bog ve več kot mi, da ga potrebujemo in da smo pripravljeni rasti.

Poleg tega je Jezus nedvomno imel rad otroke in videl, da je vrednost otrokove duše enaka vrednosti odraslega. Jezus bi bil dober učitelj v nedeljski šoli za otroke!

V: Ali v Mk 10,18 in Lk 18,19 Jezus ni bil »dober«, saj je vprašal človeka, ki ga je imenoval dobrega?

O: Jezus je dober v vsakem pomenu te besede. Jezus je podvomil v nekoga, ki ga je imenoval dobrega, ker ta človek še ni spoznal, da je Jezus Mesija, in se mu je zdelo, da preveč zlahka uporablja izraz »dober«.

Podobno v Jn 8,7, ko je Jezus obtoževalcem grešne ženske rekel: »Kdor med vami je brez greha, naj prvi vrže kamen«, Jezus sam ni vrgel nobenega kamna, a to ne dokazuje, da je Jezus grešil. Jezus je bil brez greha v skladu s Hebrejcem 4,15.

V: V Mk 10,18 in Lk 18,19 Jezus vpraša: »Zakaj me imenuješ dobrega? … Nihče ni dober razen samega Boga.« Ker Jezus ni zanikal svoje lastne dobrote ali božanskosti, kaj je s tem hotel povedati?

O: Jezus postavlja kratko vprašanje, ki se na prvi pogled zdi zelo preprosto: zakaj ga imenujete dobrega? Tri preproste točke, nato pa nekaj razprave.

a) Jezus tu ni niti potrdil niti zanikal, da je dober. (V drugih odlomkih pa je navedeno, da je bil.)

b) Jezus je le zastavil vprašanje. Tukaj ni niti potrdil niti zanikal, da je Bog. (Drugi odlomki pa nam pravijo, da je bil.)

c) Jezus se je zdel zelo zainteresiran za to, kaj je bil ta človek pripravljen potrditi in v kaj je verjel.

Zdaj pa k tej razpravi, nato pa bomo videli, kaj potrjujete in v kaj ste pripravljeni verjeti.

Nihče drug v evangelijih, ne vernik ne nevernik, ni bil nikoli zabeležen, da bi Jezusa imenoval »dober učitelj«. Ali je vpraševalec želel biti le vljuden in laskav, ali pa je, kot je vprašal Jezus, potrdil več kot to?

Kaj je »dobra oseba« v očeh Svetega Boga? Ali je grešni davčni izterjevalec, ki je vse življenje goljufal mnoge, a zdaj prosi Boga za usmiljenje, dober? Ne, kesal se je svojega zla, a bil je še vedno zlo. Po drugi strani, ali smo mi kaj boljši od tega davčnega izterjevalca? Ne. Po Božjih merilih je imenovanje katerega koli navadnega človeka na zemlji »dobrim« lažna domišljavost.

In sploh, kaj je dobro? Je nekaj dobro, ko o tem glasujejo ljudje, ko to sprejme družba ali ko nekdo v svojem umu misli, da je dobro, čeprav drugi mislijo drugače? Ne, nimamo merila za dobro, razen Boga in tega, kar On razglasi za dobro. Nihče ni v končni fazi dober, razen Boga.

Glede na vse to, ali potrjujete, da je bil Jezus dober?

V: Ali je bil Jezus v Mk 10,18 in Lk 18,19 Bog, saj ni bil nihče dober razen samega Boga?

O: Jezus temu človeku tukaj ni povedal, ali je Bog ali ni. Namesto tega je poudaril, da je ta človek besedo »dobro« uporabljal precej lahkomiselno. Bog je vir dobrote, definicija dobrote, vse manjše stvari, ki jih imenujemo dobre, pa so le sence Božje dobrote.

Veste, kristjani, Judje, muslimani in celo rimski malikovalci, ki so ubijali kristjane, so vsi poskušali biti dobri, vsaj tako, kot so si sami predstavljali dobro. Za mnoge zahodnjake je to morda šokantno, vendar vse vere ne delijo tega stališča, da bi si morali prizadevati za dobro. V hinduizmu mnogi poskušajo doseči razsvetljenje, resnično razumevanje, tako da izkušajo tako dobro kot zlo. Zato, če hindujski vernik poneverja ali krade, so nekateri morda šokirani nad njegovo domnevno hinavščino, a morda sploh ne gre za hinavščino. Zanj morda ni nobenega nasprotja med prizadevanjem za doseganje razsvetljenja, kozmične zavesti ali česar koli drugega in željo po izkušanju zla. Vendar se s tem ne bi strinjali vsi hindujci; nekateri bi bolj poudarjali »karme«.

V: Kako so v preteklosti ljudje razlagali verza iz Mk 10,18 in Lk 18,19?

O: To sta dva »vsestranska« verza, ki imata številne dobre razlage.

Primer za nas

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) v delu Kdo je bogataš, ki bo rešen? (4. poglavje, str. 592) uporabi ta odlomek, da pokaže, da moramo biti dobri in dajati revnim, namesto da bi zaupali v bogastvo.

Tertulijan (198–220 n. št.) je dejal, da je Bog dober in usmiljen, zato je primerno, da smo tudi mi dobri, usmiljeni do drugih in mirotvorci. (O skromnosti, 2. poglavje, str. 75)

Proti gnosticizmu

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) pravi, da je Jezus, ker je Očeta imenoval dober, resnično dober. (Irenej, Proti herezijam, knjiga 1, poglavje 20, str. 345)

Hippolyt, učenec Ireneja (225–235/6 n. št.), prav tako v delu »Ovržba vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 2, str. 50, in knjiga 7, poglavje 20, str. 113, to uporabi za dokaz, da sta Marcion in gnosticizem v zmoti. Če je Oče, ki je ustvaril stvari, dober, potem se ves gnosticizem in Marcionova herezija sesuvata.

Ebioniti priznavajo Jezusa kot Sina Očeta, vendar bi rekli, da je Jezus Bog le v prenesenem pomenu. Ker so vztrajali tudi pri upoštevanju starozaveških običajev, si lahko predstavljate, da so bili ostro proti gnostikom, ki so trdili, da je starozaveški Bog zlo ali zabloden. V delu » « (Klementova homilija 3, datum neznan), poglavje 57, str. 248–249, so ta verz uporabili tudi proti tistim, ki so starozaveškega Boga imenovali zli. Vendar v Klementovi literaturi in vseh ohranjenih ebionitskih spisih tega verza nikoli niso uporabili za zanikanje trditve, da je Jezus Bog.

Proti malikovanju

Origen (225–254 n. št.) pravi, da če se je Kristus podredil Bogu Očetu, koliko bolj bi se sonce upiralo temu, da bi se mu kdor koli klanjal in ga častil. Origen nato dodaja, da bi se morali moliti k Božji Besedi in še bolj k Njegovemu Očetu. (Proti Celsusu, knjiga 5, poglavje 15, str. 548)

Božanskost Kristusa

Novatian (250/254–256/7 n. št.) »Poleg tega je sam Gospod rekel: ›Zakaj me sprašuješ o tem, kar je dobro? Samo Bog je dober.‹ … »Vendar pa se v istih Svetih spisih trdi, da je tudi Kristus dober. Če torej pravilno sklepajo, ni enega dobrega, ampak kar dva dobra. Kako je torej v skladu s svetopisemsko vero mogoče trditi, da obstaja le eno dobro? Če pa menijo, da to nikakor ne more biti v nasprotju z resnico, da je en Gospod, da je tudi Kristus Gospod, niti z resnico, da je eden naš Učitelj, da je tudi Pavel naš učitelj, ali z resnico, da je eden dober, da se tudi Kristus imenuje dober; naj po isti logiki razumejo, da iz dejstva, da je Bog eden, ne izhaja nobena ovira za resnico, da je tudi Kristus razglašen za Boga.« (O Trojici, poglavje 30, str. 642–643)

Proti arianizmu

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) je zapisal, da če arijanci sklicujejo na Izaija 65,16; Marka 10,18; 1 Timoteja 6,15, to Sinu ne bi pustilo nobene resnice, dobrote ali moči.

Gregor iz Nise (382–383 n. št.) je zapisal: »Vendar je enostavno pokazati, da niti beseda ‚eden‘ ne ločuje Očeta od Sina. … Kajti On pravi: ‚Jaz in Oče sva eno.‘ [Janez 10,30] Če je torej dobro eno in se v Očetu in Sinu razmišlja o določeni vrsti enosti, sledi, da je Beseda, ko je dobro pripisala »enemu«, pod izrazom »eno« zahtevala naziv »dobro« tudi zase, ki je eno z Očetom in ni ločeno od enosti narave.« Proti Eunomiju, knjiga 11, poglavje 2, str. 232–233 v Nicene and Post-Nicene Fathers, druga serija, zvezek 5.

V: Zakaj je Jezus v Mk 10,19 omenil le šest od desetih zapovedi?

O: Jezus tu ni bil izčrpen, ampak je le navajal primere. Jezusova zadržanost pri besedah tu ni izgovor za zanikanje tega, kar so Jezus in njegovi apostoli učili drugje.

V: Zakaj je Jezus v Mk 10,21–22 in Lk 18,20–23 moškemu rekel, naj proda vse svoje imetje?

O: Očitno je ta človek ljubil svoje bogastvo enako kot Boga, zato mu je Jezus rekel, da mora nekaj storiti glede tega.

V: Ali Mk 10,21–22 uči tudi vse ostale, naj prodajo vse svoje imetje?

O: Ne, ker Jezus, kolikor vemo, nikomur drugemu ni rekel, naj proda svoje imetje. Celo Pavel je imel osebno imetje, na primer svoj plašč v 2 Timoteju 4,13. V Apostolskih delih 5,4, ko je bil Ananija kaznovan, je izrecno navedeno, da ni bil kaznovan zato, ker je obdržal del svojega denarja, ampak zato, ker je lagal Bogu in trdil, da ni obdržal ničesar od tega denarja. V »Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 151) je v bistvu zapisano isto.

Vendar pa ta verz še danes predstavlja izziv za nas. Ko je prišlo do izbire med Kristusom in bogastvom, ta sicer na videz dober človek ni bil pripravljen izbrati Kristusa namesto bogastva. Če je danes kdo takšen, potem je ta oseba prekleta s preveč denarja. Za več informacij preberite Pregovore 30:7–9.

Ko se odločate, koliko boste prispevali za Božje delo, je v »Believer’s Bible Commentary« na strani 1347 v razlagi evangelija po Marku 10 naveden seznam stvari, o katerih bi morda veljalo razmisliti.

1. Tisoči ljudi vsak dan umrejo od lakote

2. Veliko ljudi še nikoli ni slišalo dobre novice.

3. Naš denar se lahko uporabi za pomoč pri zadovoljevanju teh potreb.

4. Kristus nas uči, da moramo postati revni, da bi drugi postali bogati (2. Korinčanom 8,9).

5. Ker je naše življenje na zemlji tako kratko, bo, ko pride Jezus, že prepozno.

V: Ali je v Mk 10,23–24 nemogoče, da bi premožni ljudje prišli k Jezusu?

O: Obstaja le en odgovor, ki pa ima dva dela.

Ne. Ljudje, ki imajo bogastvo, se lahko vedno približajo Bogu. Abraham je bil zelo premožen, tako po starodavnih kot po sodobnih merilih. Vendar morajo premožni ljudje biti kadarkoli pripravljeni, da se za Boga odrečejo tistemu, kar jim je najdragocenejše – tako kot je to storil Abraham s svojim sinom Izakom.

Da: Če te tvoje posesti ali bogastvo obvladujejo in če ljubiš denar bolj kot Boga, se moraš odločiti za eno ali drugo, tvoja večna usoda pa je odvisna od tvoje izbire.

Zanimivo je tudi, da sledi to takoj po delu o majhnih otrocih. Komentar »The Believer’s Bible Commentary« na str. 1347 opozarja, da »krščenci, ki si kopičijo zaklade na zemlji, na splošno plačajo za svojo neposlušnost v življenju svojih otrok«.

V: Ali je v Mk 10,29 vsakomur, ki je zapustil vse, da bi sledil Jezusu, zagotovljeno to blagoslovljenje, ali pa ne pridobijo ničesar, če to storijo, a nimajo ljubezni, kot pravi 1 Kor 13,2?

O: Jezus tu daje obljubo, vendar so pogoji implicitni. Preprosto moraš slediti Jezusu in mu ostati zvest. Da bi sledil Jezusu, moraš ljubiti Boga in druge, Boga pa ne moreš ljubiti, če ne ljubiš drugih ljudi.

Zanimivo je, da Jezus le tukaj v sinoptičnih evangelijih naslavlja učence kot otroke. To se zgodi takoj potem, ko jih je Jezus okaral, ker niso pustili otrokom priti k Njemu.

V: Ali lahko Mk 10,29–30 in Lk 18,29–31 razumemo kot obljubo finančnega blagostanja v tem življenju?

O: Ne. Ta obljuba je bila namenjena zgodnjim kristjanom prav tako kot nam. Ne moremo pričakovati več zagotovil o finančnem blagostanju kot Pavel, drugi apostoli in zgodnji kristjani, ki so bili v glavnem sužnji in revni. V knjigi When Cultists Ask, str. 135–136, je dodano, da ta verz ne govori o bogastvu, ampak o družini in domovih.

V: Kako v Mk 10,30 dobimo vse te stvari v tem življenju?

O: Nobeden od nas posamezno nima 100 domov in 100 polj kot osebno lastnino. Nobeden od nas nima 100 bioloških bratov in sester ter 100 bioloških mater kot svojih sorodnikov. Namesto tega imamo kot bratje in sestre v enem telesu – cerkvi – skupaj vse te stvari, da jih delimo drug z drugim, kot kaže Marko 3:33–35.

V: Kaj je v Mk 10,30 zanimivega glede ene od teh nagrad?

O: Nagrade lahko razdelimo v pet kategorij: hiše, družina, zemljišča, preganjanje in večno življenje. Večina ljudi si ne želi ene od teh: preganjanja. Vendar se moramo zavedati, da je tudi preganjanje nagrada. Tako so razumeli zgodnji kristjani, kot kaže Apostolska dela 5,41.

V: Ali naj bi Jezus v Mk 10,34 vstal tretji dan ali po treh dneh?

O: Rokopisi Markovega evangelija se razlikujejo.

Po treh dneh: Sinaiticus, Vaticanus, Ephraemi Rescriptus, Bezae Cantabrigiensis, sahidski koptski, bohairski koptski

Tretji dan: Alexandrinus, Bizantinski lekcionar, Gotski, Armenski, Etiopski, Gruzijski, Origen.

V: Ali sta v Mk 10,35–37 Jakob in Janez prišla k Jezusu in ga prosila, da bi sedela na njegovi desni in levi strani, ali pa je to storila njuna mati v Mt 20,20?

O: To vprašanje zastavlja skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 858). Odgovor je v samem Mt 20,20, kjer piše, da je prišla njuna mati »s svojima sinovoma«. Bili so skupaj, ko so Jezusa prosili.

Josephus v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 6, 11.9, kaže, da je bilo mesto na levi strani naslednje najvišje po mestu na desni, kot navaja »The Bible Knowledge Commentary: New Testament«, str. 152.

V: Zakaj v Mk 10,36.51 ljudje želijo, da Jezus stori nekatere stvari zanje, druge pa ne?

O: Tudi danes nekateri verniki želijo, da bi Jezus postal Gospod le nad delom njihovega življenja, nad drugimi deli pa želijo ohraniti nadzor sami. To je pomanjkanje vere v to, da bo vaše življenje boljše, če Jezusa sprejmete za Gospoda nad celotnim svojim življenjem. Jezusa ne morete imeti za Gospoda le v majhnem delu.

V: O katerem kelihu in krstu je Jezus govoril v Mk 10,38?

O: Kelih in krst nista pomenila Gospodove večerje in vodnega krsta (Jezus je bil namreč že krščen od Janeza). Jezus se je namreč skliceval na to, kar sta ti stvari predstavljali. Jezusova kri se je namreč kmalu prelila na križu, kar simbolizira kelih, Jezus pa je bil kmalu pokopan in ponovno vstal, kar simbolizira krst.

V: V Mk 10,38–40 je Jezus najprej povedal, kakšna je cena za izpolnitev njihove prošnje, nato pa je [domnevno] zavrnil njihovo prošnjo; zakaj so morali kljub temu plačati to ceno?

O: Jezus ni zavrnil njihove prošnje, ampak je rekel, da ni v njegovi moči, da bi jo odobril ali zavrnil. Nato jim je Jezus povedal, kaj bodo storili, vendar je odobritev te privilegije prepustil Očetu.

To je odličen verz za dokazovanje trditve o Trojici. Čeprav sta Oče in Sin neločljivo eno, ta verz dokazuje, da med njima obstaja razlika, v nasprotju z modalizmom, kot sta ga učila pentekostalizem enosti in lokalna cerkev.

V: Ali je bila Jezusova smrt na križu v Mk 10,45 odkupnina za vsakega posameznika ali le za nekatere, ne pa za druge?

O: Tukaj je, kar Sveto pismo navaja o univerzalnih in omejenih vidikih.

