< Vprašanje o Svetem pismu iz Stare zaveze

V: Kdo je bil v Stari zavezi prvi v Svetem pismu, ki je odgovarjal na težka vprašanja?

O: Prva oseba, za katero je zabeleženo, da je to storila, je bil Mojzes v 2. Mojzesovi knjigi 18,13–16, ki je nato na predlog Jetrona prepustil sodnikom, da odločajo o manj zahtevnih zadevah (2. Mojzesova knjiga 18,22–26). Tudi Salomon je to storil, ko mu je kraljica iz Sabe zastavila težka vprašanja (2. Kronika 9,1–2). Verjetno so se mnoga od teh vprašanj nanašala na Boga in njegov zakon.

V: Zakaj zaupate Stari zavezi?

O: Tako Sveto pismo kot arheologija kažejo, da v naših današnjih izvodih ni bistvenih sprememb, in sicer vsaj iz petih razlogov:

Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo (Izaija 55,10–11; 59,21; 1. Petrov 1,24–25; Matej 24,35). Bogu lahko zaupamo.

Jezus in Novo zavezo sta potrdila pisma Stare zaveze v Mateju 19:4; 22:32, 37, 39; 23:35; Marku 10:3–6; Luku 2:23–24; 4:4; 11:51; 20:37; 24:27, 44.

Arheološki dokazi: V Septuaginti je bila Tora prevedena v grščino v 3. stoletju pr. n. št. Svitki iz Mrtvega morja segajo od okoli leta 250 pr. n. št. do obdobja po Kristusovem času, in jih lahko primerjamo z našimi današnjimi Biblijami. Aramajski targumi so prevodi, nastali okoli Jezusovega časa. Svitki z Mrtvega morja obsegajo približno 95.000 fragmentov iz 867 rokopisov Stare zaveze in drugih spisov. Po podatkih iz študijske Biblije NIV (str. 1432) je približno ena tretjina svitkov z Mrtvega morja rokopisov Stare zaveze. Arheologija kaže, da se je Biblija, ki jo je poznal Jezus, ohranila. Nahal Hever (= Wadi Habra) je jama v bližini Engedija, v kateri so bili najdeni deli 35 zvitkov. Eden od njih je fragment, napisan med letoma 50 pr. n. št. in 50 n. št., ki vsebuje besedila manjših prerokov v grščini. Zvitek 5/6HevPs iz Nahal Heverja vsebuje del 22. psalma, drug pa 15,1–2.

V Masadi je bil najden izvod knjige Jozue, datiran v obdobje 169–93 pr. n. št. Besedila iz Masade izhajajo tudi iz 1. Mojzesove knjige 46:7–11, 3. Mojzesove knjige 4:3–9; 8:31–11:40, 5. Mojzesove knjige 33:17–24; 34:2–6, Psalma 150:1b–6 ter Ezechiela 35:11–15; 36:1–10, 13–14, 17–35; 37:1–14, 16, 23, 28; 38:1–4, 7–8 (z vrzeli). Rimljani so Masado osvojili aprila leta 73 n. št., zato morajo biti zvitki starejši od tega datuma.

Opozoriti je treba, da Talmon meni, da bi fragment iz Geneze (1 Mz 46,7–11) lahko izviral iz parafraze Geneze, vključene v Knjigo jubilejev.

Papirus iz Nasha, datiran v leto 150 pr. n. št., vsebuje Deset zapovedi, sestavljenih iz 2. Mojzesove knjige 20:2–17 in 5. Mojzesove knjige 5:6–6:4f. V njem sta šesta in sedma zapoved zamenjani.

V Wadi Muraba’at/Murabba’at je bil najden hebrejski zvitek (Mur.88) z desetimi od dvanajstih manjših prerokov, ki izvira iz okoli leta 132 n. št. V jami 2 so bili najdeni majhni fragmenti Geneze, Exodusa, Numeri, , Deuteronomija in Izaija. Vsi zvitki iz Muraba’ata so praktično identični masoretskemu besedilu.

Zgodnji cerkveni pisci so se že med letoma 96–98 n. št. obširno sklicevali na Staro zavezo.

Judovski pisarji so, čeprav so bili sovražni do krščanstva, ohranili isto Staro zavezo, ki jo danes najdemo v vsaki protestantski Bibliji.

Kot stranska opomba za muslimane: Koran pravi, da morajo muslimani verjeti v vse preroke in da je Bog Jezusu dal Toro in evangelije.

Sura 4:150–151 pravi: »Tisti, ki zanikajo Alaha in njegove poslanike ter želijo ločiti Alaha od njegovih poslanikov, rekoč: ›V nekatere verjamemo, druge pa zavračamo‹, in želijo ubrati srednjo pot, (151) so v resnici neverniki;...«

Sura 3:48 pravi: »In Alah ga [Jezusa] bo naučil knjige in modrosti, Tore in evangelija.« Če je bil Jezus poučen o Stari zavezi in imamo Staro zavezo iz Jezusovega časa, potem je bil Jezus poučen o tem, kar imamo mi.

Sura 3:50 pravi: »‚Jaz [Jezus] sem prišel k vam, da potrdim Toro, ki je bila pred menoj. … Prišel sem k vam z znamenjem od vašega Gospoda. Zato se bojte Alaha in poslušajte mene.‘« Ljudem je skoraj nemogoče storiti naslednje:

Sura 5:47 pravi: »Naj ljudstvo Evangelija sodi po tem, kar je Alah razodel v njem...« Če naj ljudstvo Evangelija sodi po tem, kar je Bog razodel v Evangeliju, kako je mogoče, da Evangelij, po katerem naj sodijo, ni tisti Evangelij, po katerem jim je Bog rekel, naj sodijo?

Sura 5:48 pravi: »Tebi (ljudem Knjige) smo poslali Sveto pismo v resnici, ki potrjuje Sveto pismo, ki je prišlo pred njim, in ga varuje v varnosti: zato sodi med njimi po tem, kar je razodel Alah, in ne sledi njihovim praznim željam, ki se oddaljujejo od resnice, ki je prišla k tebi...«

Sura 15:9–10 pravi: »Mi smo brez dvoma poslali Sporočilo; in Mi ga bomo zagotovo varovali [pred izkrivljanjem]. Pred teboj smo poslali glasnike med starodavne sekte:« Sura 15:9 ne pravi, da je bil varovan le »Koran«, ampak »sporočilo«.

Če povzamemo: Bog je Vsemogočen, Vseveden in daleč od malomarnosti. Zaupamo lahko, da je vedno ohranjal pravo smer za tiste, ki želijo slediti kamorkoli jih vodi.

V: Koliko verzov in besed je v Stari zavezi?

A: Po podatkih Wicka Allisona iz knjige *That’s In the Bible? – The Ultimate Learn-As-You-Play Bible Quiz Book* (Dell Trade, 1994), str. 18, ima Stara zaveza (KJV) v angleščini 23.214 verzov in 647.000 besed. Ti verzi vključujejo Prvo Mojzesovo knjigo: 1.533, Drugo Mojzesovo knjigo: 1.213, Tretjo Mojzesovo knjigo: 859, Četrto Mojzesovo knjigo: 1.288 in Peto Mojzesovo knjigo: 959, kar skupaj znaša 5.852 verzov v Tori.

V: Kakšni dokazi obstajajo, da so Judje priznali, da v tem 400-letnem obdobju ni bilo prerokov?

O: Obstajajo vsaj štirje viri dokazov.

1. Makabejska knjiga 4:46; 9:27; 14:41 pravi, da je ljudstvo čakalo, »dokler se ne bo pojavil prerok«.

Tudi Priročnik o disciplini med Mrtvomorskimi zvitki je pričakoval »prihod preroka«.

V babilonskem Talmudu, Sanhedrin 11a, piše: »Po zadnjih prerokih Hagaju, Zahariju in Malakiju je Sveti Duh zapustil Izrael.«

Novi testament nikjer ne navaja nobene knjige, napisane po Malakiju.