Univerzalni vidiki:

Vsem je zapovedano, da poslušajo evangelij (Apostolska dela 17:30; 2 Tesaloničanom 1:8)

Kdor koli veruje vanj (Jn 3,16)

Pojavil se je vsem (Titu 2,11)

Bog želi, da bi bili vsi rešeni (1 Timotej 2:4)

Odkupnina za vse ljudi (1 Timotej 2:6)

Ponujeno [iskreno in resno] vsem (Apostolska dela 2:38–40, Hebrejcem 4:2)

Odkupna žrtev za ves svet (1 Janez 2:2)

Jezus bo vse ljudi privabil k sebi (Janez 12:32)

Odločilni vidiki:

Nihče ne more priti k Jezusu, če ga Oče ne privabi (Janez 6:65)

Bog se lahko odloči, da bo nekaterim, kot je Jakob, izkazal milost, ki je drugim, kot je Ezav, ne izkaže, čeprav je še vedno pravičen do vseh (Rimljanom 9,14–18).

Evangelij nima vrednosti za tiste, ki ga ne združijo z vero (Hebrejcem 4:2).

Farizeji so zavrnili Božji namen za sebe (Luka 7:30).

Nekateri so zanikali Gospoda, ki jih je odkupil (2. Petrov 2:1). Beseda za Gospoda je »despotes« in je ista kot v Judovem pismu 4, kjer se nanaša na Jezusa.

Bog ni vnaprej vedel le, da bodo ljudje sprejeli, ampak je vnaprej poznal vsakega posameznika, ki bo sprejel. Bog je izbral (predestiniral) tiste, ki bodo sprejeli.

Če se nad tem zamislite, bi se morali vsi kristjani – tako nekalkvinisti kot kalkvinisti – strinjati, da odkupnina vsebuje tako univerzalne kot tudi dokončne vidike.⎯ Vendar to ne zamegljuje ključne razlike med kalkvinisti, arminijanci in drugimi nekalkvinisti.

Temeljna razlika med kalvinizmom in nekalvinizmom (vključno z wesleyskim arminianizmom, tako imenovanim štiritočkovnim kalvinizmom in vsem, kar je vmes) je v tem, ali je vsemogočni, suveren, ljubeči in pravični Bog za tiste, ki gredo v pekel, izbral eno od naslednjih možnosti:

Nekalvinisti: Izgubljeni primeri, kjer je Bog vsem prostovoljno dal tisto, kar je bilo potrebno za vstop v nebesa, vendar Jezusovo odrešenje nekaterih ni uspelo rešiti. Izgubljeni so bili zaradi lastne krivde in svoje svobodne volje.

Kalvinisti: Želena pogubljenost, saj je Jezusovo odrešenje delovalo za 100 % tistih, ki so bili za to namenjeni, Bog pa se je prostovoljno odločil, da drugim ne bo zagotovil nobene poti do odrešenja. Ni bilo niti ene stvari, ki bi jo zavrnjeni lahko storili ali bi jo hoteli storiti, da bi spremenili Božjo skrivno voljo, v kateri je Bog želel, da nimajo nobene možnosti za pobeg.

Nekalvinist: Če je odrešitev potencialna za vse, a neučinkovita za nekatere, potem bi bila neučinkovita zato, ker bi jo nekateri lahko zavrnili, ali pa bi bilo potrebno, da se jo združi z vero. Nekalvinisti pravijo, da je to točno tisto, kar pravita Luka 7,30 in Hebrejcem 4,2. Kalvinisti bi odgovorili, da bi to pomenilo, da bi odrešitev delno odvisna od človeka, vera pa bi postala skoraj delo, potrebno za odrešitev. Nekalvinisti bi odgovorili, da kalvinizem zamenjuje brezplačni dar odrešitve, ki je od Boga, s sprejemanjem tega brezplačnega daru odrešitve, kar je odgovornost človeka. Vera ni delo, kot kaže Efežanom 2,8–9, in nekateri kalvinisti ne bi smeli slediti katolikom pri poskusu enačenja zaslužnih del z »prazno vrlino« vere in priznavanjem naše nemoči pred Bogom.

Kalvinist: Če je odrešitev za nekatere le potencialna, za vse tiste pa, za katere je potencialna, pa tudi dejanska, potem za nekatere nikoli ni bilo nobene priložnosti. Neprijetnost »izgubljenih primerov« je sicer odpravljena, vendar na račun izgubljene ljubezni in nerazumljive pravičnosti. V 2. Tesaloničanom 1,8 bi Bog ljudi obtožil, da niso ubogali evangelija, ki jim ga Bog nikoli ni dal, da bi ga ubogali. Oseba v peklu bi lahko rekla: »Prišel sem sem, ker sem verjel, da me Bog ni dovolj ljubil, da Jezus ni umrl za moje grehe, da je Bog na koncu hotel, da ostanem zli grešnik, in sem tu, ker sem verjel resnici.« Zavrnjena oseba bi prav tako lahko poskušala najti odrešitev prek najnovejše modne sekte, saj je priložnost, da prek te sekte najde odrešitev in Božjo ljubezen, zanjo enako velika kot prek krščanstva.

V: Zakaj je Jezus v Mk 10,51 vprašal slepca, kaj želi, da Jezus stori zanj?

O: Jezus želi, da ga prosimo, čeprav ve, kaj si želimo. Seveda pa to, kar si želimo, in to, kar je najboljše, nista vedno eno in isto. Slepec je moral izrecno prositi za vid, in Jezus mu je to prošnjo izpolnil, potem ko jo je izrekel. Včasih Bog počaka z izpolnitvijo naših prošenj, dokler ga za to izrecno ne prosimo.

Mimogrede, izraz »Sin Davidov« je bil kot mesijanski obravnavan tudi v predkrščanskih Salomonovih psalmih.

V: V Mk 10,51, ko je slepi Jud videl tisto, česar farizeji, ki so videli, niso mogli videti, kakšni drugi primeri obstajajo, kjer lahko več informacij nekoga zaslepi za to, kar je očitno?

O: Zanimivo je razmisliti, zakaj so Judje, ki so dobro videli, lahko ostali slepi za dejstvo, da je Jezus Mesija, potem ko so videli vse te čudeže, medtem ko je slepi Jud lahko videl, da je Jezus Mesija. Obstajajo tudi drugi primeri, ko lahko več informacij nekoga zaslepi za to, kar je očitno. Čeprav je bil slep, je Bartimej še vedno videl več pomembnih stvari kot farizeji.

V: Zakaj je v Mk 10,52 prav vera tega človeka, in ne Jezusova vera, tista, ki ga je ozdravila?

O: Zanimivo je, da je Jezus v tem zadnjem čudežu, zabeleženem v Markovem evangeliju, izrecno povedal, da ga je ozdravila prav vera tega človeka. Čeprav Bog ni omejen na delovanje prek naše vere, se pogosto odloči delovati prav prek naše vere, kot kažejo Efežanom 2,8 in Rimljanom 4,3.16.

V: Zakaj je Jezus v Mk 10,52 rekel, da je bil »ozdravljen«, namesto da bi rekel le, da lahko vidi?

O: Ne le da so njegove oči in drugi deli telesa delovali normalno, ampak je bil nekdanji slepec zdaj tudi duhovno ozdravljen v Kristusu.

V: Zakaj so v Mk 11,8–10 pred oslička položili svoje plašče in palmove veje?

O: Ta običaj je bil znak velikega spoštovanja in občudovanja. Morda je bil podoben staromodnemu evropskemu viteštvu, ko je moški položil svoj plašč čez lužo blata, da je kraljeva dama lahko stopila na plašč in prečkala lužo.

V: Kako v Mk 11,8–10 ravnate z ljudmi, ki želijo slaviti in služiti Bogu, čeprav veste, da imajo o Njem zelo napačne predstave?

O: Na prvi pogled se zdi, da so odrešeni, a morda niso. Morda so še v fazi, preden dobijo novo življenje v Kristusu. Nekateri bi lahko zavrnili Jezusa, ko bi ugotovili, da morda ne ustreza njihovim predpostavkam o Njem. Njihove napačne predstave bi morali nežno popraviti in moliti zanje. Ne želimo, da bi ljudje prišli h Kristusu pod kakršnimi koli lažnimi pretvezami.

V: V Mk 11,13, ker še ni bil čas za fige, ali je bil Jezus v evangelijih neveden glede letnega časa, kot trdi Ahmad Deedat?

O: Ne, Deedat je tukaj popolnoma zgrešil bistvo. Figa je predstavljala Izrael, to pa je bila preroška napoved, da bo narod, ki ga figa predstavlja, brez sadja in da bo duhovno usahnil.

V: V Mk 11,13.23.30: če lahko nekdo z vero premika gore, zakaj Jezus ni mogel imeti figovca z sadjem?

O: Jezus bi lahko, a se je odločil, da tega ne bo storil. Jezusa niso skrbele fige in figova drevesa; Jezus je tu poučeval učence. Figovo drevo je simboliziralo narod Izraela, in Jezus je preklel figovo drevo, da bi pokazal, kaj se bo zgodilo z njimi, če, tako kot figovo drevo, ne bodo rodili sadov vere, ko bo Jezus prišel k njim.

V: Kako je mogoče, da se v Mk 11,14 nekateri ljudje zdijo zelo koristni in plodni, na koncu pa so neuporabni?

O: Figa je zavzemala prostor, kjer bi lahko rasla druga figova drevesa. Kmetijski delavci so skrbeli za figovo drevo in ga negovali. Zalivali so ga in morda tudi gnojili v pričakovanju, da jim bo figovo drevo tudi kaj vrnilo in jim prineslo fige. Nekateri ljudje hočejo le jemati, nikoli pa ne dajati nazaj.

Morda nekateri ne morejo vrniti duhovno, ker v sebi nimajo duhovnega življenja. Trdili so, da so rodovitni, a v resnici niso bili. Obeta se je sadje, a ni bilo izpolnjeno.

V materialnem smislu pa obstajajo ljudje, ki bi potrebovali vašo pomoč, a vam nikoli ne morejo vrniti ali poplačati za vaše delo. Vendar jih moramo kljub temu ljubiti in jim pomagati.

V: Zakaj v Mk 11,15–18 in Lk 19,45–46 judovske oblasti niso takoj aretirale Jezusa, tujca z bičem?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati štiri točke.

1. Množice so pravkar slavile Jezusa kot Mesija ob slavnostnem vstopu v Jeruzalem v Mateju 21,1–11, pa tudi v Mateju 21,15–16; Marku 11,1–10 in Luku 19,28–40.

2. Jezus je na čudežen način ozdravljal ljudi, zato je težko koga aretirati v množici ljudi, ki jih Jezus ozdravlja.

3. Pred tem je množica slišala, da je Jezus obudil Lazarja od mrtvih, kot piše v Janezu 12,9–11, 17–19.

4. Najpomembneje pa je, da zaradi navedenih razlogov Marko 11,18 pravi, da so duhovniki in učitelji sicer iskali način, kako bi Jezusa ubili, vendar so se ga bali, ker je bila vsa množica navdušena nad Jezusom. Duhovniki niso hoteli nemirov in rimskega maščevanja, ki bi jih ti povzročili. Luka 19,47–48 pravi nekaj podobnega, v Janezu 12,19 pa so farizeji tožili, da se jim zdi, kot da ves svet sledi Jezusu.

V: Zakaj Jezus v Mk 11,16 ni dovolil, da bi kdor koli nosil posode (lončke ali zaboje) v templju?

O: Jezus ni posegal v pravilno darovanje žrtvovanj, ampak je posegal v delovanje tistih, ki so nosili posode, polne denarja.

V: Kako so se v Mk 11,17 ljudje v templju vedli kot tatovi?

O: Na vsaj tri načine:

Prekomerno zviševanje cen: Prodajali so stvari v templju po previsokih cenah.

Uveljavljanje prakse: Duhovniki niso sprejemali živali z napakami, kot so rane, ki so jih živali utrpele med potovanjem, zato so ljudje morali živali kupovati po previsokih cenah.

Ograbljanje Boga pri daritvah: Prodajalci in verniki so se osredotočali na finančne transakcije namesto na častitev Boga.

V: Zakaj je Jezus v Mk 11,23 omenil vero, ki premika gore?

O: Jezus je učil, da je za premikanje gora potrebna le malo pristne vere v Božjo moč, ki jo uporabimo v molitvi. Vera je kot seme; lahko raste. Poleg tega je Jezus to rekel v bližini Jeruzalema, v zadnjih dneh pa se bo Oljska gora, pol milje vzhodno od Jeruzalema, razklala na dvoje, kot piše v Zahariju 14:4.

V: Ali je Jezus v Mk 11,23 obljubil, da nam bo dal absolutno vse, kar prosimo v veri?

O: Bog nam da vse, kar prosimo, ob upoštevanju naslednjih pogojev:

Stvar: Bog ne more dati »stvari«, ki ni stvar, na primer logičnega protislovja, kot je voda, ki ni mokra, premičen predmet, ki ga ni mogoče premakniti, itd.

V veri: Bog nam ne bo izpolnil tistega, kar prosimo v dvomu, kot piše v Jakobovem pismu 1,6–7, ali tistega, kar prosimo ne iz vere, ampak da bi zadovoljili svoje strasti, kot piše v Jakobovem pismu 4,3. Prositi moramo v skladu z Božjo voljo, kot piše v 1. Janezovem pismu 5,14. »V veri« vključuje ostajanje v Bogu in to, da Bog ostaja v nas, kot piše v Janezovem evangeliju 15,7.

Če odpuščamo: Marko 11,25 dodaja pogoj. Dobre darove: Pred Markom 11,23 je Jezus učil, da je Bog dober oče, ki nam daje dobre stvari, ne pa slabe, kot piše v Mateju 7,9–11 in Luku 11,11–13. Zato včasih, ko poslušen vernik v veri prosi, Bog reče »ne« ali »počakaj«, kot na primer v Knjigi Joba; Filipljanom 2,25; 2. Timoteju 4,20; in 2. Korinčanom 12,8–9.

V: Če v Marku 11,25–26 pravi kristjan ne odpusti, bo šel v pekel?

O: V nekem smislu je to brezpredmetno vprašanje, saj bo pravi kristjan odpustil. Noben pravi kristjan ne bi nikoli zavrnil, da bi komu odpustil, saj bi to pomenilo, da se nikoli ni odločil sprejeti Božjega odpuščanja in da torej ni pravi kristjan. Ni treba posebej poudarjati, da je zelo pomembno odpustiti vsem.

V: Zakaj Jezus v Mk 11,29–33 ni neposredno odgovoril na vprašanje, kakšno oblast ima?

O: Verjetno so ga hoteli ujeti v past. Če bi Jezus rekel, da ima pooblastilo od Boga, da vstopi v Jeruzalem, izžene menjalce denarja in prekleti figovo drevo, bi ga obtožili bogokletja. Če bi Jezus rekel, da ga je dobil od ljudi, potem to niso bile niti rimske niti tempelske oblasti. A Jezus ni bil dolžan odgovarjati na nobena vprašanja. Čeprav je Jezus na splošno odgovarjal na vprašanja večine ljudi, ni neposredno odgovoril na vprašanja tistih, ki niso iskali njegovega odgovora, ampak so ga le skušali ujeti v past. Jezus bi preprosto lahko rekel: »Ne potrebujem vaše oblasti, ker imam Očetovo oblast, kar dokazujejo številna ozdravljenja, ki jih opravljam.« V resnici pa bi to lahko ugotovili že sami.

V: V Mk 11,29–33, kdaj ne smemo odgovoriti na nekoga vprašanje, četudi poznamo odgovor?

O: Na kratko: kadar ne želijo vedeti resnice. Če niso mogli sprejeti tistega, kar so že vedeli o Janezu, potem jim ni treba slišati resnice o Jezusu, saj bi jo tako ali tako zavrnili.

Če sprašujejo zgolj zato, da bi nas ujeli v past, moramo biti previdni pri tem, kar rečemo. Če nas ne poskušajo ujeti v past, ampak sprašujejo iz kakšnega drugega razloga, ne pa zato, ker resnično ne bi hoteli vedeti, nam ni treba odgovoriti. Če vam nekdo zastavi vprašanje o Bogu ali Svetem pismu in sumite, da gre morda za »odvračanje pozornosti«, ki je le izgovor, da se ne bi bilo treba soočiti z resnico, mu lahko zastavite to vprašanje. Če bi na to vprašanje odgovoril tako, da bi vas to zadovoljilo, ali bi vas to približalo sprejetju Jezusa kot vašega osebnega Gospoda in Odrešenika? Če je njihov odgovor »ne«, potem čestitam, pravkar ste odkrili zavajanje. V tem primeru lahko nato vprašate: »Kaj bi vas približalo sprejetju Jezusa kot vašega Gospoda in Odrešenika?«

V: Kakšen je pomen te prilike v Mk 12,1–9?

O: Bog je dal zemljo, Obljubljeno deželo, Judom. Vendar pa niso Bogu izkazovali poslušnosti, neomejenega čaščenja, desetine in žrtvovanj, kot je zapovedal. Poslal jim je preroke, ki so jih zlorabljali in ubili. Nazadnje je Bog poslal svojega sina, Jezusa, ki so ga ubili. Tu je nekaj podobnosti z alegorijo o Gospodovem vinogradu v Izaiju 5,1–7.

Razlog, zakaj so najemniki rekli, da bodo postali lastniki, je bil v judovskem pravu. Če bi bili lastnik in njegovi dediči ubiti, bi bili po Mišni Baba Batra 3,3 in b Baba Batra 54a tisti, ki so zemljo obdelovali, prvi v vrsti za njeno pridobitev.

V: Zakaj bi se v Mk 12,6 od najemnikov pričakovalo, da spoštujejo sinu lastnika zemlje?

O: Sinu bi še vedno izkazovali spoštovanje, če

1. bi imeli kakršnokoli spoštovanje do ustrezne avtoritete, ali

2. bi bili poslušni zakonu, ali

3. bi imeli dovolj razuma, da bi ugotovili, da bi poškodovanje sina zagotovo povzročilo maščevanje, ali

4. bi imeli zdrav strah pred gospodarjevimi vojaki.

Sina bi ubili le, če bi jih pohlep po vinogradu popolnoma zaslepil in jim onemogočil razumno razmišljanje. Neverjetno, a resnično je, da so ljudje lahko tako pohlepni, da njihove odločitve kažejo, da si želijo takojšnjega denarja in užitka celo bolj kot tega, da bi bili naslednji dan še živi.

Danes je zanimivo opazovati, kako nekateri ljudje, ki bi sicer sprejeli najboljšo odločitev, zaradi pohlepnosti sprejmejo neumno odločitev. Večino časa se sploh ne zavedajo, kako je pohlep izkrivil njihovo sposobnost odločanja – dokler ni prepozno.

V: Kaj je v Mk 12,10 in Lk 20,17 temeljni kamen?

O: Temeljni kamen je prvi kamen, na katerega se postavi temelj.

V: Zakaj so ljudje/graditelji v Mk 12,10–11 in Lk 20,17–18 zavrnili vogalni kamen?

O: Niso spoštovali vloge ali pomena vogalnega kamna. Končno, človek bodisi želi biti del iste zgradbe, ki jo gradi Kristus, bodisi ne. Ni srednje poti; ne moreš biti le polovično del zgradbe.

V: Ali Jezus v Mk 12,13–17 in Lk 20,21–25 ni neposredno odgovoril na vprašanje o plačevanju davkov?

O: Jezus je dejansko odgovoril. Poskušali so ga ujeti v past z vprašanjem, ali naj plačujejo davke Cezarju ali ne. Če bi Jezus rekel »ne«, bi ga Rimljani lahko aretirali zaradi spodbujanja ljudi k neplačevanju davkov. Če bi Jezus rekel »da«, množice, ki so zavračale rimsko vladavino, morda ne bi bile tako prijazne do Njega.

Ta davek je bil obvezen od leta 6 n. št. Ker je rimski davek šel v rimsko blagajno, so zeloti zavračali njegovo plačevanje, saj so s tem priznali rimsko pravico do vladanja v Palestini. Farizeji so nasprotovali plačevanju davka, a so ga kljub temu plačevali. Saduceji niso imeli nobenih ugovorov proti plačevanju davka. Zato so tisti, ki so postavili vprašanje, želeli le videti, katero skupino bo Jezus odtujil.

Jezus je na vprašanje odgovoril z besedami, da moramo cesarju dati, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. Jezus ni natančno navedel, katere stvari pripadajo cesarju (takrat Tiberiju), oni pa ga tega niso vprašali.

V: Kaj na kratko vemo o saducejih, imenovanih tudi herodijci, iz Mk 12,19; Lk 20,27 in Apg 23,8?

O: Jožef Flavij piše, da so bili saduceji, farizeji in eseni tri verske skupine v Judovini. Saduceji so se očitno pojavili v času Janeza Hirkanusa I. (135–104 pr. n. št.) in izumrli ob uničenju templja leta 70 n. št. V Jezusovem času so jih imenovali herodijanci, ker so podpirali dinastijo Heroda kot kralje v Judeji.

Saduceji so zanikali duhove, angele in vstajenje telesa, kot navaja Apostolska dela 23,8. Zanikali so celotno Mišno, Talmud in druge tradicije farizejev. Po besedah Jožefa Flavija niso videli potrebe, da bi upoštevali karkoli, kar ni bilo zapisano v Tori, in po navedbah zgodnjih cerkvenih pisateljev so zanikali celotno Staro zavezo razen Zakona (Tore). Glede same postave so farizeji zapisali primere, kako so se v manj pomembnih zadevah med seboj razhajali.

V: Kateri so vsi svetopisemski in zunajsvetopisemski dokazi o saducejih, ki jih imamo v Mk 12,19 in Lk 20,27?

O: Tukaj je skoraj vse, kar vemo o saducejih.

1. 1. in 2. Makabejska knjiga podajata podrobno zgodovino zunanjih in notranjih sporov v času, ko so bile ustanovljene stranke farizejev in saducejev.

2. Jožef Flavij govori o saducejih v petih odlomkih. Citati so vzeti iz dela Jožef Flavij: Zbrana dela.

Vojne Judov 2.8.2,14 (2a) (str. 476) »Med Judi namreč obstajajo tri filozofske sekte. Pripadniki prve so farizeji; druge so saduceji; tretja sekta, ki se ponaša s strožjo disciplino, pa se imenuje Essens.« [Essens je zapis iz knjige] (14f) [Essens je pisava v knjigi] »Saduceji pa so tisti, ki sestavljajo drugo skupino; popolnoma zavračajo usodo in menijo, da Bogu ni mar, ali delamo zlo ali ne; pravijo namreč, da je delanje dobrega ali zla odvisno od lastne izbire ljudi in da je eno ali drugo v rokah vsakogar, da lahko ravna, kakor mu je volja. Prav tako zavračajo vero v večno življenje duše ter kazni in nagrade v podzemlju. Poleg tega so farizeji med seboj prijazni ter zagovarjajo medsebojno soglasje in skrb za javno dobro. Vedenje saducejev drug do drugega pa je v nekaterih pogledih divjaško; njihovo ravnanje s tistimi, ki pripadajo njihovi stranki, je tako barbarsko, kot da bi bili zanje tujci…« (Kasneje v delu »Antiquities of the Jews« 18.1.6 Jožef Flavij omenja četrto sekto, ki je podobna farizejem, razen da se bori za svobodo. Govori o zelotih.)

Zgodovina Judov 13.5.9 V nasprotju s saduceji so bili farizeji nagnjeni k temu, da niso bili strogi pri kaznovanju.

Zgodovina Judov 13.10.6 To je zgodovinsko prva omemba saducejev v času vladavine Janeza Hirkanusa I. kot kralja in velikega duhovnika (135–104 pr. n. št.)

Antiquities of the Jews 18.1.4 »Nauka saducejev pa je naslednja: da duše umrejo skupaj s telesi; prav tako ne upoštevajo ničesar drugega razen tega, kar jim zapoveduje zakon [Tora?]; saj menijo, da je spor z učitelji filozofije, s katerimi se pogosto družijo, izraz kreposti; vendar to učenje sprejema le malo ljudi, a med njimi so tisti z največjim ugledom; sami pa niso sposobni storiti skoraj ničesar; kajti ko postanejo sodniki – kar morajo včasih storiti neprostovoljno in pod prisilo –, se prilagodijo pogledom farizejev, ker jih množica drugače ne bi prenesla.« (Jožef je napisal »Zgodovino Judov« med letoma 93–94 n. št.)

Delo »Zgodovina Judov« 20.227 [9.1] omenja le enega saduceja, ki je bil veliki duhovnik. Imenoval se je Hanan ben Hanan in je to funkcijo opravljal le tri mesece.

3. Mišna v vsaj devetih odlomkih primerja nauke saducejev z nauki farizejev. (Najzgodnejše Mišne so bile napisane okoli leta 200 n. št.) Vendar so te zapisane iz perspektive farizejev, zapisov samih saducejev pa nimamo. Tako so razlike prikazane z vidika tega, kar je bilo pomembno za farizeje – manjših podrobnosti o zakonu – in ne nujno tistega, kar je bilo najpomembnejše za saduceje.

Baba Batra 115b – Ko je umrl moški brez živih sinov, so farizeji trdili, da lahko dediščino podeduje le vnukinja, ne pa hči, medtem ko so saduceji trdili, da lahko dediščino podedujejo tako hčere kot vnukinje, če ni sinov.

Baba Kamma 84a – Pri uporabi načela »oko za oko« so farizeji pogosto sprejeli denarno odškodnino, saduceji pa ne.

Megillah Ta’anit 1 – Medtem ko so farizeji želeli, da se daritve plačajo iz državne blagajne, so nasprotniki farizejev želeli, da se stroški krijejo iz prostovoljnih darov.

Megillah Ta’anit 4 – Enako kot v Baba Kamma 84a.

Makkot 1:5–8 – Farizeji so želeli, da se vse lažne priče usmrti, medtem ko so saduceji lažno pričo usmrtili le, če je njena izjava že povzročila usmrtitev lažno obtoženega.

Tosefta Parah, 3. poglavje, in Parah – Saduceji niso izvajali vseh obrednih umivanj, ki so jih izvajali farizeji, vendar so bili strožji glede čistosti rdeče krave.

Tosefta Sanhedrin 6:6 – Farizeji so želeli, da se vse lažne priče usmrti, medtem ko so saduceji lažno pričo usmrtili le, če je njena izjava že povzročila usmrtitev lažno obtoženega.

Yadaim 4:7 – Saduceji so učili, da naj bi bil lastnik odgovoren za škodo, ki jo povzroči suženj, prav tako kot je odgovoren za škodo, ki jo povzroči njegova žival. Farizeji so učili, da naj bi bil suženj enako odgovoren, da ne bi nezadovoljen suženj spravil svojega gospodarja v težave.

Y^e rushalmi Yevamot 1:6 – Leviratska poroka je veljala le za zaročeno ženo, ne pa za tisto, ki je bila dejansko poročena.

4. Rabinska tradicija (Abot Rabbi Natan 5) pravi, da je Zadok, učenec Antigona iz Soka, ustanovil saduceje.

5. Novo zaveza nas mimogrede obvešča o saducejih.

Matej 3:7f – Janez Krstnik je videl tako saduceje kot farizeje.

Ne Matej 15:1 – K Jezusu so prišli nekateri farizeji in pismouki. Ker so se ti ljudje ukvarjali s tem, da Jezusovi učenci niso umivali rok, med njimi verjetno ni bilo saducejev.

Matej 16,1–6 – Tako farizeji kot saduceji so Jezusa prosili za znamenje z nebes.

Matej 16:11–12 – Jezus pravi, naj se pazimo naukov saducejev in farizejev. Očitno so učili različne stvari, saj so bile to različne skupine, vendar Jezus v tem verzu ni podrobneje razložil prepričanj nobene od skupin.

Matej 22:23–34; Marko 12:18–27; Luka 20:27–39: Saduceji sprašujejo Jezusa o vstajenju. Po podatkih iz Wycliffe Bible Dictionary, str. 1501, Mišna v Y^erushalmi Yevamot 1:6 kaže, da bi bila ženska, ker se leviratska poroka v očeh saducejev nanaša le na zaročence, poročena šele s sedmim možem.

Apostolska dela 4:1–2 – Farizeji, duhovniki in saduceji so se združili v nasprotovanju apostolom.

Apostolska dela 5:17–18 – Tu je zapisano, da je bil v tistem času veliki duhovnik saducej. (Tudi Jožef Flavij pravi, da je bil veliki duhovnik Ananija Mlajši saducej.)

Apostolska dela 23:6–8 – Saduceji niso verjeli v vstajenje, niti v angele ali duhove.

6. Pisma zgodnje Cerkve

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) »Ker sem se odločil, da ne bom sledil ljudem ali njihovim naukom, ampak Bogu in naukom, ki jih je [posredoval] On. Če ste namreč naleteli na nekatere, ki se imenujejo kristjani, a te [resnice] ne priznavajo in si drznejo bogokletno govoriti o Bogu Abrahama, Bogu Izaka in Bogu Jakoba; ki pravijo, da ni vstajenja mrtvih in da se njihove duše ob smrti odpravijo v nebesa; ne mislite, da so kristjani, prav tako kot nihče, če bi to pravilno premislil, ne bi priznal, da so saduceji ali podobne sekte, kot so Genistae, Meristae, Galilejci, Helenisti, farizeji in baptisti so Judje (ne poslušajte me nestrpno, ko vam povem, kaj mislim), ampak se [le] imenujejo Judje in Abrahamovi otroci, ki častijo Boga z ustnicami, kakor je sam Bog izjavil, medtem ko je bilo njihovo srce daleč od Njega. A jaz in drugi, ki smo v vseh točkah pravoverniki, smo prepričani, da bo prišlo do vstajenja mrtvih in tisočletja v Jeruzalemu, ki bo takrat zgrajen, okrašen in razširjen, [kot] to napovedujejo preroki Ezekiel in Izaija ter drugi.« Dialog s Trifonom, Judom, poglavje 80, str. 239

Tatianov »Diatessaron« (okoli leta 172 n. št.), oddelek 34, str. 96, omenja vstajenje vseh, ko Jezus graja saduceje.

Hegesip (170–180 n. št.) med ljudmi omenja enajst skupin lažnih kristjanov: Simona, Kleobija, Doriteja, Gortaja, Masbota, Menandra, Markiona, Karpokrata, valentinijance, bazilidijance in saturnilijance. (8. zvezek, str. 764). V delu »O njegovem potovanju v Rim« in »Judovske sekte« (8. zvezek, str. 765) omenja judovske sekte esenov, Galilejcev, hemerobaptistov, Masbothaei, Samaritanov, saducejev in farizejev.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) »Naš Gospod in Učitelj je v odgovoru, ki ga je dal saducejem, ki trdijo, da ni vstajenja, in ki sramotijo Boga ter zmanjšujejo ugled zakona,« Irenej, Proti herezijam, knjiga 4, poglavje 5.2, str. 466–467

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu O vstajenju mesa, 2. poglavje, primerja krščanske heretike, ki zanikajo telesno vstajenje, s saduceji, s katerimi se je moral spoprijeti Jezus.

Tertulijan (198–220 n. št.) »Saduceji, ki so trdili, da vstajenja ni, so v razpravi o tej temi Gospodu predložili pravni primer v zvezi z neko žensko, ki je bila v skladu z zakonsko določbo poročena s sedmimi brati, ki so umrli eden za drugim.« Pet knjig proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 38, str. 413. Tertulijan je o saducejih pisal tudi drugje.

Hipolit (222–235/6 n. št.) v delu Ovrženje vseh herezij, knjiga 9, poglavje 22, str. 136–137, posveča saducejem celo poglavje. Kot pravi Jožef Flavij, trdijo, da Bog ne posega v zemeljske zadeve. Zanikajo vstajenje telesa in trdijo, da duša po smrti ne obstaja več. Navaja tudi druge podrobnosti, ki jih najdemo pri Jožefu Flaviju. Poleg Jožefa Flavija Hipolit pravi tudi, da so še posebej močni v Samariji. »Ne posvečajo pa pozornosti prerokom, niti katerim koli drugim modrecem, razen izključno Mojzesovi postavi, glede katere pa ne oblikujejo nobenih razlag.«

Origen (225–254 n. št.) »Judje so imeli različna mnenja, nekatera napačna, kot na primer tista, ki so jih imeli saduceji o vstajenju mrtvih, da se ne vstajajo, in glede angelov, da ne obstajajo, ampak da je bilo tisto, kar je bilo o njih napisano, treba razlagati le v prenesenem pomenu, v resnici pa ni imelo nobene realnosti;« Komentar k Mateju, poglavje 20, str. 427. Origen pravi tudi, da Samaritanci in saduceji sprejemajo le Mojzesove knjige, in sicer v delu Origen: Proti Celzu, 1. knjiga. Origen je o saducejih pisal tudi drugje.

Metodij (270–311/312 n. št.) »Zato upoštevajte, da so to prav tiste stvari, ki jih je Gospod želel naučiti saduceje, ki niso verjeli v vstajenje mesa. Takšno je bilo namreč mnenje saducejev. Zato so si izmislili priliko o ženi in sedmih bratih, da bi vzbudili dvom o vstajenju telesa,“ Razprava o vstajenju, poglavje 12, str. 367. Metodij je o saducejih pisal tudi drugje.

Arnobius (297–303 n. št.) »In naj nihče tukaj ne navaja proti nam judovskih bajk in tistih iz sekte saducejev, kot da tudi mi pripisujemo Božanstvu oblike; kajti to naj bi se učilo v njihovih spisih in trdilo, kot da bi bilo z gotovostjo in avtoriteto.« Arnobius, Proti poganom, knjiga 3, poglavje 12, str. 467

Po Nicejskem koncilu

Atanazij (326–373 n. št.) »In kaj je Zakon za saduceje, če ne sprejemajo prerokov?« Škofom Egipta, poglavje 4, str. 224

Epifanij iz Salamisa (390 n. št.) v delu Heresije 1,14 trdi, da izraz »saduceji« izhaja iz hebrejske besede sadiq, ki pomeni »pravičen«. Vendar pa Wycliffe Bible Dictionary, str. 1500, navaja, da je težko pojasniti, kako bi se samoglasnik spremenil iz i (karot) v besedi sadiq v u (karot) v besedi seduqim.

Tudi Jeronim je po navedbah iz »The New International Dictionary of the Bible« (str. 884–885) očitno trdil, da so saduceji spoštovali le Toro.

Lažna in heretična dela

Klementova »Ebionitska priznanja« (okoli 211–250 n. št.), knjiga 2, poglavje 54, str. 91 (posredno), nasprotuje saducejem, ker so zanikali vstajenje mrtvih.

Psevdo-Hipolit: »Zato [Judje] nimajo več niti kralja niti velikega duhovnika niti preroka, niti med njimi ni več pismoukov, farizejev in saducejev. Vendar pa ne pravi, da jih je treba iztrebiti;« O psalmu 59, str. 202

Za več o tem glejte naslednje vprašanje.