V: Na koliko delov so Judje razdelili Staro zavezo?

O: Kot kaže knjiga Splošni uvod v Sveto pismo na str. 243, so imeli različni Judje različne razvrstitve.

V Septuaginti, krščanskih rokopisih »Vaticanus« in »Sinaiticus« ter na seznamu judovskega spreobrnjenca Epifanija iz Salamisa (okoli 315–403 n. št.) ni nobene takšne razdelitve.

Jezus v Mateju 7:12; 22:40 omenja Zakon in Preroke.

Mojzes in vsi preroki so omenjeni v Luku 24:27.

»Mojzesova postava, preroki in psalmi« je tisto, kar je Jezus rekel v Luku 24,44.

Zakon (Tora), preroki in spisi so prvič omenjeni v prologu k Ekleziastiku (okoli 132 pr. n. št.), vendar tam ni navedeno, katere knjige spadajo v kateri del.

Tudi Jožef Flavij (okoli leta 100 n. št.) navaja tri sklope, vendar v »pisanjih« le 4 knjige. Očitno je bila knjiga Rut vključena v knjigo Sodnikov, Žalostinke v Jeremija, Estera in Daniel pa sta bili pri prerokih.

Filon Jud (živel od leta 20 pr. n. št. do leta 50 n. št.) je omenil »Zakon, Prerokbe, pa tudi hvalnice in druge spise, ki gojijo in izpopolnjujejo znanje in pobožnost« (Kontemplativno življenje 3.25).

Babilonski Talmud je podal sodobno trojno delitev.

Zakon (Tora): (pet knjig v naslednjem vrstnem redu: Prva Mojzesova knjiga, Druga Mojzesova knjiga, Tretja Mojzesova knjiga, Četrta Mojzesova knjiga, Peta Mojzesova knjiga)

Preroki: 8 knjig v naslednjem vrstnem redu: Jozue, Sodniki, 1. in 2. Samuelova knjiga (kot ena knjiga), 1. in 2. Kraljeva knjiga (kot ena knjiga), Izaija, Jeremija, Ezekiel, dvanajst manjših prerokov (od Ozeja do Malakija). V hebrejski Bibliji dvanajst manjših prerokov neposredno sledi Ezekielu.

Pisma (Ketubim): 11 knjig v naslednjem vrstnem redu: Job, Psalmi, Pregovori, Pridigar, Visoka pesem, Rut, Estera, Žalostinke, Daniel, Ezra-Nehemija (kot ena knjiga) ter 1. in 2. Kronika (kot ena knjiga).

V: Kdaj so bile napisane knjige Stare zaveze in kje jih je citiral Novi testament?

O: Stara zaveza je ena najbolj neverjetnih knjig na svetu. Njenih devetintrideset knjig so v obdobju tisoč let napisali kralji, sužnji, duhovniki, vojaki, pastirji, bogati in revni. Tukaj je preglednica datumov nastanka in delni seznam sklicev v Novi zavezi. Za popoln seznam sklicev glej Kurt Aland et al. The Greek New Testament, 3. izdaja, 1975, str. 897–903.

Avtor je oseba, ki ji je Bog razodel svojo besedo. Besede je zapisal bodisi sam bodisi njegovi pisarji. Na primer, Jeremijev pisar Baruh je zapisal mnoge njegove preroške besede. Jeremija 51:64 pravi: »...Tukaj se končajo Jeremijove besede.«

V Novi zavezi je približno 250 sklicev na odlomke iz Stare zaveze. Pisci Stare zaveze so se pogosto med seboj navajali.

Pet knjig Zakona: Jozue 1:7; 8:31; 23:6; 1. Kraljev 2:3; 2. Kraljev 14:6; 17:37; 18:6; 1. Kronika 16:40; 2. Kronika 17:9; 23:18; 30:5, 16, 18; 31:3; 35:26; Ezra 3:2, 4; 6:18; 7:6; Daniel 9:11, 13; Ozej 8:12.

Ezra: Nehemija 8:1; Nehemija 12:32

Nehemija: Ezra 2:2

Izaija: 2. Kralji 19:2; 2. Kronike 32:20

Jeremija: Daniel 9:2; 2. Kronika 36:22

Jona: 2. Kralji 14:25

Mika: Jeremija 26:18

Hagaj: Ezra 5:1; Ezra 6:14

Zaharija: Nehemija 12:1,4,16; Ezra 5:1; 6:14

Bistvo tega je, da se knjige Stare zaveze med seboj dopolnjujejo kot delci sestavljanke, ki se med seboj povezujejo.

V: Katere starodavne knjige so omenjene v Stari zavezi, vendar niso vključene v Staro zavezo?

O: V starih časih, tako kot danes, je obstajalo veliko verskih in zgodovinskih spisov, mnogi med njimi različne kakovosti. Poleg apokrifnih knjig obstajajo tudi tako imenovane »psevdoapokrifne knjige (pseudepigrafi)«, ki jih danes nihče ne priznava. To so pogosto ponarejena dela, ki trdijo, da jih je napisala zgodovinska osebnost, v resnici pa to ni res. Seveda, če je nekaj lažno, to ni Božja beseda. Druge knjige, čeprav niso popolne, niso preveč slabe. Seveda, če pobožna oseba napiše nekaj, kar je resnično, to ni nujno Božja beseda, niti ni trdil, da je tako. Podobno je lahko dobra krščanska knjiga, napisana danes, dobra, vendar ni Božja beseda. Nekatere knjige, kot je 1. Enoch, so bolj zapletene. Prva Enochova knjiga je sestavljena knjiga, pri čemer je najstarejši avtor verjetno napisal večino prvega dela. Mimogrede, Judov pismo 14–15 citira najstarejši del Prve Enochove knjige.

Stara zaveza sama omenja nekatere knjige in zapise, katerih kopij danes nimamo.

Dejanja Salomona 1 Kralji 11,41

Kronike kraljev 1. Kraljeva 14,19.29

Kralji Judov/Izraelci 2. Kronika 16:11; 25:26; 27:7; 28:26; 32:32; 35:27; 36:8

Kralji Izraela 2. Kronika 20:34; 24:27; 33:18; 1. Kralji 14:19

Jasher (Pravični) Jozue 10:13; 2. Samuelova knjiga 1:18

Gospodove vojne 4. Mojzesova knjiga 21:14

Za te knjige se nikoli ni trdilo, da so svetopisemske, ampak so bile preprosto drugi zanesljivi zapisi, ki so se v sodobnem svetu izgubili.

V: Katere sezname knjig Stare zaveze imamo poleg biblijskih besedil?

O: Tukaj so seznami.

Ben Sira, v 2. stoletju pr. n. št. – vse knjige

Filon Aleksandrijski, Jud (De Vita Contemplativa 25) – 3 oddelki

Jozue, judovski pisec <100 n. št. Contra Apion 1.8.

Judovski koncil v Jamni leta 90 n. št. – brez apokrifov

Sinoda v Kartagini, 397 n. št. – vsebuje zgodovinske apokrifne knjige (vključno z 1. in 2. Esdrasom ter Molitvijo Manasesa, ki jih danes v katoliških apokrifih ni mogoče najti)

V: Kje v Stari zavezi najdemo hiazme?

O: Kiasmi so simetrična pesniška struktura, pogosta v hebrejski poeziji. Tukaj je nekaj primerov.

Prva Mojzesova knjiga 7:4–8:12; 7:21–23a

Levitikus 24:13–23

Levitikus 25:14–17

Številke 15:35–36

1. Samuelova knjiga 2; 3:17; 3:1–4:1; 8:5–22 in 18:20–26

2. Samuelova knjiga 1:19–27; 5:17–8:18 in 23:1–7

Job 4:5–5:27

Psalmi 3:7–8; 51; 58. Psalm 109 je podoben hiazmu.

Izaija 15:1–16:14; 21:1–10; 22:1–4; 22:8–11; 22:12–14; 23:1–14; 24:1–13; 26:1–21; 27:1–13; 29:9–14; 32:1–5; 37:14–20; 38:1–8; 38:10–20; 41:17–20; 42:1–4; 42:13–17; 43:1–7; 43:8–13; 43:22–24; 43:25–44:5; 44:6–8; 48:17–22; 51:1–3; 51:7–8; 51:13–15; 55:1–13; 56:9–12; 59:14–20; 61:5–9; 63:15–64:12; 65:1–66:24; 65:17–18b; 65:18c–20; 66:5–14; 66:18–24.

Jeremija 9:1–11; 20:14–18

Zaharija 6:9–15

Ezekiel 26:3–14 ima hiastično strukturo, čeprav ne gre za popoln hiastični vzorec.

Nekateri komentatorji menijo, da imata celotni knjigi Estera in Matej hiazmatsko strukturo.

V: Kje v Stari zavezi najdemo aramejščino?

O: Enciklopedija Britannica, 1. zvezek (1956), str. 684, pravi: »Najzgodnejši zapisi v aramejščini segajo približno v leto 800 pr. n. št. … Abeceda v tem času se le malo razlikuje od tiste na Moabskem kamnu.« Navaja, da sta obstajali dve smeri, ki sta se izoblikovali v času Perzijcev.

Biblija vsebuje naslednje odlomke v aramejščini:

Prva Mojzesova knjiga 31:47 (samo dve besedi)

Daniel 2:4b–7:28

Ezra 4:8–6:18

Ezra 7:12–26

Jeremija 10:11

Pridigar vsebuje nekaj aramejskih izrazov

Nekatera imena so tako hebrejska kot aramejska

El, Mordohaj, Mara (Rut 1:20), Tobija, Gešem

Nekatere druge besede so tako hebrejske kot aramejske.

lahen („zato“ v aramejščini, „jim“ v hebrejščini) (Rut 1:13)

Dva napisa v dvoranah v jamah 11 milj (18 km) zahodno od Ammana v Jordaniji omenjata »Tobiah« v aramejščini. (Od leta 590 pr. n. št. do leta 200 pr. n. št.)

Vse knjige Stare zaveze, nastale po izgnanstvu, vsebujejo nekaj babilonskih ali aramejskih izrazov, kot navaja knjiga When Critics Ask, str. 265–267. Za primerjavo: knjiga Izaija ne vsebuje nobenih aramejskih izrazov.

Tudi različne besede v evangelijih v Novi zavezi so v aramejščini.

V: Kakšna je v Stari zavezi razlika med napako pisarja (ali prepisovalca) in napako v izvirnikih? Katera razlaga bi bila bolj razumna?

O: Napake pisarjev so običajno napačno zapisane besede, spremembe nekaj črk ali občasno izpuščanje ali ponavljanje vrstice besedila. Obstajajo tudi namerne spremembe pisarjev, pri katerih bi spremenili ali dodali besedo ali dodali besedo ali frazo, da bi poudarili pomen, podobno kot to danes počnejo parafraze.

Če bi za določen odlomek imeli na voljo le Staro zavezo, bi bilo težko reči, katera razlaga je bolj verjetna, saj nimamo dovolj rokopisov. Vendar pa lahko naredimo primerjavo z več kot 10.000 rokopisi Nove zaveze. Rokopisi Nove zaveze kažejo številne razlike v eni, dveh ali treh črkah zaradi napak prepisovalcev in napačnih zapisov. Trditev, da so rokopisi Novega testamenta vsebovali veliko pisarskih napak, ker imamo veliko rokopisov, ki to dokazujejo, in da jih je v Stari zavezi skoraj ni bilo, ker nimamo veliko rokopisov, ki bi kazali razlike, ne bi imela smisla, saj nimamo toliko rokopisov Stare zaveze. Ne, verjetno je pogostost pisarskih napak v Stari zavezi po obsegu približno podobna pogostosti pisarskih napak v Novem testamentu.

V: Ali verske skupnosti Cerkve Kristusa verjamejo, da se Bog Stare zaveze razlikuje od Boga Nove zaveze? (to je vprašal kristjan)

O: Ne, to je lažna obtožba, ki sem jo slišal. Nekatere cerkve Cerkve Kristusa imajo resne napake v zvezi s tem, da krst z vodo dejansko rešuje ljudi, kar je v nasprotju z Apostolskimi deli 10:44–48, ter pelagijansko stališče o človeški naravi, kar je v nasprotju z Janezom 6:44, 65 in Rimljanom 3:10–18. Vendar, kolikor mi je znano, noben pripadnik Cerkve Kristusa ni nikoli rekel, da se Bog Stare zaveze razlikuje od Boga Nove zaveze . To so trdile različne gnostične šole, starodavna oblika herezije, ki niso hotele častiti Stvarnika.

V: Zakaj Bog v Stari zavezi kaznuje ljudi na vse strani, danes pa tega ne počne več?

O: Bog je pred Jezusovim prihodom ravnal z Izraelci nekoliko drugače, kot ravna s kristjani od križanja naprej.

V Stari zavezi si je Bog iz Jakobovih potomcev ustvaril svoj narod. Ti niso imeli vsega znanja, ki nam je danes dano, vendar so poznali pomen potrebe po žrtvovanju in resnost greha. Čeprav se skoraj vsaka pomembna tema iz Nove zaveze pojavi tudi v Stari zavezi, je bila pogosto nejasna, izražena v zakriti obliki.

Od prihoda Jezusa Bog ravna s svojimi otroki iz vseh narodov in ljudstev nežneje. Za Jude, ki so zavrnili Jezusa, in njihove potomce se zdi, da jim Bog nima več kaj povedati ali da z njimi nima več opravka, čeprav bodo v zadnjih časih ponovno stopili na prizorišče.

Seveda bi lahko trdili, da se Božja »kaznovanja« v resnici niso dosti spremenila, saj ljudje še vedno gredo v pekel. Razlika je le v tem, da je v časih Stare zaveze, ko je bilo znanja manj, Bog dajal več opozoril, medtem ko smo v časih Nove zaveze že bili opozorjeni.

V: Kateri zgodnji pisci so Staro zavezo imenovali Stara zaveza?

O: Tukaj je seznam. Če pisec omenja Novo zavezo, ne pa Stare, je Stara zaveza implicitno vključena. Če je le implicitno vključena, ime ni v krepkem tisku in je označeno z »Implicitno«.

Justin Mučenik (okoli 138–165 n. št.) omenja, »kako je Novo zavezo, ki jo je Bog že prej napovedal«, v delu »Dialog z Judom Trifonom«, poglavje 51, str. 221.

Melit iz Sardisa (170–180 n. št.) omenja »Staro zavezo« in navaja knjige v fragmentu 4 iz Knjige izvlečkov, zvezek 8, str. 759.

Irenej (182–188 n. št.) omenja Novo zavezo in Staro zavezo v delu »Proti herezijam«, knjiga 5, poglavje 34.1, str. 563. Omenja ju tudi na str. 564

Muratorijev kanon (okoli 170 n. št.), poglavje 3, str. 603, omenja Staro zavezo.

Klement Aleksandrijski (193–202 n. št.): »Bog je namreč vzrok vsega dobrega; nekaterih pa predvsem, kakor sta Stara in Nova zaveza;« *Stromata*, knjiga 1, poglavje 5, str. 305. Glej tudi *Stromata*, knjiga 4, poglavje 21, str. 434.

Tertulijan (okoli leta 213 n. št.): »V vseh Svetih spisih nam je jasno opredeljen – v Stari zavezi kot Božji Kristus, v Novi zavezi pa kot Božji Sin.« Proti Prakseju, poglavje 24, str. 620.

Tertulijan (207/208 n. št.) omenja Staro in Novo zavezo v delu »Pet knjig proti Marcionu«, knjiga 4, poglavje 6, str. 351.