V: Ali so v Mk 12,19 in Lk 20,27 saduceji popolnoma zavrnili ves Stari testament razen Tore, sprejeli preostali del Starega testamenta, vendar z manjšo avtoriteto, ali pa so sprejeli vse, tako kot so to storili farizeji?

O: Tukaj so dokazi. Pisci zgodnje cerkve, Hipolit, Tertulijan, Origen in Jeronim, so trdili, da so saduceji verjeli le v Toro. Vendar pa »The New International Dictionary of the Bible« (str. 884–885) navaja, da so se motili, ker

1) Jožef Flavij tega ne omenja

2) v Talmudu saduceji uporabljajo argumente iz drugih knjig Stare zaveze,

3) verjetno jim ne bi bilo dovoljeno sodelovati v Sanhedrinu, če ne bi druge knjige šteli za kanonične.

Vendar temu stališču nasprotujejo tri točke:

1r) Jožef Flavij je v delu Zgodovina Judov 18.1.4. (okoli leta 93–94 n. št.) o saducejih zapisal: »… niti ne upoštevajo ničesar drugega kot tisto, kar zapoveduje zakon…«

2r) Poleg tega, četudi saduceji niso v celoti zavrnili preostalega Stare zaveze, so morda preostale knjige Stare zaveze sprejemali le kot manj avtoritativne. To je podobno stališču nekaterih kristjanov, da so apokrifi božanska pisma, ki sodijo v Sveto pismo, vendar imajo manjšo avtoriteto kot preostala Stara zaveza. Morda so saduceji pustili odprto vprašanje, kako avtoritativne so bile knjige, ki niso del Tore.

3r) Po navedbah Jožefa Flavija je bil Ananija (mlajši) saducej, ki so ga Rimljani imenovali za velikega duhovnika. Če bi sanhedrin izključil velikega duhovnika, bi to zmanjšalo njegovo avtoriteto. Poleg tega Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews« 18.1.4 piše, da so se saduceji, ko so postali sodniki, držali tega, kar so govorili farizeji, saj jih sicer množice ne bi prenesle. To je podobno današnjemu času, ko mnogi liberalni »krščanski« pastorji, ki sami zanikajo, da je Jezus umrl za odrešitev naših grehov, še vedno vsak mesec praznujejo Gospodovo večerjo in ponavljajo besede »To je moja kri, prelita za odpuščanje grehov«, čeprav pravijo, da osebno v to ne verjamejo, saj jih sicer člani cerkve ne bi sprejeli kot pastorje.

Od kod so pisci zgodnje cerkve dobili svoje informacije? Ker so saduceji izumrli okoli leta 70 n. št., jih niso dobili od samih saducejev. Morda so informacije dobili iz številnih zgodnjih spisov, ki jih danes nimamo. Na primer, Papias, učenec apostola Janeza in prvi zunajbiblijski premilenialist, je napisal več zvezkov, ki so se izgubili.

Zato, čeprav ni ničesar, kar bi dokazovalo, da so se pisci zgodnje cerkve motili, obstajajo argumenti na obeh straneh glede tega, ali so saduceji preostali del Stare zaveze popolnoma zavrnili ali pa so te knjige le šteli za manj avtoritativne.

V: Zakaj je Jezus v Mk 12,24 rekel saducejem, da ne poznajo niti Svetega pisma niti Božje moči?

O: Jezus je imel prav tako v splošnem smislu kot tudi v konkretnem smislu, ki jim ga je lahko prikazal.

Na splošno: Saduceji niso verjeli v posmrtno življenje ali vstajenje. Po navedbah zgodnjih cerkvenih pisateljev saduceji niso sprejemali Stare zaveze kot Svetega pisma, razen prvih petih knjig Zakona. Za več informacij glej prejšnje vprašanje.

Konkretno: Kot je pokazal Jezus, niti v tisto, kar so sprejeli kot Sveto pismo (Tora), niso zares verjeli, namreč da je Bog še vedno Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

V: Kaj v Mk 12,34 pomeni, da ni daleč od Božjega kraljestva?

O: To ne pomeni, da je mogoče biti delno odrešen, in to tudi ni zagotavljalo, da bo ta človek odrešen. Jezus je s tem hotel reči, da je bil ta človek zelo blizu temu, da bi začel verovati v Jezusa.

V: Kako v Mk 12,29–31 ti zapovedi povzemajo celoten zakon?

O: Osredotočajo se na dva vidika: izkazovanje največje ljubezni in časti Bogu ter ljubezen do drugih, kot do samih sebe. V nasprotju z Jezusom so nekateri pozabili na prvi vidik. Nek poganski moški je znanemu judovskemu rabinu Hillelu povedal, da se bo spreobrnil v judaizem, vendar le, če mu bo Hillel naučil celoten zakon, medtem ko bo stal na eni nogi. Hillel mu je odgovoril: »Kar sovražiš zase, ne stori svojemu bližnjemu; to je celoten zakon, ostalo je komentar; pojdi in se uči« (v Ben Šabat 31a).

V: Zakaj je Jezus v Mk 12,30, ko se je skliceval na Dt 6,4 v zvezi z ljubeznijo do Boga, dodal četrti vidik, in sicer »um«?

O: Dva dopolnjujoča se odgovora.

1. Medtem ko je hebrejski izraz »duša« zajemal celotno življenje človeka, vključno z razumom, je Jezus, ki je tu govoril aramejsko in/ali grško, izrecno omenil razum, da bi zajel popoln pomen duše.

2. Poleg tega so verniki z Jezusovim prihodom imeli veliko bolj popolno razumevanje Boga, kot so ga imeli v Stari zavezi, kot kažejo Matej 13,10–16; Marko 4,11 in Luka 8,10. Več o razodeti skrivnosti Kristusa si preberite v Pismu Efežanom 3,4–6.9; 6,19; Pismu Kolosanom 1,26–27; 2,2; 4,3; Pismu Rimljanom 16,25–26; 1. Petrovem pismu 1,10–12. Glejte tudi razpravo o 5. Mojzesovi knjigi 6,4.

V: Ali naj v Mk 12,30 poskušamo zaobiti razum, da bi bili duhovni, kot namigujejo nekateri učitelji gibanja »Beseda in vera«?

O: Nikakor ne. Vera presega razum, vendar mu ni v nasprotju. Marko 12:30 pravi, da moramo Boga ljubiti tudi z vsem svojim razumom. Vprašanje je, če Božja beseda pravi eno, mi pa z razumom sklepamo nekaj drugega: ali najprej verjamemo Božji besedi ali najprej lastnemu razumu? Logični razum ni naš gospodar, niti ga ne smemo zavreči kot brez vrednosti, ampak je dar, ki ga moramo uporabljati kot orodje za službo Bogu v ljubezni. Poleg tega Bog ne uporablja le našega naravnega razuma, ampak ga lahko preoblikuje z obnovo naših misli, kot piše v 1 Korinčanom 2,12. Toda ta preobrazba ni nujno samodejna. Rimljanom 12,2 nam zapoveduje: »Preoblikujte se z obnovo svojega uma«. Torej imamo odgovornost za nekaj, česar sami ne moremo storiti. To, česar sami ne moremo storiti, dosežemo tako, da prosimo Boga, naj deluje skozi nas, tj. morate moliti k Bogu, naj opravi to preoblikovanje. Ali se mu boste zahvalili za posvetitveno delo, ki ga je že opravil, in ga prosili, naj vas naredi bolj prilagodljive za njegovo preoblikovanje vašega uma, srca, duše in moči?

V: Kaj je v Mk 12,34 nenavadnega v tem, da Jezusu niso postavili več vprašanj?

O: Marko 11,28 se začne s tem, da so duhovniki, pismouki in starešine vprašali, s kakšno oblastjo je Jezus storil te stvari. Jezus je sprva neposredno zavrnil odgovor na njihovo vprašanje. Nato je s svojimi odgovori na druga vprašanja in s tem, da je Jezus na koncu sam postavil vprašanje, na katerega niso mogli odgovoriti, posredno pokazal, da ima oblast. Potem niso več spraševali Jezusa »s kakšno oblastjo …« niti mu niso postavljali nobenega drugega vprašanja.

V: Kaj nam v Mk 12,42 pove o Markovem občinstvu?

O: Lepton (v grščini lepton) je bil grški kovanec, ki so ga Grki dobro poznali. Dva takšna kovanca sta znašala 1/64 denarja, kar je bil dnevni zaslužek. Dejstvo, da je Marko čutil potrebo pojasniti, kaj to je, in da je to pojasnil z uporabo rimskega kovanca, kvadransa, kaže, da je Marko prvotno pisal za rimsko občinstvo.

V: V Mk 12,42–44 so pismouki izkoriščali vdove; zakaj Jezus ni preprečil vdovi, da bi vložila svojih dveh centov?

O: Vdova je bila pohvaljena za svojo radodarnost in vero v dajanje. Pismouki v templju so bili grajani ne le zato, ker niso dajali revnim, ampak tudi zato, ker so jih nasilno oropali. Učitelji postave niso smeli prejemati plačila za svoje storitve, lahko pa so sprejemali darila, kot navajata Aboth 1,13 in Bekhoroth 4,6.

V: Kaj je bilo v Mk 13,1–2 tako impresivno pri templju?

O: Tako njegova velikost kot tudi dolgoživost, saj je bil po uničenju ponovno zgrajen in po oskrunitvi ponovno posvečen.

Tempelj je bil arhitekturni čudež; pokrival je približno eno šestino celotnega ozemlja Jeruzalema. Zgrajen je bil iz velikih belih kamnov z vdelanim zlatom. Gradnja je trajala mnoga leta; v celoti je bil dokončan šele leta 64 n. št. Čeprav je bila to velika zgradba, ni bila tako velika kot druga antična čudesa, kot so Visoki vrtovi v Babilonu ali egipčanske piramide.

Antioh Epifan je na oltarju žrtvoval prašiča, kot navajata 1. Makabejska knjiga 1:41–64 in Jožef Flavij v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 12, poglavje 5.4. Za več informacij glej tudi Jožefa Flavija v delu »The Jewish War«, knjiga 5, poglavja 184–226, ter v delu »Antiquities of the Jews«, knjiga 15, poglavja 380–425 (xi).

Judovski fanatiki so v letih 67–68 n. št. oskrunili tempelj.

Leta 70 n. št. je rimski general Titus svojim vojakom ukazal, naj ohranijo tempelj, a so ga kljub temu požgali.

V: Kako lahko v Mk 13,1–2 prepoznamo, kdaj je na videz veličastna organizacija ali ustanova za Boga neuporabna?

O: Če je bilo zgrajeno za slabe namene, je to ena stvar, vendar je morda bilo prvotno ustvarjeno za božje namene, ki pa so bili kasneje izkrivljeni. Če gledamo le na to, kako impresivno nekaj izgleda, se osredotočamo na napačno stvar. Poglejmo njihove sedanje sadove; ali ljudje prihajajo h Kristusu in rastejo v Kristusu skozi to delo? Če ne, potem ne glede na njegovo preteklo slavo v Božjih očeh ni več impresivno.

V: Zakaj je Jezus v Mk 13,34–37 tako vztrajal, naj bedijo?

O: Čeprav so nekateri zamudili prvo prihod, je kontekst tukaj govor, namenjen izključno učencem o drugem prihodu. Niso smeli začeti bditi ob določenem času, saj je Jezus pravkar rekel, da nihče ne bo vedel ure. Namesto tega so morali vedno bditi. Bditi tukaj pomeni, da morajo živeti sveto življenje in ostati blizu Bogu. Pomeni tudi, da morajo ostati zvesti med preganjanjem. Kristjani so bili označeni za heretike in so jih Judje bičali s 39 udarci, kot navaja Mišna Makkot 3,10–14 (The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 168).

V: Zakaj je Jezus v Mk 14,4–8 raje hotel, da se dragoceno mazilo vlije nanj, namesto da bi ga dali revnim?

O: Jezus je v Marku 12,29–31 učil, da je ljubezen do Gospoda, tvojega Boga, največja zapoved, ljubezen do bližnjega pa kot do samega sebe je druga največja zapoved, ne obratno. Kristjani so lahko revnim pomagali ves čas, Jezusu pa so lahko na ta način služili le, dokler je bil Jezus na zemlji.

V: V Mk 14,4–8 so nekateri menili, da je bila ta žrtev v višini letne plače le zapravljanje denarja. Kaj bi rekli današnjim ljudem, ki menijo, da je darovanje let svojega življenja in svojega denarja Gospodu zapravljanje?

O: Nard je bilo drago dišavno olje, ki je izviralo iz redke rastline v Indiji. Običajno je bilo shranjeno v popolnoma zaprti posodi. Vrat posode so razbili in porabili vso vsebino.

Ko je Juda videl to ogromno »zapravljanje« (po njegovem mnenju), je to morda sprožilo njegovo odločitev, da gre k duhovnikom in izda Jezusa. Čeprav Judo ni mogoče zagovarjati, lahko vsaj razumemo njegov pogled na stvar. Izgledalo bi kot veliko zapravljanje, če bi se ves svet vrtel okoli denarja. Upajmo pa, da imate boljšo presojo kot Juda.

V: Kako lahko v Mk 14,4–8 delanje dobrih stvari včasih ovira delanje najboljšega?

O: Delamo veliko dobrih stvari, vendar nismo na zemlji samo zato, da delamo dobre stvari. Zdaj ostajamo na zemlji, da bi tu služili Bogu in ga slavili. Ne delamo kar koli dobrega, ampak najboljše, kar lahko storimo za Gospoda.

V: Zakaj bi bilo v Mk 14,21 za Judasa bolje, če se sploh ne bi rodil?

O: Za Judasa bi bilo bolje, če nikoli ne bi obstajal, kot da stori tisto, kar je storil, in za to prejme pravično kazen. V knjigi »Ko vprašajo člani sekt« (str. 139–140) je zapisano, da nekateri člani sekt uporabljajo ta verz, da bi poskušali trditi, da se pekel primerja z obdobjem pred rojstvom, torej da je pekel neobstoj. Ker pa je Jezus rekel, da je Judasa kazen hujša od tega, da se nikoli ne bi rodil, pekel ni uničenje.

V: V Mk 14,21 ne poznamo glavnega razloga, zakaj se je Juda odločil izdati Jezusa. Ko se nekdo obrne proti drugemu, kakšna je razlika med tem, da to stori iz pohlepa, zavisti ali razočaranja?

O: Nekateri izdajo iz pohlepnosti; zaradi prednosti, da mislijo, da lahko dobijo vse, kar lahko. Proti osebi, ki jo sovražijo z izdajo, niso imeli ničesar. Žrtev je zanje le predmet izkoriščanja.

V drugih primerih pa je lahko razlog oseben. Zaradi razočaranja nad tem, kar vidijo kot brezupno situacijo, bi morda želeli izdati osebo ali pa vsaj pridobiti kakšno korist, da bi se ji maščevali za izgubljen čas, ki so ga porabili za to, da so ji verjeli.

Ker ne poznamo Judovih motivov, bi lahko šlo za obe zgoraj navedeni možnosti. Juda je bil edini član dvanajsterice, ki ni bil iz Galileje. Nikoli ni bil del notranjega kroga Petra, Jakoba in Janeza.

V: Kaj je zanimivega v besedi »zaveza« v Mk 14,24?

O: Grški jezik ima dve različni besedi za zavezo.

Grška beseda syntheke pomeni sporazum, o katerem se pogajata dve strani.

Grška beseda »diatheke« pomeni predlog le ene stranke, ki ga druga stranka lahko le sprejme ali zavrne. Tukaj je uporabljena druga beseda.

V: Ali Mk 14,24 kaže, da je Kristus umrl za vse ljudi?

O: Da. Tudi John Calvin pravi, da »mnogi« pomeni »celotno človeštvo«. Tukaj je, kar je John Calvin zapisal v Calvinovih komentarjih, zvezek 3, str. 138–139: »Marko 14,24. To je moja kri. Že sem opozoril, da ko je rečeno, da se kri izlije (kot v Mateju) za odpuščanje grehov, nas te besede usmerjajo k žrtvi Kristusove smrti, in če to misel zanemarimo, je vsak primeren obred Večerje nemogoč. Na noben drug način ne morejo biti verne duše zadovoljene, če ne morejo verjeti, da je Bog z njimi zadovoljen. Beseda »mnogi« ne pomeni le dela sveta, ampak celotno človeško raso: on postavlja »mnoge« v nasprotje z »enim«, kot da bi hotel reči, da ne bo Odrešenik enega človeka, ampak da bo šel v smrt, da bi mnoge rešil njihove preklete krivde.« (Poudarjeno v izvirnem angleškem prevodu.) Upoštevajte, da Calvin pravi: »»mnogi« ne pomeni le dela sveta, ampak celotno človeško raso:«

V: Kako bi se v Mk 14,27 učenci užalili na Jezusa, ker se Jezus ni branil?

O: Njihova vera bi bila zdrobljena, ko bi se Jezus z vso svojo močjo prostovoljno podvrgel ujetju, mučenju in smrti. Od mogočnega Mesija bi se pričakovalo, da se bo branil in premagal Rimljane, ne pa da se jim bo predal.

V: Mk 14,27–31: če je vernik hudo grešil in sramotil Jezusa, zlasti pred drugimi, kako se lahko vrne?