Hipolit (225–235/6 n. št.) (posredno) se sklicuje na Novo zavezo v delu »Fragmenti iz komentarjev: Komentar k Prvi knjigi Mojzesovi 49:11«, str. 165

Asterius Urbanus (okoli 232 n. št.) »A nikoli ne bodo mogli dokazati, da bi kateri koli od starozaveških prerokov ali kateri koli od novozaveških …« *Exordium*, zvezek 7, poglavje 9, str. 337

Komodian (okoli 240 n. št.): »Zdaj, ko si osupel, priseži, da boš veroval v Kristusa; kajti Stara zaveza o njem oznanja.« *Navodila Komodiana*, poglavje 25, str. 207

Origen (225–254 n. št.) se sklicuje na »Staro zavezo« v delu Origen: Proti Celsusu, knjiga 7, poglavje 24, str. 620. Staro in Novo zavezo omenja v delu Komentar k Janezu, knjiga 5, poglavje 4, str. 348.

Novatian (250–257 n. št.) v svojem delu »Razprava o Trojici« (7. poglavje, str. 617) omenja Staro in Novo zavezo. Prav tako v 17. poglavju (str. 627) omenja resničnost tako Stare kot Nove zaveze.

Anonimni »Traktat o ponovnem krstu« (okoli 248–256 n. št.), 15. poglavje, str. 676, navaja 4. Mojzesovo knjigo 11,17 kot besede, ki jih je Bog v Stari zavezi izrekel Mojzesu.

Kiprian iz Kartagine (okoli 246–258 n. št.) omenja Staro zavezo v »Traktatih Kipriana«, traktat 12, poglavje 4, str. 509.

Dionizij iz Rima (259–269 n. št.) pravi, da je Trojica v Svetem pismu, vendar se nauka o »treh bogovih ne uči niti v Stari niti v Novi zavezi«. Proti sabelijancem, poglavje 1, zvezek 7, str. 365

Arhelaj (262–278 n. št.) omenja, da ni niti dveh Starih zaveh niti dveh Novih zaveh. (Govori krščanski Diodor) »Pogovor z Manesom«, poglavje 45, str. 220

Archelaus (262–278 n. št.) se sklicuje na Staro zavezo. »Disput z Manesom«, poglavje 42, str. 217

Anatolij iz Aleksandrije (270–280 n. št.) se sklicuje na »Staro zavezo«, kar pomeni, da obstaja tudi Nova. Pashalni kanon Anatolija iz Aleksandrije, poglavje 8, str. 148

Victorinus iz Petaua (mučenec leta 304 n. št.) v svojem Komentarju k Apokalipsi blaženega Janeza omenja Staro in Novo zavezo, str. 345

Metodij (270–311/312 n. št.): »Predstavil vam bom, o device, iz Stare zaveze zapisano preroštvo iz Knjige sodnikov, da pokažem, da govorim resnico,« »Pogostitev desetih devic«, govor 10, poglavje 2, str. 348

Aleksander Aleksandrijski (313–326 n. št.): »Poleg pobožnega prepričanja o Očetu in Sinu izpovedujemo enega Svetega Duha, kakor nas uči božje Sveto pismo; ki je posvetil tako svete može Stare zaveze kot tudi božanske učitelje tistega, kar se imenuje Nova zaveza.« »Pisma o arijanski hereziji«, pismo 1, poglavje 12, str. 296

Laktancij (okoli 303–okoli 325 n. št.) »Vsa Sveto pismo pa je razdeljeno na dve zavezi. Tisto, kar je predhodilo Kristusovemu prihodu in trpljenju – to je zakon in preroki –, se imenuje Stara zaveza; tisto pa, kar je bilo napisano po Njegovem vstajenju, se imenuje Nova zaveza.« Božanske ustanove, knjiga 4, poglavje 20, str. 122

Po Nicejskem koncilu

Euzebij (318–339/340 n. št.)

Atanazij (367 n. št.) omenja »Staro zavezo« in navaja njene knjige v Atanazijevem prazničnem pismu 39, poglavje 4, str. 552

Efraim/Efrem (350–378 n. št.)

Basilij Kapadokijski (357–379 n. št.) se sklicuje na Novo zavezo v Pismu 42, poglavje 3, str. 144–145.

Ciril Jeruzalemski (okoli 349–386 n. št.) omenja Staro in Novo zavezo v predavanju 2.4, str. 8, in 3.6, str. 15

Sinoda v Laodiceji (343–381 [ali 363] n. št.) v kanonu 59, str. 158, omenja Staro in Novo zavezo.

Gregor iz Nise (382–383 n. št.) omenja Staro zavezo v delu »Proti Eunomiju«, knjiga 11, poglavje 5, str. 238

Ambrož iz Milana (370–390 n. št.) omenja Staro in Novo zavezo v delu »O krščanski veri«, knjiga 1, poglavje 8.57, str. 210

Gregor Nazianški (330–391 n. št.)

Pacian iz Barcelone (342–379/392 n. št.) omenja Novo zavezo v delu »O pokornikih«, poglavje 4.1, str. 74

Didimus Slepi (398 n. št.) se sklicuje na Staro in Novo zavezo. Komentar k Zahariju 8, str. 201

Sirijska »Knjiga stopnic« (Liber Graduum) (350–400 n. št.)

Epifanij iz Salamisa (360–403 n. št.) omenja Staro in Novo zavezo. V delu »Panarion«, oddelek 3, scholion 1 in 5, str. 334

Rufinov komentar k Apostolski veroizpovedi (374–406 n. št.)

Janez Krizostom (mučenik, umrl leta 407 n. št.) se sklicuje na »Staro zavezo«; Nicene and Post-Nicene Fathers, prva serija, zvezek 11, str. 349

Kartaginski koncil (393–419 n. št.)

Jerome (417–420 n. št.)

Avguštin iz Hipona (417–426 n. št.) omenja Staro zavezo v delu »Božje mesto«, knjiga 17, poglavje 5, str. 345, in knjiga 17, poglavje 7, str. 347. Prav tako v Komentarju k psalmom 405, 521, 531, 681

Janez Kasijan (419–430 n. št.) Na Novo zavezo se izrecno sklicuje v delu »Institutes« Janeza Kasijana, knjiga 1.1, str. 201, ter v delu »Conference of the Abbot Paphnutius«, poglavje 15, str. 327

Vincent iz Lerina (okoli 434 n. št.) se sklicuje na »Staro zavezo«. V delu »Commonitory«, poglavje 10, str. 138

Sokrat (okoli 400–439 n. št.) Sokratova »Cerkvena zgodovina«

Teodoret iz Kirusa (423–458 n. št.)

Kalkedonski koncil (451 n. št.)

Papež Leon I. iz Rima (440–461 n. št.)

Med heretiki in ponarejenimi knjigami

Marinus (okoli 300 n. št.), iz Bardasene, se je v sporu z Adamantiusom skliceval na »Staro zavezo« in Davida imenoval za preroka. Dialog o pravi veri, poglavje 862a 20, str. 173

Teodor iz Mopsuestije (392–423/429 n. št.) omenja Staro zavezo in sedemdeset prevajalcev božjega pisma. Komentar k Zefaniji, poglavje 1, str. 289

V: Kateri so glavni rokopisi Stare zaveze, ki so se ohranili do danes?

O: Obstaja šest glavnih družin.

1. Masoretsko besedilo je družina, ki so jo Judje sami ohranili skozi srednji vek.

2. Samaritanski Pentatevh je zelo podoben masoretskemu besedilu in zvitkom iz Mrtvega morja, razen nekaterih očitnih sprememb (gora Gerizim namesto Jeruzalema itd.). Vsi rokopisi samaritanskega Pentatevha so sicer iz srednjega veka. Med njimi so Codex Add. 1846 (1100 n. št.), Codex B (1345/1346 n. št.), rokopis E (1219 n. št.) in zvitek Sepher »Abisha« (12.–13. stoletje). Svojo Toro so prevedli tudi v aramejščino, grščino in arabščino.

3. Grška Septuaginta, vključno z Lucianovo redakcijo in krščanskimi spisi.

4. Origenova Hexapla je vsebovala peti stolpec Septuaginte. Pamfil in Euzebij sta ga večkrat prepisala in razširila. Ohranjen je rokopis tega dela, imenovan Leidenski kodeks Sarravianus (4. ali 5. stoletje n. št.). Nicene and Post-Nicene Fathers, druga serija, zvezek 1, str. 38

5. Sirski prevod nam ne daje le namigov o posameznih besedah, ki jih je v starodavni hebrejščini težko z gotovostjo razumeti; kaže nam tudi, kako so razumeli verze v času Kristusa.

6. Svitki z Mrtvega morja iz časa okoli Kristusa. Večina teh rokopisov je najbolj podobna masoretskemu besedilu, nekateri pa so bolj podobni Septuaginti. Poleg svetopisemskih rokopisov vsebujejo tudi številne komentarje k Svetemu pismu in druge verske knjige.

Poleg tega so bili najdeni še drugi rokopisi.

Nashov papirus, datiran v leto 150 pr. n. št., vsebuje Deset zapovedi, združenih iz 2. Mojzesove knjige 20,2–17 in 5. Mojzesove knjige 5,6–6,4f. To je bilo najstarejše znano svetopisemsko besedilo, dokler niso odkrili zvitkov iz Mrtvega morja. Fotografija tega papirusa je v »New International Dictionary of the Bible« na str. 228.

V Masadi je bil najden izvod knjige Jozue, ki je bil z radiokarbonskim datiranjem z masnim spektrometrom datiran v obdobje 169–93 pr. n. št. (The Dead Sea Scrolls Today, str. 18). Rimljani so Masado zavzeli aprila leta 73 n. št., zato morajo biti rokopisi starejši od tega datuma.

Nahal Hever je jama blizu Engedija, tik zahodno od Mrtvega morja, v kateri se nahaja fragment malih prerokov v grščini (8 Hev XIIgr). V njej so tudi Številke (5/6 Hev 1a) in Psalmi (5/6 Hev 1b). Po podatkih iz knjige »Manuscripts of the Greek Bible«, str. 34, so bili napisani med letoma 50 pr. n. št. in 50 n. št. Bogata ženska po imenu Babatha se je tam zatekla v , na začetku Bar-Kokhbovega upora proti Rimu. Gre za revizijo Septuaginte, narejeno v Judeji, ki je skoraj identična masoretskemu besedilu.

Zvitek Malih prerokov iz Wadi Muraba’ata (Mur 88) izvira iz okoli leta 132 n. št. Vsebuje Habakuk 1:3–2:11 in 2:18–3:19. V Wadi Muraba’atu so ohranjena tudi nekatera pisma samega Bar Kokhbe iz leta 132 n. št.

V: Kaj je Septuaginta?

O: Septuaginta (okrajšano LXX) je prevod Stare zaveze v grščino. Obsega celotno judovsko Staro zavezo ter nekaj dodatnega gradiva. Prevajanje Septuaginte se je začelo okoli leta 285 pr. n. št. (za Toro), Stara zaveza pa je bila dokončana pred letom 160 pr. n. št. Prevod Tore je bil visoke kakovosti, druge knjige, kot so nekatere knjige manjših prerokov, pa so bile zgolj parafraze; najbolj parafrazična je bila knjiga Izaija. Kljub temu je branje Septuaginte zanimivo iz dveh razlogov:

a) da vidimo, v čem se razlikuje od masoretske različice, in

b) da vidimo, kako so Judje pred Kristusom razlagali pomen Stare zaveze, ko so jo prevajali v drug jezik.

Ne smemo pozabiti, da aleksandrijski grški dialekt pred Kristusom ni imel teoloških izrazov, ki so bili značilni za hebrejščino in grščino po Kristusu. Dejansko sta Septuaginta in študij Stare zaveze v grščini morda prispevala k temu, da so bili teološki izrazi v času Kristusa prilagojeni grščini. Poleg tega se nekateri odlomki v Novi zavezi bolj ujemajo s Septuaginto kot z masoretskim besedilom.

Ime »Septuaginta« izhaja iz besede za »sedemdeset«. Legenda v tako imenovanem Aristejevem pismu pravi, da je 72 Judov iz Jeruzalema prišlo v Aleksandrijo in ga prevedlo v 72 dneh. Tudi Filon pravi, da so ga prevedli prav v bližini Aleksandrije.

Obstajajo različne različice Septuaginte. Poleg glavne besedilne linije obstajajo tudi tako imenovani »lucianski teksti« Septuaginte. Lucian je bil učitelj v cerkvi v Antiohiji.

Novi mednarodni slovar Biblije (str. 1002) navaja, da je najstarejši znani izvod Septuaginte fragment iz 5. Mojzesove knjige 25,1–3, datiran v leto 150 n. št. Vendar pa Wycliffe Bible Dictionary (str. 436–438) navaja, da je najstarejši znani ohranjeni izvod Septuaginte izvod Levitika iz leta 100 pr. n. št., ki je bil najden med Mrtvomorskimi zvitki v jami št. 4. Kar zadeva celotne Svetopisemske zbirke, imata tako »Vaticanus« (325–350 n. št.) kot »Alexandrinus« (okoli 450 n. št.) Staro zavezo iz Septuaginte. Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebuje večino Stare zaveze iz Septuaginte, čeprav ne vključuje 4. knjige Mojzesove 4:22–28:67 in 30:17 do konca.

V: Ali je Septuaginta vsebovala vse apokrifne knjige?

O: Konzervativni protestantski kristjani imajo dve stališči.

a) Da, celotna apokrifna literatura je vsebovana v rokopisih Vaticanus (325–350 n. št.) in Alexandrinus (okoli 450 n. št.). Sinaiticus (340–350 n. št.) vsebuje knjige Tobit, Judita, 1. in 4. Makabejsko knjigo, Knjigo modrosti in Sirah. Približno 19 cerkvenih pisateljev iz obdobja pred nicejskim koncilom je citiralo iz knjig zgodovinskih apokrifov. Na primer, Ciprijan Kartaginski (okoli 246–258 n. št.) citira iz Ekleziastika v Traktatu 8, poglavje 2, str. 476, in iz Tobita v Traktatu 8, poglavje 5, str. 477. Nekateri zgodnji cerkveni pisatelji so jih šteli za Sveto pismo, drugi pa ne.

b) Ne, danes obstajajo le Sirach in morda fragmenti knjige Tobit, za katere je mogoče dokazati, da so bili napisani pred Kristusom. Med zvitki iz Mrtvega morja 2Q18 (=2QSir) vsebuje Sirach 6:14–15, 20–31, jama 7 pa morda vsebuje fragmente knjige Tobit. Jama 4 vsebuje pet fragmentov knjige Tobit (4Q196 do 4Q200), od katerih so štirje v aramejščini in eden v hebrejščini. Poleg tega je v knjigi Odgovori na 101 vprašanj o zvitkih iz Mrtvega morja na str. 25 navedeno, da zvitki iz Masade vključujejo Sirach 39:27–44:17c v hebrejščini. Fotografija Tobita 6:12–7:10 v 4QTobitb (=4Q197) je v knjigi »The Meaning of the Dead Sea Scrolls«, str. 184. 11QPs(a) vsebuje Siraha 51:13–30; prevod besedila je v knjigi »The Meaning of the Dead Sea Scrolls«, str. 186.

Druge knjige: Svitki z Mrtvega morja so vsebovali tudi številne himne in druge knjige, ki niso v apokrifih, vključno z 1. Enohom, Jubileji in mnogimi, ki so znane le iz Svitkov z Mrtvega morja. Zato Sirah in morda Tobi med Svitki z Mrtvega morja ne dokazujeta, da jih je kdorkoli, niti skupnost iz Kumrana, nujno štel za sveto pismo.

Svetopisemske knjige: V zvitkih iz Mrtvega morja so se nahajale kopije iz Septuaginte: 2. Mojzesova knjiga 28 (7Q1 = 7QLXXExod, 2. Mojzesova knjiga 28:4–7), 3. Mojzesova knjiga (4Q119, 4Q120), 4. Mojzesova knjiga (4Q121) in 5. Mojzesova knjiga (4Q35; 4Q122). Očitno zvitki iz Mrtvega morja niso vsebovali kopij nobenih drugih knjig Septuaginte, prav gotovo pa nobenih apokrifnih knjig Septuaginte.