O: Vernik, ki je padel v greh, se lahko pokesa in vrne. Bog mu bo odpustil. Tudi mi kot kristjani bi mu morali odpustiti, vendar mora razumeti, da lahko ponovna izgradnja zaupanja traja nekaj časa. Pokesan vernik naj se spove Bogu, vendar naj se spove tudi tistim, ki so že prej vedeli za njegov greh. Naj se opraviči, po potrebi popravi škodo in obljubi, da tega ne bo več storil. Glede na to, kako močno je ta greh zasvojen, lahko prosi nekaj krščanskih prijateljev, naj »hodijo z njim« in ga držijo odgovornega, da ne bo ponovno padel v greh.

V: Ali v Mk 14,42–52 Jezus prikazan kot nekdo, ki je bil prepuščen njihovi milosti, v nasprotju z drugimi evangeliji, ki Jezusa prikazujejo kot tistega, ki ima stvari pod nadzorom, kot trdijo nekateri liberalci?

O: No, res piše, da je bil Jezus med molitvijo v takšni stiski, da je potil kapljice krvi. Oh, počakajte, to je bilo le v Lk 22,44, ne v Marku. Precej »kratkovidno« je, da liberalni kritiki to trdijo o Marku, saj tudi Mt 26,36–46 in Lk 22,40–46 pripovedujejo o Jezusu v Getsemanski vrt. Janez pogosto pripoveduje o stvareh, ki jih v prvih treh evangelijih ni; zdi se, da je Janez namerno izpustil mnoge stvari, ki so jih drugi trije evangeliji že omenili.

Že od davnih časov so kristjani spoznavali, da je Matej poudarjal Jezusa kot obetani kralj, ki je izpolnil starozavezna preroštva. Marko je poudarjal Jezusa kot trpečega služabnika in Jezusova dejanja. Luka je poudarjal Jezusa kot človeka in največ je pisal o Jezusovem otroštvu. Janez je poudarjal Jezusa kot Boga, njegovo evangelij pa je bil verjetno napisan ob predpostavki, da je bralec že prebral druga evangelija.

Po drugi strani pa Marko kaže, da ima tudi Jezus nadzor nad dogajanjem. V Getsemanski vrtnici je Jezus vedel, kaj ga čaka, in imel je priložnost, da pobegne iz vrtnice. A Jezus se je namerno odločil, da bo sprejel Očetovo voljo, ne da bi bil negotov glede posledic, ampak ker se jih je popolnoma zavedal.

V: Kdo je bil v Mk 14,51–52 tisti »razkrinkan mož«, ki je pobegnil brez oblačil?

O: Čeprav Sveto pismo tega ne navaja, tradicija pravi, da je bil to Janez Marko, pisec Markovega evangelija. Tudi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 905) navaja isto, pri čemer dodaja domnevo, da »evangelist ni mogel ugovarjati, da bi omenil svojo prisotnost na ključnem mestu v Jezusovi zgodbi«.

V: Kako je v Mk 14,53–55 Sanhedrin kršil judovsko pravo?

O: Svoj pravni sistem so kršili vsaj petkrat.

1) Ponoči niso smeli voditi sodnih obravnav

2) Sodnik je bil dolžan stati na strani obtoženca.

3) Niso imeli dveh potrjujočih prič proti Jezusu.

4) Po judovskem pravu ni bilo mogoče obsoditi nekoga na podlagi lastne izjave.

5) Pred razglasitvijo obsodbe so morali počakati 24 ur.

(iz pridige Tima Hawksa v cerkvi Hill Country Bible Church v Cedar Parku, Teksas, 24. 10. 1997)

V: Ali je Jezus v Mk 14,62 dejansko rekel, da je Mesija?

O: Da. Predstavljajte si, kako so se počutili trmasti duhovniki, ko je Jezus o sebi citiral Daniel 7,13–14, da bo prišel na nebeških oblakih. Njihova reakcija, ko so ga zmerjali in zahtevali njegovo smrt v Marku 14,63–65, je bila zadnja kaplja, ki je prepolnila čašo zavrnitve Jezusa s strani judovske verske oblasti. Za podrobnejši odgovor glejte knjigo Hard Sayings of the Bible, str. 450–451.

V: V Mk 14,62, če bi Jezus sedel na desnici Boga Očeta, kako bi lahko prihajal, kar namiguje na gibanje?

O: Pri odgovoru je treba upoštevati tri točke.

»Sedenje na desni strani« ni vedno le fizična lokacija, ampak častni položaj.

V različnih trenutkih lahko Jezus sedi, stoji in se giblje.

Seveda je mogoče hkrati sedeti in prihajati, če se vozi na belem konju, kot bo Jezus v Razodetju 19,11.

V: V Marku 14,62 je Jezus veliki duhovnik povedal, da bo videl Sina človeka, kako prihaja z nebeškimi oblaki. A če bi veliki duhovnik umrl, preden bi se Jezus vrnil, bi to razveljavilo Jezusov odgovor. Zato Jezus v Luku pravi: »Jaz sem, in od zdaj naprej bo Sin človeka sedel na desni strani Božje moči« (Luka 22,69). Jezus, prekinjen, str. 51

A: Najprej, kaj ni odgovor, nato pa odgovor.

Ni odgovor: Iz neznanega razloga Ehrman ni hotel omeniti Mateja 26,64, kjer piše »vi« (množina), torej ne le veliki duhovnik. Vendar je to brezpredmetno, saj so vsi člani Sanhedrina umrli pred Jezusovim povratkom.

Odgovor: Ehrman v enem navaja dva ugovora. Prvi ugovor je, da je veliki duhovnik (in pravzaprav vsi člani Sanhedrina) umrl, preden se je Jezus vrnil. Odgovor na to je, da bodo vsi člani Sanhedrina, vključno z velikim duhovnikom, videli Jezusov prihod. Razodetje 1,7 obljublja, da bo vsako oko videlo Jezusa, ko se bo vrnil, celo tisti, ki so ga prebodli. Tisti, ki so umrli v zavračanju Jezusa, se ne bodo izognili ponovnemu srečanju z Njim.

Drugi ugovor je, da se zdi, da se v Lukovem evangeliju, napisanem po Markovem, besedilo spremeni iz »ti (ednina) boš videl« v preprosto navedbo, da se bo Jezus vrnil. Ključna točka njegovega argumenta je oslabljena zaradi besedilne variante. Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.) v delu Stromata, knjiga 6, poglavje 52, v zbirki Ante-Nicene Fathers, zvezek 2, str. 574, citira Marka 14,62 z »vi« (množina). Vemo, da Klement citira prav Marka in ne kakšnega drugega evangelija, saj nam izrecno pove, da gre za Marka.

V: Zakaj so v Mk 14,65 nekateri ljudje prosili Jezusa, naj napove, kdo ga je tukaj udaril?

O: Rimski vojaki so z zaporniki igrali kruto igro, imenovano »tri pesti«. Trije vojaki so vsak položili eno pest pod brado zapornika. Eden od vojakov je udaril zapornika in ga onesvestil. Ko je zapornik prišel k sebi, so ga vprašali, kateri vojak ga je udaril. Če je zapornik napačno ugibal, je zmagal vojak, ki ga je udaril (in oseba je izgubila stavo). Če je zapornik pravilno ugibal, je vojak, ki ga je udaril, izgubil stavo. Zdi se, da je bil v vseh primerih tudi zapornik poraženec.

V: V Mk 14,66–68, kakšna ljubezen lahko prestane »preizkušnjo strahu«?

O: Peter je bil pogumen in Jezusa ni nikoli nehal ljubiti, vendar njegova ljubezen v tem primeru ni prestala preizkušnje strahu. Vendar pa je bil Peter ob koncu svojega življenja križan z glavo navzdol, in takrat je njegova ljubezen res prestala preizkušnjo strahu.

Dokler Peter ni začel govoriti, ga njegov galilejski naglas ni izdal. Če ni bil on tisti, ki je spregovoril prvi, je morala biti služabnica v nekem trenutku dovolj blizu Jezusu in Petru, da je lahko prepoznala Petra. Peter je mislil, da lahko ostane precej blizu Jezusa, ne da bi ga odkrili. Ko je ugotovil, da bi lahko odkrili, kdo je, se je moral odločiti, kaj naj stori. Včasih storimo nekaj pogumnega za Kristusa, ker menimo, da zaradi tega verjetno ne bomo trpeli. Toda ko nas odkrijejo, kaj storimo potem?

Peter je v tem stresnem trenutku svojo varnost cenil bolj kot karkoli drugega, vključno s tem, da je zatajil Kristusa. Peter bi moral hitro oditi in glede tega, ali bi ga ujeli ali ne, prepustiti izid Bogu.

V: V Mk 15,1–20 tako veliki svet kot Rimljani zavračajo Jezusa kot Mesija, vendar iz zelo različnih razlogov. Kakšni so različni razlogi, zaradi katerih ljudje danes zavračajo Jezusa kot svojega Mesija?

O: V Jezusovem času so mnogi menili, da so Jezusove trditve lažne, ker Jezus ni izpolnil njihovih pričakovanj glede političnega Mesija. Danes, če bi nas Bog opazoval, nekateri menijo, da ne bi bilo lakote, trpljenja ali smrti. Bog ne ustreza njihovim pričakovanjem.

Za Rimljane je bila Jezusova trditev napačno razumljena kot izdaja tistega, čemur so že bili zvesti. Jezus preprosto ni ustrezal temu, čemur so se odločili slediti, in niso imeli niti želje niti poguma, da bi se spremenili.

Nekateri zavračajo Jezusa iz intelektualnih razlogov, a jih je malo, in še manj je tistih, ki trdijo, da Jezusa zavračajo iz intelektualnih razlogov. Pogosteje ga ljudje zavračajo iz čustvenih razlogov ali pa iz trmastih razlogov, ko se zavedo, česa bi se morali odreči ali spremeniti, da bi sledili Jezusu, in tega ne želijo storiti. Včasih, ko ljudje navajajo intelektualne ugovore proti temu, da bi postali kristjani, je to v njihovih očeh resnično legitimen razlog. V drugih primerih pa je to le dimna zavesa, da se ne bi počutili krivi, ker ne upoštevajo Kristusovih trditev.

Jezus se ni hotel vključiti v razpravo, v kateri ni mogoče uresničiti pravičnosti.

V: Kaj je v Mk 15,8–11 ironičnega v tem, da so ljudje izbrali Barabasa namesto Jezusa?

O: Pilat je verjetno menil, da je samoumevno, da bodo izbrali Jezusa namesto znanega roparja. Judje so pred Rimljani Jezusa obtožili, da vodi upor, medtem ko so bili mnogi Judje razočarani nad Jezusom, ker NI vodil upora. Medtem ko so Judje in Rimljani trdili, da mora Jezus umreti zaradi izdaje, je bil pravzaprav Baraba tisti, ki je dejansko zagrešil izdajo. Ko je ljudstvo zavrnilo svojega pravnega kralja, Jezusa, in se odločilo za nasilnega upornika, so se sami 40 let kasneje, leta 70 n. št., nasilno uprli, Rimljani pa so uničili Jeruzalem.

Dokument Papyrus Florentinus 61.59ff navaja, da je rimski guverner Egipta, G. Septimus Vegetus, obtoženemu zaporniku po imenu Phibion rekel: »Bil si vreden bičanja, a te bom izročil ljudstvu« (navedeno v Taylor, str. 580).

Barabáševo polno ime je bilo Jezus bar-Abbas, kar pomeni Jezus, sin Abbasa, pri čemer je Abbas tako osebno ime kot tudi ime za očeta. Oba sta se imenovala Jezus. Barabáš je kot upornik prav tako želel osvoboditi svoj narod, vendar s človeškimi in nasilnimi sredstvi. Lažni sin očeta je bil izpuščen, pravi Sin Očeta pa je bil križan.

V: Zakaj je bil Marko v Mk 15,14 očitno tako vnet, da bi krivdo pripisal Judom, kot je trdil neki liberalec?

O: Najprej, arheologi so odkrili dvorišče, kjer naj bi se po njihovem mnenju zbrala množica, in to dvorišče ni moglo sprejeti več kot približno 400 ljudi. Zato ta množica ni vključevala vseh prebivalcev in obiskovalcev Jeruzalema, ampak le zelo majhen podsklop, ki so ga izbrali duhovniki.

Judas, judovski voditelji, judovsko ljudstvo, Rimljani in celo Jezus, ki ni pobegnil, so vsi imeli vlogo v tem, kar je bila vnaprej določena Božja volja (Apostolska dela 2,23). Tukaj je seznam vlog vsakega od njih. Kot lahko vidite, Marko ni nič strožji do judovskega ljudstva kot drugi evangelisti.

Judas: Matej 26,14–16, 49–50; Marko 14,17–21, 42, 44–45; Luka 22,3–6, 47–48; Janez 13,18, 21, 27; 18,2

Judovski voditelji: Matej 26,57–58; 27,20; Marko 14,43, 46, 53–65; 15,1, 3, 10–11, 31; Luka 22,2, 52; 22,66–23,2; Janez 18,3, 12–14, 19–24, 30

Judovsko ljudstvo: Matej 27,20–23,25; Marko 15,11–15; Luka 23,18,21,23

Rimljani: Matej 27:11–31; Marko 15:15–20; 15:24; Luka 23:24; Janez 18:33–19:3; 19:16

Jezus ni pobegnil: Matej 26,39–46, 53–54; Marko 14,35–42; Luka 22,39–46; Janez 18,4–11

V: Kakšen pomen je imelo v Marku 15:17 to, da so Jezusa oblekli v vijolično?

O: Vijolična tkanina je bila draga, saj so jo barvali iz školjk murex. V Rimskem imperiju naj bi vijolično nosili le cesar in njegova družina, čeprav je cesar kot uslugo lahko svoje stare obleke podaril drugim. Vijolična obleka je bila posmeh dejstvu, da je Jezus trdil, da je kralj.

V: V Mk 15,31 so se Jezusu posmehovali, ker je trdil, da rešuje druge, sam pa se ni rešil. Kako se včasih morate odreči reševanju samega sebe, da bi rešili druge?

O: Čeprav nam ni treba prevzemati nepotrebnih tveganj, moramo včasih storiti tvegane stvari zaradi varnosti drugih in da bi drugim posredovali evangelijsko sporočilo. Varnost je dobra, toda če cenimo svojo varnost bolj kot izpolnjevanje Božje volje, lahko tudi varnost postane idol.

V: V Mk 15,31–32, kako učinkovita taktika je za satana, da nekoga zasmehuje zaradi poslušnosti Bogu?

O: Odvisno od osebe je lahko učinkovita. Če nekdo bolj ceni pohvalo ljudi kot pohvalo od Boga, ga to lahko popolnoma ustavi. To si lahko celo racionalizira z mislijo: »Če ohranim svojo priljubljenost, me bodo ljudje bolj poslušali in s tem tudi moje pričevanje.« Če pa človek bolj ceni Boga kot priljubljenost in poslušnost Bogu bolj kot ustvarjanje rezultatov za Boga, bo tako bolj slavil Boga, kot če bi poskušal delati za Boga iz lastne moči.

V: V Mk 15,32 je zapisano, da so Jezusa privezali na »križ«, da bi ga križali: »Naj Kristus, kralj Izraela, zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali.« Tisti, ki so bili križani z njim, pa so ga zmerjali.

Beseda za »križ« je tu v grščini stauros, ki jo je James Strong opredelil kot:

(4716) iz osnove 2476; kol ali steber (postavljen pokonci), tj. (natančneje) drog ali križ (kot orodje za izvršitev smrtne kazni); v prenesenem pomenu izpostavljenost smrti, tj. samozavračanje; posredno Kristusovo odkupilo: --križ.^[1]

V 1. Petrovem pismu 2:24 pa je zapisano, da je bil Jezus križan na »drevesu«:

Ki je sam v svojem telesu na drevesu nosil naše grehe, da bi mi, mrtvi za grehe, živeli za pravičnost: po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.

Beseda za »drevo« v grščini je xulon, Strong pa jo opredeljuje kot:

(3586) iz druge oblike osnove 3582; les (kot gorivo ali material); posredno palica, kij, drevo ali drug leseni predmet ali snov: --palica, hlodi, drevo, les.^[2]

Napaka je tukaj očitna. Grška beseda stauros nedvoumno pomeni »križ«. Beseda nima dvojnega pomena. Beseda xulon pa se lahko prevaja izmenično kot »les«, »palica«, »drevo« itd., vendar je v primeru 1. Petrovega pisma 2:24 prevedena kot »drevo«. Zdaj se moramo vprašati, zakaj bi bila beseda xulon sploh uporabljena, če obstaja bolj nedvoumna beseda zanjo, stauros, če naj bi verz res pomenil »križ«?

Zato je očitno, da se beseda xulon v 1. Petrovem pismu 2:24 dejansko uporablja v pomenu »drevo«, kar pomeni, da obstaja nasprotje z Markom 15:32.

Viri

[1] James Strong, The New Strong's Exhaustive Concordance of the Bible (Thomas Nelson, 1996)

[2] James Strong, Op. Cit. (To je vprašal musliman)

O: Jezusa so pritrdili na leseni križ, ki je bil narejen iz drevesa. Rimljani, Kartaginci in Perzijci so uporabljali lesene kole s prečkami, ne pa živih dreves. Uporaba dveh besed kot sopomenk za isto stvar (kot sta »staurus« in »xulon«) ni problem, prav tako kot ni problem uporaba dveh besed za Boga v Koranu.