Knjiga The Dead Sea Scrolls Translated, str. 467–518, navaja številne podrobnosti o rokopisih Septuaginte. 4Q51 je najbolj nenavaden. Gre za kopijo 1. in 2. knjige Samuela v obliki hebrejskega rokopisa, katerega besedilo se zdi, da je hebrejski izvirnik, na katerem temelji Septuaginta Samuela. 4Q76 (4QXIIa) vsebuje Zaharija, Malakija in Jona ter se zdi, da je nekje na pol poti med masoretskim besedilom in Septuaginto.

Arheološka enciklopedija Svete dežele na str. 114 navaja, da so bile kopije apokrifnih rokopisov, za razliko od knjig Svetega pisma, napisane ne s strani pisarjev, ki so živeli v Kumranu, temveč so bili ti rokopisi prineseni v Kumran.

Čeprav so bile apokrifne knjige nedvomno napisane pred Kristusovim časom, knjiga When Cultists Ask na str. 287 ugotavlja, da ne moremo z gotovostjo trditi, ali so bile dodane Septuaginti pred ali po Kristusovem času.

Zaključek: Čeprav nimamo neposrednih dokazov o tem, ali so nekateri apokrifne knjige prvič šteli za del Svetega pisma pred ali po Kristusu, je Klement Rimski v 1. Klementovem pismu, poglavje 55, citiral Judito, ne da bi omenil, da to ni Sveto pismo. Ker so bile vse apokrifne knjige v Septuaginto prepisane do leta 325 n. št. in ni nobene omembe, da bi se kateri koli kristjani ali Judje zavedali, da so bile dodane šele po Kristusovem času, lahko z gotovostjo rečemo:

Sklep 1: Ne moremo dokazati, da so bile v Septuaginti že pred Kristusom, vendar

Zaključek 2: Vključena je bila na neki točki, dokazov za dodatek po Kristusovem času pa ni.

V: Kaj je Lucianova redakcija Septuaginte?

O: Lucian je bil presbiter (starešina) v cerkvi v Antiohiji, ki je umrl kot mučenik leta 312 n. št. Naredil je kopijo Septuaginte, v kateri je popravil nepravilnosti v grški slovnici in slogu.

O Lucianovi teologiji se ni ohranilo nobenih zapisov. Vendar je bil eden od njegovih učencev Arij, drugi pa arijanski heretik Euzebij iz Nikomedije (ne Euzebij, cerkveni zgodovinar). Za več informacij glej knjigo Prvih sedem ekumenskih koncilov (325–787), str. 51–53, 77.

V: Kateri drugi grški prevodi Stare zaveze so bili narejeni?

O: Poleg Septuaginte in Lucianove redakcije Septuaginte so obstajali še trije drugi grški prevodi.

Akvila: Ko se je krščanstvo začelo širiti, je Akvila, prozelit v judaizem iz Pontusa, leta 126 n. št. naredil prevod z namenom, da bi nasprotoval Septuaginti, saj so kristjani uporabljali Septuaginto za spreobračanje Judov.

Symmachus: Ebioniti so bili krščanska sekta, ki je ohranjala številne judovske običaje in ni verjela, da je Jezus Bog. Ebionit Symmachus je v 2. stoletju pripravil prevod.

Teodotion je bil še en ebionit, ki je v istem stoletju pripravil prevod. Vendar imamo na voljo le majhne fragmente njihovih besedil.

V: Kakšen je pregled Mrtvomorskih rokopisov in kumranske skupnosti, ki jih je ohranila?

O: Bog je obljubil, da bo ohranil svojo besedo v Izaiju 59,21; 40,8; Psalmu 119,89 in 1. Petrovem pismu 1,23–25. Ker pa je bilo pred letom 950 n. št. le malo rokopisov Stare zaveze, se morda nekdo sprašuje, kako natančno se je Stara zaveza prenašala pred tem. Leta 1947 pa je beduinski deček, Muhammad Adh-Dhib, vrgel kamen v jamo v Kumranu in zaslišal tresk lomljenja keramike. S tem je odkril skrito knjižnico s približno 500 do 867 rokopisov iz Jezusovega časa, od katerih je bilo od 1/4 do 1/3 iz Svetega pisma.

V Kumranu je hkrati živelo le okoli 200–300 ljudi. Kumran je bil podoben samostanu, saj je bilo med 1.200 grobovi na pokopališču le 6 ženskih in 4 otroških. Tam je bilo okoli 200–300 jam, ljudje pa so živeli v 30 od njih. Večina ljudi je sicer živela v kočah ali šotorih. Kovanci v Kumranu kažejo, da so tam ljudje živeli od okoli leta 135 pr. n. št. do nenadnega uničenja leta 68 n. št. Rimljani so zavzeli Kumran in ubili ali zasužnjili vse, ki niso pobegnili.

Vera judovske sekte »Otroci svetlobe«: Sodobni znanstveniki so nekoč zaradi podobnosti zamenjali prebivalce Kumrana z eseni. Ta sekta, ki se je imenovala »Otroci svetlobe«, je nastala okoli leta 200 pr. n. št. Verjeli so v vstajenje mrtvih (podobno kot farizeji), izvajali krst s potopitvijo in imeli nadzornike, podobne krščanskim škofom. Menili so, da je bil Melkizedek nebeško bitje in da bodo grešniki uničeni.

Kumranski komentarji k 1. Mojzesovi knjigi 49:10 in Izaiju 11:1–3 kažejo, da so te odlomke prepoznali kot mesijanske prerokbe. Tako kot drugi je tudi kumranska skupnost verjela, da bo Mesija delal čudeže in ozdravljal. Verjeli so tudi, da bo Mesija osebno ubil rimskega cesarja. Za pokop vseh mrtvih, ki bi jih prinesle Mesijeve vojaške zmage, bi bila potrebna leta. Tako, kot piše v Christian News (23. 11. 1998): »Zdaj torej vemo, da je bilo vse, kar je moral Kajfa storiti, ko je vodil sojenje Jezusu, to, da Jezusa prisili, da prizna, da je Mesija. Ko je Jezus, ki je izvršil napovedane čudeže, to priznal, so ga obtožili izdaje cesarja.«

Obiščimo »knjižnico«: V enajstih jamah je ohranjenih okoli 95.000 fragmentov, od tega 40.000 samo v jami št. 4. Med fragmenti, ki niso iz Svetega pisma, so mezuzot (verzi, pritrjeni na vratne stebre) in filakterije (verzi, ki se nosijo na roki in čelu) iz knjig Exodus in Leviticus. Tukaj je nekaj ohranjenih besedil iz Stare zaveze.

Nobeni komentarji k drugim knjigam niso pokazali, da bi knjige, ki niso del Svetega pisma, obravnavali kot sveto pismo.

Ena od pomembnih vlog Mrtvomorskih rokopisov je osvetlitev takratne judovske kulture.

Wycliffe Bible Dictionary na str. 441 navaja, da svitki iz Mrtvega morja kažejo, da Evangelij po Janezu ni helenistični dokument iz 2. stoletja, ampak »se na podlagi številnih vzporednic s kumranskimi besedili jasneje kot kdaj koli prej kaže, da je nastal v Palestini v 1. stoletju«.

Eden od rokopisov iz kaverne 4 v Kumranu je knjiga Izhod iz samarijskega Pentatevha. Eden najstarejših zvitkov, 4Q17, vsebuje od 38. poglavja knjige Izhod do 2. poglavja knjige Levitika. Prepisana je bila okoli leta 250 pr. n. št. in je praktično identična masoretskemu besedilu. Zvitek Izaija vsebuje celotno besedilo knjige Izaija. Ta in drugi izvod iz jame 1 sta bila po podatkih iz knjige A Survey of Old Testament Introduction, str. 25, v 95 % besedila identična standardni hebrejski Bibliji. (Kot naključni pregled sem na podlagi lastnega vzorčenja ugotovil popolno ujemanje v 94,6 % na ravni posameznih soglasnikov.)

Med masoretskim in kumranskimi besedili obstaja vrsta manjših razlik, ki bi lahko izhajale iz narečnih razlik in sprememb, podobno kot danes razlikujemo med britansko in ameriško angleščino. Tukaj je nekaj večjih ali pomembnejših razlik. Poleg tega znanstveniki opozarjajo, da so masoretski pisarji sicer posvečali izjemno pozornost natančnemu prepisovanju vsakega zvitka, medtem ko sekta v Kumranu morda ni imela tako visokih standardov pri prepisovanju.

V 2. Mojzesovi knjigi 1,5 v masoretskem besedilu piše, da je v Egipt odšlo 70 ljudi. Ko je Štefan v Apostolskih delih 7,14 navedel številko 75, bi lahko domnevali, da je Sveto pismo (brez napake) zabeležilo, da je Štefan citiral napako iz Septuaginte, ki navaja številko 75. Vendar tudi zvitki iz Mrtvega morja navajajo številko 75, zato sta bila morda v tem primeru prav Štefan in Septuaginta.

V 5. Mojzesovi knjigi 32:43 piše: »Naj ga častijo vsi Božji angeli«, medtem ko v masoretskem besedilu tega ni. Hebrejcem 1:6 to citira.

V masoretski različici 1. knjige Samuelove 17:4 je navedeno, da je bil Goljat visok 6 lakte in eno špan, kar je približno 9 čevljev in 9 palcev. V Septuaginti in v zvitkih z Mrtvega morja pa je navedeno 4 lakti in eno špan, kar je približno 6 čevljev in 9 palcev.

Med zvitki iz Mrtvega morja so našli targume, ki so aramejske parafraze, iz Levitika ter dva targuma iz delov knjige Job. Med Mrtvomorskimi zvitki so komentarji Geneze, 37. psalma, morda Visoke pesmi, Izaija, Miheja, Nahuma, Sofonija, dveh delov Hozeje ter močno poškodovanega dela Habakuka od 1:2 do konca 2. poglavja. Avtorji so poskušali vse povezati z dogodki svojega časa.

Septuaginta: V jami št. 4 se nahaja najstarejši izvod dela Septuaginte, in sicer besedilo Levitika, datirano v leto 100 pr. n. št. V jami št. 7 je izvod 28. poglavja Exodusa. Drugi zvitki vsebujejo izvod Numeri in dva izvoda Deuteronomija. Dva zvitka sta zelo zanimiva. Eden od zvitkov je očitno hebrejski izvirnik, na katerem temelji Septuaginta za 1. in 2. knjigo Samuela. Drugi zvitek z Zaharijem, Jonatom in Malakijem je v hebrejščini, ki se zdi, da je nekje med Septuaginto in masoretskim besedilom. Septuagintina različica Jeremija je za 1/8 krajša (2.700 besed) od masoretskega besedila. Zvitek iz Mrtvega morja 4QJerb potrjuje nekatere od teh izpustov. En zvitek je vseboval hebrejsko besedilo 151. psalma, ki je tudi v Septuaginti.

Apokrifi in druge knjige: 2Q18 (= 2QSir) vsebuje 6. poglavje Siraha (Ecclesiasticus), jama 7 pa vsebuje fragmente knjige Tobit. Jama 4 vsebuje tudi 5 fragmentov knjige Tobit (od 4Q196 do 4Q200). Arheološka enciklopedija Svete dežele na str. 114 navaja, da so bile kopije apokrifnih rokopisov, za razliko od knjig Svetega pisma, napisane ne s strani pisarjev, ki so živeli v Kumranu, ampak so bile v Kumran prinesene. Čeprav so bile apokrifne knjige nedvomno napisane pred Kristusovim časom, knjiga When Cultists Ask na str. 287 ugotavlja, da ne moremo z gotovostjo trditi, ali so bile dodane Septuaginti pred ali po Kristusovem času.

Ena od zvitkov, 11QPs, vsebuje dodatne psalme, tako imenovane psalme 152–155. Razen v zvitkih iz Mrtvega morja so različne različice teh psalmov znane le v sirskem jeziku.

Zvitki iz Mrtvega morja so vsebovali tudi številne himne in druge knjige, ki niso v apokrifih, vključno s 1. Enohom (razen 2. poglavja), 14 izvodov Knjige jubilejev v hebrejščini ter mnoge, ki so znane le med zvitki iz Mrtvega morja. Zato dejstvo, da sta Sirah in Tobit med zvitki iz Mrtvega morja, ne dokazuje, da jih je kdorkoli, niti skupnost iz Kumrana, nujno štel za sveto pismo.

Svitki iz Mrtvega morja so koristni za osvetlitev takratnega judovskega mišljenja. Wycliffe Bible Dictionary na str. 441 navaja, da svitki iz Mrtvega morja kažejo, da Evangelij po Janezu in Pavlova pisma niso zgolj helenistični dokumenti iz 2. stoletja, ampak imajo dejansko nekatere vzporednice s svitki iz Mrtvega morja.

Povzetek: Jame v Kumranu so prinesle bogato zbirko rokopisov Stare zaveze iz časa Kristusa, ki so približno tisoč let starejši od masoretskih besedil. Tudi druga pisma ponujajo ozadje za nekatere dele Nove zaveze.

V: Katere so nekatere razlike v branju med masoretskim besedilom in zvitki iz Mrtvega morja?

O: Tukaj je izbor nekaterih »najpomembnejših« različic. Razen kjer je drugače navedeno, je masoretski tekst (MT) prva različica, zvitek iz Mrtvega morja pa druga.

Dt 5,5 »beseda« (MT) proti »besede« (zvitki iz Mrtvega morja, samarijski Pentatevh, Septuaginta, sirski prevod, Vulgata, Targum)

Dt 10,13 »Gospod« proti »Gospod, tvoj Bog« (svitki iz Mrtvega morja, Septuaginta, sirščina)

Dt 31,1 »odšel in govoril« proti »končal govoriti vse« (zvitki iz Mrtvega morja, Septuaginta)

Dt 32:8 Masoretska verzija: »sinovi Izraela« proti Septuaginti: »Božji angeli« proti zvitku iz Mrtvega morja: »Božji sinovi«

Dt 32:15 »Jeshurun« proti »Jakob se je nasitil; Jeshurun« (Svitki iz Mrtvega morja, Samaritanski Pentatevh, Septuaginta)

Dt 32:19 »videl je to« proti »videl je to in bil je ljubosumen« (Svitki iz Mrtvega morja, Septuaginta)

Dt 32,43 »narodi« proti »nebesom« (zvitki iz Mrtvega morja, Septuaginta)

Dt 32,43 (ni navedeno) (masoretski tekst) proti »Naj ga častijo vsi Božji angeli.« (Septuaginta, Hebrejcem 1:6 in zvitek iz Mrtvega morja 4Q44 (=4QDeut(q)), Janez Krizostom (umrl leta 407 n. št.) Homilije o Hebrejcem, Homilija 4, št. 2, str. 382–383)

Dt 32,43 »služabniki« v primerjavi z »otroci« (Svitek iz Mrtvega morja 4Q44 (=4QDeut(q)), Septuaginta)

Dt 32:43 (ni navedeno) v primerjavi z »tistim, ki ga sovražijo, bo povrnil« (Svitek iz Mrtvega morja 4Q44 (=4QDeut(q)), Septuaginta)

Dt 32:43 »očisti svojo deželo, svoj narod« proti »očisti deželo za svoj narod« (Svitek iz Mrtvega morja 4Q44 (=4QDeut(q)), Samaritanski Pentatevh, Septuaginta, Vulgata)

Dt 33:8 »tvoj Tummim« v primerjavi z »Daj Leviju svoj Tummim« (svitki iz Mrtvega morja, Septuaginta)