Peter pravi, da je bil Jezus obesil na drevo (Apostolska dela 5:30; 10:39), vendar Peter prav tako pravi, da je bil Jezus pribit na križ (Apostolska dela 2:23).

Pavel pravi, da je bil Jezus obesil na drevesu (Gal 3,13; Apg 13,29), vendar Pavel omenja tudi Kristusov križ v Gal 5,11; 6,12.14; 1 Kor 1,17.18.

»Drevo« in »križ« se uporabljata kot sopomenki; isti avtor uporablja oba izraza. Jezus je bil pribit na drevo; vendar ni bilo rečeno, da je šlo za živo drevo.

Seveda ortodoksno islamsko učenje prav tako uči, da je bil »Jezusov videz« prav tako križan. Zdaj pa se pojavi ključno vprašanje glede tega križanja. Ali:
a) je bil res Jezus tisti, ki je bil križan, ali
b) »Velika zamenjava«: Alah ni le zavedel Judov in Rimljanov, da so mislili, da je bil Jezus križan, čeprav v resnici ni bil, ampak je zavedel tudi Jezusovo lastno mater, Jezusove učence in vse zgodnje kristjane, ki so pridigali o križanem Kristusu. Imamo zapise Ignacija in Polikarpa, učencev apostola Janeza, ter drugih, ki so verjeli, da je bil Jezus križan in vstal od mrtvih. Tudi kot musliman ne morete kriviti kristjanov, da verjamejo, da je bil Jezus križan, če menite, da je Alah zavedel svoje lastne privržence. »Alah je največji med zavajalci« (Sura 3:54). Če je ta Alah zavedel kristjane in vi s tem nimate težav, ali bi ta Alah lahko zavedel tudi muslimane?

V: V Mk 15,42 Ehrman pravi: »Marko nam pojasni, kaj misli s tem izrazom: to je dan priprave ‚za soboto‘ (ne dan priprave za pasho).« (kurziva v izvirniku) Jesus, Interrupted, str. 27

O: Obstajata dva verjetna, a različna odgovora.

Sobota in pasha sta se tisto leto morda ujemali: Ehrman očitno ne upošteva, da se pasha in sobota v nekaterih letih ujemata. Glede natančnih datumov iz tistega časa obstaja nekaj negotovosti, vendar mnogi menijo, da bi se pasha in sobotna sobota ujemali leta 30 ali 33 n. št.

Pomembni soboti: Vsaka sobota je bila sobota, vendar ni bila vsaka sobota sobota, kot dokazuje Levitikus 23:39. Na primer, tako prvi kot osmi dan sedmega meseca naj bi bil »sobotni počitek«. Vsako leto so bili »dnevi brez dela«, vendar večinoma niso bili sobote. Pasha je bil prvi dan praznika nekvašenega kruha, prvi in sedmi dan praznika pa sta bila »dneva brez dela«, kot navaja 2. Mojzesova knjiga 12:16.

Janez 19:31 bi lahko razjasnil, kateri od obeh odgovorov je pravi, če ne bi bilo mogoče tega odlomka uporabiti v podporo obema odgovoroma. Piše namreč: »… ker je bil tisti sobotni dan praznik«. Ker pa je bil praznik, ni bilo nujno, da je bil sobota.

V: Zakaj se je Pilat v Marku 15,44 čudil, da je Jezus že mrtev?

O: Ali je Pilat preprosto izgubil občutek za čas, ali pa so mnogi križanci preživeli dlje. Jezusa so pred križanjem bičali in pretepali. Mimogrede, rimsko bičanje se je razlikovalo od judovskega bičanja s 39 udarci. Rimsko bičanje so izvajali s kratkimi biči, v katere so bili vdelani kovinski elementi, pritrjeni na močno leseno palico. To je lahko osebo pohabilo ali celo ubilo. Jezusa so bičali Rimljani.

V: Katere so v Mk 16 vzporednice z drugimi deli evangelijev in Apostolskih del?

O: Tukaj so vzporednice med Markom 16 in drugimi knjigami Svetega pisma

Jezus je vstal zgodaj. Mk 16,2.9; Mt 28,1; Lk 24,1; Jn 20,1

Jezus je vstal prvi dan v tednu. Mk 16,2.9; Mt 28,1; Lk 24,1; Jn 20,1

Iz Marije Magdalene je bilo izgnanih sedem demonov. Mk 16,9; Lk 8,2

Marija Magdalena / ženske so prišle k grobu. Mt 28,1–8; Mk 16,9–10; Jn 20,1; Lk 24,1–10

Drugi sprva niso verjeli. Mt 28,17; Mk 16,11; Lk 24,11

Prikazal se je dvema učencema. Mk 16,12; Lk 24,13–35

Še vedno niso verjeli. Mk 16,13; Lk 24,36

Okaral je 11 zaradi nevere. Mk 16,14; Lk 24,38–41

Naročil, naj pridigajo vsem. Mt 28,19–20; Mk 16,15; Lk 24,47–48

Kdor veruje in se da krstiti, je rešen; kdor ne veruje, je obsojen. Mk 16,16; Apg 2,38–39

Znaki. Mk 16,17.20; po celotnih Apostolskih delih

Izganjanje demonov. Mk 16,17 in v Apostolskih delih

Govorjenje v novih jezikih. Mk 16,17; ~Apg 2,2–13

Ugriznjeni od kač ostanejo nepoškodovani. Mk 16,17; Lk 10,19; ~Apg 28,3–6

Pitje strupa brez posledic. Mk 16,18 – nobenih drugih

Jezus se je povzpel v nebesa v Betaniji, na pobočju Oljske gore. Mk 16,19; Lk 24,51; Apostolska dela 1,9–11

Jezus je sedel na desnici Boga. Mk 16,19; Apg 7,56

Pridigali so povsod. Mk 16,20; Apg 1,8

Skratka, pitje strupa brez posledic je edino učenje na koncu Markovega evangelija, ki ga ni mogoče najti nikjer drugje v Svetem pismu.

V: Zakaj so ženske v Mk 16,1 prinesle dišave, da bi pomazile Jezusovo telo?

O: Jezusa so na hitro položili v grob, preden se je ob sončnem zahodu začel sobota. Ženske so prinesle dišave, da bi telo ohranile z balzamiranjem.

V: Ker v Mk 16,8 ženske nikomur niso ničesar povedale, ali so to povedale učencem?

O: Čeprav na poti nazaj iz groba niso ničesar povedale nikomur, so sčasoma povedale vsem, učenci pa so bili prvi, ki so jim to povedale. Čeprav bi »nikomur« lahko pomenilo, da niso povedale niti učencem šele po določenem času, je verjetneje, da pomeni, da so povedale le učencem in nikomur zunaj njihove majhne skupine. Za dopolnilni odgovor glej knjigo When Critics Ask, str. 377.

V: Kako se je Jezus v Mk 16,12 pojavil v drugi podobi?

O: To preprosto pomeni, da dva moška nista prepoznala Jezusa, ko sta hodila z njim. Jezus bi lahko nosil drugačna oblačila, prav tako pa bi zagotovo izgledal drugače kot takrat, ko je bil mrtev. Jezus je bil fizično obujen od mrtvih v poveličanem fizičnem telesu. Tega verza ni mogoče upravičeno uporabiti za trditev, da je imel Jezus različna telesa, saj dejstvo, da ga nista prepoznala, ne dokazuje obstoja drugega fizičnega telesa.

V: V Mk 16,16 Jezus pravi: »Kdor veruje in se da krstiti, bo rešen.« V Rim 6,3 Pavel pravi: »Vsi, ki smo se dali krstiti v Jezusa Kristusa, smo se dali krstiti v njegovo smrt.« V 1 Pt 3,21 Peter pravi: »Podobno kot to simbolizira krst, ki nas tudi zdaj rešuje (ne z odstranitvijo telesne umazanije, ampak z odgovorom dobre vesti pred Bogom) po vstajenju Jezusa Kristusa«. Ali ti verzi pomenijo, da je krst za odrešitev prav tako nujen kot vera? In ali to pomeni, da ni »prostovoljni obred«, kot pravijo evangelikalci, ampak obvezen postopek?

O: Poslušnost Jezusu ni neobvezna, ampak obvezna, in Jezus nam je zapovedal, naj se krstimo. Zato bi se morali vsi verniki krstiti z vodo. Vendar nas ne rešuje krst z vodo in nas ne rešuje niti naša poslušnost (čeprav je morda nepopolna). To je Jezus, ki nas rešuje. Moč je torej v Jezusovi krvi, ne v vodi. V Novi zavezi je 150-krat omenjeno, da je za odrešitev dovolj vera, brez krsta. Vendar pa bi se vsi morali dati krstiti.

Kaj pa tat na križu? Rimljani mu zagotovo ne bi dovolili, da bi se spustil dol, da bi se dal krstiti, in ga nato spet obesili na križ. A Jezus mu je rekel: »Danes boš z menoj v raju.« Prav tako Euzebij poroča o rimskem vojaku po imenu Bazilid, ki je prišel h Kristusu, nato pa je bil zaprt in usmrčen. Ali bi šel v pekel, ker je veroval v Kristusa, Rimljani pa mu niso dovolili, da bi se dal krstiti, in so tako preprečili Bogu, da bi ga rešil? – Seveda ne. Torej je Bog dovolj sposoben in močan, da reši ljudi tudi brez vodnega krsta. Vodni krst ni nujen, da bi Bog nekoga rešil. Vendar pa moramo biti poslušni Bogu in se dati krstiti.

V: Kaj pa v Mk 16,16 tisti, ki verujejo, a se nikoli niso dali krstiti?

O: Čeprav Marko 16,16 tega ne navaja izrecno, pa Janez 3,36 in številni drugi verzi pravijo, da je rešen vsak, ki veruje. Tat na Jezusovi desni je veroval in odšel v raj, ne da bi se dal krstiti, pred tem pa so Jezusovi učenci krščevali (Jn 3,26; 4,2) in tudi Janez Krstnik je krščeval za odpuščanje grehov (Mr 1,4; Lk 1,77; Lk 3,3b). Ta verz tega izrecno ne navaja, vendar obstajajo štirje primeri.

Verujejo in so krščeni: rešeni

Verujejo in še niso krščeni: rešeni. Ta verz tega ne navaja, vendar Apostolska dela 10,45–47 prikazujejo ljudi, ki so verovali in bili rešeni, kar dokazuje dejstvo, da so iskreno govorili v jezikih, še preden so bili krščeni z vodo.

Ne verujejo in so krščeni: niso rešeni

Ne verujejo in niso krščeni: niso rešeni, razen če Bog podeli posebno milost dojenčkom, ki umrejo, hudo duševno prizadetim itd.

Morda razlog, da drugi primer ni omenjen, je v tem, da je Božja volja, da so vsi verniki poslušni Bogu in se dajo krstiti z vodo.

Poleg tega se ta verz očitno nanaša na ljudi, ki so sposobni verovati. Dojenčki, hudo duševno prizadete osebe in morda drugi, ki Kristusa nikoli niso zavrnili, a tudi nikoli niso verovali, niso predmet tega verza.

Tukaj je primer. Če me hči v kuhinji prosi za drobiž za en dolar, ji rečem: »Daj mi en dolar in plastenko z vodo, pa ti bom dal drobiž.« Če mi hči da oboje, ji dam drobiž. Če mi hči ne da dolarja, potem ne bo drobiža. Kaj pa, če mi hči da dolar, vendar ne steklenice vode? Potem je odvisno. Če reče: »Iskala sem, vendar nisem mogla najti steklenice vode«, ji bom še vedno dal drobiž. Če pa reče kaj nespoštljivega in mi noče dati steklenice vode, ki jo lahko dobi, potem ne bo drobiža.

Član Cerkve Kristusa je navedel primer: »Če jeste in prebavite hrano, boste živeli; če ne jeste, boste umrli.« Prebava hrane je samoumevna. Vendar pa je uporaba tega primera neprostovoljnega telesnega dejanja v zvezi z Božjim zapovedjo, ki ji moramo prostovoljno ubogati, v skladu z Markom 16:16 v nasprotju z Božjo besedo, ki obljublja odrešitev vsem, ki resnično verujejo, na naslednjih mestih: Janez 3:16, 18, 36; Janez 5:24; 6:47; 11:25–26; Apostolska dela 10:43–48; Rimljanom 9:33; Joel 2:32a + Apostolska dela 2:21 + Rimljanom 10:9–10; 10:13; 1 Janez 5:1, 10–13

Povzetek: Če veruješ, daj se krstiti. Vendar krst ne pomeni ničesar, če ne veruješ.

V: V Mk 16,16 Jezus pravi: »Kdor veruje in se da krstiti, bo rešen; kdor pa ne veruje, bo obsojen.« Torej človek nima izbire. Človek mora verovati, sicer bo obsojen in kaznovan. Kje je tu človekova verska svoboda ali svoboda vere? Kako Jezus sili ljudi, da verujejo, sicer bodo obsojeni?

O: Nihče ni prisiljen verovati. Vendar Bog ni podelil svobode brez posledic, ampak svobodo s posledicami. Če nekdo ne želi verovati, ga bo Bog po smrti poslal v drug vesolje, kjer bo imel svobodo, da večno obstaja ločen od Boga. To mesto se imenuje Ognjeno jezero.

Vendar se strinjam, da to ne bi bilo ravno svobodna izbira, če bi bilo vsem nesporno jasno, da morajo bodisi ubogati Boga bodisi končati v ognjenem jezeru. Tu vstopi v igro vera. Bog nam je dal dokaze, da je Njegova beseda resnična, vendar nam ni dal absolutne gotovosti. Če nekdo ne želi verjeti v Boga, ima dovolj »manevrskega prostora«, da najde razloge za dvom v Boga in nevernost. Zanimivo je, da lahko sprva zavrnemo vero v Boga, nato pa se pokesamo, verujemo vanj in smo rešeni. Angeli in demoni pa nimajo svobodne volje na popolnoma enak način kot mi. Ne morejo je zanikati. In ko demon pade, mu ni odobreno kesanje. Kristus je prišel odrešiti le ljudi, ne pa angelov ali demonov, kot pravi Hebrejcem 2,16.

V: V Marku 16,17–18 piše: »In ti znaki bodo spremljali tiste, ki verujejo: v mojem imenu bodo izganjali demone; govorili bodo v novih jezikih; dvigovali bodo kače; in če bodo pili kaj smrtonosnega, jim to ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli«. Tudi Pavel je navedel seznam teh istih sposobnosti kot darove Svetega Duha (1 Kor 12,10; 12,8). Ali to pomeni, da so to znamenja resnične vere? Ali bi morali vsi verniki imeti te darove skozi vse čase? Zakaj teh znamenj pri kristjanih ne vidimo več?

O: Sveti Duh je vsakemu kristjanu podelil duhovno darilo, različni kristjani pa imajo različne darove, čeprav mnogi med njimi niso videti spektakularni. Tako kot imajo različni deli našega telesa različne funkcije, imamo tudi mi različne funkcije znotraj Cerkve (1 Kor 12,14–27). Ni mišljeno, da bi vsi govorili v jezikih (1 Korinčanom 12:30), prav tako kot niso vsi apostoli in preroki (1 Korinčanom 12:29).

V: Ali ta omemba v Marku 16,18, da bodo ljudje dvigovali kače, upravičuje ljudi v Apalačih, ki menijo, da naj bi nekateri med bogoslužjem rokovali s kačami?

O: Ne. Tudi brez tega verza Sveto pismo kaže, da Bog kristjanom daje zaščito, ki jo potrebujejo, in da bo Bog po potrebi delal čudeže, ki niso omejeni le na imuniteto proti kačjemu ugrizu. Vendar pa Sveto pismo tudi s tem verzem pravi, da ne smemo preizkušati Boga tako, da se postavljamo v položaj, v katerem bi se le hvalili.

2. Mojzesova knjiga 17:2–7; 4. Mojzesova knjiga 14:22; 5. Mojzesova knjiga 6:16; Psalm 78:17–18, 40–41, 56–57; 95:8–9. Ahaz je izjema, ki potrjuje pravilo. Čeprav je bil Ahaz seznanjen s pojmom preizkušanja Boga in ga v Izaiju 7:12 ni nameraval preizkušati, pa ni preizkušanje Boga, če odgovoriš, ko ti njegov prerok zastavi vprašanje.

V: Ali je Mk 16,9–20 napisal Marko?

O: Pravi kristjani se ne strinjajo, ali je bil Marko 16:9–20 prvotno prisoten.

Zunanji dokazi, ki kažejo, da je

Za vašo informacijo: apokrifna Evangelija Nikodema I. in II. omenjata govorjenje v novih jezikih, kače in strupe, vendar je to verjetno zapisano kasneje. Upoštevajte, da en vir navaja, da se Justini Prva apologia, poglavje 45 (str. 178), sklicuje na Marka 16, vendar to ni točno; Justini Prva apologia se ne sklicuje na Marka 16.

Notranji dokazi, ki to potrjujejo: Ni jih.

Zunanji dokazi, ki kažejo na »ne«

okoli leta 360 n. št. Euzebijeva vprašanja Marianusu I.

325–350 n. št. Vaticanus: tam je prazen prostor. Vaticanus ima prazne prostore le med nekaterimi knjigami, kot sta Malaki in Matej.

340–350 n. št. Tudi v Sinaiticus je tam prazen prostor, vendar ima prazen prostor med skoraj vsemi knjigami.