Dt 33:17 »Njegov prvorojenec med biki« proti »prvorojenec med biki« (Svitki z Mrtvega morja, Septuaginta, sirščina, Vulgata)

1 Sam 1:23 »njegova beseda« (MT) proti »tvoja beseda« (zvitek iz Mrtvega morja 4Q51 (=4QSam(a)), Septuaginta, sirščina)

1 Sam 1:24 »s tremi biki« proti »s triletnim bikom« (svitek iz Mrtvega morja 4Q51 (=4QSam(a)), Septuaginta, sirščina)

1 Sam 2:1 »Gospod« proti »moj Bog« (Septuaginta)

1 Sam 2:1 »tvoja zmaga« proti »moja zmaga« (Svitek z Mrtvega morja 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 2:20 »ti dam« proti »ti povrnem« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitek 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 2:20 »prošnja, ki jo je izrekla« proti »darilo, ki ga je podarila« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitek 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 2:21 »Ko je GOSPOD« v primerjavi z »In GOSPOD« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitek 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 2:27 »ko so bili v hiši« v primerjavi z »ko so bili sužnji hiše« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitek 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 2:29,32 »brcniti« proti »gledati z pohlepnim pogledom« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitek 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 2:33 »tvoje oči … tvoje srce« v primerjavi z »njegove oči … njegovo srce« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitek 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 2:33 »umrejo kot mladi možje« proti »umrejo od meča« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitek 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 3:4 »poklical Samuela« v primerjavi z »poklical: ‚Samuel! Samuel!‘« (Septuaginta, Mrtvomorski zvitek 4Q51 (=4QSam(a)))

1 Sam 14:49, 1 Sam 18:17 »Merab« v primerjavi z »Merob« v zvitku iz Mrtvega morja 4Q51 (=4QSam(a)) za 1 Sam 14:49, v zvitku iz Mrtvega morja 1Q7 (=1QSam) za 1 Sam 18:17 ter v Septuaginti (Expositor’s Bible Commentary, zvezek 3, str. 669)

Job 22:8 (ni navedeno) v primerjavi z »In ti praviš« (Targum iz zvitkov z Mrtvega morja, Job 11Q10 (=11QtgJob)).

Job 22:17 »njim« v primerjavi z »nam« (Septuaginta, sirski prevod, targum iz Mrtvega morja)

Ps 119:37 »po tvoji poti« (hebrejski masoretski tekst, Septuaginta, Vulgata) v primerjavi z »po tvoji besedi« (dva masoretska rokopisa, zvitki iz Mrtvega morja in aramejski targumi)

Iza 7:14 Masoretski: »ona mu bo dala ime« v primerjavi s Septuaginto in zvitkom Velikega Izaija iz Mrtvega morja »Njegovo ime bo imenovano.« Razlika je en soglasnik.

Iza 53,11 »trpljenje njegove duše in bo zadovoljen« v primerjavi z »trpljenje njegove duše, videl bo luč življenja in bo zadovoljen«

Iza 61,1 (ni navedeno) (MT, Septuaginta) v primerjavi z »mrtvi so obujeni« (svitek iz Mrtvega morja 4Q521)

Jer 3:1 »Reče: Če« (MT) v primerjavi z »Če« (zvitki iz Mrtvega morja, Septuaginta, sirščina)

Jer 3:8 »Videl sem, da sem dal« (MT) v primerjavi z »Tudi ona je videla, da sem dal« (1 rokopis MT, zvitki iz Mrtvega morja, Septuaginta, sirščina)

Dan 10:16 »nekdo, ki je bil podoben človeku« proti »nekaj, kar je bilo podobno človeški roki« (Septuaginta, zvitki iz Mrtvega morja, en hebrejski masoretski tekst)

Hab 2:16 »biti izpostavljen« (MT) proti »omahovati« (zvitki iz Mrtvega morja, Septuaginta, Akvila Jud (126 n. št.) in sirščina).

Sprememba zaključkov: Pred odkritjem zvitkov iz Mrtvega morja se je Septuaginta štela zgolj za slabši prevod, ki je v osnovi sledil masoretskemu besedilu. Vendar pa so številne razlike med zvitki iz Mrtvega morja in masoretskim besedilom prav na mestih, kjer se zvitki iz Mrtvega morja in Septuaginta ujemata. Zdi se torej, da Septuaginta ni bila toliko slab prevod masoretskega besedila, kolikor prevod iz druge družine hebrejskih rokopisov, ki jo delijo nekateri zvitki iz Mrtvega morja (čeprav še vedno obstajajo mesta, kjer so bili prevajalci Septuaginte zmedeni ali so se zmotili).

Bibliografija za to vprašanje: Opombe v biblijskih izdajah NASB, NIV, NKJV in NRSV ter v delu The Expositor’s Bible Commentary. Masoretski prevod je bil primerjan z dobesednim prevodom Jaya P. Greena, prevod Septuaginte pa izhaja iz prevoda Sira Lancelota C. L. Brentona z naslovom The Septuagint: Greek and English.

V: Kaj je masoretski tekst?

O: Masoreti so bili pisarji iz farizejske tradicije, ki so živeli po Jezusovem času. Obstaja veliko masoretskih rokopisov, vendar so vsi iz obdobja po letu 900 n. št. Codex Leningradensis (1008 n. št.) je bil dobro ohranjeno masoretsko besedilo, ki je bilo podlaga za prevod NIV, kot navaja delo »The Expositor’s Bible Commentary«, 3. zvezek, str. 246.

V: Ali je Bog Stare zaveze drugačno bitje, zlobno ali zablodelo, v primerjavi z Bogom Nove zaveze?

O: To je eno od dveh ali treh naukov, skupnih vsem vejam starodavne herezije, imenovane gnosticizem. Nekateri od njihovih argumentov so temeljili na tem, da je Novo zaveza razveljavila starozavezne prehranske zakone, na nasprotju med vidnim in nevidnim v vesolju ter na prepričanju, da je snov v celoti zla, zato bi jo lahko ustvaril le zli bog.

Zunaj Svetega pisma so že Klement Rimski (96–98 n. št., 1. Klementovo pismo, poglavje 4, zvezek 1, str. 6) in drugi kristjani trdili, da je Bog Stare zaveze dober. Lahko rečemo, da je tisti, ki je prijatelj Abela in prijatelj Abrahama, tudi moj prijatelj.

Teofil Antiohijski (168–181/188 n. št.) je bil eden najzgodnejših krščanskih pisateljev, ki je omenil Stvarjenje in izrecno dejal: »Bog namreč ni ustvaril ničesar zlega« (K Autoliku, knjiga 2, poglavje 17, str. 101).

Tertulijan je v svojem delu Pet knjig proti Markionu iz leta 207/208 n. št. učinkovito ovrgel teorijo o drugačnem Bogu Stare zaveze. Tukaj je nepopoln povzetek tega, kar je napisal.

a. Tertulijan pravi, da ni mogoče najti cerkve apostolskega izvora, ki bi zanikala Stvarnika. »A če se bo izkazalo, da so bile cerkve pokvarjene že od samega začetka, kje naj bi se potem našle čiste?… Pokažite nam torej eno od vaših cerkva, ki izhaja iz apostola, in zmagali boste.«

b. Zakaj bi dober bog rešil človeka, če ga ni ustvaril?

c. Zakaj je zli bog v Stari zavezi prerokoval prihod Kristusa? Novo zaveza se na te prerokbe sklicuje kot na prerokbe o dobrem Kristusu.

d. Če je zli bog prerokoval o slabem Kristusu, zakaj je dober bog preprečil prihod slabega Kristusa in namesto njega poslal dobrega Kristusa? Dober bog bi moral najprej dopustiti prihod slabega Kristusa, namesto da je zavajal ljudi, da mislijo, da je zli bog prerokoval o dobrem Kristusu.

e. Zakaj je Jezus citiral Staro zavezo kot avtoriteto?

f. Zakaj je moral Marcion zavrniti dele Lukovega evangelija in druge dele Novega testamenta, da bi podprl svoje stališče?