Upoštevajte, da se v Sinaiticus in Vaticanus Evangelij po Marku konča z besedo »ker« (grško gar). V grški literaturi ni bilo nikoli najdeno nobeno drugo delo, ki bi se končalo z besedo »ker«. Po drugi strani pa obstaja veliko primerov grških stavkov in odstavkov, ki se končajo s to besedo.

193–217/220 n. št. Klement Aleksandrijski

225–254 n. št. Origen

406/407 n. št. Jerome, Pismo 120 (Hedibiji)

Vsaj še 6 drugih starodavnih rokopisov

Sinajski sirski

900–1000 n. št. Armenski rokopis navaja, da ga je dodal Aristion, ki ga omenja Papias

Nekateri gruzijski (iz 5. stoletja)

Notranji dokazi, ki to zanikajo

Nenadna sprememba v zaimkih od verza 8 do verza 9. Subjekt v verzu 8 so ženske, medtem ko je zaimek v verzu 9, anastas, moškega spola. Vendar pa se tudi na drugih mestih pojavljajo nenadne spremembe v zaimkih, na primer »On« = Jožef iz Arimateje v Mk 15,46; »on« = Jezus v Mk 15,47 in »one« = Marija, Marija in Saloma v Mk 16,1.

Besednjak: 1/3 pomembnih grških besed se v preostalem delu Markovega evangelija ne uporablja ali se uporablja drugače. Skupaj je 166 besed, od tega 101 različnih besed. Če ne upoštevamo lastnih imen, člena »the« itd., je 75 različnih pomembnih besed. 15 od njih (vključno z »apistia« (brez vere) in »sklerokardia« (trmast odklon od vere)) se uporablja drugje v Markovem evangeliju. 11 drugih se uporablja v drugačnem pomenu.

Suha dejstva: zdi se, da manjka življenjskih podrobnosti, ki so prisotne v preostalem delu Markovega evangelija.

Podobnosti med evangeliji: Matej in Luka sta vzporedna z Markom do konca 8. verza.

Zunanji dokazi, ki kažejo, da je to nejasno: V več kot 8 starodavnih rokopisih manjka celoten 16. poglavje Markovega evangelija. Med njimi je tudi p45 (izgubljeno je od Marka 12:29 naprej)

2386 – manjka celotna stran

1420 – manjka celotna stran

16 – poškodovan, manjka celoten del od Marka 16:6 naprej

304 – vsebuje besedilo in komentar

Krajši konec Markovega evangelija

Bohairski koptski [Boh] 3./4. stoletje

etiopski [Eth] iz okoli leta 500 n. št.

Katalog rokopisov Markovega evangelija

P45 Papirus 45 (225) ~ poškodovan

B Vaticanus (325–350) ~ izpust

ℵ Sinaiticus (340–350) ~ izpust

A Alexandrinus (okoli 450) ~ vključitev

C Efraemov (450) ~ vključitev

D Bezae (500?) ~ vključitev

L Regius (750) ~ dvojna vključitev

M Campianus (850) ~ vključitev

N Purpureus Petropolitanus (550) ~ poškodovan

U Nanianus (900) ~ vključitev

W Washington (400) ~ vključen v Freerjev logion

Δ Sangellensis (900) ~ vključitev

Θ Koridethi (800?) ~ vključitev

Π Petropolitanus (850) ~ poškodovan/vključen (manjka 16:18–20)

Σ Rossanensis (550) ~ poškodovan/vključen (manjka 16:14–20)

Φ Beratinus (550) ~ poškodovan

Ψ Laurensis (850) ~ dvojna vključitev (primer z domnevnim kratkim zaključkom)

Minuskulne črke f1 (1, 118, 131, 209, 1582) ~ vključitev z opombo ali siglo

Minuskulne črke f13 (13, 346, 543, 826, 828, 69, 124, 788, 983, 1689) ~ vključitev

28 (1100-ta?) ~ vključitev

33 (1000) ~ vključitev

157 (1100) ~ vključitev

565 (800) ~ vključitev

579 (1200-te) dvojna vključitev

700 (1100-ta?) ~ vključitev

892 (950?) ~ vključitev

1071 (1100-ta leta) ~ vključitev

1342 (1000-ta leta) ~ vključitev

1424 (800-ta leta) ~ vključitev

Vzeto iz Marka 16:9–20, Študija zunanjih dokazov, avtor Jim Snapp II (2003)

Učenje, značilno za Marka 16:9–20

Vsako učenje ali koncept v daljšem zaključku Marka se nahaja drugje v Svetem pismu, razen štirih stvari:

1. Jezus je že prej izgnal sedem demonov iz Marije Magdalene.

2. Znamenja, ki spremljajo tiste, ki verujejo:

[ko so prisiljeni], lahko varno primejo kače z rokami. (Luka 10:19 pravi, da so lahko tepali kače in škorpijone, kar je podobno Marku 16). Tudi v Apostolskih delih 28:3–6 je naveden primer, ko je Pavla ugriznila viperka, vendar mu ni povzročila nobene škode.

3. [če so prisiljeni], lahko varno pijejo smrtonosni strup.

4. To je najstrožji očitek, ki ga je Jezus izrekel učencem in je zabeležen v Svetem pismu.

Manjkajoča vsebina: Marko 14:28, 16:7 ne omenjata Jezusovega pojava v Galileji.

Zaključek: Če je bil Marko 16,9–20 napačno dodan v nekatere rokopise, je bil dodan pred letom 150 n. št. Če je bil napačno izpuščen, je bil izpuščen pred letom 217 n. št.

V: Ali naj se Mk 16,9–20 šteje za Sveto pismo, tako kot preostali del Markovega evangelija?

O: Seveda bi ga bilo treba, če ga je napisal Marko. Vendar nekateri kristjani pravijo, da je zaradi zgodnje vključitve in splošne sprejetosti še vedno del Svetega pisma, tudi če ga ni napisal Marko, ampak njegov tajnik ali kdo drug. Bruce Metzger je očitno zagovarjal to stališče.

V: Kakšni dokazi v Markovem evangeliju kažejo, da je to knjigo napisal Marko?

O: Zgodnja cerkev je to splošno priznavala kot delo Marka. Papias, učenec apostola Janeza, je dejal, da ga je napisal Marko, ki je sledil Petru. Tudi skeptični Asimovov vodnik po Svetem pismu (str. 905) omenja, kar je rekel Papias.

V: Ker Marko ni bil apostol, zakaj naj bi bilo Evangelij po Marku vključeno v Sveto pismo?

O: Marko je bil splošno priznan kot Petrov tolmač. Tukaj je dokaz.

Papias (95–110 n. št.): »Med drugim [Papias] pravi, da bo po vstajenju od mrtvih nastopilo tisočletje, ko se bo na tej zemlji vzpostavilo osebno vladanje Kristusa. Poleg tega v svojem pisanju prenaša tudi druge pripovedi, ki jih je podal prej omenjeni Aristion o Gospodovih izrekih » « ter o izročilu presbitra Janeza. Za informacije o teh točkah lahko bralce preprosto napotimo na same knjige; zdaj pa bomo k že navedenim izvlečkom dodali, ker gre za zadevo prvotnega pomena, izročilo o Marku, ki je napisal evangelij, ki ga je [Papias] podal z naslednjimi besedami: In presbiter je rekel tole: Marko, ki je postal Petrov tolmač, je natančno zapisal vse, kar se je spomnil. Vendar pa ni v natančnem zaporedju opisoval Kristusovih izrekov ali dejanj. Euzebijeva Cerkvena zgodovina 3:39 (1. zvezek, str. 154)

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.): »…Marko, kateremu se pripisuje evangelij, saj je bil Petrov spremljevalec…« Fragment Klementa Aleksandrijskega v Euzebijevi Cerkveni zgodovini, knjiga 2, poglavje 15.

Tertulijan (198–220 n. št.): »Ista avtoriteta apostolskih cerkva bo zagotovila dokaz tudi za druga evangelija, ki jih imamo enako prek njih in v skladu z njihovim običajem – mislim evangelija po Janezu in Mateju –, medtem ko se za tisto, kar je objavil Marko, lahko trdi, da je Petrov, katerega tolmač je bil Marko. Saj tudi Lukovo evangelijsko besedilo ljudje običajno pripisujejo Pavlu. In zdi se povsem verjetno, da dela, ki jih objavljajo učenci, pripadajo njihovim učiteljem.« Tertulijan, Proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 5, str. 350.

V: Kdaj je bilo napisano Markovo evangelij?

O: Tudi protimarcionitski prolog k Marku pravi: »Po smrti samega Petra je [Marko] zapisal prav to evangelij …« (vzeto iz The Bible Knowledge Commentary: New Testament, str. 99). Irenej v delu Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 1.1, str. 414 (182–188 n. št.) pravi, da je Marko pisal po »odhodu« Petra in Pavla, kar bi bilo tik po letih 64–65 n. št. Vendar pa v delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 608, piše, da je Irenej zapisal tudi, da je bilo Matejevo evangelij napisano, ko sta bila Peter in Pavel še živa, in skoraj gotovo je to napačno.

Vendar pa je po Euzebijevi »Cerkveni zgodovini« 6:14,5–7 Klement Aleksandrijski dejal, da je bil evangelij napisan, ko je bil Peter v Rimu okoli let 45–64 n. št. Tudi Origen je menil, da je bil Peter še živ, ko je bil napisan Markov evangelij.

Harnack je menil, da je bil evangelij napisan pred letom 62 n. št.

V delu »The Bible Knowledge Commentary: New Testament« (str. 98) je navedeno, da je datiranje Markovega evangelija problematično in da sta najbolj verjetni možnosti obdobji 67–69 n. št. ali 64–68 n. št.

V delu »New International Bible Commentary« (str. 1157) Stephen S. Short navaja, da je bilo to okoli leta 65 n. št. Na str. 1183 Laurence E. Porter pravi, da je jasno, da je bil Markov evangelij napisan pred Lukovim, pri čemer je Lukov evangelij morda nastal v prvi polovici 60. let.

V delu »Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 608, je navedeno, da je najbolj verjetno obdobje 65–70 n. št., med velikim požarom v Rimu in uničenjem templja. Jose O’Callaghan je v jami št. 7 v Kumranu našel papirus, ki bi lahko bil fragment Evangelija po Marku, datiran okoli leta 50 n. št. Vendar pa v delu »The Expositor’s Bible Commentary«, zvezek 8, str. 608, piše, da je to »med strokovnjaki za Novo zavezo v veliki meri zavrnjeno (prim. EBC 1:420–421, op. 1). Dokazi, ki jih predstavi O’Callaghan, so preveč fragmentarni, da bi bili zanesljivi.«

V »New Geneva Study Bible« na str. 1558 piše, da je moral biti Markovo evangelij napisan pred letom 70 n. št. Vendar pa dodaja, da če sta bila Lukovo evangelij in Apostolska dela dokončana okoli leta 62 n. št., potem bi bil Markovo evangelij nastal še pred letom 62 n. št.

V NIV Study Bible, str. 1490, je navedeno, da je bil morda napisan v 50. ali 60. letih ali pa malo pred uničenjem Jeruzalema leta 70 n. št.

»New International Dictionary of the Bible« na str. 622 navaja, da je bil napisano med letoma 65 in 70 n. št., čeprav nekateri konzervativci vztrajajo pri datumu v 50. letih.

Wycliffe Bible Dictionary na str. 1078 navaja, da večina razlagalcev datira Markovo evangelij v obdobje med letoma 65 in 70 n. št., najverjetnejši datum pa je med letoma 67 in 70 n. št.

V »Komentarju Svetega pisma za vernike« (str. 1318) je navedeno, da nekateri navajajo datum že v 50. letih, vendar se zdi datum 57–60 n. št. precej verjeten.

Slovar Jezusa in evangelijev (Dictionary of Jesus and the Gospels), str. 528, navaja, da je bil evangelij napisan v poznih 60. letih, recimo med letoma 68 in 70 n. št.

Skeptični »Asimovov vodnik po Svetem pismu« (str. 903) navaja, da je bil Markov evangelij morda napisan kmalu po letu 64 n. št. Morda ni bil napisan pred letom 66 n. št., vendar tudi ne veliko po letu 70 n. št., pri čemer avtor svojo trditev utemeljuje na dejstvu, da sta Matej in Luka uporabila gradivo iz Markovega evangelija.

V: Kako v Markovem evangeliju vemo, da je današnje besedilo zanesljiv zapis tega, kar je bilo prvotno napisano?

O: Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.

1. Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 55,10–11; Izaiju 59,21; Izaiju 40,6–8; 1. Petrovem pismu 1,24–25 in Mateju 24,35.

2. Dokazi iz zgodnje Cerkve. Mnogi pisci so se sklicevali na Marka.

1. Klementovo pismo, poglavje 15, str. 9, navaja Mk 7,6, čeprav je to tudi citat iz Mt 15,8 in Iz 29,13.

Pismo Barnaba (okoli 70–130 n. št.), 5. poglavje, str. 139, navaja Marka 2:17b, kar je tudi Mt 9:13b; in Lk 5:32. (polovični citat)

Papias (95–110 n. št.) se po imenu sklicuje na knjige Marka, Mateja, Prvo Janezovo pismo in Petrov pismo. Fragment 6 iz Euzebijeve Cerkvene zgodovine, knjiga 3, poglavje 39. Euzebij piše in je podvomil v 2. Petrov pismo, zato se Petrov pismo nanaša na 1. Petrov pismo.

Polikarp (okoli 150 n. št.) citira polovico verza: Marko 14:38b. Polikarpovo pismo Filipljanom, poglavje 7, str. 34–35

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) citira dva verza iz Marka: 2,17 in 12,25. V obeh jih omenja kot besede Odrešenika.

Keretik Tatian (okoli leta 172 n. št.) je napisal harmonijo štirih evangelijev, imenovano Diatessaron. V njej se sklicuje na 437,5 verzov v Markovem evangeliju. To je 64,6 % celotnega evangelija.

Melit iz Sardisa (170–180 n. št.) omenja Luko in Marka kot »evangelij«. Omeni 1. pismo Korinčanom kot delo apostola. Citira Pismo Hebrejcem. Govor o Gospodovem trpljenju, poglavje 9, str. 760–761

Gnostični heretik Ptolemaj (pred letom 188 n. št.) se sklicuje na Marka 15,34, kot navaja Irenej

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) citira v celoti ali delno 18 verzov iz Markovega evangelija. V delu »Proti herezijam«, 3. knjiga, poglavje 10.5, str. 425, omenja Marka, razlagalca in Petrovega učenca, v njegovem evangeljskem poročilu ter citira Marka 1:2a. V prvih dvanajstih poglavjih Markovega evangelija Irenej citira ali parafrazira naslednje odlomke: Marko 1,1.2.24; 3,27; 4,28; 5,31; 9,23; 10,38; 13,32; 14,21b; 16,19.

Irenej namiguje na Marka 6,41,44; 9,2; 10,17; 13,33.

Irenej iz Lyona (182–188 n. št.) piše: »Proti koncu svojega evangelija Marko pravi«, nato pa v celoti citira Marka 16:19. Irenej, Proti herezijam, knjiga 3, poglavje 10.5, str. 426

Irenej omenja, da je Jezus podelil moč, da stopajo po kačah in škorpijonih, kar je sklic na Luka 10,19, lahko pa se nanaša tudi na Marka 16,17,18.

Muratorijev kanon (okoli leta 170 n. št.) omenja Marka skupaj z drugimi tremi evangeliji.

Klement Aleksandrijski (193–217/220 n. št.) parafrazira Marka 10,17–31 z besedami: »Te stvari so zapisane v Evangeliju po Marku.« Kdo je bogataš, ki bo rešen? poglavje 5, str. 592

Tertulijan (198–220 n. št.) v delu Pet knjig proti Marcionu, knjiga 4, poglavje 5, str. 350, poudarja avtorstvo Mateja, Marka, Luka, Janeza, Razodetja in mnogih Pavlovih pisem.

Hipolit (225–235/6 n. št.) piše: »Niti apostol Pavel niti Marko, tisti z poškodovanim prstom, nista razglasila takšnih (naukov). Ker nobena od teh (doktrin) ni zapisana v Evangeliju po Marku.« V delu »Ovržba vseh herezij«, knjiga 7, poglavje 18, str. 112. Hipolit citira tudi polovico Marka 10,38 v delu »Ovržba vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 3, str. 53

Hipolit se sklicuje na Mateja 19,17; Marka 10,18 in Luko 18,19 ter pravi, da je to »od Odrešenika« v delu »Ovrženje vseh herezij«, knjiga 5, poglavje 2, str. 50.

Komodian (okoli leta 240 n. št.) namiguje tako na Marka 12:42 kot na Luko 21:2. »Navodila Komodiana«, poglavje 72, str. 217

Origen (225–253/254 n. št.) obširno citira iz Marka. Med njegovimi citati je tudi Marko 1,1–2. Napisal je tudi celoten komentar k Markovemu evangeliju.

Origen omenja Mateja, Marka, Luko in Janeza. Origen, Proti Celsusu, knjiga 5, poglavje 56, str. 568. Prav tako citira Mateja 18:1 v Origenovem Komentarju k Mateju, knjiga 13, poglavje 14, str. 482.

Traktat o ponovnem krstu (okoli 250–258 n. št.), poglavje 17, str. 677: »Tudi po Marku je z istim namenom rekel sinovoma Zebedeja«. Sklicuje se tudi na Marka 16,8.

Kiprian Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) »Tudi po Marku: ›Vsi grehi in bogokletstva bodo odpuščeni sinovom človeškim; kdor pa bo bogokletil proti Svetemu Duhu, temu ne bo odpuščeno, ampak bo kriv večnega greha.‹« (Marko 3,28–29) Ciprijanove razprave, Razprava 3, poglavje 28, str. 542

Firmilian iz Cezareje v pismu Ciprijanu (256 n. št.) navaja Marka 13,6 kot besede »samega Gospoda«. (Pismo 74, poglavje 9, str. 392)

Dionizij iz Aleksandrije (246–265 n. št.): »Bilo je ‚ob koncu sobote‘, kot pravi Matej; bilo je ‚zgodaj, ko je bilo še temno‘, kot piše Janez; bilo je ‚zelo zgodaj zjutraj‘, kot pravi Luka; in bilo je ‚zelo zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu‘, kot nam pove Marko. Tako nam nihče ni jasno pokazal točnega časa, ko je vstal.« Pismo 5 škofu Bazilidu, str. 94

Teonas iz Aleksandrije (okoli leta 300 n. št.) namiguje na Marka 11,25: »In kakor želite, da vam odpusti vaše pregrehe, tako tudi vi odpustite njim njihove;« Pismo Lucianusu, glavnemu dvorjanu, poglavje 9 (zvezek 6), str. 160

Adamantius (okoli leta 300 n. št.) »Ali se boste strinjali, če iz evangelijev dokažem, da niso izmišljotina?« … »Napisali so jih Kristusovi učenci: Janez in Matej; Marko in Luka.« Dialog o pravi veri, prvi del, »b 5«, str. 41

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) omenja Mateja, Marka in Luko v Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza, iz četrtega poglavja, vrstice 7–10, str. 348

Metodij (270–311/312 n. št.) (delni citat) citira Marka 11,9b, ki je tudi Psalm 118,26a; Mateja 21,9b; Luko 19,38a; in Janeza 12,13b. »Namesto naših oblačil razgrnimo pred Njim svoja srca. V psalmih in hvalnicah mu dvignimo svoje vzklike zahvale; in neprestano vzklikajmo: ‚Blagor tistemu, ki prihaja v imenu Gospodovem;‘« Govor o psalmih, poglavje 1, str. 394

Atanazij Aleksandrijski (okoli leta 318 n. št.) v delu »Proti poganom«, poglavje 6, str. 7, citira del Marka 12:29 z besedami: »Naš Gospod in Odrešenik Jezus Kristus pravi«. Prav tako v delu »Utelešenje Besede«, poglavje 32.5, str. 53, citira Marka 5:7, ki je enak Luku 4:34. Atanazij v delu »Inkarnacija Besede«, poglavje 56.5, str. 66, citira Marka 13,35, ki je enak Mateju 24,42. Čeprav se Atanazij pred letom 325 n. št. ne sklicuje na noben drug verz iz Markovega evangelija, se po letu 325 n. št. sklicuje na številne druge verze iz tega evangelija.

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) namiguje na Mateja 14; Marka 6, Luko 9 in Janeza 6, ko opisuje dogodek s petimi kruhi in dvema ribama. »Božanske ustanove«, knjiga 4, poglavje 15, str. 115

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) se sklicuje na Mateja 8, Marka 4 in Luko 8, ko govori o »sveti pisavi«, ki uči, da je Jezus »prisilil vetrove, naj mu poslušajo, morja, naj mu služijo, bolezni, naj odidejo, in mrtve, naj se mu podredijo«. Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 15, str. 116

V naslednjem vprašanju si oglejte, kateri verzi in deli verzov so bili citirani in kateri ne.

Po Nicejskem koncilu

Euzebijeva »Cerkvena zgodovina« (318 n. št.), knjiga 3, poglavje 24, str. 152, obravnava štiri evangelije: Mateja, Marka, Luko in Janeza. »Nicene and Post-Nicene Fathers«, druga serija, zvezek 1, str. 152

Juvencus (329 n. št.) je napisal epsko pesnitev, v kateri je združil vsa štiri evangelija.

Hegemonius (okoli leta 350 n. št.) v besedilu o Arhelaju (262–278 n. št.) v delu »Disputation with Manes«, poglavje 42, str. 217, navaja Marka 2,9 kot Jezusove besede v enem od njegovih govorov

Atanazij iz Aleksandrije (367 n. št.) navaja knjige Novega testamenta v »Prazničnem pismu« 39, str. 552

Hilari iz Poitiersa (355–367/368 n. št.) se avtoritativno sklicuje na Janeza, Luko, Mateja in Marka. V delu O Trojici, knjiga 10, poglavje 43, str. 193

»Synopsis Scripturae Sacrae« (350–370 n. št. ali 5. stoletje) omenja Marka kot del Novega testamenta. Citira celoten odlomek iz Marka 1,1–2.

Bazilij Kapadokijski (357–378/379 n. št.) se v Pismu 8, poglavje 7, str. 119 sklicuje na Marka 13:32 kot na Jezusove besede

Ambrosiaster (po letu 384 n. št.)

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) se v Predavanju 3.6, str. 15, sklicuje na Markovo evangelij 1,1–4 kot na evangelij.

Cheltenhamski kanon (= Mommsenov katalog) (okoli 360–370/390 n. št.) se sklicuje na vsa štiri evangelija.

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.)

Amfilohij (–397 n. št.) v delu Iambi ad Seleucum citira Marka

Didimus Slepi (398 n. št.)

Asterius iz Emeze (okoli 400 n. št.)

Sirski katalog sv. Katarine (okoli leta 400 n. št.)

Severian (deloval med letoma 400–408 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) se sklicuje na Markovo evangelij. Panarion, oddelek 3, poglavje 44, str. 345

Jerome (347–420 n. št.) v pismu 53.9, str. 101, po imenu omenja vsa štiri evangelija.

Janez Krizostom (mučeniško umrl leta 406 n. št.) omenja Marka v pridigi št. 4, str. 20 (zvezek 10)

Kromacij (umrl leta 407 n. št.)

Orosius/Hosius iz Brage (414–418 n. št.) namiguje na Mateja 26,47–50; Marka 14,43–46; Luko 22,47–48; Janeza 18,3–9. Obramba proti pelagianom, poglavje 8, str. 124

Janez Kasijan (polpelagianec) (419–430 n. št.) V delu Pogovori opata Paphnutiusa, poglavje 16, str. 327, je navedeno, da je Marko 9:23 iz evangelija.

Avguštin iz Hipona (354–430 n. št.)

Mark iz Eremite (po letu 430 n. št.) se sklicuje na Marka

Polikronij iz Apameje (deloval med letoma 428–431) se sklicuje na Marka 13:2

Teodoret iz Kira (škof in zgodovinar) (423–458 n. št.)

Hesihij iz Jeruzalema (umrl okoli leta 450 n. št.) se sklicuje na vsa štiri evangelija

Speculum (5. stoletje)

Prokl (412–485 n. št.) se sklicuje na Marka 14:5

Dokazi o heretikih in ponarejenih knjigah

Apostolske ustave (375–380 n. št.)

Arijanski heretik Eunomij iz Kizika (okoli 360–okoli 394 n. št.) namiguje na Marka 10:18 (Samo Bog je dober) Apologetsko pismo, poglavje 21, str. 61

Nestorijev »Bazar Herakleida« (451/452 n. št.)

3. Najstarejši rokopisi Markovega evangelija, ki jih imamo, kažejo, da obstajajo manjše razlike med rokopisi in ena večja razlika, vendar nobene teološko pomembne napake. Zaključek Markovega evangelija je najbolj opazna razlika med rokopisi v celotnem Novem testamentu.

p45 Chester Beatty I (vsa štiri evangelija in Apostolska dela) (100–150 n. št.) (prej se je menilo, da izvira iz konca 2. ali začetka 3. stoletja n. št.) (Mr 4,36–5,2; 5,16–26; 5:38–6:3; 2 črki v 6:15; 6:16–25, 36–50; 7:3–15; 7:25–8:1; 8:10–26; 8:34–9:8; 4 črke v 9:9; 9:18–31; 11:27–12:1; 12:5–8, 13–19, 24–28 [147 verzov]) V knjigi The Complete Text of the Earliest New Testament Manuscripts je na str. 146 fotografija, ki prikazuje del p45. Na str. 150–151 je navedeno, da je šlo za prosto parafrazo, v kateri je avtor poskušal izpostaviti misel vsakega stavka. V knjigi »Splošni uvod v Sveto pismo« (str. 389) je navedeno, da naj bi izvirni zvitek obsegal približno 220 listov, od katerih jih imamo danes 30. Šest od teh listov je iz Evangelija po Marku.

3. stoletje – 1968 – Besedilo Nove zaveze

3. stoletje – 1975 – Aland in sod. Tretja izdaja

3. stoletje – 1998 – Aland et al. Četrta revidirana izdaja

Konec 2. ali začetek 3. stoletja – 1999 – Celotno besedilo najzgodnejših rokopisov Novega testamenta.

str. 84 Mk 2,2–5,8–9; 6,30–31,33–34; 36–37, 39–41 ter Jn 5,5; 17,3,7–8 (6. stoletje)

str. 88 Mk 2,1–26 (4. stoletje)

Vaticanus [B] (325–350 n. št.), Sinaiticus [Si] (340–350 n. št.) in Alexandrinus [A] (okoli 450 n. št.) vsebujejo celoten Markov evangelij.

Washingtonov kodeks (4./5. stoletje) ohranja celoten Markov evangelij razen odlomka Mark 15:13–38.

V jami št. 7 v Kumranu je Jose O’Callaghan našel papirus iz leta 50 n. št., ki bi lahko vseboval fragmente Evangelija po Marku. Vendar pa v delu The Expositor’s Bible Commentary, zvezek 8, str. 608, piše, da so to »znanstveniki, ki se ukvarjajo z Novim testamentom, v veliki meri zavrnili (prim. EBC 1:420–421, op. 1). Dokazi, ki jih predstavi O’Callaghan, so preveč fragmentarni, da bi bili zanesljivi.«

Carsten Thiede trdi, da je Marko 6,52–53 ohranjen v jami 7 v Kumranu kot zvitek 7Q5. To je sicer sporno, saj večina konzervativnih biblicistov tega ne sprejema. Čeprav celo njegovi kritiki trdijo, da bi 7Q5 dejansko lahko bil Marko 6,52–53, je fragment tako težko berljiv, da večina strokovnjakov meni, da ni mogoče priti do nobenega zaključka.

Bohairski koptski jezik [Boh] 3./4. stoletje

Sahidski koptski jezik [Sah] 3./4. stoletje

armenski [Arm] iz 5. stoletja

gruzinščina [Geo] iz 5. stoletja

Etiopski [Eth] iz okoli leta 500 n. št.

Harklejski sirski jezik [Syr H]

Za več informacij o zgodnjih rokopisih Markovega evangelija glejte www.BibleQuery.org/Mark Manuscripts.html.

V: Kateri verzi in deli verzov iz Markovega evangelija so citirali pisci iz obdobja pred nicejskim koncilom (pred letom 325 n. št.)?

O: Pred letom 325 n. št. so cerkveni pisci citirali približno 77,3 % verzov v Markovem evangeliju. To je 524,38 verzov. Z drugimi besedami, citirani so vsi od 678 verzov v Markovem evangeliju, razen 153,62 verzov. Verzi in deli verzov, ki niso bili citirani, so: Marko 1:4a (8/15 besed); 1:20f (12/19 besed); 1:22f (12/18 besed); 1:27f (21/24 besed); 1:29a (6/17 besed); 1:30–32; 1:34; 1:39a (11 od 15 besed); 1:40; 2:2f (5 od 16 besed); 2:13; 2:15; 2:16m (5, ne 7 od 12 besed), 2:17a (8 od 23 besed); 2:18a (9 od 31 besed); 2:23f (10 od 20 besed); 3:1a (9 od 14 besed); 3:6m (ne 5, 5, ne 5 besed); 3:13; 3:17–18; 3:19f (4 od 7 besed); 3:22–23; 3:26a (9/15 besed); 3:27a (6/26 besed); 3:32–35 besed); 4:1m (7 ne 6 9 ne 11 besed); 4:2; 4:3a (2/5 besed); 4:4a (2/3 citata); 4:5a (2/3 citata); 4:12m (1, ne 5, 11 besed); 5:15a (8/26 besed); 5:16a (11/18 besed); 4:21; 4:24a (3/15 besed); 4:30a (2 od 14 besed); 4:34; 5:5f (13 od 19 besed); 5:8; 5:10f (1 od 11 besed); 5:12; 5:13m (ne 3, 10, ne 17 besed); 5:17m (2, ne 4, 3 besede); 5:18–19; 5:21f (5/21 besed); 5:22; 5:24a (4/12 besed); 5:31a (13/16 besed); 5:32; 5:33f (3/20 besed); 5:34a (5/20 besed); 5:35–36; 5:40m (ne 13, 7, ne 6 besed); 5:41m (ne 8, 7, ne 3 besed); 6:1a (3/15 besed); 6:3m (ne 5, 6, ne 16, 4 besed); 6:4a (5 od 25 besed); 6:7; 6:8a (3 od 21 besed); 6:10; 6:11a (3 od 23 besed); 6:14a (5 od 28 besed); 6:15a (9 od 15 besed); 6:17f (2/24 besed); 6:32; 6:34m (6, ne 11, 5 besed); 6:37–38; 6:41m (8, ne 12, 10 besed); 6:43f (4/10 besed); 6:44; 6:46–50; 6:51a (11/18 besed); 6:53; 7:6a (14/29 besed); 7:10a (2/19 besed); 7:17f (10/15 besed); 7:25f (6/19 besed); 7:26m (8, ne 4 9 besed); 7:27a (17/21 besed); 7:28a (5/18 besed); 7:29a (8/15 besed); 7:34m (ne 9, 3, ne 1 beseda); 8:1; 8:5a (3/10 besed); 8:7–10; 8:11a (8/17 besed); 8:31a (5/30 besed); 8:32m (ne 4, 5, ne 4 besede); 9:2a (7/28 besed); 9:5m (7, ne 6, 15 besed); 9:7a (8/20 besed); 9:9; 9:14a (5/15 besed); 9:15a (3/12 besed); 9:16–17; 9:18f (11/26 besed); 9:19; 9:22a (17/22 besed); 9:27f (2/11 besed); 9:29a (3/14 besed); 9:31f (17/26 besed); 9:32; 9:34f (9/12 besed); 9:35a (8/19 besed); 9:38; 9:40–43; 9:45–46; 10:3a (2/8 besed); 10:5f (9/14 besed); 10:14a (4/22 besed); 10:29f (6/29 besed); 10:33a (10/25 besed); 10:45m (5 ne 5, 1 ne 7 besed); 10:46a (4/26 besed); 10:52; 11:7f (4/18 besed); 11:8a (9/16 besed); 11:17–18; 11:23f (15/31 besed); 12:1a (6/24 besed); 12:12f (4/20 besed); 12:13f (4/14 besed); 12:14a (5/39 besed); 12:18m (ne 3, 7 ne 4 besede); 12:23m (ne 3, 2 ne 4, 7 besed); 12:25a (5/16 besed); 12:26a (6/33 besed); 12:35a (12/16 besed); 12:36a (8/27 besed); 13:1f (13/19 besed); 13:4f (9/14 besed); 13:9a (12/23 besed); 13:10f (2/5 besed); 13:11as (1/6 citata); 13:12; 13:13f (7/16 besed); 13:18; 13:27m (ne 15 2 ne 3 besed); 14:5 in naprej (3/16 besed); 14:8a (9/16 besed); 14:10; 14:11m (ne 5, 1, ne 3, 6 besed); 14:12 in naprej (27/36 besed); 14:13a (9/22 besed); 14:14a (1/24 besed); 14:17; 14:18a (8/21 besed); 14:25–26; 14:27m (5, ne 5 7 besed); 14:28–29; 14:30a (13/21 besed); 14:32–34; 14:39f (5 od 9 besed); 14:44a (8 od 18 besed); 14:45–50; 14:53f (16 od 20 besed); 14:54–57; 14:61f (16 od 23 besed); 14:63 (7/12 besed); 14:65m (5, ne 12; 3, ne 3 besede); 14:66–67; 14:68f (9/20 besed); 14:69f (5/15 besed); 14:70a (13/21 besed); 14:72a (8/18 besed); 15:1a (12/23 besed); 15:2f (7/18 besed); 15:4m (ne 6, 4 ne 4 besede); 15:6–7; 15:9a (6/13 besed); 15:10–12; 15:14f (6/15 besed); 15:15a (6/20 besed); 15:18a (4/8 besed); 15:19; 15:20a (14/20 besed); 15:21m (9, ne 5 5 besed); 15:22; 15:24–27; 15:29a (4/21 besed); 15:33; 15:34m (ne 11 2, ne 13 besed); 15:36f (8/19 besed); 15:37–39; 15:40a (7/24 besed); 15:41a (11/19 besed); 15:43a (16/27 besed); 15:45m (ne 2, 3, ne 5 besed); 15:46f (18/26 besed); 15:47f (3/12 besed); 16:1a (16/20 besed); 16:5a (3/16 besed); 16:6a (4/22 besed); 16:10a (3/10 besed); 16:12m (ne 6, 1, ne 5, 2 besede); 16:13a (5/8 besed); 16:14a (1/21 besed); 16:15a (13/24 besed)

Vsak verz ali del verza, ki tu ni naveden, je bil citiran. Za več informacij glejte www.bibleQuery.org/Bible/BibleCanon/EarlyChristianNTQuotes.xls.